intervju: dr. Rastko Močnik, teoretik
Rastko Močnik v Objektivu: Dober kapitalist se ne ravna po trendih
Rastko Močnik na javni sceni deluje od sredine šestdesetih let, ko je kot študent filozofske fakultete objavljal v Tribuni. V osemdesetih je sodeloval praktično pri vseh pobudah, ki so se zavzemale za demokratizacijo družbe nastopal je na javnih tribunah, na katerih je branil punkerje, kritiziral usmerjeno izobraževanje, zahteval ukinitev verbalnega delikta in svobodo intelektualnega dela. Danes se kot sociolog ukvarja s teorijo. Proizvaja koncepte.
Dnevnikov objektiv - petek, 30.04.2010 Tekst: Zdenko Vrdlovec, Ali Žerdin
V njegovi zadnji knjigi, Spisi iz humanistike (založba *cf, Ljubljana 2009), so zbrane Močnikove obširne in temeljite spremne študije k prevodom Retorike starih in Elementov semiologije Rolanda Barthesa, Lingvističnih in drugih spisov Romana Jakobsona, Rase in zgodovine Clauda Levi-Straussa, Eseja o daru Marcela Maussa idr. Med novimi teksti v knjigi je tudi obširna študija, ki pod naslovom Univerzitetni študijski program veliko pove tudi o sodobnem kapitalizmu.
Rastko Močnik na javni sceni deluje od sredine šestdesetih let, ko je kot študent filozofske fakultete objavljal v Tribuni. V osemdesetih je sodeloval praktično pri vseh pobudah, ki so se zavzemale za demokratizacijo družbe nastopal je na javnih tribunah, na katerih je branil punkerje, kritiziral usmerjeno izobraževanje, zahteval ukinitev verbalnega delikta in svobodo intelektualnega dela. Danes se kot sociolog ukvarja s teorijo. Proizvaja koncepte. (Foto: M Poveše)
V Epistoli o Galileiju pravite, da se je Galilei odpovedal "krivi veri" (heliocentričnemu sistemu), da bi ohranil "resnično teorijo", in da je tako razmejil teorijo od ideologije. V drugi potezi pa ste kritični, ker da je ta razmejitev teorijo institucionalizirala v znanost oziroma v nov "ideološki aparat". Ali ni bil Galilei že sam človek znanosti in znanstvene institucije?
Galilei, o katerem pišem, ni zgodovinski Galilei. Je Brechtov. Vprašal sem se, v čem je poanta Brechtovega dela Galileijevo življenje. Navadna interpretacija je antiklerikalna. Natančneje, je idealistična interpretacija o domnevnem večnem boju med dobrim in zlim, razsvetljenstvom in mračnjaštvom… Vendar je ta interpretacija prekratka. Vprašati se je treba, kaj Brecht zameri Galileiju. In kaj Galileijevi učenci zamerijo svojemu učitelju. Odgovor je: očitajo mu ustanovitev avtonomne znanosti. Pravijo: načela stalnega dvoma in dialoga bi lahko postala osnova nekega novega sožitja, neke nove družbe. Učenci v Brechtovi različici Galileijevega življenja učitelju očitajo, da je izdal revolucionarni potencial svoje teorije. Osebno sem glede revolucionarnega potenciala teorije precej skeptičen. Učinkov, ki jim ima teorija v ideologiji in politiki, se ne da predvideti. Neizpodbitno je, da teorija učinke ima, vendar učinki niso predvidljivi. Hkrati pa je res, da je ustanova znanosti konformistična, ancilarna ustanova, ki služi trenutnim oblastnikom in oblastem. Sama ustanova znanosti je ovira za razvoj teorije. Danes se ne ukvarjamo s papeško cerkvijo in inkvizicijo, pač pa je znanost tisto, kar ovira razvoj teorije. Akademije, univerze, inštituti. Torej znanost kot družbena institucija. Ob tem je treba povedati, da je bila katoliška cerkev vsaj v Brechtovi interpretaciji Galileijevega življenja bistveno bolj liberalna od sedanje znanosti. Recimo od agencije za znanost, države, SAZU. Cerkev je samo prepovedovala, česa ne smete brati. Institucije sodobne znanosti pa predpisujejo, kjer morate objavljati. To je veliko hujše nasilje. Cerkvi