"Včasih se ti zdi, da si v paralelnem svetu", 7dni, 4. december

Urška Breznik, v. d. direktorja Mladinskega informacijsko-svetovalnega centra Infopeka, je tista, ki se ji zdi enakost med bitji nekaj povsem naravnega in logičnega, pa sploh ni edina. Koncept socialne demokracije ima v Sloveniji vse več podpornikov, kajti očitno je, da je s kapitalizmom nekaj hudo narobe.

"Na sobotnem zboru sem imela občutek, da nismo daleč od Grčije in Zlate zore."

- Naziv direktorica vam nekako ne pristoji. Se poistovetite z njim?

"Joj, ne. To je pač naziv, ki ga moraš imeti. Društvo ima predsednika, zasebni zavod ima pa direktorja. Ampak naša organizacija deluje čisto horizontalno, brez hierarhije sploh v odnosih, morda obstaja po odgovornosti. Tako da se sploh ne istovetim s tem nazivom."

- Leto 2013 je bilo za Slovenijo eno najbolj prelomnih, odkar smo dobili državo. Ampak zdi se, da smo ob koncu leta na istem kot pred vstajami. Kje se je izgubil vstajniški duh?

"Morda sprememb v političnem smislu na lokalni in državni ravni res ni, zagotovo pa nismo na istem, kar se tiče političnega nestrankarskega udejstvovanja ljudi. Morda se to še ne vidi tako očitno, a vseeno je veliko več ljudi kot kdajkoli prej vključenih v razne pobude, skupine, v različne aktivnosti. Seveda so nekatere nastale zato, da bodo delovale v okvirih, v katerih poteka sedanja uradna politika. Jih je pa nekaj zelo prodornih, zelo močnih, z zelo radikalnimi idejami - radikalno jih pojmujem kot zelo pozitiven koncept, pomeni, da greš v bistvo problema in ga rešuješ - in te rešitve bodo dolgoročno prinesle potrebne spremembe. Bodisi na lokalni ravni bodisi širše. Večina pobud, ki so se po svoji vsebini in delovanju izkazale za kakovostne, delujejo od lokalnega navzven, se povezujejo s sorodnimi mednarodnimi akterji. To bo zagotovo prineslo dolgoročne rešitve."

- Kje so sedaj Istanbul, Madrid, Brazilija? Tudi tukaj, v isti mreži?

"Seveda je odvisno od tega, katero gibanje gledamo. Če govorimo o Iniciativi mestni zbor, samoorganiziranih četrtnih skupnostih, ki je v Mariboru najbolj močna, deluje v sedmih četrteh in uvaja principe samoorganiziranosti, ki so znani že iz Brazilije oziroma iz drugih skupnosti v Evropi, mislim zlasti Španijo. Potem pa je tukaj Iniciativa za demokratični socializem, ki pa se povezuje z močnimi levimi gibanji Front de Gauche, Die Linke, Levi blok, Siriza ... In ta mednarodni upor je nekaj, kar lahko dejansko spremeni sistem.

Danes sem bila na zavodu za zaposlovanje, zaradi programa javnih del, ki ga izvajamo v naši organizaciji. Nagovarjali so nas, organizacije, da moramo biti malo bolj tržno usmerjeni, se malo ukvarjati s tržnimi dejavnostmi, korak za korakom prispevati k temu, da se bo reševala kriza. Tako nas oblastniki tako na državnem kot na občinskem nivoju prepričujejo z izredno pokroviteljsko držo, s preživetimi koncepti in ukrepi. To je dokaz, da občine in država ne dohajajo tega, kar se dogaja v civilni družbi, kakšne oblike povezovanj nastajajo, kakšni načini razmišljanja in delovanja se razvijajo. In le tako, da se ta gibanja povezujejo in ustvarjajo močna gibanja tako na nacionalni kot na mednarodni ravni, le to bo pripeljalo do konkretne sistemske spremembe. In to se bo dogajalo zelo silovito. V Sloveniji so zelo močni ustvarjalni intelektualni in energični posamezniki in smeri delovanja. Včasih je čisto drug svet, ko si v družbi s temi ljudmi, in potem greš na zbor prebivalcev mestne četrti Magdalena, ki ga je župan sklical v soboto na temo romske restavracije. Zdi se ti, da si v paralelnem svetu. Po eni strani s silovitostjo nastajajo nove oblike delovanja, razmišljanja, ki se povezujejo, po drugi strani pa seveda imaš nekaj, za kar ne moreš verjeti, da še obstaja. Prežitki, kot so denimo rasizmi, neokolonializmi, seksizmi, nekonservatizem ..."

- Ampak ta dva svetova se bosta morala vseeno na neki točki srečati, če naj bi nastale spremembe.

"Nevarnost seveda obstaja. Na sobotnem zboru sem imela občutek, da nismo daleč od Grčije in Zlate zore in me je res zelo pretreslo. Tudi ko Pekarna Magdalenske mreže izvaja delavnice kritične pismenosti po srednjih šolah, je ne glede na to, ali gre za gimnazijo ali strokovno šolo, prisotna nestrpnost do Romov pa tudi do migrantov, pred nekaj leti smo se na primer pogovarjali o integracijski hiši. Prihaja generacija mladih ljudi, ki ima te rasizme ponotranjene in ti niti niso več latentni, po drugi strani pa imamo skupine mladih, ki se pridružujejo gibanjem, kot je IMZ ali pa Delavsko-punkerska univerza ali IDS, tako da v nekem trenutku bo verjetno prevladala ena. Seveda upam, da ta druga, ki deluje v smeri pravičnosti."

