GLOSA
ČASI SO PAČ TAKŠNI
večer, 13.10.2008
- Se boste uprli?
- Uprli?Kako le?
- Recimo tako, da bi se vsi v Pekarni zmenili in jo zares zasedali, da ne bi odšli iz nje, če bi vas hoteli preseliti, da bi zbirali podpise ali kaj podobnega.
- Ne bi šlo, ko pa šefi v njej vlečejo vsak na svojo stran. Odneham. Očitno se je aktivna in pasivna pekarnarka vdala v usodo, da se lahko kar mimogrede zgodi, da bo izginil mariborski “subkulturni center“, ki mu zlepa ni najti primerjave. Saj, mogoče bi moral nadaljevati, a bi se ji - in njenim prijateljem tudi-najbrž zdelo za malo, če bi jim zdaj neki starček solil pamet. Če bi jim recimo govoril: “Odstavite, naženite skregane šefe. Ti bi se, vsaj nekateri, z občino najbrž kar z veseljem pogajali o preselitvi. In se že videli v novih, svetlih, toplih pisarnah, v katerih bi bili ob najdražje računalnike prislonjeni črni poslovni kovčki, vsakega petnajstega pa dobili nekaj tisoč evrov plače. In čakali, da jih opazi kaka stranka in jih kot perspektiven kader na naslednjih volitvah uvrsti na eno od kandidatnih list. Zahtevajte, da pridejo župan in njegovi uradniki v Pekarno pogledat, kako slikate, delate predstave, prirejate koncerte, se zabavate. Pa v Bukvarno jih peljite, ne bo jim škodilo. Če je treba, se skupaj z njimi napijte. Pa tudi če ne, ker se bi njim najbrž zdelo, da se to ne spodobi, jim lepo povejte, da nočete končati kot Klub mladih, kot MKC, da naj pomislijo, kaj je nastalo iz ŠOUM. Seveda se dobro pripravite, da jim bo jasno, da niste nobene ovce. Ko bo župan verjetno rekel, da bi on že bil za to, da ostanete, ampak da se zaradi hrupa pritožujejo sosedje v novozgrajenih blokih, a da bo problem rešil v splošno zadovoljstvo, se nikar ne zmedite. Najprej poudarite, da je živelaPekarna, kakršna je zdaj, že zdavnaj, preden so pričeli v bližini graditi prvi blok. In če boste že pri blokih in hrupu. Vprašajte ga, kako je mogoče, da so vsakem od njih v pritličju gostinski lokali, da jih je polna tudi sosednja ulica; in da so se v njih gotovo stepli večkrat kot v Pekarni, ki da moti. Sploh veliko sprašujte. Recimo: ali bo zemlja, na kateri stoji Pekarna, res za velik denar prodana za gradnjo novih blokov? ‘Naj bi tu mogoče celo zrasel vaš nebotičnik, gospod Kangler?‘ tudi pobarajte. Lahko se zgodi, da pogovor postane tudi bolj glasen, oster, s kakšno grožnjo začinjen. Potem samo mirno povejte, da ste mnogi pekarnarji že volivci in da bodo to čez dve leti tudi mlajši. Vmes pa kar naprej ponavljajte:‘Sicer pa tako ne gremo ven!‘ “Malo mi je žal, da ji vsega tega nisem rekel. Ampak, saj vemo, ona in mi in vi: šola, služba, stanovanje, kariera... Časi so pač takšni.
Mirko Lorenci
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar