DOSJE
PEKARNA JE PROCES,
večer 11.10.2008
Če je še sredi 80. let prejšnjega stoletja slovenski obrobnež skušal vsaj simbolično enakovredno svoj “jaz“ vpisovati v družbeno komunikacijo s sistemom, avtoritetami in institucijami s pomočjo nekaterih “punkovskih“ intelektualcev, lahko danes na pojem (sub)kultur pozabimo. Gre le še za pravljico o davnih lepih časih, ko so živeli pošteni, dobri in pogumni ter se borili z mlini na veter.Od njih so ostali pričevanja, spomini in spomeniki nostalgičnosti. Danes namreč živimo v drugačni resničnosti, v kateri se forma zabave in spektakla meša s potrošnjo. Vsakdanjost je postala estetizirana. Sleherna reklama nagovarja samo Mene. Z vsakim nakupom novega mila, šampona ali laka za lase pa se svoboda in vrednost poglabljata v neskončno. Koga bi v novem, krasnem svetu potrošnje (sub)kulture kot braniki pred uniformiranostjo sploh še lahko zanimale? Eden zadnjih spomenikov pred vseprežemajočim vzorcem potrošniške kulture, ki ga diktirajo oglaševalske agencije in industrija, kljubuje vMariboru. To je kompleks nekdanjega vojaškega oskrbnega skladišča s pekarno, zgrajen pred letom 1897, ki zaznamuje predel med Jezdarsko ulico in železniško progo.Ob prvi resni govorici, da naj bi ga odkupila SKB banka, ga 17. junija 1994 zasedejo mariborski alternativci. Nastane Pekarna Magdalenske mreže, kakršno poznamo danes. Zasedba je bila že tedaj posledica glasnega juriša drugačne kulturniške scene, ki v mestu nikakor ni mogla dobiti prostorov za svoj razvoj, čeprav je urbana kultura veliko bolj izvirna in svojevrstna od generične kulture, ki jo ponujajo razna zabavišča, delujoča po principih nakupovalnih centrov. Kljub večnim obljubam o obnovi že tako dotrajani objekti propadajo naprej in zgodbe o koncu, izgorelosti ter sesipanju vase po mestu zaokrožijovsake toliko časa. A nikoli več dovolj prepričljivo in dovolj glasno, da bi se, bodisi pri mestnih oblasteh ali pri uporabnikih, ponovili tektonski premiki. Vse do nedavnega, ko je župan MOM Franc Kangler mesto iz apatičnosti zbudil z odločnostjo. “Problem bom rešil,“ je zatrdil že v predvolilnem času.Po dveh letih, ko je izpolnil že večino svojih obljub, je prišel, kot kaže, tudi čas za Pekarno. Novosti človeka pogosto navdajo z optimizmom, ki pa v teh dneh kopni. Po večnih obljubah in sanjah o obnovi je na mizi ponudba za selitev.
Ponovitev Pekarne ni možna
Potem ko se Pekarna Magdalenske mreže že leta 2000 znajde med predlogi prioritetnih investicijskih projektov MOM, na sestanku z uporabniki direktorica mestne uprave Milica Simonič Steiner minuli teden, po osmih letih od spoznanja in priznanja vrednosti alternative, pove: “V proračunu za zdaj ni sredstev, ki bi bila namenjena sami izvedbi obnove oziroma gradnji. Po drugi strani pa je dozorela na strani župana oziroma MOM nova ponudba. In sicer z ozirom na to, da smo obnovili Karanteno, na območju nekdanjih kaznilnic (KPD) za Europarkom obstaja veliko področje, ki je prazno. Zemljišče je v lasti MOM, na njem bi želeli zgraditi kulturni urbani objekt. Vanj, v kolikor bi se vi tudi strinjali, bi lahko selili tudi vse vaše dejavnosti.“ V preživetje Pekarne, kot jo poznamo danes, pa po taki selitvi ne verjame nihče. Niti zaposleni v MOM. Podžupan Andrej Verlič, ki sicer zagovarja selitev, v isti sapi pove: “Razumem navezanost na to lokacijo. Nenazadnje je Pekarna kot Pekarna možna le na tej lokaciji, saj je dobila tudi ime po nekdanji pekarni JLA. Če se bo selila,na novem prostoru ponovitev Pekarne ne bo možna. Nadaljevala se bo lahko le njena tradicija.“ In doda: “Zato ne bom rekel,da je ta ponudba atraktivna, je pa dobra.“
Vsebine mestnega razvoja
