ponedeljek, avgust 31, 2009

Beseda galerija ima za večino nekoliko strašljiv prizvok - Dnevnik, 14.08.2009

reportaža neinstitucionalni prostori umetnosti

Beseda galerija ima za večino nekoliko strašljiv prizvok


Izrez iz članka
Povezava na celoten članek -> klik

Galerija v garaži

EX-garaža, ki jo vodi umetniški tandem son:DA oziroma Miha Horvat in Metka Golec, pomeni še korak naprej v rabi neformalnih prostorov za galerijske namene. Nahaja se namreč kar v garaži oziroma kletnih prostorih zasebne hiše, v kateri živita.

Pred vzpostavitvijo EX-garaže sta dve leti vodila Garažo za umetniške fotografije (gUF) v mariborski Pekarni. Kot poudarjata sama, ju je tamkajšnja izkušnja vodenja galerije obogatila. "To je bila odlična učna ura, na kateri sva spoznala tudi drugo plat umetniškega sistema, ki je kot umetnik-avtor ne poznaš: biti tisti, ki izbira, organizira, čisti prostore, komunicira z mediji, oblikuje vabila, pripravlja hrano..." A po dveh letih - v tem času sta pripravila dvanajst samostojnih fotografskih razstav in dve spremni publikaciji - ju je začelo galerijsko delo izčrpavati, zato sta se odločila, da bosta nadaljevala v lastnem tempu in manj določujočem okolju, kot je Pekarna.

Z zamenjavo lokacije je razstavni prostor izgubil fokus umetniške fotografije oziroma kakršenkoli galerijski profil. "Naše delovanje se je razpršilo v neko absolutno naključnost, saj prihajajo projekti po različni poteh sami do nas. Ker si v lastnem domu, ni nobenega zunanjega pritiska. Na nič nisi vezan, zato lahko izkoriščaš to naključnost in uživaš v njej," je razkril Horvat.

V dobrem letu delovanja so se v EX-garaži zvrstili dve skupinski razstavi, serija petih predavanj o scenografiji, v sklopu akcije "Gostimo Moderno galerijo!" so gostili njihove publikacije... Ta čas si lahko v njej ogledate sto fotoaparatov iz obsežne zasebne zbirke mariborskega fotografa Dragiše Mondrinjaka, ki šteje več kot šest tisoč kosov. To je šele začetek ambicioznega projekta, katerega idealen razplet bi bila ustanovitev Muzeja fotografije.

sreda, avgust 19, 2009

"Skozi punk so govorili vsi" - 7DNI, 19.08.2009

"Skozi punk so govorili vsi"

Predzadnji avgustovski konec tedna že vrsto let pripada festivalu No Border jam - NBJ. Mariborski fenomen je v šestnajstih letih pridobil na prepoznavnosti, četudi ne uživa podpore mestnih oblasti. Dušan Hedl, eden od organizatorjev dogodka, ki bo 21. in 22. avgusta potekal v mariborski Pekarni, o festivalu in odnosu do njega razkriva marsikatero zanimivost.


Dušan Hedl: "No Border Jam je v šestnajstih letih obstoja postal evropsko prepoznaven."
Kako je zdaj z mejami, ki jih je NBJ že zgodaj začel ukinjati?

"No Border Jam je začel ukinjati meje leta 1992, ko je šengenska meja bila še visoko na severu. Takrat smo izdali prvi kompilacijski CD No Border Jam, pri katerem so bile udeležene slovenske in avstrijske alternativne glasbene skupine. Takrat je to bila velika novost na glasbeni sceni, izdali smo šest mednarodnih kompilacij. Meje še vedno so, a se premikajo. Projekt No Border Jam je bil glasnik novih gibanj v družbi. Najhujše meje pa so meje v glavah, ki si jih ljudje sami ustvarjamo."

- Je festival uspel odstraniti kakšen Berlinski zid v kateri pomembni glavi?

"Odstranjeval je meje v kulturni politiki, ki so si jo nekateri zamislili kot zgolj ohranjanje tradicije ali samo kot visoko kulturo. Kulturo sodobne evropske nacije sestavlja mozaik različnih kulturnih vsebin. Ena takšnih vsebin je tudi radikalno angažirana punkovska godba z vsega sveta, ki je v teh osemnajstih letih prihajala na No Border Jam festival v Maribor. Je pa res, da je najtežje premakniti domače politike. Letos so v Mestni občini Maribor v celoti zavrnili prošnjo za podporo No Border Jam festivalu."

- Festivalov je v Sloveniji veliko, v čem je NBJ poseben?

"Pričel je delovati, ko drugih še ni bilo. V Sloveniji je leta 1992, ko smo začeli, obstajal le Novi rock v Ljubljani, ki je pokrival približno podobno glasbeno področje. Že to je posebnost, da je tako dolgo preživel. Glasbeno pa se močno razlikuje od vse druge ponudbe, ker na njem ni komercialne rockovske godbe, temveč underground in punk produkcija srednje Evrope. Tudi mednarodna naravnanost festivala ga razlikuje od večine."

Slovenija je bila spredaj

- Slovenija je v punkovski glasbi bila evropski posebnež, ko so tod brnele kitare, se tovrstna subkultura v Avstriji, na primer, še niti rojevala ni. Zakaj je bilo tako?

"Punk je imel v Sloveniji poseben status, saj se je preko punka osamosvajala Slovenija. Skozi punk so v osemdesetih govorili vsi: intelektualci, civilna gibanja, umetniki in bodoči politiki, ki so zdaj na oblasti. Tudi sam sem bil angažiran skozi kulturo, saj sem ustanovil prvo neodvisno galerijo, Galerio 88, v Orožnovi, iz nje je kasneje zrasel MKC Maribor v Orožnovi ulici. Danes se ta galerija imenuje Galerija Media Nox. V Avstriji takšnega gibanja niso potrebovali, saj so se utapljali v demokraciji. Punk je v osemdesetih zelo zaznamoval celotno glasbeno sceno v Sloveniji. V Avstriji so nas pričeli dohitevati v devetdesetih in nas prehitevajo v različicah, kot je na primer garažni rock"n"roll. Upam si napovedati, da bodo Avstrijci v bodoče v tem delu Evrope vodilni na področju rock glasbe sploh, saj imajo odlično organizirano javno kulturno sceno. Financirajo rock klube in vse dejavnosti, povezane s produkcijo rock glasbe. Pri nas preveč komplicirajo ali pa so politiki manj razgledani. Vendar tudi ta čas bo pri nas prišel. Razlika med Avstrijo in Slovenijo, konkretno med Mariborom in Gradcem, je v tem, da tam lahko sobivajo različne scene in gradijo svoje projekte, v Mariboru pa tega ni. Tako moramo priznati, da so severni sosedje zdaj veliko pred nami v javnem kulturnem življenju."

- Kakšen je bil mariborski punk oziroma mariborski novi val v osemdesetih?

"Bil je pomemben sopotnik ljubljanske scene. Z glasbenimi skupinami Masaker, Butli, Džumbus, Božjast, Možganska menstruacija, Soft and simple, CZD in bolj alternativnimi izvajalci, kot so bili Mario Marzidovšek, Peter Tomaž Dobrila in še nekateri. Iz njega so zrasli mnogi projekti, kot so radio MARŠ, MKC Maribor, Gustaf (klub v kleti Zveze prijateljev mladine), kasneje Pekarna. Bil je generator vseh novih projektov, ki sedaj zavzemajo tako imenovani mladinski kulturni prostor oziroma počasi prehajajo v mainstream, po mojem mnenju prepočasi, saj v Mariboru še vedno ni prostora za sobivanje več kulturnih scen. Prvi politik, ki bo to ugotovil, si bo lahko na osnovi tega pridobil veliko točk."

- Bi bil Maribor brez punka drugačen?

"Da. Bil bi drugačen, še bolj pust in prazen. Tako pa je videti, da je možno tudi ostati v Mariboru, saj ima svojo alternativo. Bomo pa šele videli, kaj bodo prinesli in kako bodo Maribor spremenili mega projekti, kot so Evropska prestolnica kulture. Bomo videli, ali bo Maribor drugačen ali enak kot drugi, ali bo morda celo izjema."

Na evropski zemljevid ali z njega?

- NBJ je Maribor postavil na evropski zemljevid. Je še vedno tam?