je šlo za delitev področij: vi imate znanstveno avtonomijo, delajte znanost, ne vtikajte pa se v boga in pastoralo. Galilei na to tudi pristane. In na videz je to epistemološki rez. Dobimo novo situacijo, ko je na eni strani teorija, na drugi pa ideologija z ideološkimi aparati. V resnici pa se Galilei ujame v past, s tem da pristane na avtonomno znanost. Problem avtonomne znanosti postane aktualen šele z nami, v 20. stoletju, zlasti z Oppenheimerjem, ko se postavi problem orožja za množično ubijanje. Problem atomske bombe. Ta problem je prvi tematiziral Oppenheimer. Brechtov Galilei je v resnici drama o Oppenheimerjevem problemu. Ali znanstvenik lahko da na voljo svoje sposobnosti, če ve, da bodo uporabljene za množično ubijanje? Nekateri znanstveniki, Einstein na primer, so odgovorili, da jih lahko da, ker je treba ustaviti fašizem. Drugi, denimo Oppenheimer, so imeli dvome. In danes jih imamo še vedno.
To pa najbrž že presega Brechta, ko pravite, da je Galileijevo konvertitstvo parabola za vsakršno intelektualno konvertitstvo v epohi znanosti in tehnike?
Tu smo na točki, ko de te fabula narratur. Vsi smo v tej poziciji, vsi živimo v institucijah. Teorije se ne da proizvajati ali prakticirati zunaj ustanove. Institucija je materialni pogoj teoretskih praks. Aktualno vprašanje je, ali obstaja institucija, ki omogoča teoretsko prakso. Moje stališče je, da če takšna institucija obstaja, to zagotovo ni univerza. To je prej Delavsko-punkerska univerza ali socialno-kulturni centri, kot so Rog, mladinski center Marka Breclja v Kopru, Pekarna v Mariboru. Teorija je pregnana iz institucij, in to veliko bolj radikalno kot v tistem kompromisu, ki ga je Cerkev ponudila Galileiju. To je nova radikalna situacija, s katero se je treba spopasti. Vzrok je v tem, da je kapitalizem tak produkcijski način, da nujno potrebuje stalno tehnološko revolucijo, kar pomeni, da brez znanosti ne more preživeti. Kar nadalje pomeni, da mora zagospodovati znanosti in jo vpreči v svoj pogon. Teorija pa ni znanost in nima nujno tehničnih učinkov. Nasprotno, učinki teorije so lahko antikapitalistični. Produkcija teorije izhaja iz sodelovanja, ne iz konkurence. Internet, na primer, je komunističen medij.
Za vas je teorija imanentno in permanentno kritična in samokritična…
Seveda, znanost pa je statusna, hierarhična in nenehno paktira z državo, ki je prav tako hierarhična in vase zaprta. Srednji vek je bil bistveno bolj razsvetljen, kakor je naša sodobnost. Na univerzi ste lahko svobodno interpretirali kanonične tekste, med njimi svete spise, biblijo, spise cerkvenih očetov, in antično modrost. In ker smo vsi ljudje, torej omejeni, so menili, bi bil greh, napuh, če bi mislili, da sami lahko razumemo biblijo, se pravi, božje sporočilo. Pač pa lahko stavimo na to, da bomo skupaj, v dialogu razumeli resnico, ki je razodeta v svetem besedilu. In univerza je bila prav zato, da je omogočila ta dialog, ki je dejansko spopad različnih interpretacij. Takšne univerze ni več. Nekdanja univerza je imela zelo šibke hierarhije. Če se je pokazalo, da študenti vedo več kakor učitelji, so učitelji spet sedli v šolske klopi in se dali poučiti tistemu, ki bolje in več ve. Dva klasična žanra srednjeveške univerze sta lectio in disputatio, se pravi, branje kanoničnega teksta s komentarjem, kar je že dialog s tekstom, in razpravljanje o interpretacijah, torej disputatio, ki ima svoja pravila. Disputatio je bila nekakšen intelektualni spektakel, ki so ga na veliko gojili. Na ta način so tudi prakticirali znanstveno skupnost, ki je temeljila na razpravi in na pravilih dobre argumentacije.
