Pekarnarska senzacija v belem - Dobro Jutro 05.07,2009

Pekarnarska senzacija v belem

05.07.2009

Mariborska Pekarna, ki že nekaj časa predstavlja jabolko spora med mestno oblastjo in pekarnarji, je v noči na ponedeljek zasijala v popolnoma novi podobi.

Grafitov v mariborski Pekarni ni več, v belo so prebarvali tudi znamenitega Rudolfa Maistra. Foto: Arhiv

Mestni revolucionar in vizualni umetnik Miha Horvat (son:DA) je namreč s skupinico somišljenikov prostore edine prave alternativne kulture v mestu ob Dravi prebarval v belo. "Pekarne nisem prebarval samo jaz, ampak neka večja skupina ljudi, ki tam živi, ima ateljeje, klube in svoje življenje," je za Dobro jutro v neformalnem telefonskem pogovoru povedal Horvat. "Glede tega, kaj smo hoteli z akcijo doseči, moram povedati, da nekega manifesta prej o tem ni bilo," je razložil Horvat. "Vse se identificira z Miho Horvatom, kar pa je delna in napačna informacija. To ni gledališka predstava ali film, kjer glavno odgovornost nosi samo režiser," je dodal glavni akter, ki med samimi najemniki prostorov in obiskovalci ne uživa več dobrega ugleda. Akcija beljenja zidov sicer sprašuje, ali v bodočo evropsko prestolnico kulture res spada Pekarna brez grafitov. "Je Pekarna brez grafitov sploh še Pekarna?"

Po naših informacijah pa naj bi podobna zasedba v kratkem prebarvala še ljubljansko Metelkovo. "Imate zelo dobre informacije," se je čudil Horvat in nadaljeval, da "Metelkova funkcionira popolnoma drugače. Pekarna funkcionira na način, da smo vsi šefi, in v tem smislu se je zgodila ta akcija vizualnih umetnikov, ki delujejo v Pekarni." Horvat se ob tem sicer zaveda, da je poseganje v tujo lastnino prekršek. "S tega stališča se neformalna skupina ljudi zaveda, da je to prekršek. Vse, kar se nariše na stene zasebnika ali recimo Mestne občine Maribor, je prekršek. Zadeva pa je takšna, da neko poenotenje v belo barvo pomeni del procesa - dajmo živeti s Pekarno še naprej do prihoda bagrov in strojev," je sklenil Horvat, ki je skupaj z druščino sicer v uradni razlagi povedal, da so s fasadno barvo, ki so jo kupili na lastne stroške, prekrili in očistili Pekarno. "Torej se je čistilo in ne uničevalo javno lastnino!" Skupaj z njo pa so odšli tudi vsi grafiti, ki so bili vrsto let zaščitni znak alternativne utrdbe ob Magdalenskem parku v Mariboru.

Avtor: Marko Pigac

(Raz)beljena Pekarna le še lokacija - Večer, 04.07.1009

(Raz)beljena Pekarna le še lokacija

(Sašo Bizjak)

Skupina grafitarjev in umetnikov se je odločila vsaj na zunaj izenačiti vse v Pekarni oziroma narediti novo podlago za nove slikarije, grafite, čačke, reklame, ulično umetnost in tage. Direktor zavoda Pekarna Magdalenske mreže Grega Kosi akcijo obžaluje, saj se mu zdi, da so s tem razosebili prostor in ga vrnili v uniformno podobo.