- To je gibanje mladih, ki hodijo po robu. Večinoma so v prekerju, do kdaj bodo imeli moč za revolucijo. Kajti ko si enkrat reven, je verjetno več ne zmoreš.

"Večina nas je res prekercev, a mislim, da ti, ki so sedaj vpeti v ta gibanja, izhajajo prav iz tega zavedanja, da so prekerci. Mislim, da je to tisto, kar jim daje zalet. In ti ljudje, kar jih poznam, mislim, da ne bodo v nobeni situaciji prenehali sodelovati. V enem trenutku se bodo morda malo zamenjale vloge in bodo nekateri malo bolj aktivni, drugi malo manj in bodo znotraj gibanja prevzeli druge stvari. Znotraj teh gibanj obstaja močna solidarnost in ne bo se zgodilo, da bi se nehalo delati, ker se bo stanje poslabšalo. Vendarle izhajamo iz zavedanja, da je slabo in da bo še slabše."

- Kaj pa nasploh situacija mladih v Sloveniji? Na političnem nivoju se veliko govori, a ukrepov ni.

"Če bomo sledili navodilom in smernicam, ki prihajajo iz Evropske unije, se ne more zgoditi nič konkretnega niti smiselnega. Tako na ravni EU kot na nacionalni in lokalni ravni smo priča zelo reakcionarnim oblikam delovanja. Tudi vse smernice, ki jih dobivamo za ravnanje z mladimi, pa tudi kateremkoli drugem področju, so sto, dvesto let za tem, kar bi bilo danes v resnici pomembno. Danes imamo na eni strani mlade, ki so izjemno aktivni in se zavedajo, da je skupnostno delovanje in solidarnost tisto, kar bo v prihodnje rešilo našo družbo, po drugi strani pa mlade, ki so zelo kapitalistično usmerjeni. Razloge za zadnje lahko iščemo tudi v tem, da so mladi z vseh strani napadeni z informacijami, ki jih spodbujajo, da se prodajajo na trgu dela, da so fleksibilni. Veliko mladim je samo po sebi razumljivo, da se bodo prilagodili vsem zahtevam, ki jih bo potencialni zaposlovalec postavil, in se jim to sploh ne zdi vprašljivo. Obstaja resna nevarnost, da mladi zapadejo v komercializacijo samega sebe, fleksibilnost, trženje. Po drugi strani pa vidim veliko nevarnost tudi v - predvsem je to prisotno v Sloveniji - porastu gibanja novodobne duhovnosti, ki pa je spet škodljiv. Vem, da se veliko mladih ukvarja s tem. Obiskujejo razne delavnice osebnostne rasti in podobno. Ampak tovrstno razmišljanje ne presprašuje sistema, ampak vso pozornost usmerja na posameznika. In posledično gradiš na sebi v čisto egoističnem smislu, ne postavljaš pod vprašaj širšega koncepta, ne preizprašuješ ideologij, ne preizprašuješ sistema. Tudi to je še ena oblika kapitalističnega trženja samega sebe. "Bodi čim boljši, ti si tisti, ki si odgovoren za to, kar se ti bo zgodilo. Tvoja karma je tisto, zaradi česar nimaš službe." Mnogi govorijo o tem, da so mladi danes apatični, ampak jaz tega ne prepoznavam kot apatičnost samo po sebi, temveč je povezano s prejšnjimi razlogi. Zakaj niso aktivni v nekih civilnih iniciativah, se ne borijo za družbene spremembe? Prav zaradi tega, ker so skozi razne dejavnosti preveč okupirani sami s sabo."

- Povedali ste že marsikaj čez naš šolski sistem. Tudi ta vzgaja najprej individualiste.

"Večina se nas strinja, da je bolonjska reforma pomenila velik korak nazaj pri našem izobraževalnem sistemu. Zaradi same kakovosti študija, preobremenjenosti profesorjev, strokovnih sodelavcev in drugih, ki delajo na univerzah. Po drugi strani pomeni komercializacijo univerz, komercializacijo izobraževalnih ustanov na splošno. Sedaj morajo šole iskati donacije, nov predlog zakona naj bi še dodatno spodbujal plačljiv študij ... To so stvari, ki gredo očitno v napačno smer. Že spodbujanje mladih, za katero vrsto študija naj se odločijo, da bodo uspešni, pojavlja se prepričanje, da so mladi, ki ostajajo v Sloveniji, v bistvu zgube. Da tisti mladi, ki želijo nekaj narediti iz sebe ali pa so že uspešni, bodisi sredi dvajsetih ustanovijo neko podjetje bodisi gredo v tujino. Z vsemi tistimi, ki ostajajo v Sloveniji in so po možnosti še humanisti, pa je očitno nekaj zelo narobe. Tak način razmišljanja, zlasti v šolstvu, v sistemu, ki bi moral dajati poudarek na znanju kot vrednoti sami po sebi - posebej mislim na široko humanistično znanje -, se znanje reducira na ozke kompetence in veščine. Biti mora uporabno. Medtem pa to široko znanje, ki ti omogoča, da presprašuješ kontekste in ideologije, ni več vrednota in se njegov razvoj zanemarja."

- Veliko se ukvarjate s prostovoljstvom. Iz izkušenj - kako priti do tistih mladih, ki jih ne žene ravno močna želja po široki izobrazbi?