Da selitev nekaterih dreves ne pomeni tudi preselitve gozda, se strinja Daniel Sajko, do nedavnega v MOM zadolžen za omenjeni projekt: “Pekarno ves čas gledam z vidika socialno-kulturne funkcije ter načina ustvarjanja, do katerega je na tej lokaciji prišlo. To pa ni nekaj, kar se da kar preseliti na drugo lokacijo. Ni nekaj, kar pade z neba, ampak je treba naročiti urbanistične študije, ki bodo ocenile, kako naprej. Urbanisti niso samo načrtovalci kanalov, ampak morajo imeti pred očmi vse vsebine mestnega razvoja.“ Da bi bila selitev dokončni pogreb mariborske mladinske kulturne scene, je prepričan tudi Goran Rajić, za obnovo Pekarne zadolžen vse do leta 2005, ki ga ponudba za selitev močno spominja na usodo MKC v letu 1995. “V času priprav, ko so nas polna usta Evropske kulturne prestolnice, dobesedno radiramo točko, ki je zanjo pomembnejša kot gledališče. Teh je povsod dovolj. Pekarna je edinstvena.“ Ker je MOM Pekarni s sofinanciranjem programov priznavala javni interes na področju kulture, hkrati pa v vseh teh letih ni našla sredstev za resen pristop k obnovi kompleksa, je razočaranje uporabnikov in civilne družbe upravičeno. Borut Wenzel, kij e med vodilnimi člani Magdalenske mreže že skorajda od njenih začetkov,trdi: “Pekarna je proces. Je nekaj, kar je nastajalo v zadnjih petnajstih letih ter vsebinsko oblikovalo prostor, ki je danes zapolnjen. Lahko se seli jo posamezne dejavnosti ali pravne osebe s svojimi programi. Na novi lokaciji bi se zagotovo zgodil nek nov kulturni prostor, ki bi pomenil simbiozo nastanjenih. Govorimo torej o tem, ali mestoPekarno, kot jo poznamo, ohrani ali ukine. Ali se v zamenjavo za njo da naredili nekaj novega na novi lokaciji?“
Meščani so tudi marginalci
Med drugim je prepričan, da selitev ne obljublja več, kot obstoj na sedanji lokaciji. Le novo etapo družbenega eksperimenta v tem mestu, ki bo tokrat že v začetku implicirana s strani mestne občine, se pravi upravitelja javnega zavoda. “Pekarna je nastala samoniklo. Po razpadu Jugoslavije je bila namenjena alternativni kulturi kot nadomestna lokacija za dejavnosti MKC Maribor, oziroma pred tem Kluba mladih. Prevzela jo je civilna iniciativa in jo programsko razvila v to, kar danes pomeni za mesto. Na novi lokaciji bi bila že od začetka jasna pravila in upravitelj, ki ga bo nastavljal nekdo z zelo nejasnimi kriteriji, imel pa bo možnost odločanja in modeliranja vsebin, ki se bodo tam pojavljale. Tako se postavi vprašanje moči. Upravitelj bo zagotovo imel več besede kot vsebine.“ V idealni družbi takih prostorov in območij ne bi potrebovali. Če bi govorili o polni integriranosti mladih v družbo, ne bi bilo posebnih skupin, ki bi potrebovale poseben prostor nasproti etablirani kulturi, politiki. Ker pa družba ni idealna, ves čas proizvaja marginalce, ki jim mora omogočiti življenje. Prav tako si danes ni mogoče zamisliti demokratične družbe, razen njenega nasprotja, povsem totalitarne, ki ne bi imela interesa za delovanje mladih. Kritično maso razmišljajočih, delujočih pa mora stimulirati in jim omogočiti možnosti delovanja. Še ne tako dolgo nazaj, v nekih drugih časih, so se v mnogih spalnih blokovskih naseljih pojavili prostori, v katerih naj bi zaživelo klubsko življenje. Danes so v njih sušilnice in kolesarnice. Delegirane stvari pač redko zaživijo. Tam, kjer se to zgodi spontano, pa bi morala biti družba previdna. Tako so si nekatere dejavnosti v Pekarni ustvarile svoje življenjsko okolje in bi s selitvijo ugasnile. Res pa je, da ta nevarnost obstaja tudi z obnovo obstoječih prostorov. Kaj bo na koncu, je težko reči. Za zdaj so uporabniki možnost selitve zavrnili. Čez nekaj dni se bodo ponovno sestali z županom. V tem času naj bi se zgodile tudi javne tribune, na katerih bi sodelovali uporabniki, civilna družba, zainteresirana javnost in strokovnjaki. Župan je ponudil dialog. Vsi upajo, da je ponudba trajna.
Pekarna je možna le na tej lokaciji, saj je dobila tudi ime po nekdanji Pekarni JLA. Če se bo selila, na novem prostoru ponovitev Pekarne ne bo možna, nadaljevala se bo lahko le njena tradicija.
Urška Kereži
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar