Pekarna med obljubami in realnostjo - Večer 4.10.2008

Pekarna med obljubami in realnostjo
Enoznačnega odgovora, kako rešiti vprašanje Pekarne, ni, saj tudi ni razvite jasne strategije s strokovno podlago

Foto: Marko Vanovšek Infrastruktura na sedanjem območju Pekarne je res dotrajana, a s svojo značilno pozitivno emocionalno energijo predstavlja neke vrste kulturni sejem, spontan kulturni trg vseh mogočih idej in pobud.

Kompleks nekdanjega vojaškega oskrbnega skladišča s pekarno, zgrajen pred letom 1897 kot cesarsko kraljevo vojaško oskrbno skladišče, ki zaznamuje predel med Jezdarsko ulico in železniško progo, kot smo že poročali včeraj, čakajo turbulentni časi. Čeprav se je še v začetku poletja govorilo o prenovi objekta, so se uporabniki ta teden znašli pred novo ponudbo Mestne občine Maribor (MOM). Do naslednjega tedna naj bi se odločili, ali so pripravljeni na selitev v nove prostore, ki naj bi bili zgrajeni ob Europarku, v bližini tako imenovane Karantene, ki jo bo upravljal Narodni dom in jo bodo odprli oktobra. V njej bodo svoje prostore dobili Zveza kulturnih društev, Sklad za kulturne dejavnosti ter posamezni izvajalci. Objekt bi sicer rešil težave z dotrajano infrastrukturo na sedanjem območju, a je težko verjetno, da bi oddajal pozitivno emocionalno energijo, tako značilno za Pekarno, ki predstavlja neke vrste kulturni sejem, spontan kulturni trg vseh mogočih idej in pobud.

Zgodovina obljub o obnovi

Kaj bi selitev Pekarne pomenila za mesto, bi bilo treba najprej premisliti s sociološkega in urbanističnega vidika, šele nato naj bi sledil pogovor z uporabniki. Kompleks ima namreč bogato zgodovino - tudi zgodovino obljub o obnovi. Na sestanku s sedanjimi uporabniki prostorov nam je direktorica mestne uprave Milica Simonič Steiner, zagotavljala, da "v bistvu do sedaj za Pekarno še nismo porabili nobenih sredstev, saj je izdelan le dokument identifikacije. Za to območje ni narejenih še nobenih projektov in ničesar. Junija je bila narejena le idejna študija, zanjo pa prav tako nismo porabili nobenih sredstev." A zgodovinski pregled kaže drugače. Leta 1996 je MOM vložila sredstva v razmeroma kvalitetno obnovo upravne stavbe ob železnici, kjer ima danes prostore Infopeka. Sledilo je zatišje. Leta 2002 je MOM naročila ureditveni načrt za celotno območje Pekarne, ki ga je izdelalo in zaključilo podjetje Komunaprojekt. Gre za še danes veljaven urbanistični akt, s katerim je območje Pekarne umeščeno kot mladinski kulturni center. Veljavni prostorski akti in planski akti MOM na tem območju tako ne govorijo o nobeni drugi dejavnosti razen kulturni, socialni in izobraževalni. Dosedanji manevri nekaterih interesnih skupin, da bi prišlo do njihove spremembe, so bili vse doslej neuspešni. Če bi postopek za njihovo spremembo tokrat vendarle stekel, bi trajal najmanj dve leti.

Premalo pripravljene dokumentacije

Pred tremi leti je sledila še izvedba vabljenega arhitekturnega natečaja za prenovo. V iskanju najustreznejših rešitev je bil izbran kompromis med nagrajenima osnutkoma in spomeniško varstvenimi zahtevami. Večina tamkajšnjih stavb je namreč zaščitena, nekatere odlikujejo celo svetovno edinstvene gradbene rešitve (na primer tramovna konstrukcija ostrešja nekdanje hladilnice), zato bistveni posegi v njihov videz niso mogoči. Prizadevanja za pridobivanje dokumentacije so se lani zaključila s pridobitvijo dokumenta identifikacije investicijskega projekta za celovito prenovo, ki je bil pridobljen na osnovi ureditvenega načrta za to območje. To pomeni, da naj bi imelo mesto na tej lokaciji razvito izključno strategijo razvoja kulturne dejavnosti. Navsezadnje gre za območje, kjer je polno šol in sekundarnih mladinskih dejavnosti, za razvoj katerih tam ni drugih možnosti. Tako je priprava dokumentacije za nadaljevanje investicije dobila zeleno luč.

Vrednost prenove je bila tedaj ocenjena na okoli sedem milijonov evrov. Na občini so pričakovali uspešno prijavo na nepovratna sredstva, ki jih podeljuje Evropska komisija preko razpisov. Na ta način naj bi pridobili okoli pet milijonov evrov, ostala dva milijona naj bi primaknila MOM. Razmišljali so tudi o možnosti sofinanciranja s strani ministrstva za kulturo, evropskih strukturnih skladov in drugih razpisov. Konec prenove so tedaj napovedovali za leto 2010.

Ta teden so predstavnice MOM ob predstavitvi nove ponudbe med drugim dejale, da fazna prenova, o kateri so govorili še poleti, naj ne bi bila mogoča, saj ji razpisi za evropske strukturne sklade naj ne bi bili naklonjeni. Formalno so razpisi sicer oblikovani tako, da bi dokument identifikacije investicijskega projekta sicer zadostoval za prijavo, a je dejstvo, da je glede na zahtevnost investicije, za zdaj pripravljene premalo dokumentacije. Preden bi se prebili do končnega dokumenta, se bi vrednosti investicije, dinamika in pogoji še toliko spremenili, da bi bili nezdružljivi s kandidaturo, na osnovi katere se nato pripravlja celoten program sofinanciranja.

Časa za razmislek ni na pretek

Obnova območja zahteva investicijo v več objektov, kar že po urbanistični terminologiji in zakonu o gradnji objektov, zaradi gabaritov in velikosti kvadrature, spada med zahtevne investicije. Zato odgovor na to, kako ravnati, ni enoznačen. Možnosti je več: investicija se lahko razdeli na posamezne objekte, ki se nato obnovijo posebej, ali pa se celotna dinamika obnove zastavi v enem programu, od začetka do konca, kar je zahtevnejše. Edini pogoj omenjenih evropskih razpisov, na katere je računala MOM, pa je, da se celotna obnova izvede v treh letih oziroma v dveh gradbenih sezonah. Zunaj tega časovnega roka ponovna kandidatura za enako obnovo ni možna.

Zdaj pa je na mizi popolnoma nova rešitev. Ali pušča vodo ali ne, je težko reči, trdijo številni vpleteni, tudi strokovnjaki, saj mesto pred pogovorom z uporabniki še ni razvilo jasne strategije s strokovno podlago, s katero bi ugotovilo, kaj bi selitev dejansko pomenila. Je pa res, da je časa za premislek sicer še nekaj, čeprav malo. In da pri tem ni ultimata, temveč je ponudba.




URŠKA KEREŽI