"Pekarna Magdalenske mreže se res že okoli 15 let ukvarja z organiziranim prostovoljskim delom. Promocija prostovoljskega dela je postala v zadnjih letih tudi zelo popularna tako v Sloveniji kot v EU, predvsem zaradi krize. In v zadnjih letih velikokrat opozarjamo na to, da prostovoljstvo ne sme postati izgovor za to, da se država umakne zlasti iz socialne sfere in reče "saj za to pa imamo prostovoljce, spodbujajmo prostovoljstvo med mladimi in vsemi generacijami, da si bodo pomagali", medtem pa se bo sistem lepo umaknil. Tako bomo dobili cel kup ljudi, ki bodo opravljali delo, ki bo sicer etično ovrednoteno, monetarno pa ne. Moramo se zavedati, da je prostovoljstvo zelo ranljivo in hitro pade v to past, zato je treba to vedno znova poudarjati. Seveda to ustreza zahtevam neoliberalne ideologije, prav zato, ker rešuje instant težave, ne ponuja pa trajne rešitve."

- Na primer? Konkreten primer?

"Zlasti na socialnem sektorju se država vedno bolj umika. In ker je tukaj največ potreb, je tudi največ prostovoljcev, ki pa lahko ponudijo neke res zelo instant rešitve. Da sploh ne govorim o humanitarnih akcijah, ki so tudi neki prežitek. Ne zato, ker ne bi želeli takoj in sedaj pomagati ljudem, ampak zato, ker se tako ne rešuje težav sistemsko. Podobno je z brezdomstvom. To se ne rešuje tako, da jim župan enkrat na leto da večerjo. Velik problem nastopi tudi, če se javni zavodi ali celo občine brez posebej sprejetih prostovoljskih programov poslužujejo pomoči prostovoljcev. Mene je tudi zelo zmotilo prostovoljstvo v okviru Evropske prestolnice kulture. To so programi, ki so bili dobro financirani, imeli so denar za zaposlitve, potem pa se ljudi vabi v prostovoljsko delo, za nagrado pa dobijo proste vstopnice in majice. Podobno je pri olimpijskih igrah, kjer naberejo množico prostovoljcev, češ "si pa res lahko srečen, da si prostovoljec pri olimpijskih igrah, to je enkraten dogodek, tu se vsa ljudstva združijo", ko pa v resnici vemo, da za olimpijskimi igrami stojijo ogromne količine denarja, da so sporne zaradi nacionalizmov, seksizmov, komercializacije itd."

- Kako priti do uporabnikov? Kdo so vaši uporabniki?

"Po eni strani je povpraševanje po prostovoljski pomoči vse večje zaradi gospodarske in socialne krize, kar opažamo tudi v naši organizaciji. Zlasti pri povpraševanju za brezplačno učno pomoč in povpraševanju po druženju za otroke, ki prihajajo iz socialno šibkih ali depriviligiranih ozadij. Povezujemo se s centri za socialno delo, svetovalnimi centri, skozi več aktivnosti zelo dobro sodelujemo z Mladinskim domom Maribor. Otroci, ki tam živijo, zelo radi sodelujejo z našimi prostovoljci. Se pa za prostovoljstvo ljudje odločajo iz zelo različnih razlogov. Morda zato, ker dobijo za to točke na srednji šoli ali fakulteti. Včasih res ne vemo, kaj bi s tem. Nekateri se nam potem pridružijo še naslednje leto in še naslednje, ko ne potrebujejo več teh točk. Jih pa opozarjamo, naj ne ostanejo samo pri prostovoljstvu, da je treba narediti korak dalje v smeri sistemskih sprememb. Velikokrat prihajamo tudi do tega, da je prostovoljstvo izkoriščano. Mnoge fakultete zahtevajo od študentov prostovoljsko prakso, ampak vsi vemo, da ne gre za prostovoljsko prakso, ampak brezplačno. Javni zavodi morajo, če želijo izvajati program prostovoljskega dela, sprejeti poseben program, ki to omogoča, pa se velikokrat zgodi, da ga ne. Potem morajo prostovoljci opravljati dela, ki bi jih morali opravljati zaposleni. Prostovoljsko delo pa nikoli ni tisto, ki ga opravlja zaposleni, zlasti ne po sistemizaciji delovnih mest, kot jih imajo javni zavodi. Tega je ogromno."

- Kdaj lahko prostovoljec prepozna, da je izkoriščan?

"Zagotovo takrat, kadar ni podpisal dogovora s prostovoljsko organizacijo oziroma kadar mu organizacija niti ni predstavila etičnega kodeksa organiziranja prostovoljstva, ki velja na nacionalni ravni. Vsaka organizacija, ki izvaja tako delo, je podpisnica tega kodeksa. In če prostovoljec čuti, da so kršene njegove pravice, lahko stopi pred etično komisijo pri Slovenski filantropiji."

- Vse bolj glasna je Iniciativa demokratični socializem (IDS). Kdo ste? Koliko vas je?

"To je iniciativa, ki si prizadeva za spremembo sistema, za spremembo iz kapitalizma v demokratični socializem, saj smo prepričani, da znotraj kapitalizma, ki je povzročil krizo, v kateri smo, ker je to pač naravno stanje kapitalizma, da so občasno krize. Ta je pač ena izmed hujših kapitalističnih kriz, ne moremo živeti človeku dostojnega življenja, hkrati so vse spremembe na področju varstva okolja nesmiselne v kapitalizmu, saj je vse podvrženo trgovanju in trženju. Tudi vse druge rešitve, ki jih predlagata trenutna vlada in EU, so neobstojne, netrajnostne in bodo vodile v še težje življenjske situacije ljudi. Kapitalizmu bo vedno najpomembneje večanje profita.

Iniciativa ima sedaj nekaj čez 2000 podpornikov, glavna ideja je, da se širi kot gibanje, ideja, ki se ji lahko ljudje pridružijo, če se seveda strinjajo z njo. IDS ima razdelan program, prvi del programa je predstavil razvojne modele za izhod iz krize za EU in Slovenijo, sedaj se regionalno predstavlja, saj se želi širiti. V tednu od devetega decembra bo predstavitev tudi v Mariboru. Povezuje se z mednarodnimi gibanji, udeležuje se konferenc, izmenjujemo izkušnje ..."

- So s tem vstajniška gibanja dobila svojo obliko in kdaj boste stopili tudi na politični parket?

"Načeloma se IDS ni identificiral kot vstajniško gibanje. Gre za gibanje, ki je nastalo iz Delavsko punkerske univerze in somišljenikov. Nastalo je iz čiste nuje po spremembi, je pa zelo domišljeno. Predvidoma se bomo nekoč, ko bomo menili, da je gibanje dovolj močno, da ima dovolj podpornikov, izoblikovali tudi v stranko, ampak zagotovo to ne bo stranka v klasičnem smislu, z enim voditeljem. To je že sedaj zagotovo. A sedaj je pomembno, da se gibanje regionalno širi, da se prepoznavajo ideje in se veča mreža podpornikov."

Maribor

- Kje je sedaj Maribor? Imamo vstajniškega župana, ki so ga pa očitno ugrabili.

"Vstajniškega župana nimamo, vprašanje, če je to sploh kdaj bil. Zakaj je tako, je težko povedati, ker vse poteka zelo netransparentno in morda je prav v tem pravi razlog. Imamo sicer Vstajniški sosvet, na katerem je župan vsakič prisiljen štiri ure sedeti z občankami in občani ter s predstavniki vstajniških skupin, ki mu postavljajo vse težja vprašanja. Vemo sicer, da za župana ni pravnoformalno zavezujoč, kar je župan že sam povedal. Zavezujoč je moralno-etično, ampak tudi tukaj še nismo videli konkretnih dejanj, ki bi lahko to potrdila.

Zagotovo pa je čutiti spremembo v Mariboru predvsem pri aktivni udeležbi ljudi. Poleg protestov, ki se organizirajo, in upam, da se bodo še, je na teoretični ravni pomembno tudi delovanje Zofijinih ljubimcev, drugače pa tudi aktivnosti nekaterih vstajniških skupin. Izpostavila bi zlasti Iniciativo mestni zbor (IMZ), ki deluje po principu samoorganiziranosti, od spodaj navzgor. Ljudje s tem prispevajo k lokalni skupnosti. Navadno se začne pri zelo majhnih problemih, ki so specifični za določeno četrt, se pa vedno na vsakem naslednjem zboru pojavijo zahteve in tudi predlogi za ukrepe, ki so usmerjeni širše. Gre za opolnomočenje ljudi. Do sedaj smo več kot 20 let bili navajeni, da so za nas reševali probleme odločevalci ali pa jih pač niso. Če jih niso, smo se sprijaznili s tem. Namen Iniciative mestni zbor je prav v tem, da se ljudje ponovno zavedo, da imamo moč, da jih je treba vprašati, kaj si želijo. Ker ti zbori temeljijo na enakopravnosti in skupnih dogovorih, je to zelo dober filter, da ne nastajajo diskriminacije, kar je izjemen način za to, da se ljudi ponovno vzgoji in opolnomoči, da se zavejo, kako pomembni sta solidarnost in skupno pritiskanje na oblast. IMZ je sicer pripravil tudi participatorni proračun kot koncept javnega soupravljanja in predlog spremembe statuta MOM."

- Drugi problem je kulturna politika v Mariboru. Maribor nima lokalnega programa za kulturo.

"To se mi zdi eden izmed ključnih problemov Maribora, saj posledično ne ve, kaj bi z določenimi stavbami v mestu ali pa deli mest, infrastrukture se ne vzpostavlja, ne ve se, kako bi spodbujali delovanje nevladnih organizacij in javnih zavodov na področju kulture, kje bi lahko bile točke, kjer bi se lahko srečale. Potem pridemo do neumnosti, ko enkrat govorimo, da naj bi bila KC Pekarna obnovljena, drugič pa, da ne bo. Če bi mesto imelo vizijo, bi vedeli, kaj s temi stavbami, ulicami. Ker se moramo prilagajati nacionalnim in evropskim smernicam, mladinska politika v mestu spodbuja reakcionarno in ne progresivno ravnanje mladih v nekih novih oblikah dela. Tukaj je občina izredno zadaj. Skozi razpise se na primer organizacije, ki delamo z mladimi, spodbuja, da razvijajo programe, kako reševati brezposelnost mladih. In potem jih milijon ponuja delavnice, kako pisati življenjepise, kako se predstaviti delodajalcu. Vmes so take neumnosti! Denimo, da moraš opazovati, kako se obnaša on, in se potem ti tako obnašati. Imeti moraš družbeno zaželene odgovore celo o tem, katera barva ti je najljubša. Hkrati pa se s takšnimi razpisi prelaga odgovornost države oziroma občine na predvsem NVO-polje. Civilna družba je že davno šla naprej, občina pa živi v svojem zelo zaprtem svetu, sploh nima občutka, kaj se dogaja."

- Ste tudi velika zagovornica pravic živali. Zakaj se nekaterim, pravzaprav verjetno kar večini, zdi to tako nenavadno?