Malo kdo si je mislil, da se bo (pre)beljenje Pekarne zgodilo že pred vsemi realiziranimi zavezami o obnovi. A skupina grafitarjev, umetnikov se je na minulo belo nedeljo odločila "vsaj na zunaj izenačiti vse v Pekarni oziroma narediti novo podlago za nove slikarije, grafite, čačke, reklame, ulično umetnost in tage", kot je v pojasnilo na spletni strani Pekarne zapisal eden izmed akterjev Miha Horvat, ki se pod svoje grafite podpisuje s son:DA, ter s sterilno belo barvo prebarvala eno osnovnih točk njene identifikacije - grafite ter tako "opravila z materialno dediščino petnajstih let in posledično tudi z njeno zgodovino", kot trdi Grega Kosi, direktor zavoda Pekarna Magdalenske mreže. In dodaja: "Mi k beljenju nismo bili povabljeni, kar bi morali biti, če bi res šlo za kolektivno akcijo pekarnarjev. Še najbolj problematično pa se mi zdi, da so razosebili prostor in ga vrnili v uniformno podobo, ki ji je ves čas želel, vsaj deklarativno, (vizualno) pobegniti. Zame je to povsem nerazumljivo. Še posebej v trenutku, ko se bliža prenova in bi bilo treba ohraniti čim več, ne nazadnje tudi vizualnega. Manko simbolne identitete pa Pekarno nevarno reducira v smer (le še) geografske, fizične lokacije, prostora s kulturno specifiko."

Urška Kereži

Huje kot v Guantanamu - Indirekt, 17.06.2009

Po petnajstih letih čas za pank! - Večer, 19.06.2009

Po petnajstih letih čas za pank!

Ob 15. obletnici zasedbe Pekarne

Nastop skupine Nina Bulatovix (BW, arhiv Pekarne)

Ob 15. obletnici "zasedbe" so Pekarnarji in situ uprizorili javno manifestacijo. Umetnost je zanihala skoz več ovojnic mesta. Zagotovo se bo njen zven jačal naprej v času in široko po prostoru. Kritično in aktivno s pozivom k sestopu s (samo)slepilnih prevar večnih obljub o civilni družbi in ozaveščenem posamezniku ter izstopu iz kolektivne ravnodušne obnemoglosti. Angažirano in drzno. Provokacija kot edukacija, subverzivno zrcalo mestnim aparaturam in ljudem, ki jih (samo)upravljajo ter v ogledalu prepoznavajo svoje naličje.



Ob "obeležitvi" poudarjam umetniško komponento dogodka, pretkanega s političnostjo izjav in kritičnimi vsebinskimi implikacijami. Do mestnih struktur upravljanja in odločanja, do drugih in do lastnih (preteklih) vizij in načinov delovanja. Realno stanje Pekarne kot ključnega generatorja socialne, kulturne, umetniške formacije in prostorske platforme je kljub njeni trdoživosti in odločenosti delovati za "javnost" obsojeno na vedno vnovično argumentacijo pomembnosti obstoja in razvoja. Kljub angažiranosti akterjev v samo obstojnejše prakse delovanja in pogoje produkcije je, vsaj s strani mestne kulturne politike, če Maribor kaj takšnega premore, kljub velikim naporom Pekarnarjev še vedno depriviligiran (ne)partner. Pekarna je v zadnjem času postala priročna za medijsko prikazovanje kulturne ozaveščenosti oblastnikov. Mestna politika se z njo kiti in diči, skozi medije obljublja, da se bo s premišljeno prenovo Pekarne in zagotovitvijo konstruktivnih produkcijskih pogojev pokazala kot vredna in demokratičnega posluha sposobna, kot to pač zahteva današnji čas. A ozadje odločanja in odločitve so še vedno daleč v zaledju, javnost ni seznanjena z dejstvom, ali je cesar nag ali ne. Pekarnarji, in ne samo oni, tudi vsi akterji, ki delujejo sedaj morebiti že predolgo na robu, vztrajajo v boju za ohranitev in nadgradnjo "kulturne in umetniške ponudbe". Vse to in še več se je zgostilo v strukturaciji in izvedbi petkovega dogajanja v Pekarni.



Pevsko govorniška akcija Gregorja Kosija, razpeta med skupini Trak 47 in Nina Bulatovix, je bila še posebej prodorna in aktualna. Ob omenjenem v Traku 47 še izvrstna glasbena intervencija Andreja Hrvatina in video slikarstvo v živo Katje Hrvatin Jazbec. Osrednja prezenca je veljala Kosiju, njegova (avto)refleksivna, kritična ter mestoma (samo)ironična vsebina in gesta izrekanja je učinkovala toliko bolj ob vlogi, ki jo zavzema v sedanji konstelaciji Pekarne. Njegovo besedno združevanje intimnih osebnih fragmentov in korespondiranje s politično situacijo, stereotipi lokalnega okolja, (samo)ironizacijo vizionarjev in revolucionarjev, odločenih, da spremenijo svet, je ostro ter bistroumno šililo telo javnosti. Osebno je politično, skoz zareze v intimno in javno. Kako predreti balon inercije posledic urejevalcev vsakdana, njihove samopašnosti in prefinjenih blokad drugačnosti, odrte družbe, kritično mislečih?



Hruparski nastop Nine Bulatovix je bil navzven kričav, navznoter pa oster nagovor kulturno političnega vsakdana in samoumevnosti sprejemanja zatečenega stanja. Glasnik Gregor Kosi je z vztrajnim ponavljanjem neposredno naslavljal tiste, ki modelirajo vsakdanjo stvarnost drugim. Jure Lavrin (bobni, vokal) in Marko Šimec (bas), preostala člana omenjene skupine, sta do skrajnost zgostila zvočnost koncerta. Glasba je skupaj z besedo še enkrat uprizorila potenciale umetnosti. Slovenska umetniška scena za svoja poimenovanja rada sega v državno, tudi kulturno politiko. Nina Bulatovix je, tako kot Janez Janša, aktualna in navdihujoča v lokalnem okolju, le da je morebiti Nina, za razliko od Janeza, za odtenek bolj poetična.



Obletnica ni bila namenjena sproščanju zainteresirane množice in praznovanju, ki se lahko hitro potopi v samopozabo in zadovolji z ugotovitvijo, da "nekaj pa še vedno je". Bila je neposredna in direktna agitacija, naslovljena zbrani publiki, mestnim in državnim oblastem. Špranja, ki jo je do sedaj morebiti zapolnjevala pasivnost, strah pred tem, da se izgubi še tisto, kar je preostalo na razpolago, strah pred aktivnim izražanjem lastnih mnenj in uresničevanjem vizij, se je s petkovo manifestacijo razprla skozi umetnost. Ključno je, da dogodek ni papirnati zmaj. Kritična in politična umetnost se danes namreč bori z (nemočjo) besede. Kako namreč teorijo transponirati v prakso? Kako besede udejanjiti v realnem? Petkov dogodek je eden izmed načinov.


Neposredna in direktna agitacija, naslovljena zbrani publiki, mestnim in državnim oblastem

Petra Kapš

Animal Liberation Workshop des VGT in Maribor, Slowenien - VGT, 15.06.2009

Wien, am 15. Juni 2009 Animal Liberation Workshop des VGT in Maribor, Slowenien

Bereits zum zweiten Mal nach 2007 wurde der VGT eingeladen, um seine international anerkannte Expertise im Tierschutz weiterzugeben Die Animal Liberation Workshops des VGT, die in Österreich seit 2005 durchgeführt werden, erfreuen sich seit 2007 auch internationaler Beliebtheit. In diesem Jahr wurden ALWs außerhalb Österreichs in Estland, Lettland, Slowenien, der Schweiz und Finnland durchgeführt. Die Sonderkommission der Polizei sieht darin eine „internationale Vernetzung der kriminellen Organisation im Tierschutz“, eine völlig lächerlich absurde Vorstellung. Überall im Tierschutz verbrecherische Umtriebe zu wittern ist entweder ein Kalkül, um den Tierschutz politisch zu verfolgen, oder nur durch eine Neurose zu erklären. Dennoch ließ sich weder der VGT noch die lokale Tierschutzgruppe Za Zivali! in Maribor davon abhalten, auch heuer wieder einen ALW in Slowenien durchzuführen Von 13. – 14. Juni war es wieder soweit. Veranstaltungsort war das Areal der Pekarna, in dem auch eine Küche zur Verfügung steht, um die TeilnehmerInnen rein pflanzlich zu bekochen. 30 TeilnehmerInnen verfolgten die Vorträge zu verschiedenen Themen von Tierrechtsphilosophie über Kampagnenstrategien bis zur staatlichen Repression in Österreich. Zusätzlich wurden unsere Projekte wie Tierschutz im Unterricht, Future Food, die studentische Tierrechtsgruppe SAVE oder der Hiasl-Prozess zum Personenstatus für einen Schimpansen vorgestellt. Auch die lokale Tierschutzgruppe Za Zivali! erzählte von ihren Aktivitäten und kroatische TierschützerInnen von Animal Friends Croatia waren anwesend, sodass länderübergreifend über effektive Kampagnen im Tierschutz gesprochen werden konnte. Leider kam es heuer zu keiner Demonstration durch die Stadt, sodass die Workshops alle in gewissem Sinn theoretischer Natur blieben. In den nächsten Monaten soll es weitere ALWs in Kroatien und Bosnien geben.