"Še vedno je na evropskem zemljevidu, čeprav z veliko manjšim budžetom ne moremo več vabiti v goste skupin iz Anglije in ZDA. Publika prihaja na vsakoletno srečanje v Maribor. Marsikatera mariborska skupina se je na No Border Jam festivalu dogovorila za turnejo v tujini. V tem vidim konkretno korist za domače okolje. V bodoče bo mnogo odvisno od tega, ali bo mestna politika takšne projekte zbrisala z evropskega zemljevida. Prvi korak je ukinitev sredstev, drugi prostora in tako dalje."

- Pa je Maribor sploh pravšnje mesto za takšen festival? Kakšne so prednosti in pri čem je zaradi tega treba vložiti več energije?

"Maribor je dovolj velik za festival takšnega tipa, ni pa še dovolj pripravljen. Maribor je center regije in s tem najbolj primeren za takšno prireditev. Tukaj je preveč nerealiziranih interesov, kar je oteževalna okoliščina pri organizaciji vsakega projekta. Vsi se lahko vmešavajo v vse in imajo voljo to početi. Nerealizacija, pa naj bo osebnostna, materialna, kulturna ali poslovna, je lahko dober zbiralnik energije, vendar če to traja predolgo, vodi v apatičnost ali agresijo, v katastrofo."

- Kdo od velikih je v letih obstoja igral na NBJ?

"Več je bilo svetovno znanih punk skupin na No Border Jam festivalu: Oi Polloi, Citizen Fish, Subhumans, močna nemška scena, pa tudi domači Scuffy Dogs, Pridigarji. Skozi No Border Jam so v teh letih šli skoraj vsi, ki kaj pomenijo na tej sceni. Tudi Elvis Jackson in Zablujena generacija sta začela kariero na No Border Jam festivalu."

- Kako bi opisali glasbo, ki jo je bilo in jo bo letos slišati na NBJ?

"Slišali bomo lahko vse. Od rock"n"roll punka do hard core punka, ska in reggae, pa tudi alternativnih zvokov bo kar nekaj z avstrijske strani, bendi prihajajo iz kluba Explosiv iz Gradca. Letos se bo na No Border Jam festivalu predstavila zasavska punk scena, ki je trenutno najmočnejša v Sloveniji. Najbolj punk pa bodo vsekakor O.S.D.S. iz Gorice v Italiji."

- Kaj vse se bo ob festivalu še dogajalo?

"Festival je obenem tudi srečanje distributerjev neodvisne glasbene produkcije. Tukaj najdete glasbo, ki je drugod zanesljivo ne boste našli."
Aljaž Jug

petek, avgust 14, 2009

Vlada živi v oblakih - Večer,14,08,2009

Vlada živi v oblakih


(foto: Tit Košir)
Mag. Bojan Radej, makroekonomist



"Izbira je možna. Obilje in pomanjkanje sta dve možni viziji sveta, meja med njima pa ni odvisna samo od 'resničnega' materialnega pomanjkanja, ampak tudi od tega, kako ekonomske dileme obravnavamo." Tako je pred leti utemeljil razloge za temeljito preizpraševanje obstoječega gospodarskega reda razvojni ekonomist mag. Bojan Radej, predsednik slovenskega društva evalvatorjev, samostojni raziskovalec, publicist in aktivist. Zaradi nestrinjanja s politiko, ki se je februarja 2005 v strategiji razvoja Slovenije odrekla trajnostnemu razvoju, je po skoraj 20 letih dela na Uradu za makroekonomske analize udobno državno službo obesil na klin in sestopil med svobodne ekonomiste. Kljub temu da se je na ta korak resno pripravljal kar nekaj časa, danes priznava, "da je v naši svobodni družbi težko biti svobodnjak".

Morda je primerjava pretirana, pa vendarle: 20 let je tega, kar je dr. Tomaž Mastnak burne politične debate tistega kriznega časa zaokrožil z naslednjimi besedami: "Socializem ni v krizi. Je pri koncu." Dokazoval je, da reforme socializma niso več možne preprosto zato, ker reformirani socializem ni več socializem. Še pred izbruhom zdajšnje krize ste v razpravi o univerzalnem temeljnem dohodku podobne besede na polju ekonomije izrekli vi: da namreč reforme gospodarstva in države blaginje niso možne, ker je obstoječa ekonomska dogma izčrpana. Kriza, ki se je poveznila čez ves svet, vam na svoj frenetični način pritrjuje, tisti, ki nas iz dneva v dan rešujejo iz nje, pa ne. Zakaj reforme obstoječega gospodarskega reda niso več možne?

"Od druge svetovne vojne naprej je država blaginje temeljila na zahtevi gospodarske rasti. Ker gospodarska rast ustvarja vse višji dohodek, se lahko vse več družbenih problemov rešuje preprosto s prelaganjem denarja iz enega v drugi žep in se tako odkupi žrtvam gospodarske rasti. Družbeni red je primarno naklonjen gospodarskemu napredku. Blaginja je tako v družbi blaginje drugotnega pomena, saj se njeni negospodarski vidiki pogosto zagotavljajo šele za nazaj. Teza, da reforme države blaginje niso možne, izvira torej iz dejstva, da država blaginje ne sloni na ustvarjanju blaginje (presežku koristi nad stroški rasti), ampak na primatu gospodarske rasti."

In kaj je narobe z gospodarsko rastjo? Vsemu navkljub ni mogoče zanikati njenega prispevka k izboljšanju materialnih in socialnih razmer vsega prebivalstva.

"Učili so nas, da začetek gospodarske rasti sega v čas industrijske revolucije, v 18. stoletje v Anglijo, ko odkrijejo parni stroj in njegove zmogljivosti prenesejo v tekstilno industrijo. Vendar stopnje rasti tedaj v resnici niso bile nič drugačne od epizod gospodarske rasti v Evropi od 14. stoletja naprej, ki jih je omogočil ugoden preplet gospodarskih in negospodarskih dejavnikov - v primeru Anglije je bila to hitra demografska rast. Konec 18. stoletja se v Angliji ni zgodilo nič novega. Gospodarska rast, kot jo poznamo danes, postane temeljna družbena vrednota šele konec 19. stoletja, ko je industrija postala tako močna, da jo je politika začela obravnavati kot nekaj družbeno dominantnega in jo določila kot družbeno prioriteto. Tako je ideja gospodarske rasti kot primarnega načina zviševanja blaginje postala državna ideologija. In ravno to, privilegij gospodarske rasti, ne rast sama po sebi, je najbolj narobe z gospodarsko rastjo še danes."

Dobro, ampak nihče ne more zanikati, da je kljub socialni neenakosti današnja revščina povsem drugačna od tistih časov, ko gospodarska rast še ni bila stvar politike in ideologije.

"Kopičenje konfrontacij, povezanih z rastjo, to uradno ideologijo prehiteva po desni strani. Poleg tega je dogma gospodarske rasti v sebi omejena. Reševanje družbenih problemov s prerazdeljevanjem dohodkovnih sadov gospodarske rasti namreč pomeni, da se družba spreminja le na površini, v jedru, kjer je določeno, kaj ima primat, pa ostaja nespremenjena. Vendar pa realnost žal nima razumevanja za naše enostavne predstave o njej in naše poenostavitve prej ali slej osmeši. Če pa z njimi kljub temu predolgo vztrajamo, nas tudi hudo kaznuje. A ne kaznuje nas vseh enako, kot vidimo danes, zato vztrajanje pri napačnih predpostavkah ni enako pogubno za vse. Še slabše, nekateri pomembni igralci te drame absurda ravno iz krize črpajo svojo legitimnost in družbeno premoč."

Razprava o gospodarski rasti nas torej vedno znova pripelje do razprave o družbenih neenakostih in privilegijih.