"Ne vem! Živali so v sistemu, v katerem živimo, torej kapitalizmu, poblagovljene. So objekt, ki ima tržno in uporabno vrednost za človeka, tržijo in oglašujejo se enako kot vsako tržno blago. S tem ko nekemu bitju priznavaš, da je sprejeto v enakovredno moralno sfero, presežeš antropocentrizem, iz katerega izhaja speciesizem. Živali namreč niso sredstvo za doseganje človeških ciljev, ampak so cilj same po sebi. Samo po sebi umevno je tudi, da so vse oblike diskriminacije med seboj povezane. Če se boriš za osvoboditev neke skupine izpod jarma pritiska, ne moreš hkrati podpirati podjarmljenja druge skupine, ki je potisnjena na rob ali pa sploh nima svojega glasu. Mislim, da morajo vsa gibanja za pravičnost delovati z roko v roki. Veganstvo v našem društvu Za živali! razumemo kot politično gibanje, gibanje za pravičnost. Je pa veganstvo vedno bolj uzurpirano in zlorabljeno s strani new age gibanja oziroma promocije zdravega življenjskega sloga in tako odlično ustreza kapitalističnemu sistemu, ki lahko primerno trži ustrezne produkte, ki se ponujajo veganom. In ponovno smo priča temu, da se težišče z živali prenese na človeka. Veganstvo je nujno potrebno razumeti kot politično gibanje in je kot tako edino načelo, ki je skladno s spoznanjem, da imajo živali lastno (inherentno) moralno vrednost in niso dobrine za človeško uporabo."

- Ne znamo se postaviti niti za svoje okoljske pravice. Se nam zdi to res tako tretjerazredna tema?

"Uničevanje okolja je inherenten del značaja in logike današnjega sistema produkcije in distribucije, to je kapitalizma, ki ima samo en cilj, maksimizacijo profita. Kapitalizem je sistem, ki naravo razume le kot vir surovin za izkoriščanje in napajanje gospodarske rasti. Narava se tretira predvsem kot nekaj, kar ima uporabno vrednost za človeka, in ne kot nekaj, kar je cilj samo po sebi. Hkrati pa je dejstvo, da vsa okoljska degradacija pomeni tudi slabšanje življenjskega okolja ljudi. In to se slabša tistim skupinam ljudi, ki že tako ali tako živijo slabše. Saj vidimo, bogate države izvažajo odpadke v države tako imenovanega tretjega sveta, velike multinacionalke privatizirajo zemljo, vodo ... Vse te stvari prizadenejo naravo in tudi življenjsko okolje ljudi, ki so že prizadeti. Posledice razvrednotenja okolja tako ne prizadenejo vseh ljudi enako in še dodatno povečujejo razredne razlike ter zaostrujejo družbene napetosti. Današnja kriza je ekonomska, družbena in okoljska. Nujno je treba preseči miselnost, da je v času gospodarske krize razmišljanje o okolju drugorazredna stvar."

ANDREJA KUTIN

Slabo je in še slabše bo.

Večina mladih je prekercev.

"Kapitalizmu bo vedno najpomembnejše večanje profita."

Obnova Pekarne še čaka, Večer, 28. november

Mariborska občina je zaradi nezmožnosti pravočasne izvedbe odstopila od projekta obnove Hladilnice in Lubadarja; sofinanciranje bo skušala pridobiti na naslednjem razpisu
Marko Vanovšek
Tri leta je imela občina za Lubadarja zagotovljenih 1,1 milijona evrov, a se ni zgodilo nič.

Kulturni center Pekarna kljub poletni ihti s pridobivanjem soglasja uporabnikov še ne bo doživel začetka druge in tretje faze prenove. Mariborska občina je odstopila od pogodb, sklenjenih za obnovo Hladilnice in Lubadarja, kompleksov znotraj centra mariborske alternativne kulture. Odločitev so sprejeli, ker jim kljub izrecni prošnji in pojasnjevanju o pomenu ter prioritetni vlogi izvedbe investicij za MOM gospodarsko ministrstvo ni podaljšalo roka za koriščenje evropskega denarja. Rok za izvedbo projekta bi se iztekel konec tega leta, ga pa je ministrstvo od leta 2010, ko je občini odobrilo sofinanciranje, že dvakrat podaljšalo. V času prejšnje mestne oblasti je investicija obstala na mrtvi točki, nova občinska oblast pa jo je na začetku mandata postavila med prioritetne projekte. Pri tem je obnovo vezala na soglasje uporabnikov Pekarne, ki ga je po burnih reakcijah in kar nekaj zapletih tudi dobila, nato pa v rebalans proračuna ni umestila potrebnega občinskega sofinanciranja, saj je pričakovala omenjeno podaljšanje roka izvedbe del.

Ker ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT) vlogi ni ugodilo, je zagotovljenih 1,8 milijona evrov zdaj splavalo po vodi. Ob tem v občini poudarjajo, da se bodo s projektom prijavili na naslednji, osmi javni poziv in da poteza nikakor ne pomeni izgube evropskega denarja. "Pričakujemo namreč, da se bo izračunal nov delež," možnost, da na novem zapisu dobijo več (ali pa manj) denarja, kot jim ga je bilo za obnovo Pekarne dodeljenega doslej, predvidevajo v občini. Kakršnihkoli zagotovil, da bo nova kandidatura na javnem pozivu uspešna, MOM uradno nima. Je pa mariborski župan Andrej Fištravec prejšnji teden na javnem predavanju o prihodnosti Maribora povedal, da je odstop od investicije, nato pa ponovna prijava projekta "strategija, ki jo predlagajo ljubljanski uradniki".

