Dežurni krivci - Vecer, 25.10.2008

Dežurni krivci

Diskreditacija medijev se je očitno zapisala globoko v pore mariborske politične folklore. Pred metanjem blata pa vse redkeje dvakrat premislijo tudi direktorji, rektorji in še kdo z vrha mestne piramide. Tako postajamo mediji priročno orodje za odvračanje pozornosti in slepomišenje.

Samo ta trenutek po mestu odmevajo obtožbe podžupana Burnača, da lahko pisanje medijev o domnevni vezani trgovini z zemljišči ogrozi izgradnjo toplarne. Župan Kangler je prepričan, da bodo zapisani protesti ob ponudbi za selitev Pekarne sprožili val strank v postopku, zato se mu ne zdi narobe, če javno ureja časopisno politiko. Šele novinarji pa naj bi, po besedah direktorja MTB Viktorja Lednika, spodbudili gradbince k razmišljanju o nakupu zemljišča Pekarne za izgradnjo novih stanovanjskih blokov. V Konstruktorju so zaradi našega postavljanja neprijetnih vprašanj domnevali, da jim želimo rušiti kredibilnost in likvidnost. Nekdanji rektor UM in veleposlanik v Vatikanu dr. Ludvik Toplak pa grozi, da nas bo predal odvetnikom, če samo še enkrat omenimo njegovo ime. Trditev, da s(m)o vsega krivi mediji, je bila tako izrečena prevečkrat, da bi jo lahko preslišali. Ali da bi bila naključna?

Si lahko zamislite demokratično družbo brez medijev? Osnovna funkcija klasičnega kakovostnega novinarstva je nadziranje, kontroliranje oblasti, transparentnosti dela politikov velikih javnih služb, korporacij, finančnih institucij ... Novinarji pri tem seveda nismo gospodarji in glasniki absolutne resnice. Se pa od nas pričakuje, da ji poskušamo slediti in se ji približati. Zato sprašujemo.

Naša službena dolžnost je tudi, da informacije premislimo. Sleherno mišljenje pa se vzpostavlja s spraševanjem in ne z nekritičnim pristajanjem na povedano iz ust Gospodarja, ki sam definira realnost, o kateri govori, kar počno politični, ekonomski, kulturni in drugi oglaševalci svojih podob. Mišljenje pač ni pristajanje na videz, na "look", na oglaševanje brez globine, na reklamno navidezno sproščenost. Ker odgovornost je samo tam, ker je spraševanje. Če ni vprašanja, tudi odgovornosti ni. Zatorej, če parafraziram duhovito pripombo enega od udeležencev sredine javne tribune o selitvi Pekarne: "Ko se novinar počuti kot butec, ker ničesar več ne razume, je spet čas, da kaj vpraša!"

URŠKA KEREŽI