"Tako je. V resničnem življenju se nam, kolektivno gledano, zgodi le to, kar je že prej zapisano v vrednotnih podlagah (zakonodaji) ter znanstvenih predpostavkah (racionalnosti) naših ravnanj. Ne glede na to, da so družbeni privilegiji gospodarske rasti v zahodnjaškem svetu prispevali k povečanju splošnega materialnega obilja, so v prvi vrsti utrjevali svoj povzdignjeni družbeni položaj. A to še ni vse: najvišja rast dobičkov je zabeležena v obdobjih, ko je gospodarska miselnost ne le uporabljala podeljene družbene privilegije, ampak ko je lahko izstopila iz sveta družbenih, ekoloških in humanih spon, v območje nereguliranih 'trgov'. Družbeni privilegiji rasti so bili za maksimiranje dobička preprosto le osnovno izhodišče in kot takšni niso nikoli zadoščali. Hoteli so še več in tukaj se ekonomija kot veda o umnem hišnem gospodarjenju dokončno prelevi v znanost o plenjenju. Zdaj ne govorim več o ekonomiki privilegijev, ampak le še o ekonomiki balonov ('balonomiki'), najsi bo tistega prvega delniškega balona iz zgodnjih tridesetih let prejšnjega stoletja ali zadnje piramidne finančne sheme iz leta 2008."

In po vaši oceni ta zadnja piramidna shema označuje točko, na kateri trči ideologija nenehne gospodarske rasti ob temelje demokracije.

"Prav to, stojimo na križišču, ko ni več moč spregledati konflikta med načeli demokracije in logiko razvojnega modela. Poglejmo si primer. Februarja 2005 so predstavili reformirano lizbonsko razvojno strategijo, ki je bila sprejeta leta 2001. Sprva je bila strategija postavljena na temeljih enakosti gospodarskega, socialnega in ekološkega razvoja. Leta 2005 pa so razvojni strategi rekli: ne, najprej moramo povečati konkurenčnost, okoljski in socialni vidiki blaginje pa so odslej, kakor se je izrazil predsednik evropske komisije Barroso, na 'odličnem drugem mestu'. Kot da ne govorimo o razvojnih nasprotjih, ampak sta socialni in ekološki vidik blaginje le dve ekipi na športnem tekmovanju invalidov. Takšna razvojna preusmeritev EU ni imela javne podpore. Tako vsaj priča Eurobarometrova javnomnenjska raziskava, v kateri so državljane spraševali, ali se strinjajo, da bi bilo povečevanje konkurenčnosti gospodarstva prednostni način zviševanja blaginje: 61 odstotkov vprašanih je zavrnilo takšno možnost, najvišje nasprotovanje v EU - 83 odstotkov - je bilo zabeleženo v Sloveniji. Kljub temu sta tako EU kot Slovenija brez zadržkov uveljavila razvojno vizijo, ki je dala prednost gospodarski rasti. V tem smislu Giraud, francoski ekonomist, ki proučuje genezo neenakosti v svetu, trdi, da neenakost ni avtomatična posledica trga in liberalizacije, skratka ekonomskega reda, ampak je vedno predvsem posledica politične izbire - socialne politike v določenih okvirih samo uveljavljajo politično izbran vzorec neenakosti.

Evropska komisija danes ocenjuje, da se niti prenovljena strategija ne uresničuje. Če to povežemo s posledicami, ki jih je preveliko odpiranje evropskih gospodarstev imelo na globino posledic sedanje krize, je neizbežno vprašanje, kdo bo nosil odgovornost ne le za napačne odločitve, ampak za odločitve, ki so bile tudi izrecno v nasprotju z voljo absolutne večine ljudi. V zvezi z odgovornostjo je zaenkrat znano samo to, da Barrosu kaže kar se da dobro, da mu bodo še za sedem let podaljšali njegov predsedniški položaj. Ali se potem kdo še čudi, da je bila v EU udeležba na zadnjih evropskih volitvah najslabša doslej in da je bila v Sloveniji udeležba med najnižjimi?"

Kako interpretirate Eurobarometrov podatek? Kot sporočilo oblastem, da večina ni imela nič od gospodarske rasti?

"Ljudje so zavrnili dogmo gospodarske rasti. Ljudje niso zavrnili gospodarske rasti, zavrnili so njeno prednost pred ekološkimi, socialnimi in drugimi vidiki blaginje. Svetovna banka, ki nikakor ne spada med nasprotnike gospodarske rasti, ocenjuje, da so v 80. letih za vsakih 100 dolarjev gospodarske rasti bogatih revni rasli le za 2,2 dolarja, v 90. letih le še za 0,60 dolarja. Koristi za revne so se skoraj za trikrat zmanjšale. Zakaj? Ker je krivična. Ta rast je vse boljša za vse manj ljudi in tako ni več dobra niti za večino bogatih. Nima več smisla, nima več tiste družbene upravičenosti, ki jo je imela pred dobrimi stotimi leti, ko je materialnih dobrin močno primanjkovalo. Danes tega pomanjkanja ni več, so pa materialne dobrine nepravično razdeljene tako glede dohodka kot še bolj, po ugotovitvah ekonomskega nobelovca Indijca Amartye Sena, glede priložnosti za ekonomsko delovanje. Skratka, če naj bi po sedanjem vzorcu gospodarske rasti v vseh revnih državah imeli najrevnejši vsaj tri dolarje na dan dohodka oz. 1100 dolarjev na leto (prag dohodka, ki omogoča materialno udobje, znaša okoli 15.000 dolarjev), bi za gospodarsko rast potrebovali ne enega, ampak 15 planetov Zemlja. To pomeni, da se v takšni gospodarski rasti, kot jo imamo danes, revni nikoli ne bodo izkopali iz svoje revščine."

Ko torej rast neha opravljati svoje družbeno poslanstvo, izgubi smisel tudi zdajšnja ekonomija, ki je po vaših besedah ni več mogoče reformirati.

"Problem obstoječega sistema blaginje je njegova dogmatičnost. Če ukinemo to dogmo, to ni več ista ekonomija. Če bi gospodarski napredek postal enako pomemben kot socialni in ekološki, bi imeli opravka s paradigmatsko spremembo, kopernikanskim preobratom, ki bi nas v družbi in ekonomiji rešil plenilskih odnosov in nam namesto tega na široko odprl naše ekonomske možnosti."

Vi na začetek te spremembepostavljate drugačen pogled na svet.

"Francoski nasprotnik dogme gospodarske rasti Serge Latouche, čigar prvi prevod v slovenščino se bo jeseni znašel na knjižnih policah, piše, da moramo najprej dekolonizirati miselnost. Svet je tak, kakor gledamo nanj: če gledamo nanj kot na svet materialnega pomanjkanja, bomo živeli v materialnem pomanjkanju; če začnemo družbena razmerja med sabo urejati po privilegijih, bomo pristali v družbi, ki bo reproducirala privilegije, v novem fevdalizmu. Sprememba sveta se torej začne v glavi, tako da na svet začnemo gledati drugače. A kako? Zdi se nam, da stvari ne morejo biti drugačne. Tukaj bi spomnil na pozabljeni članek Johna Maynarda Keynesa, očeta makroekonomije in rešitelja gospodarske krize v tridesetih letih. V članku o ekonomskih možnostih naših pravnukov (1925) je zapisal, da če se bodo države sto let razvijale po makroekonomskih pravilih, bomo ustvarili takšno bogastvo, da ljudem ne bo več treba živeti v prisili materialnega pomanjkanja in se bodo lahko posvetili svojim hobijem. Danes, ko bi skoraj že morali biti tam, gledamo na prihodnost črnogledo. A to ne pomeni, da Keynes ni imel prav, saj je očitno, da živimo v svetu preobilja, ki pa je izrazito neenakomerno porazdeljeno. Za odpravo lakote v svetu bi po ocenah FAO morali letno potrošiti samo 0,07 odstotka svetovnega prostega varčevanja. Če bi prosto varčevanje, ki ne najde naložbenih priložnosti, usmerili pravilno v infrastrukturne projekte (zdravje, šole, ohranjanja tradicionalnih skupnosti...), ki imajo sicer slab donos dobička, bi lahko v svetu popolnoma izkoreninili ne le lakoto, ampak tudi revščino. In to ne tako, da bi bogatim jemali premoženje, da bi jim visoko obdavčevali dohodke, le s pametnim usmerjanjem varčevanja v javno koristne projekte. Danes se to prosto varčevanje nevrotično vali po finančnih borzah in namesto koristnih dobrin napihuje balone, ki na koncu poskrbijo, da se v času kriz varčevanje še bolj steka pri najbogatejših."

Čeprav so velike krize običajno povezane z revolucionarnimi idejami, ta čas vsi samo čakajo, da bodo milijoni, ki so jih zmetali v banke, začeli delovati in pričarali gospodarsko rast, ko bo lahko spet vse lepo po starem. Kako ocenjujete protikrizne ukrepe, ki prihajajo na dnevne rede vseh vlad?

"To isto vprašanje si je zastavila Banka za mednarodne poravnave (BIS). Po njenih ugotovitvah gre za gašenje bančnih požarov z metanjem denarja v ogenj. Namesto kaznovanja napačnih odločitev prevalitev bremen na žrtve (prihodnje davkoplačevalce). Po njeni oceni ima ta kriza dvojno dno: enega smo doživeli, drugo nas še čaka. To, kar smo doslej videli pri reševanju krize, je po mojem samo dokaz, da se politiki v tem trenutku še niso sposobni soočiti z njenimi globokimi vzroki - to pa je plenilska različica kapitalizma, ki ne vlada le ekonomiji, ampak že tudi življenju."

Rekli ste, da BIS ugotavlja, da vlade požara, ki je nastal, ne gasijo pravilno. Zakaj ne?

"BIS pravi, da način, na katerega gasijo, ne more delovati. Ta način je keynesijanski: ko se biznis sesuje, država vskoči s svojimi skladi in napolni trg. Ta način reševanja je deloval v 30. letih, ko so bile države gospodarske enote in so se makro ravnovesja vzpostavljala in podirala v državah. Danes pa se gospodarska ravnovesja vzpostavljajo in podirajo na svetovni ravni in zato ta mehanizem ne more več delovati znotraj držav. Tudi globalno ne more, ker nimamo svetovne vlade, ki bi za to skrbela. In v tem je danes problem. Korenitih premikov, ki jih zahteva kriza, ki ni navadna, delna kriza, ampak sistemska kriza, ni mogoče doseči z oklepanjem stare miselnosti. Potreben je temeljit, radikalen preobrat."

Kaj pa v času globalizacije države kljub vsemu lahko storijo?

"Države lahko naredijo marsikaj, a niso vajene delovati tako, kot zahtevajo nove razmere. Globalnim trendom se ni mogoče upirati, z njenimi pozitivnimi učinki pridejo tudi negativni, brez tega ne bo šlo niti v prihodnje. Kar države lahko naredijo, da se zaščitijo, je to, da začnejo skrbeti za svoj lokalni sektor, za tiste dejavnosti, ki delujejo z lokalnimi resursi za lokalni trg. Globalizacija je dobra za nomadska podjetja, ki se selijo med različnimi trgi in zanje država ne more dosti storiti. Zniževanje slovenskih stroškov za globalna podjetja s sedežem v Sloveniji je nebistveno, ker ta podjetja živijo od razlik v cenah na različnih trgih (pravi Giraud): nekje poceni kupijo, drugje drago prodajo. Če bi hipotetično v vseh državah znižali vse stroške proizvodnje globalnih podjetij na isto raven (kitajsko), to ne bi poživilo mednarodne trgovine, ampak bi jo docela zatrlo - ker bi zatrlo razlike, ne bi več bilo razlogov zanjo. V določenih primerih višji stroški slovenskih globalnih podjetij kot v drugih državah ne znižujejo slovenske konkurenčnosti. Obratno: ohranjajo njene lokalne posebnosti in jo s tem delajo še bolj zanimivo za tokove mednarodne trgovine.

Slovenska država pa lahko veliko naredi za svoja sedentarna podjetja, ki jim zaradi njihove lokalnosti nihče iz tujine ne more konkurirati. Točno tega država ne počne, ker je kot centralizirana država na moč prevzetna do lokalnega konteksta, do posebnosti in do drobnih podjetniških pobud. Ampak lokalna podjetnost se ne vzpodbuja samo zato, da bomo imeli gospodarsko rast ali nadomestili njen 'izpad' na strani izvoza v času kriz. Ta podjetnost se vzpodbuja zato, ker je prepletena z lokalnimi dejavniki, ker soustvarja skupnost, ker povezuje ekologijo z biznisom, biznis s socialo, socialo z ekologijo. Kar lahko naredimo, je torej to, da vplivom globalizacije zoperstavimo novo prebujeno moč lokalnega sektorja. V vsako slovensko vas mora prodreti ta miselnost. To ravnovesje je treba vzpostaviti, namesto da si izmišljujejo megacentre, piramide in otoke."

Kako pa ocenjujete slovenski odziv na krizo? Mnogi pravijo, da je Slovenija krizo dočakala povsem nepripravljena. Še septembra so nam oblasti sporočale, da nam gre tako dobro kot še nikoli doslej, potem pa je vse zgrmelo.

"Res, še jeseni 2008 je minister Bajuk izjavil, da bo Slovenija šla srečno skozi krizo, par mesecev kasneje pa je statistični urad objavil oceno, da je četrtletni BDP na letni ravni padel za skoraj deset odstotkov. Za primerjavo: BDP je v času tranzicijske depresije 1991-1993 padel za 15 odstotkov, tukaj pa samo v enem letu za skoraj 10 odstotkov. Slovenija se je šele zdaj zavedela, kako izjemno občutljiva je postala za zunanje šoke. Ravno zato se sprašujem, ali se vladne garniture zavedajo odgovornosti, da so državo izpostavile tako veliki občutljivosti za zunanje šoke. Vsaka nacionalna oblast skrbi za nacionalne interese, pri nas pa je zdaj najpomembnejši nacionalni interes odprtost. Ne zavzemam se za protekcionizem, ampak za ravnovesje. Da bi razumeli, kako se slovenska oblast odziva na krizo, kaže njeno govorjenje, da je kriza priložnost za radikalne reforme. Fraza 'radikalna reforma' je radikalni nesmisel. 'Reforma' pomeni reševanje problemov na površini, ne da bi spreminjali temeljne ureditve. 'Radikalnost' pa pomeni ravno spreminjanje temeljnih ureditev in je torej nasprotje reform. Ta politična fraza kljub temu nakazuje, da so zdaj vsi, vključno z oblastjo, postali radikalni, ker se ve, da obstoječi sistem ni več dober. Kljub temu je vladna radikalnost polovičarska, ker si sicer zastavlja pogumne cilje (ki si jih sicer ne upa), ki pa jih hoče doseči s staro miselnostjo."

No, vlada je sprejela kar nekaj protikriznih paketov. Kako gledate na njene reševalne akcije?

"Tako, da se bo javni dolg neznansko povečal, čeprav z reševanjem bank in plačevanjem delavcev, da sedijo doma, za lepšo prihodnost niso storili nič. Po nekaterih neuradnih ocenah se bo javni dolg v prihodnjih par letih kljub velikim dodatno vloženim varčevalnim naporom povečal za 'samo' 50 do 100 odstotkov. Na začetku tranzicije so deficiti financirali izvajanje reform, zdaj pa se samo gasi. Letni stroški države samo za odplačilo obresti se povečujejo s 300 milijonov na pol milijarde evrov in še več. Kaj to pomeni? Pol milijarde evrov pomeni 15 odstotkov sredstev na leto manj za razvoj, to pomeni, da bo naša prihodnost za 15 odstotkov manj svetla."

Ampak prav vlada nam razlaga, da je kriza odlična priložnost za izvajanje tistih strukturnih sprememb, zaradi katerih bo naša prihodnost bolj svetla.

"To je naravnost šokantna trditev. Če oblast pravi, da je kriza priložnost, potem nam sporoča, da je kapitulirala kot oblast za izvajanje strukturnih sprememb. Kako je Slovenijo kot majhno in odprto državo sploh mogoče drugače voditi kot adaptivno, torej s stalnim izvajanjem sprememb? Če oblast ni sposobna v nekriznih časih izvajati sprememb, ki so nujne, potem lahko pričakujemo, da bodo krize v prihodnje pogoste, ker le to omogoča uvajati nepopularne ukrepe. Če sploh za kaj, potem je kriza nedvomno priložnost za to, da odčitamo, kako kompetentno oblast imamo. Rešitve se sprejemajo na hitro in brez sodelovanja z javnostjo in stroko, brez poglabljanja v legitimne razlike in konflikte. Konflikt je velik družbeni resurs, če se prav uporablja, Slovenija pa se obnaša, kot da je konflikt nekaj nedostojnega."

To, da nam slabo vladajo, ste pred nedavnim ugotavljali tudi v svoji evalvacijski študiji o javnih učinkih vladnih politik.