"Občina ni uspela zagotoviti, da se aktivnosti v okviru projektov izvedejo v rokih, ki ne bodo ogrožali črpanja evropskih sredstev, zaradi česar MGRT aktivnosti iz pogodb ni moglo podaljšati oziroma prenesti v kasnejše časovno obdobje," so svojo odločitev obrazložili v ministrstvu. Od tam so še sporočili, da bodo javni poziv objavili predvidoma do konca letošnjega leta. Pri tem bodo vsi upravičenci v enakovrednem položaju, po prvih ocenah bo na voljo 20 milijonov evrov, so še dejali. V primeru uspešne kandidature bi se prenova lahko začela najhitreje marca prihodnje leto, vendar v Pekarni razvoj dogodkov spremljajo s skepso. "To je odlašanje za nedoločen čas. Žal mi je, da se je to zgodilo. V Pekarni smo ogromno energije vložili v doseganje konsenza," ni najbolj optimističen Ramiz Derlić, vodja kulturnega društva MC IndiJanez. Da so mariborski alternativci že vajeni obljub politikov in večnega statusa quo, še dodaja, in da bi se bilo treba pogovoriti, kako bo s Pekarno v prihodnje. Še najboljše bi bilo, da občina glede na vedno nove zamike pri realizaciji projekta sama, v obliki investicijskega vzdrževanja, pristopi k postopni in finančno manj potratni obnovi, razmišlja sogovornik.

                                                                                                                                   Jasmina Cehnar

Vse manj upanja za dokončno obnovo Pekarne, Večer, 9. november

Marko Vanovšek

Hladilnica in Lubadar bosta morala še nekaj časa počakati z obnovo. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo namreč ni podaljšalo roka za izvedbo druge in tretje faze obnove mariborske Pekarne, za kar so bila na voljo evropska sredstva. Na MOM so se obrnili na ministrstvo z novo prošnjo in upajo, da jim bo le uspelo.
Po zaključku prve faze, v okviru katere so v nekdanji upravni zgradbi uredili mladinski hotel, pisarno Mladinskega kulturnega centra Maribor in prostore za nevladne organizacije, se je prenova Kulturnega centra Pekarna v letu 2011 ustavila, V drugi in tretji fazi, za kateri ni jasno kdaj ali če se bosta sploh začeli, je na vrsti obnova objektov Lubadar in Hladilnica, za kar je občina dobila na voljo evropska sredstva v višini nekaj več kot 1,8 milijona evrov. Rok za izvedbo obeh faz je bil konec leta 2011, tega pa so nato podaljšali na konec letošnjega leta, a ker se gradbena dela še niso začela, bo prekoračen tudi ta rok.
Na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo so povedali, da roka ni moč podaljšati. Kot so pojasnili, bi bilo podaljšanje rokov za izvedbo in prenos sredstev mogoče le, v kolikor bi bil v izvajanju projektov narejen napredek, pa še takrat podaljšanje ne bi moglo biti daljše kot do konca leta 2014. "Ker napredka ni bilo, projekta prav tako nimata izbranih izvajalcev del, je ministrstvo v oktobru 2013 občini predlagalo odstop od obeh projektov in njuno prijavo na 8. javni poziv za razvoj regij, ki ga bo ministrstvo objavilo predvidoma še letos," so povedali na ministrstvu, kjer ocenjujejo, da bi se na ta način lahko obnova Hladilnice in Lubadarja zaključila do sredine leta 2015.
Župan Andrej Fištravec se s tem odgovorom ni zadovoljil, zato je konec prejšnjega meseca poslal na omenjeno ministrstvo "dopis za utemeljitev razlogov finančne in časovne spremembe roka za obnovo". Na uradni odgovor še čaka.
Tako je torej vedno manj upanja za skorajšnje nadaljevanje obnove Pekarne, čeprav je vodstvo občine letos poleti zaradi tega močno pritisnilo na sedanje uporabnike teh prostorov. Skupina uporabnikov Hladilnice in Lubadarja sprva ni privolila v načrtovano prenovo, Fištravec pa brez njihovega soglasja ni hotel v izvedbo projekta. Ko so naposled le dosegli kompromis, s katerim se je takrat po navedbah občinskih predstavnikov zelo mudilo, pa je zadeva potihnila in, kot kaže, obstala na mrtvi točki. 

Polona Petrena

Spletno uredništvo,sta

Uporabniki mariborske Pekarne vendarle podprli obnovo, Delo, 16. julij

Uporabniki so predlagali tudi nekaj konkretnih sprememb notranje ureditve, ki bi po njihovem izboljšali načrt gradnje.

S. P., Delo.si/STA

tor, 16.07.2013, 09:52

Pekarnarji od Mestne občine Maribor (MOM) zahtevajo pisna zagotovila, da jim bodo še pred začetkom obnove zagotovili nadomestne prostore znotraj kompleksa. Foto: Tadej Regent/Delo