Kaj pa imamo danes?
Danes imamo hierarhije, statuse, neenakost in gospostvo tehnike. Na univerzi ne učimo produktivnega branja teoretskih izdelkov, ampak tehnične spretnosti, ki so pač aplikacija teorije. Teorija pa je veliko več kot to, saj se ne ve, za kaj vse bo lahko uporabna. Uporabnost je pač le projekcija teorije na trenutno stanje produktivnih sil.
Ali marksistični kanon res lahko prebije začarani krog današnje univerzitetne institucije, kjer akademska skupnost vzpostavlja kanon, ta pa akademsko skupnost?
Ta spis sem napisal v času, ko sem bil še nekoliko optimističen in sem verjel, da bi univerza lahko nudila vsaj začasno zatočišče teoriji, ki je begunka. Ugotovil sem, da imajo prednost pri teoretskih praksah tiste teoretske usmeritve, ki imajo svoj kanon. Dejansko sta samo dve takšni usmeritvi: freudizem in marksizem. Lahko bi dodal še analitično filozofijo anglosaksonskega kova, ki je v resnici aristotelovska in torej najbolj neposredni potomec srednjeveške univerze. Te smeri imajo prednost, ker imajo vnaprej določeno polje debate in preverljive argumentacijske postopke. Lahko se razvijajo, ker imajo dokumentirano lastno zgodovino. Vse ostalo je improvizacija in veliko diletantizma. Tako je, dokler smo na univerzi, ki nujno predpostavlja kanonične tekste. Zunaj univerze pa se lahko gremo divjo misel, kar je lahko včasih produktivno, še posebej, odkar se je univerza zaprla vase in ne mara več teorije.
Ta "izgon" teorije z univerze najbrž ni zgolj posledica bolonjskega modela?
Bolonjski model je sam doživel velike spremembe: na začetku so bolonjski proces vodile univerze, dokončala pa so ga ministrstva, države in EU. Temu ustrezno se je spremenila tudi vsebina: na začetku je šlo za avtonomijo in sodelovanje univerz, na koncu je nastal vzorec, ki je povzet po razsvetljensko-monarhičnih vzorcih šolskega sistema v času obveznega šolanja. Bolonjski model je nesrečen zato, ker na univerzo uvaja model, ki je smiseln v nacionalnih izobraževalnih sistemih za obvezno šolstvo in mogoče še za šole druge stopnje: to je sistem enotnega izobraževalnega programa, za katerega je irelevantno, kdo ga izvaja. To je klasičen francoski jakobinski model. Takšen model je smiseln v osnovni, deloma tudi v srednji šoli, kjer se zagotavlja kulturni standard nacije. Nacija pa seveda homogenizira. Če pa hočejo takšen model razširiti po Evropi, kjer je ideja ravno pluralizem, na univerzah, kjer je ideja ravno to, da ima vsaka svojo tradicijo, svojo specifiko, je to kulturni vandalizem. Nekdaj je veljalo, če hočete študirati medicino, greste v Padovo, pravo v Bologno, teologijo pa na Sorbono. Bolonjski model pa to znivelizira, kot z nekim traktorjem, po modelu elementarnega šolstva. To je norost, saj so bile univerze, kakršne so doslej bile, ena redkih prednosti, ki jo je Evropa v globalnem kapitalizmu sploh še imela.
Morda pa je šlo za imperativ trga?