"Za devetdeseta leta obstaja neuradna ocena ministrstva za finance, da je država takrat imela proti sebi vloženih na sodiščih cel kup tožb. Po tej oceni so znašale odškodnine za tiste tožbe, ki naj bi jih država izgubila, 12 odstotkov BDP, kar je približno tretjina rasti v tistem desetletju. Razvojna strategija iz leta 2001 je ta problem poimenovala 'implementacijski deficit' in ga prepoznala kot temeljni razvojni problem. Leta 2007 je na to opozorilo računsko sodišče, podobne so bile tudi ocene študije OECD, ki je Slovenijo opozoril na slabo vladanje. V odgovor na ta opozorila je ministrstvo za javno upravo letos pripravilo resolucijo o normativni dejavnosti - jeseni jo bo obravnaval državnizbor -, s katero predpisuje nov način priprave predpisov (politik). To je velika reč: po novem naj bi predpise pripravljali tako, da bodo bolje utemeljeni, med sabo bolje usklajeni, da med njimi ne bo več kolizije niti pravnih lukenj."

In kaj konkretno vas je v tej resoluciji zmotilo?

"Ta resolucija najprej ni usklajena niti sama s sabo: drugim ministrstvom predpisuje postopke, ki jih niti sama ni upoštevala. Ampak to ni najhujše. Resno dvomim, da resolucija razume probleme vladanja. Bom povedal primer: ker je družbena realnost konfliktna, pravi resolucija, moramo o javnih ukrepih razmišljati v alternativah in izbrati tisto, ki ima najmanjše negativne učinke, torej tisto, pri kateri so konflikti minimizirani. To razmišljanje je napačno. Narava konfliktov denimo pri določitvi trase avtoceste ni podobna tisti pri sestavljanju predpisov. Med alternativami se odločaš takrat, ko imaš na voljo izključevalne možnosti (ali severna ali južna trasa, ne pa obe), pri predpisih pa ne moreš narediti tega, da dela državljanov ne boš upošteval, ker niso v skladu s konceptom nekega uradnika, kakšen bi moral biti predpis. Namesto tega bi morali pri pripravi predpisov iskati rešitve z maksimalno dosegljivim presekom med nasprotnimi, vendar legitimnimi alternativami. Če si torej ministrstvo predstavlja, da bo predpise sestavljalo tako, kot se odloča za avtocestne trase, potem sigurno še naprej ne bodo dobri za večino državljanov. Imamo tudi primer, kako se alternative že zdaj uporabljajo. Pri pripravi proračuna se upoštevata dve alternativi: kaj se zgodi z javnimi financami, če vlada ne naredi nič, in kaj se zgodi, če sprejme predvidene ukrepe. Po moje alternativa, da vlada ne stori nič, ni sprejemljiva. Vlada je izvršna oblast in postavljena zato, da ukrepa, torej morajo biti alternative, če že, navezane na različne načine ukrepanja."

Je vaše pripombe k resoluciji kdo od pristojnih vzel resno?

"Da, posamezniki na ministrstvu za finance in v nekaterih upravnih enotah tudi. Ko pa sem ministrstvo za javno upravo opozoril na nedoslednosti, ki so jih zapisali v tem dokumentu in še v nekaterih tukaj neomenjenih zadevah, najprej nisem dobil odgovora. Ko sem jih na to opozoril ponovno, so mi zabrusili, da se z menoj ne morejo pogovarjati kot z enako pomembnim in mi ne bodo odgovorili, ker jih šikaniram. In v Sloveniji res obstaja predpis, ki govori tudi o tem, kako se morajo državljani obnašati do uradnikov. Čisto zares piše, da če državljan šikanira uradnika, uradnik ni več dolžen z njim komunicirati. Pri tem seveda uradnik sam pove, kdaj je šikaniran, in če mu ustreza, bo tako označil vašo argumentirano kritiko njegovega dela. Torej govorjenja o novem odličnem vladanju in 'totalnem upravljanju kakovosti' v javni upravi ni mogoče razumeti drugače kot uradniško samovšečnost. Tako se mi zdi, da naše vlade kljub vsemu še vedno živijo nekje v svojih oblakih."

Če bi vi pisali dolgoročno vizijo vodenja slovenske države, ki bi nas zavarovala pred novimi krizami, kaj bi posebej izpostavili?

"Pomembne ukrepe za to je treba seveda sprejeti na mednarodni ravni in se tičejo svetovnega makroekonomskega regulatorja, ki ne bo pod prevladujočim vplivom ZDA. Ampak bolj zanimivo je, kaj Slovenija lahko stori sama. Prenoviti mora družbeni red tako, da ne bo več utemeljen na viziji kapitalizma 19. stoletja, ki je nestrpen do vsega, kar ni kapital. Zamenjati ga je treba s pluralnim kapitalizmom, kjer imajo gospodarski, socialni in ekološki kapital (razvoj) enako veljavo. Vendar to ne bo zadoščalo. Kot sem že omenil - treba je razviti novo lokalno moč, ki bo uravnovesila vplive globalnega dogajanja. Ne nazadnje je treba zagotoviti možnost neškodljivega izstopa iz uradne družbe v samoupravna avtonomna območja in dejavnosti (npr. Metelkova, Pekarna, Rog). To je edini način, da se nekateri, ki to hočejo, izognejo zunanjim dejavnikom neenakosti v premoženju in dohodkih, ki jih ni mogoče odpraviti. Potrebujemo drugačno zakonodajo, ki ne bo oteževala nastajanja davčnih in pravnih oaz, v katerih se bodo lahko uveljavile od trga in države avtonomne dejavnosti. Te so izjemno ustvarjalne. Neka študija za Švedsko je ugotovila, da tovrstne dejavnosti na zavarovanih območjih narave ustvarijo 40 odstotkov javnih dobrin, prejmejo pa samo odstotek javnih subvencij."

Citat

Stojimo na križišču, ko ni več mogoče spregledati konflikta med načeli demokracije in logiko razvojnega modela

Hoteli so še več in tukaj se ekonomija kot veda o umnem hišnem gospodarjenju dokončno prelevi v znanost o plenjenju

Ta rast je vse boljša za vse manj ljudi in tako ni več dobra niti za večino bogatih

Se vladne garniture zavedajo odgovornosti, da so državo izpostavile tako veliki občutljivosti za zunanje šoke?

Če bi gospodarski napredek postal enako pomemben kot socialni in ekološki, bi imeli opravka s paradigmatsko spremembo



DRAGICA KORADE

Očrt korenite prenove družbe - Večer, 13.08.2009

Očrt korenite prenove družbe





















(foto: Robert Balen)


MAG. BOJAN RADEJ

SLOVENSKO DRUŠTVO
EVALVATORJEV

Če bi razvoj postavili na prioriteti znanja kot gonilnega faktorja, bi se v družbi lahko bistveno zmanjšal pomen delovanja na predpostavki tekmovalnosti z denarnim kapitalom. V bistvu imamo izbiro: ali bomo na svet gledali kot na svet obilja ali kot na svet pomanjkanja. Tako kot bomo gledali na svet, tako bomo v njem tudi živeli.

Če bomo stavili na miselnost ekonomskega pomanjkanja, bomo dajali še vedno prednost kapitalu, denarju, gospodarski rasti, konkurenčnosti, zniževanju stroškov. Če bomo začeli gledati na svet kot na obilje, bomo dali prvi poudarek človečnosti in socialnim odnosom, učenju in sodelovanju. V tem primeru gre za obilje: več kot vemo, lažje se še dodatno kaj naučimo; bolj ko smo socialni, bolj smo socialno produktivni. Seveda nihče ne pravi, da bodo v primeru, ko bomo znanje začeli ceniti, vidiki pomanjkanja kar izginili. Ne bodo. Še vedno bomo potrebovali gospodarstvo in ga razvijali, drugačna pa bo miselnost: vedeli bomo, da imamo sektor ekonomije pomanjkanja in drugi sektor obilja, oba pa se upravljata drugače. Ekonomijo moramo začeti upravljati na drugačen način in osvoboditi se moramo tega, kar nam vsiljujejo: idejo pomanjkanja.

Obstajata dva instrumenta, ki jih vlada lahko uporabi, da bi omogočila mnogim ljudem začeti iskati svoje priložnosti v svetu obilja, ne samo v svetu pomanjkanja, kjer morajo opravljati katerokoli delo za katerokoli plačo pod katerimikoli pogoji. Prvi je univerzalni dohodek. Živimo v svetu neenakosti. V izhodišču nimamo enakih priložnosti. Tega problema ni mogoče rešiti s prerazdelitvijo premoženja. Za sabo imamo desetletja države blaginje in vemo, kaj prerazdelitev kot princip pomeni: neučinkovitost, privilegije, izključevanje. Država blaginje je propadla, ker volumen tistega, kar lahko prerazdeljujemo, ne zadošča več. Kako torej izravnati razlike vsaj izhodiščnih možnosti in zagotoviti univerzalen dostop do osnovnih stvari: do zdravstva, izobraževanja, kulturnih dobrin, socialne varnosti, dohodka?

Eden od instrumentov, ki bo olajšal tudi izstop iz uradne družbe, je univerzalni dohodek. Drugi je lokalna menjava, lokalni denar. Za njegovo uvedbo imamo zdaj izjemno priložnost. Denar se izdaja v Bruslju, služi za tržne transakcije in s tem ni nič narobe, dokler nam ni denar vsiljen, da ga uporabimo pri vsaki menjavi. Narobe je, da je to edina stvar, ki jo imamo. Zakaj ne bi imele lokalne skupnosti možnost, da izdajo svoj denar za financiranje svojih lokalnih potreb? Poanta alternativnega denarja je, da se obresti ne zaračunavajo na dolgove in varčevanje, ampak na uporabo. Če mi trgujemo z našim lokalnim denarjem, menjamo eno uro koristnega dela za eno uro koristnega dela; če v menjavi uporabljamo uradni denar, dobimo zanj pol manj uporabne vrednosti, ker vede ali ne, pri vsakem nakupu plačujemo ceno, v kateri se skriva od 30 do 50 odstotkov pribitka obresti, ki nima ničesar z nami, je zgolj posledica tega, da delujemo v plenilskem kapitalizmu, kjer je dobiček najvišja vrednota. V tem je moč lokalnega denarja, izvije nas iz primitivne miselnosti pridobitništva. In v Sloveniji moramo razvijati lokalno moč, ki bo protiutež globalni. Nobenega razloga nimamo, da ne bi razvijali svojega lokalnega denarja, ne kot konkurenco evru, ampak kot komplementarno oziroma dopolnilno lokalno valuto, ne kot državno valuto (tolar), saj smo monetarno suverenost predali Evropski uniji.

Prenoviti moramo uradno družbo in možnost izstopa iz nje. Družbo lahko prenovimo tako, da si za prioriteto ne postavljamo več tako banalnih stvari kot sta gospodarska rast in kapital. Na kapitalizem moramo začeti gledati drugače. Današnji kapitalizem je kapitalizem 19. stoletja in je v bistvu je nestrpen do vsega, kar ni kapital. Predlagam, da se zasnuje pluralni kapitalizem različnih kapitalov: človeški, socialni, gospodarski, okoljski, ki konkurirajo drug drugemu. Danes poslovni kapital konkurira poslovnemu kapitalu. To je v redu. Hudo pa je, ko poslovni kapital 'konkurira' nekapitalu. Na primer: na trgu dela ljudje povprašujemo po službah, ki jih kapital ponuja. Ljudje večinoma nastopamo kot nekapital in se hočemo pogoditi za plačo in obseg dela s kapitalom v družbenem redu, ki je kapitalističen. To pomeni, da smo že v začetku igro izgubili. V ekonomskih razmerjih bi torej morali nastopati kot človeški kapital, ki se poteguje za svoj "dobiček": da bomo čim bolj zdravi, ustvarjalni, avtonomni. Donos človeškega kapitala je povečanje zdravja in avtonomije. Tako mi kapitaliziramo sami sebe. Denarni kapital se kapitalizira z denarjem, ekološki s tem, da se čim boljše obnavlja, socialni pa tako, da je vse bolj povezan in obenem dopušča bogatenje razlik. V tem je pluralnost: da vsak delujejo v skladu s svojo filozofijo in da so vsi so enakopravni.

To ne pomeni, da zagovarjam podreditev kapitalu vsega, kar še doslej ni kapital. Ljudje v bistvu nismo kapital, tudi naše skupnosti niso same po sebi nikakršen kapital. Narava ni kapital, saj je kapital naša izmišljotina, je le poseben princip uporabe bogastev, ki zahteva njegovo povečevanje. Kljub temu pa je jasno, da tako ljudje, skupnosti in narava vstopamo v ekonomske odnose z dobičkonosnim kapitalom. Edina možnost, da v kapitalizmu ohranimo svoje dostojanstvo in uveljavimo svoj ekonomski interes nasproti dobičkonosnega kapitala je, da se mu zoperstavimo kot kapital. To pa obenem omogoča, da se ljudje, narava in skupnosti pred kapitalom varujejo kot nedotakljivi vse dokler se ne odločijo vstopiti v ekonomsko sfero. Torej je mogoče s pluralnim razumevanjem kapitalizma dati močan pospešek kapitalističnemu tako, da obenem varujemo vse, kar samo sebe opredeli kot nekapital.

V vseh sodobnih državah že obstajajo institucionalni nastavki za pluralizacijo kapitalizma: imamo ekonomski socialni svet, kjer se srečujeta kapital in delovna sila. V duhu tega sveta lahko postavimo svet za trajnostni razvoj, v katerem so zastopani gospodarski, socialni in ekološki interesi. Idejo socialnega partnerstva, ki je že institucionalizirana, moramo razširiti v idejo razvojnega partnerstva, ki se ne ukvarja z delitvijo dohodka, temveč z odločanjem o razvoju, z reševanjem in usklajevanjem legitimnih nasprotij med različnimi kapitali.

Urediti moramo tudi možnosti izstopa iz uradne družbe v samoupravna avtonomna območja in dejavnosti kot so Metelkova in Rog v Ljubljani ter Pekarna v Mariboru: družba, kakršna je, je krivična, ker nekaterih izhodiščnih pogojev ni mogoče izenačiti za vse. Z izstopom iz uradne družbe se nekateri, ki to hočejo, izognejo zunanjim dejavnikom neenakosti v premoženju in dohodkih, ki jih nobena politika ne more odpraviti. Izstop daje možnost mirnega sobivanja v svetu, ki je zaradi podedovanih posledic krivičnosti socialno razklan na družbo v centru in družbo na obrobju. Družbo na obrobju je ustvarila družba v centru in danes se lahko odločimo le, ali bo družba na obrobju upoštevana ali pa bo še naprej teptana in bo zato do družbe v centru razpoložena sovražno in subverzivno bojevito. Za razmah ustvarjalnosti družbe na obrobju potrebujemo drugačno zakonodajo, ki ne bo oteževala nastajanja davčnih in pravnih oaz, v katerih se bodo lahko uveljavile od trga in države avtonomne dejavnosti. Te so izjemno ustvarjalne. Neka študija za Švedsko je ugotovila, da tovrstne dejavnosti na zavarovanih območjih narave ustvarijo 40 odstotkov javnih dobrin, prejmejo pa samo odstotek javnih subvencij. Zato se zavzemam, da bi moralo vsako slovensko naselje dobiti svojo avtonomno cono za ljudi, ki vidijo čez ta sistem ali pa jim ta sistem ne ustreza. Ko pride kriza in pomete z nadutostjo profitnega kapitalizma, ti ljudje tega ne čutijo kot katastrofe, danes pa nosijo dvojno breme. Avtonomni ljudje in skupnosti lahko sami poskrbijo zase. To pomeni, da so takšne avtonomne cone dejavnik stabilnosti za družbo v celoti, tako v centru kot na obrobju. (Obširen intervju z novim sodelavcev Pogledov objavljamo jutri v prilogi V soboto).