Maribor - Uporabniki Pekarne so skoraj dva tedna po sestanku z županom Andrejem Fištravcem vendarle sklenili podpreti obnovo omenjenega mariborskega kulturnega centra, a so pri tem znova postavili nekaj pogojev, o katerih so sicer govorili tudi na omenjenem sestanku. Gre za obnovo objektov Lubadar in Hladilnica, za katero so na voljo evropska sredstva.
Pekarnarji od Mestne občine Maribor (MOM) zahtevajo pisna zagotovila, da jim bodo še pred začetkom obnove zagotovili nadomestne prostore znotraj kompleksa, ob soglasju posameznega uporabnika pa tudi izven. Za obstoječe uporabnike, ki so trenutno že v nadomestnih prostorih, zaradi obnove upravne stavbe, zahtevajo podaljšanje pogodbe za tri leta oziroma do zagotovitve ustreznih prostorov v obnovljenem delu Pekarne.
Hišni red Pekarne bi v prihodnje oblikovali uporabniki prostorov
Prav tako pričakujejo, da bodo po obnovi vsi sedanji uporabniki dobili ustrezne prostore za najmanj tri leta brez razpisa, po zaključku obnove pa morajo ti imeti pravico, da prostore urejajo, spreminjajo, preurejajo, prilagajajo glede na svoje potrebe in kreativne ideje ter jih s tem urejajo v skladu s svojo dejavnostjo in vizijo.
Po njihovem mnenju bi morali hišni red Pekarne v prihodnje oblikovati uporabniki prostorov za prostore, ki jih upravljajo, skupnost uporabnikov pa za skupne površine.
Uporabniki kompleksa so predlagali tudi nekaj konkretnih sprememb notranje ureditve, ki bi po njihovem izboljšali načrt gradnje, ne bi pa ga spreminjali. Tako predlagajo postavitev nekaj montažnih sten za potrebe glasbenih ateljejev, menjavo načrtovanih steklenih sten z masivnimi, pa tudi nekaj predelnih sten, s katerimi bi ustvarili dodatne kapacitete.
Za Hladilnico in Lubadarja 1,1 milijona evrov
Pekarnarji tudi menijo, da na območju kompleksa upravitelj ali MOM ne bi smela vršiti tehničnega ali fizičnega nadzora brez privolitve uporabnikov. Kot poudarjajo, je ta pogoj nastal na osnovi izkušenj iz obnovljene upravne stavbe, kjer gre za pretirano poseganje v avtonomijo uporabe prostorov. Prostori se nadzirajo s kamerami, varnostniki brez prisotnosti uporabnikov vstopajo v prostore in podobno.
Župan Fištravec je že ob zadnjem sestanku 2. julija povedal, da se z dokončno odločitvijo glede tri milijone evrov vrednega projekta prenove objektov Hladilnica in Lubadar, za katera bo morala občina iz proračuna v naslednjih dveh letih zagotoviti 1,1 milijona lastnih sredstev, zelo mudi.
Kot je tedaj dejal, je večino tistega, kar so mu povedali predstavniki uporabnikov, sprejemljivo, saj predlogi ne posegajo v strukturo projekta, pač pa ga prilagajajo in izboljšujejo. Še največ pomislekov je bilo glede zahtev povezanih s "hišnim redom" po obnovi, a tudi o tem je dejal, da ga bodo definirali uporabniki sami, zato zanj mestna občina ne bo odgovorna.
Večina zadev naj ne bi bilo spornih, v zvezi z zahtevo, da se sedanji uporabniki pri pridobivanju novih prostorov obravnavajo prednostno, pa je član županove ekipe Goran Rajič na sestanku poudaril, da bodo morali sedanji uporabniki v tem primeru pokazati tudi določene reference za delo v preteklosti.

Uporabniki Pekarne naposled privolili v obnovo, Večer, 16. julij

Pekarnarji od Mestne občine Maribor zahtevajo pisna zagotovila, da jim bodo še pred začetkom obnove zagotovili nadomestne prostore znotraj kompleksa

Marko Vanovšek

Uporabniki Pekarne so skoraj dva tedna po sestanku z županom Andrejem Fištravcem vendarle sklenili podpreti obnovo omenjenega mariborskega kulturnega centra, a so pri tem znova postavili nekaj pogojev, o katerih so sicer govorili tudi na omenjenem sestanku. Gre za obnovo objektov Lubadar in Hladilnica, za katero so na voljo evropska sredstva. Pekarnarji od Mestne občine Maribor (MOM) zahtevajo pisna zagotovila, da jim bodo še pred začetkom obnove zagotovili nadomestne prostore znotraj kompleksa, ob soglasju posameznega uporabnika pa tudi izven.

Za obstoječe uporabnike, ki so trenutno že v nadomestnih prostorih, zaradi obnove upravne stavbe, zahtevajo podaljšanje pogodbe za tri leta oziroma do zagotovitve ustreznih prostorov v obnovljenem delu Pekarne. Prav tako pričakujejo, da bodo po obnovi vsi sedanji uporabniki dobili ustrezne prostore za najmanj tri leta brez razpisa, po zaključku obnove pa morajo ti imeti pravico, da prostore urejajo, spreminjajo, preurejajo, prilagajajo glede na svoje potrebe in kreativne ideje ter jih s tem urejajo v skladu s svojo dejavnostjo in vizijo. Po njihovem mnenju bi morali hišni red Pekarne v prihodnje oblikovati uporabniki prostorov za prostore, ki jih upravljajo, skupnost uporabnikov pa za skupne površine.

Uporabniki kompleksa so predlagali tudi nekaj konkretnih sprememb notranje ureditve, ki bi po njihovem izboljšali načrt gradnje, ne bi pa ga spreminjali. Tako predlagajo postavitev nekaj montažnih sten za potrebe glasbenih ateljejev, menjavo načrtovanih steklenih sten z masivnimi, pa tudi nekaj predelnih sten, s katerimi bi ustvarili dodatne kapacitete.

Pekarnarji tudi menijo, da na območju kompleksa upravitelj ali MOM ne bi smela vršiti tehničnega ali fizičnega nadzora brez privolitve uporabnikov. Kot poudarjajo, je ta pogoj nastal na osnovi izkušenj iz obnovljene upravne stavbe, kjer gre za pretirano poseganje v avtonomijo uporabe prostorov. Prostori se nadzirajo s kamerami, varnostniki brez prisotnosti uporabnikov vstopajo v prostore in podobno.

