Večer, 17.nov.2005 (pdf)
Kdor se želi naučiti žongliranja ali se izpopolniti v tej plemeniti veščini, lahko to (kot skoraj vsak četrtek) brezplačno stori drevi od 18. ure naprej v dvorani Gustaf mariborskega multikulturnega centra Pekarna. Nekaj metrov stran in nekaj ur kasneje, v klubu Mc ob 22. uri, pa lahko nato prisluhne in si ogleda še nastop italijanske skupine Posthuman - njeni bizarni nastopi in glasba po slogu in izrazu sledijo liku in delu Marilyna Mansona. 24 ur kasneje se bo v Gustafu začel didžejevski dub večer, ki ga bodo uprizorili Splinter, Atak, Ydaki, kolektiv Dub System in orientalsko navdahnjeni gost iz Francije Fedayi Pasha. Hkrati ob zvokih elektronskega ozvočenja pod didžejevskim nadzorom tudi v klubu Mc potekala plesna zabava, vstop nanjo je brezplačen. Enako velja tudi za sobotni videokoncert (napovedani nastop celjske novorockovske skupine Stranci, ki naj bi se začel ob 22. uri, namreč iz zdravstvenih razlogov odpade), sledilo pa mu bo nadaljevanje petkove zabave. Hkrati bo nekaj podobnega v ritmih breakbeata pod imenom Total Fusion 4 potekalo tudi v Gustafu, za glasbo in razpoloženje pa bodo skrbeli didžeji Loco, TadiTouch in Ruff Roga ter vidžej Inocybe. (dkj)
četrtek, november 17, 2005
sreda, november 09, 2005
S strožjim izborom lahko še boljši
Večer, 9.november 2005 (pdf)
Skok z lanskih 12 na letošnjih 95 prikazanih filmov nekoliko preveč optimistična poteza festivalskih organizatorjev - Prihodnje leto nujen bolj jasen in osredotočen izbor filmovMaribor ni ravno filmsko mesto. Med drugim je dolgo čakalo na svoj multikino Kolosej, ki pa je sprožil še zaprtje mestnih dvoran. In je tudi edini večji domači kraj, kjer umetniška kino mreža nima kje prikazovati filmov. A od lani ima mesto svoj filmski festival Dokumentarci v Mariboru - DokMa. Filmski festivali niso tuji našim krajem; Izola ima Kino Otok / Isola Cinema, Celje in Portorož sta (že bila) gostitelja Festivala slovenskega filma, letos so v Ljutomeru prvič organizirali festival digitalnega filma, da o izrazito festivalski Ljubljani sploh ne govorimo.Toda mariborski DokMa je precej drugačen. Določa ga usmerjenost v dokumentarne filme, ki pritegnejo bolj specifično občinstvo, presenetljiv pa je tudi njegov obseg. Letošnjih 95 filmov je bilo ogromno za mesto, vajeno zlasti hollywoodskega "popcorna" s Kolosejevega rednega sporeda. To so pokazale včasih tudi povsem prazne dvorane ob zgodnejših projekcijah, vendar so večerne popravile vtis. A vzrok za bolj prazne dvorane je treba iskati tudi drugje kot pri občinstvu.Festival se je že v letošnjem drugem letu izjemno razširil, tako iz marginalne Pekarne v osrednje mestne dvorane kot z lanskih 12 filmov na 95. Le ljubljanski mednarodni festival LIFFe ponudi več (letos 109 filmov), medtem ko so ostali načeloma osredotočeni na enega ali dva filma dnevno. A LIFFe ni tako ozko zastavljen, hkrati pa ima večji sloves kot DokMa, saj mnogi gledalci pridejo bolj zaradi festivala kot konkretnega izbora filmov. Sledi seveda vprašanje infrastrukture. Dve mariborski dvorani, kino Gledališče in Udarnik, sta v solidnem stanju in primerni za projekcije, medtem ko je bil Partizan že nekaj let pred zaprtjem potreben prenove, zadnje leto samevanja pa je pustilo obupen smrad in pokvarjeno ogrevanje.Za festival je vsekakor ključen program. Izbor filmov na DokMa je bil zelo dober, a bi s strožjim izborom lahko bil še boljši. Organizatorji (Pekarna Magdalenske mreže in društvo PIFF) so se sicer potrudili izpostaviti nekaj filmov, vendar zlasti tiste, za katere so dobili plakate in ki niso nujno bili najzanimivejši. Dokaz uspeha promocije je film z največ občinstva - avstrijski Operacija Spring, ki je tudi odprl festival in predstavil konkretne težave iz nam sosedske države, a je bil filmsko šibkejši kot nekatera druga dela, npr. romunski Veliki komunistični rop, ruski Prvi na Luni, danski Max po naključju ali zmagovalni norveški Nov začetek.Drugi DokMa je pokazal precej večjo ambicioznost kot lanski previdni začetki, a v kolikor naj bi si ustvaril ime in pridobil zvesto občinstvo, bo moral prihodnje leto ponuditi bolj jasen in osredotočen izbor filmov. Zagotovo pa bi koristilo, če bi se v Mariboru že pred tem pojavila možnost ogleda Koloseju alternativnega programa.
Igor Harb
Skok z lanskih 12 na letošnjih 95 prikazanih filmov nekoliko preveč optimistična poteza festivalskih organizatorjev - Prihodnje leto nujen bolj jasen in osredotočen izbor filmovMaribor ni ravno filmsko mesto. Med drugim je dolgo čakalo na svoj multikino Kolosej, ki pa je sprožil še zaprtje mestnih dvoran. In je tudi edini večji domači kraj, kjer umetniška kino mreža nima kje prikazovati filmov. A od lani ima mesto svoj filmski festival Dokumentarci v Mariboru - DokMa. Filmski festivali niso tuji našim krajem; Izola ima Kino Otok / Isola Cinema, Celje in Portorož sta (že bila) gostitelja Festivala slovenskega filma, letos so v Ljutomeru prvič organizirali festival digitalnega filma, da o izrazito festivalski Ljubljani sploh ne govorimo.Toda mariborski DokMa je precej drugačen. Določa ga usmerjenost v dokumentarne filme, ki pritegnejo bolj specifično občinstvo, presenetljiv pa je tudi njegov obseg. Letošnjih 95 filmov je bilo ogromno za mesto, vajeno zlasti hollywoodskega "popcorna" s Kolosejevega rednega sporeda. To so pokazale včasih tudi povsem prazne dvorane ob zgodnejših projekcijah, vendar so večerne popravile vtis. A vzrok za bolj prazne dvorane je treba iskati tudi drugje kot pri občinstvu.Festival se je že v letošnjem drugem letu izjemno razširil, tako iz marginalne Pekarne v osrednje mestne dvorane kot z lanskih 12 filmov na 95. Le ljubljanski mednarodni festival LIFFe ponudi več (letos 109 filmov), medtem ko so ostali načeloma osredotočeni na enega ali dva filma dnevno. A LIFFe ni tako ozko zastavljen, hkrati pa ima večji sloves kot DokMa, saj mnogi gledalci pridejo bolj zaradi festivala kot konkretnega izbora filmov. Sledi seveda vprašanje infrastrukture. Dve mariborski dvorani, kino Gledališče in Udarnik, sta v solidnem stanju in primerni za projekcije, medtem ko je bil Partizan že nekaj let pred zaprtjem potreben prenove, zadnje leto samevanja pa je pustilo obupen smrad in pokvarjeno ogrevanje.Za festival je vsekakor ključen program. Izbor filmov na DokMa je bil zelo dober, a bi s strožjim izborom lahko bil še boljši. Organizatorji (Pekarna Magdalenske mreže in društvo PIFF) so se sicer potrudili izpostaviti nekaj filmov, vendar zlasti tiste, za katere so dobili plakate in ki niso nujno bili najzanimivejši. Dokaz uspeha promocije je film z največ občinstva - avstrijski Operacija Spring, ki je tudi odprl festival in predstavil konkretne težave iz nam sosedske države, a je bil filmsko šibkejši kot nekatera druga dela, npr. romunski Veliki komunistični rop, ruski Prvi na Luni, danski Max po naključju ali zmagovalni norveški Nov začetek.Drugi DokMa je pokazal precej večjo ambicioznost kot lanski previdni začetki, a v kolikor naj bi si ustvaril ime in pridobil zvesto občinstvo, bo moral prihodnje leto ponuditi bolj jasen in osredotočen izbor filmov. Zagotovo pa bi koristilo, če bi se v Mariboru že pred tem pojavila možnost ogleda Koloseju alternativnega programa.
Igor Harb
ponedeljek, november 07, 2005
Sklenjen festival Dokumentarci v Mariboru DokMa
Večer, 7.11.2005 (pdf)
Zmagal intimistični norveški dokumentarec
Drugi festival Dokumentarci v Mariboru DokMa se je sinoči končal. V petih dneh je bilo v treh mestnih kinodvoranah predstavljenih 95 filmov, ki si jih je ogledalo več kot tisoč obiskovalcev, vsaj kolikor je podatkov o plačljivih predstavah.Največ gledalcev je imel otvoritveni avstrijski dokumentarec Operacija Spring o največji avstrijski policijski akciji, v kateri so aretirali in obsodili sto večinoma nigerijskih prosilcev za azil. Žirija je podelila nagrado intimističnemu norveškemu dokumentarcu Nov začetek avtorjev Alexandra Daria Nilsena in Clausa Mortena Pedersena.DokMa je v svojem drugem letu vsekakor presegel lansko uverturo, a so organizatorji v svojem zanosu morda vseeno pokazali nekoliko preveč ambicij. Skoraj sto filmov s po dvema ali več projekcijami je vsekakor zalogaj, ki ga od Koloseja otopela publika ni zmogla prav sprejeti.
IH
Zmagal intimistični norveški dokumentarec
Drugi festival Dokumentarci v Mariboru DokMa se je sinoči končal. V petih dneh je bilo v treh mestnih kinodvoranah predstavljenih 95 filmov, ki si jih je ogledalo več kot tisoč obiskovalcev, vsaj kolikor je podatkov o plačljivih predstavah.Največ gledalcev je imel otvoritveni avstrijski dokumentarec Operacija Spring o največji avstrijski policijski akciji, v kateri so aretirali in obsodili sto večinoma nigerijskih prosilcev za azil. Žirija je podelila nagrado intimističnemu norveškemu dokumentarcu Nov začetek avtorjev Alexandra Daria Nilsena in Clausa Mortena Pedersena.DokMa je v svojem drugem letu vsekakor presegel lansko uverturo, a so organizatorji v svojem zanosu morda vseeno pokazali nekoliko preveč ambicij. Skoraj sto filmov s po dvema ali več projekcijami je vsekakor zalogaj, ki ga od Koloseja otopela publika ni zmogla prav sprejeti.
IH
sobota, november 05, 2005
Z drugega festivala Dokumentarci v Mariboru DokMa
Večer, 5.november 2005 (pdf)
Prvi na Luni - in drugi
Dokumentarec in nepravi dokumentarec o komunistični preteklosti pritegnila gledalce.
Čeprav so organizatorji festivala Dokumentarci v Mariboru (DokMa) ugotovili, da opoldanske in zgodnje dopoldanske projekcije ne pritegnejo gledalcev, pa je zato nadoknadil četrtkov večer. Predvsem sta navdušila ruski film Prvi na Luni in romunski dokumentarec Veliki komunistični bančni rop.
Prvi na Luni sicer ni pravi dokumentarec, temveč se uvršča med t. i. neprave dokumentarce, po angleško mockumentary, ki zgolj izrabi obliko dokumentarca, a prikaže igrane posnetke, ki so videti kot dokumentarni (konkretno vohunski posnetki KGB), da pove svojo zgodbo. In pravzaprav film ne razkrije, ali je za prikazanim tudi kaj resnice, temveč to odločitev prepusti gledalcu. Sama zgodba prikazuje sovjetske poskuse spraviti človeka na Luno že leta 1936, urjenje nesojenih kozmonavtov, načrtovanje in izdelavo vesoljskega plovila ter neuspešno izstrelitev, ki se konča kot sum, da je v Čilu padel meteor (oz. ognjena krogla). Film je mojstrsko dodelan, posnetki so sicer očitno sodobni, saj imajo denimo odličen zvok, a z uporabo nekaterih tehnik precej spominjajo na burleske tridesetih. Sicer je to prvenec režiserja Alekseja Fedorčenka, a glede na videno ga čaka še zelo uspešna kariera, film pa je bil že tudi nagrajen na Beneškem filmskem festivalu.
Čeprav "pravi" dokumentarec, je romunski Veliki komunistični bančni rop po strukturi precej podoben ruskemu filmu. Razlika je v tem, da je dejansko sestavljen iz filmskih arhivov romunske tajne službe Sekretariat in izjav še živečih akterjev dogajanja iz leta 1959. Tisto poletje je Romunijo kot strela z jasnega pretresel oborožen bančni rop, v katerem je bilo izpred banke ukradenih 20 tisoč delavskih plač, danes ekvivalent slabemu milijonu evrov. Kot je pokazala obsežna preiskava, ki je po komunističnem modelu vključevala nepotrebna mučenja in usmrtitve nedolžnih ljudi, so bili storilci nekdanji partijski veljaki, vsi Judi, ki so z denarjem hoteli omogočiti sebi in drugim Judom pobeg v Izrael. Čeprav so Judje, Madžari in druge manjšine med nemško okupacijo Romunije predstavljali jedro komunističnega odpora, se je v letih po osvoboditvi to pričelo spreminjati in Judje so nenadoma pričeli drseti proti robu družbe. A najbolj zanimiva stvar tega dogodka in tudi osrednji motiv filma ni sam rop, temveč dogajanje po njem. Roparjem so oblasti ponudile nižjo kazen (čeprav so jih kasneje postrelili), če sodelujejo pri snemanju propagandnega filma o ropu kot glavni igralci. Ta film, Rekonstrukcija, so kasneje prikazovali članom partije kot opozorilo pred nevarnostmi buržujskih elementov, saj so iz filma odvzete vse reference na judovstvo. Dokumentarec tako na izjemno zanimiv način prikaže absurde in zablode komunističnega režima, preživeli policijski obveščevalci in prijatelji roparjev pa v izjavah razložijo, da so stvari pač tako potekale. A v precej blažji obliki smo podobne absurde preživeli tudi v SFRJ.
Prvi na Luni - in drugi
Dokumentarec in nepravi dokumentarec o komunistični preteklosti pritegnila gledalce.
Čeprav so organizatorji festivala Dokumentarci v Mariboru (DokMa) ugotovili, da opoldanske in zgodnje dopoldanske projekcije ne pritegnejo gledalcev, pa je zato nadoknadil četrtkov večer. Predvsem sta navdušila ruski film Prvi na Luni in romunski dokumentarec Veliki komunistični bančni rop.
Prvi na Luni sicer ni pravi dokumentarec, temveč se uvršča med t. i. neprave dokumentarce, po angleško mockumentary, ki zgolj izrabi obliko dokumentarca, a prikaže igrane posnetke, ki so videti kot dokumentarni (konkretno vohunski posnetki KGB), da pove svojo zgodbo. In pravzaprav film ne razkrije, ali je za prikazanim tudi kaj resnice, temveč to odločitev prepusti gledalcu. Sama zgodba prikazuje sovjetske poskuse spraviti človeka na Luno že leta 1936, urjenje nesojenih kozmonavtov, načrtovanje in izdelavo vesoljskega plovila ter neuspešno izstrelitev, ki se konča kot sum, da je v Čilu padel meteor (oz. ognjena krogla). Film je mojstrsko dodelan, posnetki so sicer očitno sodobni, saj imajo denimo odličen zvok, a z uporabo nekaterih tehnik precej spominjajo na burleske tridesetih. Sicer je to prvenec režiserja Alekseja Fedorčenka, a glede na videno ga čaka še zelo uspešna kariera, film pa je bil že tudi nagrajen na Beneškem filmskem festivalu.
Čeprav "pravi" dokumentarec, je romunski Veliki komunistični bančni rop po strukturi precej podoben ruskemu filmu. Razlika je v tem, da je dejansko sestavljen iz filmskih arhivov romunske tajne službe Sekretariat in izjav še živečih akterjev dogajanja iz leta 1959. Tisto poletje je Romunijo kot strela z jasnega pretresel oborožen bančni rop, v katerem je bilo izpred banke ukradenih 20 tisoč delavskih plač, danes ekvivalent slabemu milijonu evrov. Kot je pokazala obsežna preiskava, ki je po komunističnem modelu vključevala nepotrebna mučenja in usmrtitve nedolžnih ljudi, so bili storilci nekdanji partijski veljaki, vsi Judi, ki so z denarjem hoteli omogočiti sebi in drugim Judom pobeg v Izrael. Čeprav so Judje, Madžari in druge manjšine med nemško okupacijo Romunije predstavljali jedro komunističnega odpora, se je v letih po osvoboditvi to pričelo spreminjati in Judje so nenadoma pričeli drseti proti robu družbe. A najbolj zanimiva stvar tega dogodka in tudi osrednji motiv filma ni sam rop, temveč dogajanje po njem. Roparjem so oblasti ponudile nižjo kazen (čeprav so jih kasneje postrelili), če sodelujejo pri snemanju propagandnega filma o ropu kot glavni igralci. Ta film, Rekonstrukcija, so kasneje prikazovali članom partije kot opozorilo pred nevarnostmi buržujskih elementov, saj so iz filma odvzete vse reference na judovstvo. Dokumentarec tako na izjemno zanimiv način prikaže absurde in zablode komunističnega režima, preživeli policijski obveščevalci in prijatelji roparjev pa v izjavah razložijo, da so stvari pač tako potekale. A v precej blažji obliki smo podobne absurde preživeli tudi v SFRJ.
Igor Harb
petek, november 04, 2005
Festival velikih ambicij
Večer, 4.november 2005 (pdf)
Otvoritveni film izpostavil velike težave avstrijskega pravnega sistema in samovoljo policije - V letošnji različici bo prikazanih kar 97 filmov
S poletjem je Maribor zapustila Art Kino mreža in mestne kinodvorane samevajo, so ta teden ponovno končno srečale gledalce ob drugem festivalu Dokumentarci v Mariboru (DokMa).
V letošnji različici se DokMa lahko kosa z večino evropskih festivalov dokumentarnega filma, saj bo prikazanih kar 97 filmov, mnogi med njimi ob različnih terminih. Že pred uradno otvoritvijo v sredo zvečer je bilo čez dan prikazanih nekaj filmov, ki pa še niso pritegnili večjega števila gledalcev, zato pa je otvoritveni film do polovice napolnil dvorano Kina Partizan. Ta lokacija se je sicer izkazala za ne najbolj primerno, saj bi bilo to staro dvorano treba dodobra prezračiti pred tem začetkom začasnega obratovanja. Otvoritveni govor je pripadal predsedniku kulturnih društev Franciju Pivcu, ki je Maribor primerjal z angleškim Manchestrom v osemdesetih in izpostavil pomen informacijskih tehnologij ter predvsem vsebin za razvoj nekdanjega industrijskega mesta.
Otvoritveni film festivala, avstrijski dokumentarec Operacija Spring sta pospremila tudi režiserja Angelika Schuster in Tristan Sindelgruber, ki sta po filmu bila na voljo tudi za vprašanja. Sam film se uvršča med reportažne, novinarske dokumentarce in razkriva največji avstrijski pravni škandal, posledice policijske operacije Spring, v katerih so kriminalisti z uporabo vprašljivih metod prisluškovanja in video nadzora aretirali preko sto Afričanov, večinoma prosilcev za azil. Obtoženi so bili preprodaje drog in za to tudi obsojeni, čeprav so dokazi večinoma bili več kot trhli oziroma tudi povsem neobstoječi. Avtorja celo izpostavita povezavo s smrtjo nigerijskega državljana med izgonom iz Avstrije, ki se je zgodila v začetku 1999 in demonstracijami proti policijski krutosti, ki so temu sledile. Večina aretiranih je namreč sodelovala v teh demonstracijah, za obsodbo pa so zadostovali motni in slabo slišni video- in avdioposnetki, ki so povrh vsega bili zelo vprašljivo prevedeni. Kljub vsem pomanjkljivostim so avstrijska sodišča prav vse aretirane Afričane tudi obsodila na večletne zaporne kazni in povečala pristojnosti policije.
Festival se je včeraj nadaljeval z začetkom retrospektive dokumentarcev Želimirja Žilnika, ki bo potekala vsak dan v Kinu Udarnik in tekmovalnim programom, med katerimi je treba izpostaviti ruski film Prvi na Luni, romunskega Veliki komunistični bančni rop ter srbskega Očetov avto.
DokMa poteka do nedelje v mestnih kinodvoranah in Pekarni.
Igor Harb
Otvoritveni film izpostavil velike težave avstrijskega pravnega sistema in samovoljo policije - V letošnji različici bo prikazanih kar 97 filmov
S poletjem je Maribor zapustila Art Kino mreža in mestne kinodvorane samevajo, so ta teden ponovno končno srečale gledalce ob drugem festivalu Dokumentarci v Mariboru (DokMa).
V letošnji različici se DokMa lahko kosa z večino evropskih festivalov dokumentarnega filma, saj bo prikazanih kar 97 filmov, mnogi med njimi ob različnih terminih. Že pred uradno otvoritvijo v sredo zvečer je bilo čez dan prikazanih nekaj filmov, ki pa še niso pritegnili večjega števila gledalcev, zato pa je otvoritveni film do polovice napolnil dvorano Kina Partizan. Ta lokacija se je sicer izkazala za ne najbolj primerno, saj bi bilo to staro dvorano treba dodobra prezračiti pred tem začetkom začasnega obratovanja. Otvoritveni govor je pripadal predsedniku kulturnih društev Franciju Pivcu, ki je Maribor primerjal z angleškim Manchestrom v osemdesetih in izpostavil pomen informacijskih tehnologij ter predvsem vsebin za razvoj nekdanjega industrijskega mesta.
Otvoritveni film festivala, avstrijski dokumentarec Operacija Spring sta pospremila tudi režiserja Angelika Schuster in Tristan Sindelgruber, ki sta po filmu bila na voljo tudi za vprašanja. Sam film se uvršča med reportažne, novinarske dokumentarce in razkriva največji avstrijski pravni škandal, posledice policijske operacije Spring, v katerih so kriminalisti z uporabo vprašljivih metod prisluškovanja in video nadzora aretirali preko sto Afričanov, večinoma prosilcev za azil. Obtoženi so bili preprodaje drog in za to tudi obsojeni, čeprav so dokazi večinoma bili več kot trhli oziroma tudi povsem neobstoječi. Avtorja celo izpostavita povezavo s smrtjo nigerijskega državljana med izgonom iz Avstrije, ki se je zgodila v začetku 1999 in demonstracijami proti policijski krutosti, ki so temu sledile. Večina aretiranih je namreč sodelovala v teh demonstracijah, za obsodbo pa so zadostovali motni in slabo slišni video- in avdioposnetki, ki so povrh vsega bili zelo vprašljivo prevedeni. Kljub vsem pomanjkljivostim so avstrijska sodišča prav vse aretirane Afričane tudi obsodila na večletne zaporne kazni in povečala pristojnosti policije.Festival se je včeraj nadaljeval z začetkom retrospektive dokumentarcev Želimirja Žilnika, ki bo potekala vsak dan v Kinu Udarnik in tekmovalnim programom, med katerimi je treba izpostaviti ruski film Prvi na Luni, romunskega Veliki komunistični bančni rop ter srbskega Očetov avto.
DokMa poteka do nedelje v mestnih kinodvoranah in Pekarni.
Igor Harb
sreda, november 02, 2005
Začetek festivala DokMA
Delo, 2.november 2005
S projekcijo avstrijskega dokumentarca Operacija Spring (Operation Spring) Angelike Schuster in Tristana Sindelgruberja se bo drevi ob 22. uri v mariborskem kinu Partizan pričel 2. mednarodni festival Dokumentarci v Mariboru - DokMA. V glavnem programu, medregionalni retrospektivi, sekciji Veliki dokumentarci in programu Vzporednice bo predstavljenih 97 filmov iz 32 držav.
Medregionalna retrospektiva bo letos prvič tekmovalnega značaja, podeljena bo nagrada"školjka trikotničarka". O nagrajencu bo odločala mednarodna žirija, v kateri je programski vodja Slovenske kinoteke Koen van Daele, predstavnik švedskega nacionalnega festivala v Goeteborgu Ulf Sigvardson in srbski režiser Želimir Žilnik.
Festival, ki ga organizira Pekarna magdalenske mreže, bo potekal na več prizoriščih - v kinu Partizan, kinu Udarnik, kinu Gledališče, dvorani Gustaf v Pekarni in galeriji MediaNox.
S projekcijo avstrijskega dokumentarca Operacija Spring (Operation Spring) Angelike Schuster in Tristana Sindelgruberja se bo drevi ob 22. uri v mariborskem kinu Partizan pričel 2. mednarodni festival Dokumentarci v Mariboru - DokMA. V glavnem programu, medregionalni retrospektivi, sekciji Veliki dokumentarci in programu Vzporednice bo predstavljenih 97 filmov iz 32 držav.
Medregionalna retrospektiva bo letos prvič tekmovalnega značaja, podeljena bo nagrada"školjka trikotničarka". O nagrajencu bo odločala mednarodna žirija, v kateri je programski vodja Slovenske kinoteke Koen van Daele, predstavnik švedskega nacionalnega festivala v Goeteborgu Ulf Sigvardson in srbski režiser Želimir Žilnik.
Festival, ki ga organizira Pekarna magdalenske mreže, bo potekal na več prizoriščih - v kinu Partizan, kinu Udarnik, kinu Gledališče, dvorani Gustaf v Pekarni in galeriji MediaNox.
DOKMA 2005
Delo, 2.november 2005
2. edicija festivala Dokumentarci v Mariboru (2. 11.–6. 11.)
V zadnjem desetletju se je pri nas zanimanje za dokumentarni film prav neverjetno povečalo. Lahko bi rekli, da se je vse skupaj začelo s sekcijo za dokumentarni film znotraj ljubljanskega filmskega festivala, se nadaljevalo z njeno osamosvojitvijo na eni in novo porojeno kinotečno nanizanko D-Day: dan za dokumentarec na drugi strani, kulminiralo pa tako v večji produkciji dokumentarnih del kot tudi rojstvu novih manifestacij, ki promovirajo to specifično formo filmskega izraza. Ena izmed slednjih, ki nam z ambiciozno zastavljenim konceptom in bogatim ter raznovrstnim programom omogoča dober vpogled v aktualno dogajanje na področju dokumentarnega filma, je nedvomno DokMa, mladi festival dokumentarnega filma v Mariboru, ki se letos predstavlja v delno prenovljeni podobi, saj je postal festival tekmovalnega značaja. Sekcijo Medregionalna retrospektiva, ki so jo sami organizatorji označili kot programski eksperiment, saj je zasnovana na odprtem sistemu prijavljanja filmov, nastalih v zadnjih petih letih (kar ji omogoča, da se v prvi vrsti predstavlja kot pregled dela določene generacije ustvarjalcev), so preoblikovali v tekmovalno. Tako bodo vanjo vključena dela avtorjev, prihajajočih iz evropskih držav, ki niso članice Evropske skupnosti, in med njimi bo tričlanska mednarodna žirija (Koen Van Daele, Ulf Sigvardson, Želimir Žilnik) izbrala dobitnika nagrade školjka trikotničarka, ki bo avtorju poleg prestiža zmagovalca prinesla tudi strokovno in finančno podporo pri razvoju nadaljnih projektov. Pozornost občinstva bo poleg tekmovalnega programa nedvomno v največji meri pritegnila sekcija Glavni program, saj bodo v njej predstavljena dela, ki bi jih lahko označili za nekakšne vrhunce sodobne svetovne dokumentaristične produkcije. Iz te sekcije tako prihaja tudi otvoritveni film festivala, avstrijski dokumentarec Operacija spring (Operation Spring) avtorskega dvojca Angelike Schuster in Tristana Sindelgruberga, ki je na premierni predstavitvi na graškem festivalu Diagonale dvignil veliko polemik, saj prinaša analizo postopkov avstrijskih represivnih organov. Nadvse zanimivo delo je tudi dokumentarec finske režiserke Pirjo Honkasalo Tri sobe melanholije (Three Rooms of Melancholia, 2004) – zanj je režiserka prejela nagrado na prestižnem amsterdamskem festivalu dokumentarnega filma –, v katerem se ozre na posledice rusko-čečenskega spopada. Nenazadnje pa velja znotraj glavnega programa opozoriti tudi na poseben sklop, ki predstavlja mejne in inovativne oblike dokumentarnega filma – letos bodo tako predstavljena dela, ki jih označujemo kot fake dokumentarce oziroma s tujko »mockumentary«. Ob omenjenih sekcijah festival prinaša še program Veliki dokumentarci, v katerem bodo predstavljena dokumentarna dela Želimirja Žilnika, ter sekcijo Vzporednice. Vsekakor gre za dobrodošlo in nadvse zanimivo manifestacijo, ki bo še v večji meri pripomogla k afirmaciji dokumentarnega filma pri nas. Denis Valič
Različna prizorišča v Mariboru. Za današnji program glej filmski spored v Mariboru.
Naročite se na:
Objave (Atom)