Ne, ne, danes res vsi govorijo o trgu, toda trg je ideologija. Univerza namreč ni sposobna zadosti hitro prilagoditi svojih študijskih programov zahtevam trga. Na trgu nima prednosti tisti, ki se ravna po trendih, ampak tisti, ki anticipira, kakšni trendi bodo čez pet in več let. To je ABC kapitalizma. Presežni profit dobi tisti, ki se bo prej plasiral v tiste niše, ki jih drugi niso opazili: profit prihaja prav od tod, da je zasedel neko monopolno nišo. Ampak to ravno pomeni, da se dober kapitalist ne sme ravnati po trendih, ki trenutno vladajo na trgu, pač pa mora odkrivati tiste, ki šele bodo aktualni. Univerza pa potrebuje nekaj let, da spremeni študijski program. Zato je že iz tega preprostega premisleka nesmiselno govoriti o trgu.
Ampak kljub temu se je univerza začela obnašati komercialno, tržno.
To je drug problem. Država sili institucije, da ustvarjajo neki drug trg, ki ni trg delovne sile, ampak trg šolske ponudbe. V Sloveniji imamo tri javne univerze in vsaka se bo trudila, da pritegne čim več študentov. Tako nastaja neke vrst trg s ponudbo. Ampak po mojem je ta trg bolj podoben trgu tenis copat ali modnih jaken kot pa pravemu trgu. Najprej zato, ker so samo trije proizvajalci, kar pomeni, da gre za oligopolno situacijo, kjer ni prave konkurence; in potem zato, ker te univerze igrajo na prestiž, ne pa na svoje dejanske kapacitete: na prestiž institucije, zato je največji naval na ljubljansko univerzo, ki je najstarejša, in zato ljudje mislijo, da je tudi najboljša. To je star predsodek, vendar sem, gledajoč od znotraj, do tega zelo skeptičen. To je v bistvu estradni trg, trg atrakcij, spektakla, kjer je pomembno, kdo bo nastopal v bolj imenitnih rektorskih maškaradah, kdo bo imel lepšo spletno stran… Na koncu je podobno kot pri nogometu: kjer je več denarja, tam je več študentov. Kdor bo imel več denarja, bo lahko kupil boljše profesorje in bo imel več študentov. Kot idioti smo se vključili v takšno tekmovanje, kar je popolnoma narobe, ker tekmujemo po tujih pravilih in kriterijih, ki jih določa anglosaksonski institucionalni aparat. Spremljam, kam hodijo naši študenti in študentke na izmenjavo po Erazmusu in se nekako trpko zabavam. Gredo na ugledno evropsko univerzo, ki je na šanghajski lestvici na 52. mestu, in mi prinesejo študijski program teorije diskurzov, kjer najdem tisto, kar sem predaval leta 1980, a s pomembno razliko: tedaj sem predaval analitično filozofijo v povezavi z lacanovsko psihoanalizo in raznimi vrstami marksizma, tam pa jo ponujajo kar tako, v naivni obliki. Skratka, pred tridesetimi leti smo bili močnejši, zdaj pa smo kot nekakšni berači, ki se rinemo k bogati mizi.
Kaj je zgodovinski kontekst tega dejstva, da tudi Evropa pristaja na anglosaksonski diktat?
Mislim, da je za to kriva nesposobnost državnih administracij. Dolgo sem delal v neki mednarodni nevladni organizaciji, kjer smo prirejali razne posvete, na katere smo včasih povabili tudi predstavnike držav, veleposlaništev ipd. Zmerom so prišli Američani, drugi zelo redko, nekateri pa nikoli. In sem si mislil, ni čudno, da vladajo svetu, ker pri njih državni uradniki resno jemljejo svojo službo in gredo tudi na neko levo nevladno organizacijo, zato da so prisotni, da vedo, kaj se dogaja, in imajo nadzor. Kakšna druga veleposlaništva, vključno z našimi, se redkokdaj zganejo oziroma jih to sploh ne zanima. Skratka, državna administracija v anglosaksonskih deželah deluje bistveno bolje kot drugod. Pred časom sem sodeloval v zgodnjih fazah snovanja problematike intelektualne lastnine na nekem znanstvenem posvetu v Parizu in ena od anglosaksonskih velesil je bila navzoča od začetka do konca, in to z različnimi državnimi uradniki, ki pa so ves čas govorili isto. Tedaj sem si rekel: tile so boljši kot Kominterna. Oni se pač bojujejo za svetovno prevlado, to so imperiji, eden je sedanji, drugi bivši, in vedo, kako se vlada svetu. Zdaj jim gre za nohte, ker jih bodo Kitajci prej ali slej prehiteli, in morajo braniti svoj kos pogače in mogoče še kaj pridobiti - in akademsko področje, kognitivne dejavnosti so seveda odločilne v sedanjem kapitalizmu.