Kampagnen und Projekte wurden vorgestellt In den Pausen gab es köstliches veganes Essen

Koncert ob 15. obletnici zasedbe Pekarne - Radio Študent 15.06.2009

Glasba> RŠ recenzija

Koncert ob 15. obletnici zasedbe Pekarne
Ponedeljek, 15. 6. 2009 13:00
primozv


Petkov koncert z bendi Trak 47, Coma Stereo, Malo morgen ter Nina Bulatovix recenzira Primož Vozelj. (v celoti!)

Povsem tiho in neopaženo bi šlo mimo nas praznovanje 15. obletnice tako pomembnega dogodka za Maribor in celotno državo, kot je bila zasedba Pekarne, če se ne bi zgodili dve stvari. Prva, ki je Pekarno najverjetneje popeljala v tiskane medije, na žalost v črno kroniko, je požig ene izmed stavb v kompleksu Pekarne, ki se je dogodil v noči iz četrtka na petek. Druga, ki bo obeležena zgolj na frekvenci ki jo poslušate, pa je koncert štirih »pekarnovskih« bendov, ki je v petek ob otvoritvi razstave, predstavitvi obnovitvenih načrtov ter nujni debati o tem kje je in kam gre Pekarna po petnajstih letih, obeležil to napol okroglo obletnico.

Oder je odprl kolektiv Trak 47, tokrat v tričlanski postavi, kjer je dvojec skrbel za zvočno, članica pa vizualno podobo. Sicer je Trak 47, naslednik prezgodaj umrlega odličnega benda Vojtiva 8 in kasneje 4, ki je skozi bolj ali manj nekonvencionalno rockovsko formo nudil podporo front- oz. backmanu Gregorju Kosiju. Preskok v precej bolj antiformalno glasbeno formo je sicer pomenil navidezen presek z delom Vojtive, bistvo, torej Kosijevi improvizirani recitali, pa je tudi v Traku 47 ostalo enako. Kljub temu je še vedno čutiti trend odmikanja od kakršnekoli forme, saj je petkov nastop minil kot enovit »jam session«, z izstopajočo tokrat še posebej lucidno kritiko kultur(niške) kvazi-politike, z ostjo obrnjeno predvsem proti aktualni mestni oblasti. Kratko in udarno je minila petkova potrditev, da je Gregor Kosi z inteligentnim streljanjem cinično-humornih opazk najboljši sin matere Štajerske po Dušanu Hedlu, ki se je ne vem več točno kdaj več kot očitno spridil.

Manj besed in več glasbe, je prišlo z odra, ko je nanj stopil bend Coma Stereo, po zaslugi neumornega koncertiranja, med drugim tudi na karavani Klubskega maratona in odlične druge plošče, ki je izšla pred kratkim, predstavnik najboljšega kar ima trenutno za ponuditi slovensko glasbeno podtalje. Če izidi drugih plošč tovrstnih bendov pri nas niso ravno vsakdanja reč, je še toliko redkejši in zato bolj cenjen, tako velik napredek v primerjavi s prvencem. Del zaslug za to gre brez dvoma spremenjeni postavi, saj so eno kitaro zamenjale klaviature, druga pomembna sprememba pa je bržkone dokončen(?) odmik od postrokovske patetike. Tako se je tudi petkov koncert odvil mnogo bolj zgoščeno in intenzivno, kot koncerti Coma Stereo v preteklih letih.

Če so nas Coma Stereo popeljali daleč v sonične širjave, je naslednji koncert benda Malo morgen minil nekoliko bolj prizemljeno. Z bazični troakordnim punk n rollom, se malo Morgen niti ne poskušajo ogniti vsem klišejem svojega žanra. No morda so prav zaradi tega, brez dvoma pa zaradi sing-along besedil v materinščini Malo Morgen doživeli najbolj buren sprejem med poslušalstvom. Simpatično razštelana izvedba ob udarnih krilaticah, je tako priložnosti primerno poskrbela za kanček veseljaške sproščenosti. Spričo relativno slabega obiska petkovega koncerta, že omenjenega incidenta ter nasploh nezavidljive situacije v kateri se Pekarna trenutno nahaja, gotovo pomembne kvalitete.

Čast zaključiti odrsko dogajanje je pripadla kontroverznemu novemu bendu Nina Bulatovix, ki je najverjetneje prvi in edini bend v zgodovini te države, ki si je že pred prvim koncertom, ki je bil v petek, prislužil grožnjo s tožbo in to s strani Nine Bulatović, sicer direktorice »urada za kulturo in mladino« na mestni občini Maribor. Gre za del širše zgodbe povezane z napovedano obnovitvijo Pekarne, ki poleg zidakov in malte prinaša še marsikaj drugega, proti čemur se pekarnovci upravičeno borijo. »All-star« trio z Gregorjem Kosijem na vokalu ter članoma bendov Coma Stereo ter We can't sleep at night na basu in bobnih, je ponudila surovo verzijo bobenbas hardcora, zopet v službi Kosijevih vokalnih izvajanj. Hkrati pa s sporočilom, ki ga oddaja dala vedeti, da se zasedba ne zgodi enkrat ter da se mora zasedba dogajati in premišljati vsak dan znova.


Še mnoga uspešna leta Pekarni in vsem, ki v njej ustvarjajo želi Primož Vozelj

Veganska večerja za 1 euro - Vest.si, April 2009

(www.vest.si) Veganska večerja za 1 euro from vesna lovrec on Vimeo.

O EPK samo na drugi strani meje - Večer, 11.06.2009

O EPK samo na drugi strani meje

Na diskusiji Gradec-Marburg je v graškem Kunsthausu beseda tekla predvsem o problematiki mariborske kulturne politike

Minuli torek se je odvila že šesta od desetih panelnih diskusij Gradec-Marburg, ki jih kot platformo za izmenjavo izkušenj in vzpostavitev stičišča avstrijsko-slovenskega kulturnega sodelovanja pripravljata Umetnostna galerija Maribor in graški Kunsthaus. Tokrat je kulturna karavana romala v Gradec, kjer so Daniel Erlacher, direktor glasbenega festivala Elevate, Veronica Kaup-Hasler, direktorica Steirischer Herbsta, Nina Mūller, novinarka Kleine Zeitunga, Brigita Pavlič, direktorica Festivala Maribor, in direktor zavoda Pekarna Magdalenske mreže Gregor Kosi uvodoma govorili o krepljenju kulturne osi Maribor-Gradec, nato pa se je rdeča nit razprave vrtela okoli dinamike med institucionalizirano in neodvisno kulturo.



Glavni govorci in ostali udeleženci debate so, tako kot že njihovi predhodniki na tovrstnih diskusijah, ugotovili, da obstaja potreba in interes po medkulturnem povezovanju obeh mest, kar bi se dalo doseči z intenzivnejšim oglaševanjem prireditev, nekakšnim vozliščem, kjer bi lahko umetniki pridobivali in izmenjavali informacije, obojestranskim medijskim poročanjem določenih kulturnih prireditev, boljšim režimom javnega transporta in med drugim tudi z večjo pripravljenostjo Avstrijcev na učenje slovenskega jezika.



Pokazalo se je, da sodelujoči mariborski sogovorniki dobro poznajo graško kulturno sceno, medtem ko imajo kulturniki iz Gradca tesnejše vezi z Ljubljano in Zagrebom. Kosi pa je ob tem poudaril, da skupni prostor neodvisne kulture na relaciji Maribor-Gradec že obstaja, je pa, kot je povedal Erlacher, sodelovanje odvisno od tega za katero kulturno sceno gre. Povezanost med ustvarjalci elektronske glasbe je bila tako na primer pred leti izrazito močna, s selitvijo glavnih akterjev na tem področju iz Maribora v Ljubljano, pa so se ti kontakti porazgubili.



Vsi vlaki so odpeljali



V drugem delu se je iskanje skupnih točk prelevilo v iskanje (nepremostljivih) nasprotij med institucionalizirano in alternativno kulturo. Bolj kot je Kaup-Heslerjeva pozivala k solidarnostnemu boju za večji kulturni proračun, kulturnemu uveljavljanju zoper državne prestolnice in se sklicevala na preživetost delitve institucionalno-neodvisno, bolj je Kosi poudarjal nesorazmernost (finančne) obravnave enih in drugih. Izpostavil je občinsko kritje 390 tisočih evrov, kolikor je nanesla izguba štiridnevnega Festivala Maribor in ga primerjal s celoletnim proračunom Pekarne - 28 tisoči evrov, pri čemer Erlacher ni mogel verjeti, da lahko kdo s takim denarjem sploh preživi (proračun njegovega štiri dnevnega festivala je 300 tisočakov). Nasploh je Kosi dano besedo dodobra izkoristil in publiki nazorno predstavil problematiko Pekarne in mestne kulturne politike. "EPK je zelo problematična. Vsi vlaki so odpeljali, občina dela za zaprtimi vrati, javne debate v Mariboru še ni. Smešno, da mora to nekdo narediti na drugi strani meje," je direktor Pekarne večkrat poudaril, da je to njegova prva možnost povedati, kako se Pekarna vidi v kontekstu EPK, pri čemer je izrazil dvom o priključitvi k projektu.



Kljub ne najbolj produktivni razpravi so sicer kulturniki iz Graza ob koncu torkovega večera zagotovili, da bodo imeli odslej Maribor bolj v glavi.

JASMINA CEHNAR

Sežigalnica da ali ne? - Večer, 05.06.2009

Sežigalnica da ali ne?

V okviru Šole politične pismenosti, ki jo organizirajo Zofijini ljubimci, je v sredo zvečer v Pekarni Magdalenske mreže potekala razprava o ravnanju z odpadki in o sežigalnici v Mariboru. Sodelujoči so si sprva ogledali kratko animacijo, naslovljeno "Kaj z odpadki? Sežigalnica da ali ne?", potem pa sta besedo dobila gosta, aktivist Boštjan Pihler iz Ekokroga in Ljubomir Knez iz Urada za komunalo Mestne občine Maribor. Medtem ko je Pihler na podlagi slabih izkušenj s trboveljskim Lafarge cementom pojasnil svoje nasprotovanje sežigalnici, je Knez zbranim pojasnil, da koncept celovitega ravnanja z odpadki v Mariboru ne predvideva sežigalnice, ampak toplarno. Med zbranimi, katerim se kljub povabilu ni pridružil nobeden od strokovnjakov, ki se s to problematiko ukvarjajo v Mariboru, se je nato razvila precej polemična debata, a stališč sodelujočih ni pretirano zbližala. Dogodek je sovpadel z današnjim svetovnim dnevom okolja.

Igor Selan

Evropski evri niso pomirili pekarnarjev - Dnevnik, 27.05.2009

Evropski evri niso pomirili pekarnarjev

Če jih vodstvo mariborske občine ne bo upoštevalo kot enakopravne partnerje, bodo uporabniki z zasedbo preprečili napovedano prenovo Pekarne

Slovenija - Sreda, 27.05.2009 Tekst: Tomaž Klipšteter

Maribor - Evropski strukturni sklad bo za prenovo upravne stavbe Pekarne soprispeval 800.000 evrov, prvo lopato pa naj bi v mariborskem centru alternativne kulturne produkcije zasadili že avgusta. A te vzpodbudne novice pri večini nevladnih in neodvisnih uporabnikov Pekarne ne sprožajo navdušenja. Počutijo se namreč izigrane in odrinjene od (občinskih) centrov odločanja.

Dialog ali okupacija

Zato napovedujejo, da bodo zasedli bivši vojašniški kompleks in preprečili prenovo upravne stavbe, če jih občinarji ne bodo upoštevali kot enakopravne partnerje in ne bodo prisluhnili njihovim pripombam ter zahtevam.

V Maribor je včeraj prišel minister za šolstvo Igor Lukšič podpisat pogodbo o sofinanciranju omenjene naložbe, sopodpisnik pogodbe pa je bil Aleš Novak, direktor občinskega zavoda Mladinski kulturni center (MKC), ki v tem projektu nastopa kot investitor. Predstavniki neodvisnih ustanov, ki naj bi jim bila namenjena ta naložba, v uradnem protokolu niso sodelovali. Vabljeni so bili zgolj kot "splošna javnost". Kljub temu so se udeležili dogodka; Lukšiču so izročili dopis, v katerem ga prosijo za pomoč.

"Vsak denar za alternativno kulturo je dobrodošel, zato smo podpisa pogodbe - četudi smo zanj izvedeli šele dan prej - veseli. Hkrati pa smo zelo zaskrbljeni zaradi načina, kako se pristopa k prenovi," je vsebino dopisa komentiral Gregor Kosi iz Odbora za Pekarno. "Dosedanja dejanja občinskega urada za mladino namreč dokazujejo, da odgovorni ne razumejo, kaj je enakopraven partner, civilni dialog, samoomejevanje vladnega sektorja, transparentnost, javno dobro..."

Ugodnosti za vse, razen za pekarnarje

Ministru so razkrili še podatek, da je v predpogodbi, s katero je MKC pridobil 800.000 evrov, tudi razdelek, s katerim so številne organizacije pridobile možnost ceneje uporabljati storitve bodočega mladinskega hotela. "O teh pogodbah nismo vedeli nič, dasiravno so bile podpisane že sredi februarja, obenem pa so jih ponudili v podpis izključno organizacijam, ki v Pekarni ne delujejo," je ogorčen Kosi. S tem ravnanjem so občinarji po mnenju Odbora izničili vsakršno možnost, da bi bil MKC primeren za upravljanje obnovljenega kompleksa.

Dodatno skrb pri uporabnikih povzroča dejstvo, da sploh še ni jasno, kam in kako jih bodo preselili v času prenove, ki naj bi se zagnala že avgusta. "Če ne bomo imeli vseh garancij za ohranjanje produkcije in možnosti nadaljnjega razvoja vsebin, ne bomo zapustili Pekarne. Trenutno teh garancij še ni," poudarja Kosi.

Vrednost projekta prenove Pekarne je ocenjena na 7,3 milijona evrov. Denar je za zdaj zagotovljen samo za novo upravno stavbo in vanjo vključen youth hostel. Kljub temu župan Franc Kangler obljublja, da bo Pekarna v celoti prenovljena do leta 2012. V njej naj bi uredili osrednji avditorij z 250 sedeži oziroma 800 stojišči, galerijske, klubske, seminarske in gostinske prostore, petnajst ateljejev, vselil pa naj bi se tudi studio Radia Marš.