torek, oktober 07, 2008

Odrivani meščani - Večer na spletu 4.10.2008

Odrivani meščani
Kaj pomeni Pekarna za Maribor


Foto: (Igor Napast)
V času letošnjega poletnega festivala Lent se je mariborska mestna oblast odločila za zelo nenavadno, a hkrati tudi zelo pomenljivo akcijo Stop grafiti. Z njo naj bi obračunala z mariborsko grafitarsko sceno. V pompozno najavljeni akciji so poskušali najti in kaznovati glavne krivce za t. i. vandalizem ter pobrisati vse tiste grafite, ki kazijo podobo mesta. Že sama policijska akcija je bila najavljena, kot da bodo z njo enkrat za vselej odpravili z globalnim urbanim fenomenom. Akcija se ni mogla otresti priokusa provincializma, povrhu vsega pa je še po nesreči sovpadala z enim najodmevnejših kulturnih festivalov pri nas in v Evropi. Mestna oblast si za preučevanje fenomena grafitiranja, ki mimogrede nekaj sporoča, ni vzela niti trenutka časa. Ni se poglabljala v sporočila niti v to, da so nekatera mesta po svetu na svoje grafite ponosna in jih znajo gostom ponuditi tudi kot kulturne in turistične znamenitosti. V pomanjkanju osnovnega razumevanja tovrstne kulture je izostala vsakršna razprava o tem, kakšni grafiti so estetsko sprejemljivi in kakšnih čečkarij nočemo.

Prav v tej represivni akciji, kjer se je v imenu "kulture" storilo nasilje nad kulturo, smo se lahko prepričali, kako nejasno izdelano podobo o kulturi in priložnostih ima mestna oblast. Edini dvom o upravičenosti akcije Stop grafiti se je pojavil pri Skupnosti uporabnikov Pekarne, ki so večjo zaskrbljenost izrazili nad vse bolj vpadljivim in nasilnim obcestnim oglaševanjem z reklamnimi panoji. Še mediji, ki imajo Maribor za svoje dvorišče, so se nekritično postavili na stran mestne oblasti in si povsem po nepotrebnem zbijali ceno z moraliziranjem o vandalizmu. A takšna represivna akcija verjetno ni posledica zakoreninjenega sovraštva do kulture, povezane z grafiti, ampak kaže bolj na nepoznavanje in nedodelano vizijo o tem, kaj ta kultura sploh predstavlja. Podobno neznanje se vidi tudi v odnosu do urbane kulture, ki jo predstavlja Pekarna.

Pekarna ima, kar drugi nimajo

Kulturni center Pekarna je nastal kot posledica globalnega urbanega fenomena, ki je v Slovenijo prvič pripotoval iz tujine v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, pojava skvotanja oziroma zasedanja praznih, neuporabljenih stavb. Ker se je potreba po prostorih pojavila tudi v Mariboru, se je zgodila zasedba nekdanjega vojaškega kompleksa. Pekarna se je v poldrugem desetletju obstoja profilirala kot prostor z visoko stopnjo odprtosti do različnosti in drugačnosti. Napoj za svoje delovanje je našla v mešanici energij takratne alternativne glasbene scene, novih spoznanj informacijske revolucije, popularnosti civilnodružbenih gibanj iz konca osemdesetih ter progresivnosti ekoloških, antimilitarističnih, študentskih, antifašističnih in ostalih emancipatornih gibanj. Vse to je Pekarno definiralo in jo pozicioniralo v mestu in širši okolici.

Pekarna in z njo povezana urbana kultura sta veliko bolj izvirni in svojevrstni od generične kulture, ki jo ponujajo razna zabavišča, delujoča po podobnih principih, po katerih delujejo nakupovalni centri. Zato ima tudi večji potencial in posebno vrednost za mesto. Kaj torej pomeni Pekarna za mesto in ljudi?

Ena pomembnejših in hkrati večkrat prezrtih vrednosti Pekarne je možnost odmika iz vsakdanjega vzorca potrošniške družbe. Pekarna omogoča nekaj, česar v današnji družbi močno primanjkuje. To je možnosti, da se ustaviš, premisliš in nadaljuješ. Takšen prostor deluje kot prostor "normalizacije" v mestu, kjer se je postsocialistično obdobje tranzicije zavleklo "do nadaljnjega" in s sabo prineslo monokulturo nakupovalnih središč, multipleksnih kinematografov, avtocestnih obvoznic, parkirnih hiš, reklam na vsakem koraku, medijev v službi kapitala. Pekarna je živi prostor, ki razbija monotonijo v mestu. V Pekarni je povsem legitimno biti brez denarja, priti tudi na nedogodek ali priti samo malo pogledat okoli. V kateri prostor, ki služi komercialnim namenom, je v Mariboru možno priti samo pogledat? V večini teh prostorov si sumljiv že, če ničesar ne kupiš.

Poleg mesta oddiha je Pekarna kot prireditveni in družabni prostor tudi okno v svet. Ogromno gostov, obiskovalcev, sodelavcev, prostovoljcev in nastopajočih, ki vsako leto pridejo iz tujine, daje Pekarni mednarodno veljavo in s tem tudi Mariboru, Štajerski in Sloveniji mednarodno prepoznavnost. Oblast, ki se tega ne zaveda, je ali slepa ali zelo arogantna, saj s tem, ko ne priznava posebne vrednosti takšnega prostora, zmanjšuje možnosti dotoka svežih idej in mladih ljudi, kar je lahko na dolgi rok uničujoče za mesto. Zato Pekarna mora ostati in biti prenovljena s polno mero potrpežljivosti in pozornosti, saj bo le takšna za mlade pomenila razlog več, da ostanejo v mestu.