V vaši razpravi Univerzitetni študijski program je teorija postavljena v radikalno pozicijo, vsaj v trditvi: "teoretska praksa je v istem 'ontološkem' položaju kakor politična praksa delavskega razreda".
Takole bi rekel. Delavski razred ne obstaja sam od sebe, ni družbeno dejstvo, ki bi obstajalo na tak način, kot obstajata tržna ekonomija ali monopol. Delavski razred empirično obstaja kot delovna sila v konkretnem produkcijskem procesu in kot masa potrošnikov v sferi cirkulacije, kjer nakupujejo tisto, kar so dopoldan proizvedli. To pomeni, da se mora delavski razred šele sestaviti v razred. To je stara ideja: stari Engels, ki je bil heglovec, jo je mislil v opoziciji razred "na sebi", razred "za sebe". Italijanski operaisti, tj. aktivisti in sociologi iz 60. in 70. let, pa so govorili o razredni sestavi. Delavski razred se mora šele sestaviti v razred, dokler se to ne zgodi, so to pač delavci, ki prodajajo svojo delovno silo in trošijo kot potrošniki v potrošniški družbi. Italijanski operaisti so proučevali industrijski kapitalizem na vrhuncu, tj. fordistični kapitalizem v situaciji stalnih delovnih razmerij. Proučevali so severno Italijo, torej najbolj razviti del svetovnega kapitalizma v tistem času. Tam razredna sestava delavskega razreda ni bila težka, saj so imeli sindikate v velikih tovarnah, ti so vodili razredni boj, ta pa tudi ni bil kakšna posebna umetnost, ker so imeli vsi delavci in delavke isti tip problema (višje mezde, boljši delovni pogoji ipd.). Imeli so tudi svoje politične stranke, skratka, situacija je bila razmeroma preprosta. Komplicirati pa se je začela že z dotokom migrantske delovne sile z juga proti severu. Ti migrantski delavci so bili slabo sindikalizirani, domači delavci so jih gledali kot konkurenco, kar pomeni, da je že začela pokati sestava delavskega razreda.
V današnjem postindustrijskem kapitalizmu pa je situacija seveda drastično drugačna. Klasične industrijske dejavnosti se selijo iz Evrope ali na njen rob, v dežele s poceni delovno silo in z visoko tehnološko sposobnostjo, potrebno je namreč oboje, izobraženi delavci in infrastruktura, zato Afrika izpade. Zato se vse seli v vzhodno Azijo in delno v vzhodno Evropo. Hkrati pa se uveljavlja drug tip dejavnosti, kognitivna dejavnost, ki je visoko tehnološko in znanstveno specializirana. Vzemimo računalniškega specialista: on ima svoja delovna sredstva v glavi, kar mora imeti materialnega, je razmeroma lahko dosegljivo. To pomeni, da ni proletarec, ki je ločen od produkcijskih sredstev, in zato tudi ni prisiljen iskati kapitalista, da bi preživel. Zato pa kapitalist poskrbi, da tak kognitivec ne more priti do trga. Še bolj perverzen pa je neki drug proces, namreč ta, da klasične industrije silijo delavce, da postanejo samostojni podjetniki. V nekaterih panogah se to da narediti: kjer je obstajala dolga linija proizvodnje nekega produkta, ki je končal v plastičnem lončku v Maximarketu, zdaj tega lončka ni več treba proizvajati v tovarni, ker lahko to opravi samostojni podjetnik, ki bo proizvodnjo organiziral