Štirinajst let delovanja med vzponi in padci, težavami in uspehi, rušitvami, požarom, prenovami in selitvijo
večer, 11.10.2008
Dva modela


WUK, Du­naj
E­nega največjih centrov urbane kulture v Evropi, ki deluje praktično v središču mesta, najdemo na Dunaju. Werkstätten und Kulturhaus ali krajše WUK je rezultat želja ozi­roma zahtev umetni­kov in sociopoli­tičnih akti­vi­stov, ki so, potem ko z dunajski­mi oblastmi v 70. letih mi­nulega stoletja ni­so našli skupnega jezi­ka o primernih prostorih, leta 1981 zasedli stavbo iz 19. stoletja, v kateri so bi­le predhodno tovarna lokomotiv, muzej in šola. Že po 15 letih delovanja se je WUK iz squatta prelevil v etabli­ran, a avtonomen in samoupravni center kulture s sto zaposleni­mi, ki letno organi­zi­rajo tudi do 300 različnih dogodkov. V popolnoma obnovljeni stavbi deluje danes okoli 130 skupin, ini­ciativ in posamezni­kov, in si­cer v sedmih avtonomnih enotah: glasba, gledališče/ ples, sli­karstvo, delavni­ce, otroci in mladostni­ki, soci­alne ini­ciati­ve ter interkulturne ini­ciati­ve. V centru so poleg sodobno opremljenih prostorov za vaje glasbenih skupin, sli­karskih ateljejev ter številnih drugih manjših prostorov, namenjenih omenjenim dejavnostim, uporabni­kom na voljo tudi ki­no, večnamenska dvorana, galeri­ja, fotogaleri­ja, restavraci­ja, celodnevni vrtec ter dve šoli, ki staršem omogočata aktivno parti­ci­paci­jo tako pri vzgoji in izobrazbi kot pri organi­zaciji pouka. Ob tem WUK tudi pomaga brezposelnim, na voljo so jim svetovanja in različne obli­ke izobraževanj. WUK, katerega storitve dnevno uporablja tudi do 1500 ljudi, je odprt kulturni prostor, katerega namen je doseči večjo soci­alno in ekonomsko pravičnost ter obli­kovanje druž­be, bolj občutlji­ve za ekološke probleme. WUK tako ni le prostor za razvoj kreativnih potencialov, ampak tudi prostor za demokrati­zaci­jo druž­be, ki sega onkraj tradi­ci­onalne poli­ti­ke.

Chri­stiania, Ko­penhagen
Precej drugačna je zgodba enega najbolj znanih squattov, danske Freetown Chri­stianie. Squatt, ki znotraj Kopenhagna meri kar 34 hektarjev, je nastal leta 1971 kot posledi­ca časopi­snega članka. Avtor je prebi­valce mesta pozval, naj zasedejo bivšo vojaško kasarno in jo spremeni­jo v igrišča za otroke in prostor za medi­taci­jo in jogo. Med drugim je zapi­sal: “Naloga Chri­stianie je ustvari­ti samoupravno druž­bo, v kateri bo vsak posameznik odgovoren ne le zase, ampak za dobrobit celotne skupnosti.“ Spontana zasedba vojašni­ce je dejansko rezulti­rala v avtonomnosti squatta, ki pa je prav zaradi tega z mestni­mi oblastmi v neprestanih sporih. Kljub temu da so na območju squatta že vse od leta 1979 trde droge strogo prepovedane, oblasti dejstvo, da je squatt prva leta dajal zatočišče tudi uporabni­kom trdih drog, vseskozi izkoriščajo za to, da bi območje povrni­le pod svojo kontrolo. Squatt, v katerem potekajo številne kulturne in druge dejavnosti, je tudi zato organi­zi­ran tako, da nihče, tudi ne predstavni­ki poli­ci­je in drugih drž avnih inšti­tucij, vanj ne more vstopi­ti z vozi­li, v squattu pa veljajo samo ti­sta pravi­la in norme, ki so jih s konsenzom sprejeli njegovi prebi­valci. V zgodovi­ni je si­cer bi­lo že več poskusov discipli­ni­ranja, a vsi so se po hudih uličnih spopadih med prebi­valci squatta in poli­ci­jo končali neuspešno. V naselbi­ni ži­vi ta čas 850 prebi­valcev, ti od leta 1994 plačujejo tudi najemni­no za hi­še in druge stroške, imajo pa še svoj vrtec, šolo in pošto.


IGOR SELAN