Mnogih pozitivnih učinkov Pekarne na ljudi in mesto se sploh ne da ovrednotiti - gre za določeno nematerialno komponento, ki je v kulturi vedno prisotna. Kdor ne razume bistvene razlike med tem, kaj kulturno dejavnost loči od industrijske, finančne ali trgovske dejavnosti, seveda ne more razumeti, kakšen je pomen Pekarne za skupnost. Med proizvodnimi sektorji je namreč ravno v kulturi najtežje izmeriti in ovrednotiti učinke. Ustvarjalnost lahko izmerimo, kadar merimo končni produkt, denimo skladbo, knjigo, sliko, nastop, predstavo ... Vendar to še zdaleč ni prava vrednost vseh tistih dodatnih energij, čustev, idej, prebliskov, ki so se na poti do končnega izdelka nekje na videz porazgubili.

Pri Pekarni obstajata dve plati delovanja. Prva je institucionalna, ki je javno najbolj vidna in reprezentirana preko institucij oziroma organizacij, registriranih kot pravne osebe. Druga je neformalna, ki za sabo nima reprezentacije in pravne podlage, s katero bi suvereno nastopala v odnosu z mestno ali državno oblastjo. Prva zagotavlja nemoteno delovanje v smislu organizacijske in tehnične podpore pri izvajanju programa in skrbi za prostor. Druga pa napaja prvo z iniciativo, solidarnostjo, podporo, pomočjo, udeležbo, prisotnostjo na dogodkih, predanostjo. Glasbena skupina, ki uporablja prostor za vaje in nima registriranega društva, je primer neformalne plati Pekarne. Primer neformalne Pekarne so tudi tisti, ki se zbirajo na njenem dvorišču oziroma parkirišču in se niso udeležili nobenega dogodka, ki je na programu. Tudi tisti, ki so sicer v Pekarni kot posamezniki ali skupina, brez nekega od "oblasti legitimiziranega" namena, so neformalna Pekarna. Ena plat brez druge ne more obstajati.

Eksperimentiranje z dragocenim

Samo skozi oči dveh medsebojno soodvisnih nivojev delovanja - formalnega in neformalnega - je mogoč obstoj avtonomije v Pekarni. Avtonomija ne pomeni polne svobode, kjer lahko vsak dela, kar hoče, ampak pomeni stanje, kjer lahko pripadniki skupnosti enakopravno delujejo in polno odločajo o skupni usodi na podlagi medsebojnega dogovora. V avtonomiji so formalne in neformalne plati izenačene, kar pomeni, da je glas člana organizacije enak glasu "nečlana" organizacije. Avtonomija v odnosu do oblasti pomeni, da oblast prepoznava in upošteva želje, potrebe in dogovore celotne skupnosti.

Oblast pa obstoja neformalne plati Pekarne ne priznava. Edina njena skrb je institucionalizacija formalnih subjektov z namenom discipliniranja in normiranja njihovega delovanja. Največji problem, ki se že skoraj od začetka pojavlja v Pekarni, pa so mizerna sredstva za delovanje. Kako naj se ljudje, ki v Pekarni delujejo, počutijo svobodne v svojem delovanju, če pa ne morejo kriti niti stroškov koncertne dvorane? Za to nista krivi njihova zagnanost in želja, ampak pomanjkanje volje pri oblasteh. Tudi gostinsko dejavnost, s katero so si pekarnarji pomagali, da so lahko nemoteno izvajali program v javnem interesu, je oblast najprej prepovedala in zatrla z inšpekcijami ter policijo.

Že nekaj časa se je v javnosti govorilo o obnovi Pekarne. V nekaterih medijih smo pred kratkim lahko zasledili načrte, kako naj bi bila videti moderno obnovljena Pekarna. Tudi mestna oblast je o teh načrtih že razpravljala in bila pred tem, da za obnovo Pekarne sprosti sredstva.

Nedavno je uporabnike Pekarne presenetilo povabilo županove svetovalke k ogledu nadomestne lokacije za njihove dejavnosti. V nekdanje zapore za Europarkom z zloveščim imenom "Karantena" naj bi kar naenkrat preselili vso kulturo, ki se je v poldrugem desetletju zgodila v Pekarni. Po logiki mestne oblasti naj bi scena, ki je zaznamovala določen prostor, in vsa dinamika okoli njega preprosto ponovno zaživeli na povsem drugem mestu. Tovrstni eksperimenti s selitvami so lahko zelo nevarni za obstoj neke scene, saj ni izključeno, da bo to povzročilo dezintegracijo, razkroj in razslojenost. V praksi to pomeni, da se bodo ljudje, ki so se prej srečevali v Pekarni, porazgubili po drugih lokacijah. Nekaj podobnega se je recimo zgodilo v Barceloni, kjer so z obnovo mestne tržnice za vedno izgubili male trgovce, ki so veljali za simbol tistega predela mesta.

Varianta preselitve v "Karanteno", ki jo je v zadnjem času začela forsirati mestna oblast, se sliši kot nova epizoda getoiziranja in deportiranja določenega dela meščanov oziroma urbane kulturne publike na rob, kjer naj bi preseljeni končno dobili svoj mir. Zdi se, kot da v novi enačbi okrog Pekarne nastopa še nekdo iz ozadja. So to mogoče interesi nepremičninskih lobijev, ki so v zadnjem letu v neposredni bližini zgradili stanovanjsko sosesko? Ali pa je to le dejstvo, da urbana kulturna, socialna in mladinska scena okrog Pekarne postaja nesprejemljiva za današnjo potrošniško družbo?




JOSIP ROTAR

1 komentar:

Anonimni pravi ...

Kdo ,. ve,..