v svoji kleti in najel migrantske delavce. A brž ko takšna produkcija ne poteka več v tovarni, ta lahko podjetniku diktira pogoje (glede kakovosti, količine in roka izdelave). Tovarna kot veliki producent se znebi škarta, ne potrebuje več skladišč, in lahko pritisne na ceno, kar pomeni, da poveča eksploatacijo delovne sile. To postane problem samostojnega malega podjetnika, ki nujno angažira predkapitalistične oblike eksploatacije: zaposlena je vsa družina od otrok do starih staršev, in če oče reče otrokom, danes ne greste v disko, ker delamo, bodo otroci pač delali in ne bodo rekli, da imajo pravico do osemurnega delavnika; seveda je nimajo, ker imajo rok, do katerega morajo izdelek izgotoviti. Tako se s predkapitalistično obliko eksploatacije krepijo tudi družinske ideologije. Lahko pa vzamemo tudi albansko podjetje v Švici: pridejo sorodniki iz Albanije, delajo od jutra do večera, spijo pri delodajalcu, in obstaja neka predkapitalistična etika, ki jih brani pred prehudim izkoriščanjem, ker si ta podjetnik pač ne more privoščiti, da bodo na Kosovu o njem grdo govorili. Vseeno pa so tu standardi precej bolj drastični, kot so bili za fordističnega delavca, ki je osem ur delal, potem pa se je lahko šel zabavat in trošit.
Ali je to recept, zaradi katerega je stopnja eksploatacije v Evropi danes višja, kot je bila dvajset let nazaj?
Vzroki so globlji, kapital je prisiljen povečevati stopnjo eksploatacije, zato ker pada produktivnost kapitala. Ta pa pada zato, ker se izteka akumulacijski ciklus. Ciklus kapitalističnega sistema, ki je imel center v evroatlantskem bazenu, se bliža svojemu koncu. Tukaj ni več niš, kjer bi lahko nastajali večji profiti. Če hočejo s 4- do 7-odstotnimi profiti tekmovati s kapitalom, ki se investira v neke druge produkcijske procese, ki prinašajo 15- do 20-odstotni profit, ne morejo zdržati konkurence. Zato povečujejo profit tako, da stopnjujejo eksploatacijo, kar je najbolj enostaven način. Trend je dejansko ta, da delež profitov v bruto nacionalnem proizvodu raste, delež mezd pa pada. Pomemben delež pritiska na povečevanje profitov imajo investicijski skladi, na primer pokojninski. Velike množice evroameriških stark in starcev pritiskajo na mlado delovno silo in jo kot vampirji izsesavajo. Ko so pokojninski skladi postali lastniki podjetij, je zapela druga šiba. Zelo dobre raziskave o tem so naredili v Franciji, kjer je bila še na začetku 80. let največji lastnik podjetij država. Mi imamo naivne predstave o zahodnem kapitalizmu. V Italiji, na primer, je še v 70. letih država direktno ali indirektno nadzorovala več kot polovico industrije; v nemškem in japonskem sistemu so banke kontrolirale industrijo, banke so ocenjevale, ali so investicije racionalne ali ne, ker so tako participirale pri dobičku. To je dajalo gospodarstvu veliko stabilnost.
Francoski filozof Alain Badiou opredeljuje filozofijo na precej podoben način kot vi teorijo, toda vi teoriji nikoli ne rečete filozofija, čeprav jo definirate podobno kot Louis Althusser, prav tako francoski filozof.
Verjamem Althusserju, da je filozofija politična intervencija v polju teorije. Sam pa se definiram za proizvajalca teorije, ker moja naloga vendarle ni samo potegniti demarkacijske linije, ampak proizvesti koncepte. Koncept mora biti sposoben vzpostaviti problemsko polje, kar pomeni, da je z mojega stališča filozofija preveč redukcionistična. O sedanji francoski filozofiji mislim, da je zelo pretenciozna in zato tudi zelo uspešna, pravzaprav je eden redkih uspešnih izvoznih artiklov te dežele, poleg nadzvočnih lovcev. Toda za teorijo ima prešibak aparat, ker filozofija deluje s kategorijami, kot pravi Althusser, ne pa s koncepti. Izdelovanje konceptov je stvar teorije. Osebno se sicer strinjam s skoraj vsemi Badioujevimi političnimi stališči, zlasti glede parlamentarne demokracije, človekovih pravic: njegova stališča so radikalna in simpatična, vseeno pa mislim, da je njegov aparat pač drugačen. Knjigo o 20. stoletju bi napisal drugače kot on. Če bi se tega dela lotili teoretiki, bi potrebovali 500 strani. Dober primer teoretske obdelave v nasprotju s filozofsko je delo Giovannija Arrighija Dolgo 20. stoletje: pri njem se 20. stoletje začne s 13. stoletjem, z Benetkami in Genovo. To je teoretski pristop, ki je ekstenziven, uporablja dolga obdobja in se spušča v digresije, ki za filozofijo nimajo smisla, vendar so pomembne. Kot je na primer ta, zakaj so bančni sistem razvili v Genovi, ne pa v Benetkah, čeprav so bili Benečani močnejši v vzhodnem Sredozemlju. Toda Benečani so se potem, ko so akumulirali dovolj kapitala, preusmerili na terra ferma, na kontinent, in so postali agrarni kapitalisti, kjer so bili profiti nižji, zato pa bolj zanesljivi kot na morju. V Genovi pa se niso mogli preusmeriti na zemljo, ker je bila vsa pod fevdalno kontrolo, kar pomeni, da so bogati trgovci ostali s kupi denarja, ki ga niso imeli vložiti kam drugam kot v posojanje kraljevim družinam in so tako izumili bančni sistem.
Financirali so tudi vojne po vsej Evropi…
Tako je. In so bili tudi edini realni zmagovalec teh vojn. Takšne stvari filozofa ne zanimajo, za sociologa pa so pomemben podatek.
Badiou je tudi zagovornik "komunistične hipoteze" in njene nove možnosti…
To je politično stališče. Po mojem ima veliko več smisla razpravljati o socializmu kot pa o komunizmu. Komunizem je politična usmeritev, osebno mi je sicer zelo simpatična, čeprav nimam discipline ljudi posebnega kova, toda za teoretika je socializem veliko bolj zanimiv. Preprosto zato, ker je zgodovinsko realna zadeva. Socializem je poskus, ki se ni dogajal samo v imenu komunistične hipoteze. Imamo različne tipe socializma. Na primer indijski socializem - Indija je po ustavi še vedno socialistična dežela. Potem socialnodemokratski tip socializma, ki je bil uspešen v deželah svetovnega središča, antikolonialni tip socializma in imamo komunistični socializem, ki je bil uspešen na periferiji, v bolj surovih razmerah perifernih agrarnih dežel, kot so bile Rusija, Kitajska, Kuba, Vietnam, Jugoslavija. Socializem ima torej ontološko prednost: je zgodovinsko obstajal in ga je mogoče zgodovinsko proučevati. Zato me ta trenutek bolj zanima zgodovina socializma kot pa prihodnost komunizma.
osebna izkaznica
Josip Rastko Močnik (rojen 1944 v Ljubljani) je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz sociologije in svetovne književnosti.
V letih 1973-1975 študiral na Ecole des hautes etudes en sciences sociales v Parizu in podiplomski študij dokončal pod mentorstvom Algirdasa Greimasa.
Leta 1983 je na Filozofski fakulteti doktoriral iz sociologije.
Od leta 1970 je zaposlen na tej fakulteti, leta je 1997 postal redni profesor sociologije kulture.
Raziskuje na področjih teorije ideologije, teorije diskurzov, semiotike, epistemologije humanističnih in družbenih ved.
V političnih pogledih zastopa stališča radikalne levice.
Javno je nasprotoval vstopu Slovenije v Nato.