Citat

Osvoboditi se moramo tega, kar nam vsiljujejo: ideje pomanjkanja

BOJAN RADEJ

četrtek, avgust 13, 2009

Kdaj pride rock v mesto - Večer, 8.08.2009

Kdaj pride rock v mesto

Skozi prizmo dveh velikih vzponov mariborske glasbene scene (konec šestdesetih in novi val v osemdesetih) smo o možnostih po tretjem urbanem glasbenem klimaksu povprašali Edvina Fliserja (Rdeči dečki), Marka Vezoviška (Skakafci) in sociologa dr. Andreja Fištravca











(Igor Napast)




Boris Bobek Boco in Marko Vezovišek (Skakafci) leta 2008 (foto Igor Napast)

Manchester, prehod iz osemdesetih v devetdeseta. Mesto, ki je v osemdeseta vstopilo katastrofalno, saj se je zaprlo pristanišče, Margaret Thatcher pa je z železno politiko polagoma pozaprla največje industrijske obrate, kar je mesto pripeljalo v popolno postindustrijsko sivino, je v letu, dveh pristalo v središču (britanske) pozornosti. Z edinstveno glasbeno (kon)fuzijo, specifično alternativno subkulturo, ki ji je kasneje konkuriral zgolj Seattle z grungeom.

Po poti, ki so jo utrli nepozabni Joy Division, so nadaljevali New Order (preostanek Joy Divison po smrti pevca Iana Curtisa), The Stone Roses, Happy Mondays, The Charlatans, James, 808state, Inspiral Carpets... Pri slednjih je za opremo skrbel Noel Gallagher (!), kasnejši motor (največje) manchesterske zasedbe Oasis.

Manchester se je tako hitro preimenoval v Madchester, tamkajšnja univerza je za bodoče študente postala večji magnet kot Oxford ali Cambridge, The Stone Roses pa so postali bolj prepoznavni kot nogometna kluba Manchester United ali Manchester City.

Zgodba Madchestra

"Predvsem imam Manchester rad. Podirajoča skladišče, železniška križišča, poceni nagravžne droge. In to je na koncu pravzaprav vžgalo. Ne denar, ne glasba, tudi pištole ne. To je bil moj herojski tok: moj eksces civilnega ponosa," na začetku filma 24 Hour People (2002) pove Steve Coogan, ki igra Tonyja Wilsona, idejnega vodjo Madchester scene, televizijskega novinarja in lastnika kultne založbe Factory Records. Četudi se filmska adaptacija dogodkov, ki so Manchester iz industrijske sivine pripeljali do mavrične glasbene ponudbe, nevarno sprehaja med aktualnimi dogodki, urbanimi legendami in fikcijo, zajame srž Madchester scene: klub Haciendo, Factory Records in serijo izvrstnih bendov.

Hacienda, ki jo je revija Newsweek konec osemdesetih razglasila za najbolj znani lokal na svetu, je kasneje doživela ničkoliko plagiatov po vsem svetu, ki z originalom niso imeli prav nič skupnega. Čeprav ji je sprva kazalo slabo, je bila Hacienda konstantno nabita, Anglija se ni mogla načuditi acid houseu in raveu, ki sta poleg indie rocka ustvarila Madchester. A ker je imela izgubo - klientela je bolj kot po alkoholu posegala po drogah, od teh pa lokal ni imel nobenega prihodka, za nameček so kmalu za seboj potegnile še kriminal -, so Haciendo leta 1997 neslavno zaprli. Danes so tam pregrešno draga stanovanja.

Čeprav so podobno usodo doživeli tudi Factory Records in številni madchester bendi, je Manchester vsaj za nekaj časa konkuriral Londonu in imel lastno pestro (sub)kulturno življenje.

Bi lahko novi Manchester po zaslugi evropski prestolnici kulture (EPK) morda (spet) postal Maribor, ki je nekoč slovel kot jugoslovanski Liverpool, zdaj pa že nekaj časa preživlja krizo rock glasbe? Skozi prizmo dveh velikih vzponov mariborske glasbene scene (konec šestdesetih in novi val v osemdesetih) smo o možnostih po tretjem urbanem glasbenem klimaksu povprašali Edvina Fliserja (Rdeči dečki), Marka Vezoviška (Skakafci) in sociologa dr. Andreja Fištravca.

Maribor je res bil jugoslovanski Liverpool!

Konec šestdesetih let je Maribor z Rdečimi dečki in ostalimi skušal poustvariti beatlesmanijo. Za Edvina Fliserja, ki se je v slovensko glasbeno zgodovino bolj kot rocker zapisal kot popevkar, je Maribor konec šestdesetih dejansko bil mesto, ki mu je glasba dala pečat, zato ni (novinarska) fama, da je Maribor de facto bil jugoslovanski Liverpool.

"Jugoslavija je vedela za Maribor, ki je podobno kot Liverpool personificiral lokalno okolje skozi različne glasbene skupine." Fliser se spomni, da se je v mestu vse skupaj, vsaj kar zadeva rock, začelo s Korali, kasnejšo Generacijo, ki so na mladinskih plesih preigravali komade Cliffa Richarda in Rolling Stonesov. Maribor je takrat imel tudi vokalni kvartet The Chains, v katerem so bile Ditka Haberl, Alenka in Breda Pinterič ter Alenka Cilenšek. "Twist & Shout so skupaj s Korali odpele tako, da so ti šle kocine pokonci!" se spominja legendarnega kvarteta.

Fliser je kariero začel v vojaškem bendu Bohemi, kjer sta sodelovala JNA in mladinska organizacija. "Preigravali smo popularne priredbe. House of the Rising Sun (The Animals), Gimme Some Lovin (Spencer Davis Group) in druge hite. Kmalu se nam je pridružila tudi Neca Falk, za katero smo slišali, da je doma prepevala ob ploščah Beatlesov in Rite Pavone. Svojo kariero je začel tudi odlični Čarli Arhar."

In zakaj se duh mesta ni odražal v komadih oziroma zakaj bendi raje niso posegali po avtorskih komadih kot po (tujih) priredbah? "Maribor takrat še ni bil mesto za punkovsko ali novovalovsko ideologijo, zato smo se dokazovali s pristno glasbeno spretnostjo. Šlo je za željo po perfekciji, ki so jo mladi na plesih začutili. Če si dobro zapel Lenonna in McCartneyja ali Steveja Winwooda, so ljudje znoreli!" Fliser pravi, da je ironija, da so Rdeči dečki prvi avtorski komad Beatnik spisali šele za narečno popevko: s tekstom, ki je nasprotoval uporabi drog. "Avtorskih tekstov pa predvsem ni bilo zato, ker smo se solisti v začetku sedemdesetih podali na samostojno pot, Rdeči dečki pa smo s kariero končali. So bili pa tudi v Mariboru poskusi s slovenskimi avtorskimi komadi, recimo skupina Alarm je bila ena takšnih."

Zato, tako Fliser, je za jugoslovanskim Liverpoolom ostal zlasti spomin o mladinskih plesih, koncertih v Hali C in Klubu mladih. Za razliko od Liverpoola, ki je dal veliki četverec Lennon-McCartney-Harrison-Starr, pa Maribor tudi ni imel velikih avtorjev, ki bi esenco mesta zajeli v komadih.

Po Fliserjevem mnenju Maribor nikdar več ne bo drugi Liverpool, saj je v rocku po Lačnem Franzu zazevala velika praznina, zato je več upanja morda v jazz glasbenikih, kot je Izidor Leitinger. Bo morda infrastruktura, ki naj bi jo prinesel EPK, v mesto vrnila rock? "Če gledam iz prizme šestdesetih, je Maribor morda v podobni situaciji, kot je bil takrat, saj smo morali najprej med ljudmi razširiti idejo rock'n'rolla in jih 'opismeniti'. Trenutno je pri nas veliko zatišje, več si obetam od študentov, ki so zelo dojemljivi za novitete. A Mariboru manjka spiritus movens. Tega pa ne bo dala nobena nova infrastruktura," opozori Fliser.

Vas v mestu dviga glavo

Drugi (in zadnji) veliki vzpon je mariborska rock glasba na (nad)nacionalnem nivoju doživela v osemdesetih s prihodom novega vala, ki so ga v Mariboru na svojevrsten način ustvarjale skupine Lačni Franz, Preporod in Skakafci. Marko Vezovišek, frontman Skakafcev, ki so s skaalbumom Igre brez meja (1983) žanrsko potencirali mariborski novi val, pravi, da se danes nova gibanja (pre)hitro spravlja v kulturne muzeje, zato se mu zdi malo verjetno, da bi rock bendi prevzeli mariborsko kulturno štafeto. "Pogoji so absolutno slabši, poleg tega ne vidim niti želje niti možnosti, da bi v mestu gonilo spet bila (rock) glasba. Konzervativna revolucija je pri nas stopnjevana že do te mere, da vas v mestu dviga glavo. Znotraj tega zato niti ni prostora za urbano kulturo, kaj šele za rock'n'roll."

Vezovišek se z metaforo jugoslovanski Liverpool ne strinja v celoti. "O starih časih se rado pretirava, zato je po mojem mnenju fama, da je bil Maribor drugi Liverpool, pa čeprav je bilo nekaj bendov, ki so šli vštric s svetom in so tako prinašali 'svet' k nam. Mariborski novi val je bil šestdesetim morda celo podoben, saj smo vsi na originalni način jahali svetovne novosti in hkrati pripadali slovenski sceni."

Skakafci, Preporod in Lačni Franz so bili, tako Vezovišek, predvsem del vseslovenskega gibanja, ki je prinašalo različne novosti, zato se mu zdi napačna delitev, da je punk (v skladu s takratnim izrazoslovjem) apeliral na proletariat, novi val pa na buržuazijo. "Začetki novega vala so bolj ali manj nejasni, predvsem smo bendi začutili neki novi slog, in to je vse, čeprav bi glasbeniki kritiki radi videli pomene tam, kjer jih ni. Novi val se je pač zgodil, kar sem povedal tudi Zoranu Predinu, ki je marsikatero anekdoto in legendo zapisal v svoji knjigi (Zgodba s prve roke, op. a.)." Razredne glasbe po Vezovišku ni bilo, rock glasba je bila splošno popularna in kot takšna največji magnet za mlade glasbenike.

Infrastruktura se iz "liverpoolskih" časov do novega vala ni pretirano spremenila, omejena je bila na občasne koncerte v Luknji ali Hali C ter v gostilnah (Klub mladih, Martinov Hram). "Precej boljše stanje je bilo v Zagrebu, kjer se je vedelo, da sta Lapidarij in Kulušič namenjena mladim bendom. Celo Ljubljana razen Križank, Novega rocka in K4 ni imela ničesar. Čeprav se danes zdi, da je imel Maribor svojo veliko sceno, svojega Marquee Cluba (znani londonski klub, kjer so leta 1962 prvi nastop imeli Rolling Stonesi, op. a.) ni imel."

Maribor zanj v novem valu ni bil zapoznela kopija Zagreba (Azra, Haustor) ali kasneje Beograda (Idoli, Šarlo Akrobata, Električni orgazam), je pa bil pristno novovalovski. "To po svoje dokazuje refren Mein Gott, da ist ja alles Rot, kar je bila duhovita besedna igra. Pankrti so bili precej bolj direktni, kasneje tudi Laibach, medtem ko smo mi bistvo raje povedali posredno. In najbrž zato tudi na policijo nismo hodili, vrteli nas na Valu 202 resda niso, so nas pa zato na Radiu Študent." Na vprašanje, ali so bili mariborski novovalovci zaprt krog ljudi, Vezovišek odvrne, da so bili prej majhen kot zaprt krog. "Kadrovsko 'politiko' pa je urejala JNA, ki je bila zaradi vpoklicev v vojsko rak rana jugoslovanskih bendov. Zato je morda po svoje čudež, da je Maribor obdržal tri skupine."

Gradijo zidove

Pa je bil novi val gonilo mesta, se je v mestu čutil vpliv novega glasbenega žanra? "Ne sodim med tiste, ki zmanjšujejo svoj nekdanji pomen, a temu bi težko pritrdil. Glasba je bila v prvivrsti še vedno zabava, ki je morda na podzavestni ravni spreminjala mnenje. Upornost je namreč takrat že tudi sicer prihajala v kolektivno zavest, zato je bila glasba kvečjemu zgolj spremljevalni element."

In zakaj Maribor ni imel lastnih vodilnih ideologov, kot recimo Ljubljana Igorja Vidmarja in Gregorja Tomca? "Prestolnica je imela večji vpliv, večjo koncentracijo prebivalstva. Vprašanje je, ali bi ti trije mariborski bendi delali drugače, če bi mesto imelo svoje vodilne ideologe - najbrž rezultat na koncu ne bi bil pretirano drugačen."

Vezovišek glede EPK-ja razloži, da formalnost ne bo dovolj, saj je ključen program. Bi se novi val, če bi nastajal danes, uprl EPK-ju? "Alternativa vedno potrebuje etablirano kulturo, sicer gre za lajanje v prazno. Vedno sem skeptičen do dogodkov, ki imajo politično iniciativo: to pa ne pomeni, da EPK ni dobra priložnost. Toda denimo preselitev Pekarne pod nadzorom mestnih oblasti je približno takšen nesmisel kot organizirano pisanje grafitov." Zato dvomi, da bi lahko novi zidovi ustvarili novo glasbeno gibanje, saj infrastruktura ne gradi politične kulture - kvečjemu obratno. Tako zastavljeni projekti so zanj prej odpustki za politike, ki menijo, da so zidovi dovolj. "Kolikor vem, bi radi zgradili nove prostore, kjer bi bendi vadili. Ko smo ustvarjali mi, prostor ni bil pomemben, pa četudi smo ga stežka našli. Važna je bila vsebina in še danes je pri nas žal tako, da denarja ne zmanjka za dvorane, temveč za vsebino. Absurdno."

Novi Lačni Franz? Morda, če bo EPK profesionalno voden

"Možnosti za razvoj glasbe in njenega pomena v mestu seveda so, nenazadnje je bil Maribor nekoč jugoslovanski Liverpool: bendi, ki so v Jugoslaviji želeli uspeti, so se morali dokazati (tudi) v Ljudskem vrtu," načne misel sociolog dr. Andrej Fištravec. Po njegovem je infrastruktura v mestu načeloma zadovoljiva, čeprav je denimo aduta Ljudski vrt in Snežni stadion danes že zelo težko napolniti. "Zlasti stadion se je izkazal kot objekt za glasbene dogodke različnega tipa. Tudi manjših prostorov je dovolj," nadaljuje Fištravec in kot dober primer izpostavi zlasti KGB, ki "živi od drugačne ponudbe kulturnih dogodkov. To med drugim pomeni, da daje prostor (glasbenim) izvajalcem, ki počasi prodirajo. Nenazadnje ni vsak za na Glavni oder na Festivalu Lent."

A bolj kot infrastruktura, ki naj bi se (še) izboljšala v prihodnjih letih, Fištravca skrbi vodenje projekta EPK, ki je po njegovem mnenju še vedno vodeno voluntersko namesto profesionalno. "Najbolj pa manjka podjetni pristop, ki se ne bi omejil zgolj na leto 2012. Programske ideje morajo preseči oziroma vsaj dopolniti infrastrukturne novitete. Vendar čas za to se izteka, če se ni že iztekel." Zanj ni ključno vprašanje nove koncertne dvorane, za katero meni, da je malo verjetna, temveč izziv programskih idej, ki so nosilec takšnih projektov. "Bill Gates sprva v garaži ni sanjal o tovarnah, temveč je imel idejo, ki jo je nenehno razvijal in izpopolnjeval. Podobna miselnost bi morala živeti v Mariboru."

Na vprašanje, ali se mu zdi, da je Maribor univerzitetno mesto, nemudoma odgovori negativno, nato pa nadaljuje: "Formalno seveda je, vendar so odnosi med mestom in univerzo ter znotraj nje popolnoma neurejeni. Kar pa ne pomeni, da vitalnosti ni. Umetnostna akademija je odlična ideja, okoli nje so zbrani ljudje, ki izhajajo iz alternativnih vod." Pa študenti, za katere se zdi, da jih v Mariboru skorajda nikjer ni mogoče videti, bodo oni ustvarili novi mariborski Madchester? "Socialna senzibilnost študentov je precej slabša kot pred desetimi leti. Drugačen je tudi njihov psihosocialni profil, so pa zato precej bolj zasebno aktivni v virtualni realnosti." Na vprašanje, ali bi Maribor po zaslugi EPK lahko postal spet poligon za bende tipa Rdeči dečki, Skakafci ali Lačni Franz, pa odvrne, da bi lahko bil, če bi bil EPK zastavljen profesionalno in ne voluntersko.



JAŠA LORENČIČ