Večina zadev naj ne bi bilo spornih, v zvezi z zahtevo, da se sedanji uporabniki pri pridobivanju novih prostorov obravnavajo prednostno, pa je član županove ekipe Goran Rajič na sestanku poudaril, da bodo morali sedanji uporabniki v tem primeru pokazati tudi določene reference za delo v preteklosti.

Župan Fištravec je že ob zadnjem sestanku 2. julija povedal, da se z dokončno odločitvijo glede tri milijone evrov vrednega projekta prenove objektov Hladilnica in Lubadar, za katera bo morala občina iz proračuna v naslednjih dveh letih zagotoviti 1,1 milijona lastnih sredstev, zelo mudi. Kot je tedaj dejal, je večino tistega, kar so mu povedali predstavniki uporabnikov, sprejemljivo, saj predlogi ne posegajo v strukturo projekta, pač pa ga prilagajajo in izboljšujejo. Še največ pomislekov je bilo glede zahtev povezanih s "hišnim redom" po obnovi, a tudi o tem je dejal, da ga bodo definirali uporabniki sami, zato zanj mestna občina ne bo odgovorna.

Polona Petrena

Pekarna prihodnosti

STA

Izločili nerealne pogoje, Večer, 16. julij

Na korespondenčnem glasovanju so pekarnarji s 36 glasovi za obnovo in nobenim proti potrdili, da so za obnovo tega mariborskega kompleksa, v katerem ima domicil alternativna kultura. Toda ne za kakršno koli obnovo, ampak za obnovo pod določenimi pogoji, ki so jih oblikovali in uredili, sedaj pa jih morajo še poslati mariborskemu županu Andreju Fištravcu.

Z dolgega seznama so izločili nekaj nerealnih pogojev, te, ki so ostali, pa lahko razdelijo v različne sklope. Eden od njih je prostorski, saj zajema nekoliko drugačne prostorske razporeditve v zgradbah Lubadar in Hladilnica, odvisne predvsem od izvajajočih se vsebin. V Lubadarju želijo montažne predelne stene za glasbene ateljeje v severnem delu zgradbe, ki morajo biti zvočno izolirane; v vadbenih kletnih prostorih Hladilnice pa prav tako želijo pregradne stene, da bo lahko tam vadilo več skupin.

Pregradne stene želijo tudi v pritličju. Sledijo jim pogoji o vračanju sedanjih uporabnikov v obnovljene zgradbe, za katere želijo, da imajo veljavno pogodbo še tri leta po obnovi, če bodo seveda tam ustvarjali. Hišni red celotnega kompleksa želijo oblikovati uporabniki sami, v komisiji za izbor in oblikovanje razpisnih pogojev za izbor nadzornika obnove pa hočejo vsaj enega svojega predstavnika. Ker želijo vzpostaviti in ohraniti avtonomijo, zahtevajo, da ne upravitelj ne Mestna občina Maribor po obnovi ne izvaja tehničnega ali fizičnega nadzora brez privolitve uporabnikov.

Potem ko bodo pekarnarji pogoje poslali županu, bo poteza spet na strani Mestne občine Maribor. Vprašanje je namreč, ali bodo za ekipo in projektante smiselni in sprejemljivi ali pa se bodo o njih ponovno morali pogajati.

Uršula Godec

Veliko hrupa že zaradi grafita, Večer, 6. julij

Rezultat pogajanj med Mestno občino Maribor in pekarnarji še ni znan - obnova Pekarne je kljub vse bolj strpnim besedam med pogajalci še v zraku

Čeprav pekarnarji, ki zasedajo prostore nekdanjega vojaškega kompleksa v Mariboru, ki so ga pred 19 leti zasedli alternativci, pri pogojevanju, kako naj bi bila Pekarna obnovljena, nočejo popustiti, so v tem tednu skupaj z mariborskim županom Andrejem Fištravcem sedli za isto mizo in predstavili preoblikovane, vendar še ne potrjene, skorajda zadnje pogoje. Sami jih bodo predelali še enkrat na plenumu, ta je načrtovan za ponedeljek, potem pa jih bodo še v pisni obliki poslali županu. Če jih bodo seveda potrdili. Fištravec je ob začetku pogovorov s pekarnarji sicer izjavil, da naj se zgolj izjasnijo, ali so za obnovo ali ne. A po začetnih trkih in šumih v komunikaciji pravi, da zadnji slišani "pogoji niso problematični, ker ne posegajo v strukturo projekta, ampak prilagajajo in izboljšujejo projekt". Pekarnarji si še vedno niso edini niti v tem, ali so za obnovo kompleksa ali ne, niti v sestavljanju pogojev, kar pa se njim zdi razumljivo, debata o pogojih pa naj bi bila del večjega in daljšega procesa. Po besedah Marka Brumna, člana programskega sveta Pekarne, ta je sicer v celoti za obnovo kompleksa brez pogojev, bodo pri nekaterih zadržki vedno obstajali, Gregor Stamejčič - Grizli iz skupine uporabnikov Pekarne, ki še ni rekla dokončnega potrdila za obnovo, je za postavljanje pogojev, pa ima v tem podobno mnenje. Soglasni da ali ne naj bi bil skoraj nemogoč, saj imajo pekarnarji, sestavljeni iz različnih skupin, društev in posameznikov, različne interese.

In medtem ko občina in pekarnarji tečejo zadnji krog proti cilju, se zastavlja vprašanje, ali bo rezultat zadnjih naprezanj obnova ali (nadaljnji) propad kompleksa. Goran Rajić, svetovalec za sistemska in organizacijska vprašanja v Mestni občini Maribor, je pekarnarjem namreč na zadnjem srečanju med drugim dejal, da se določenih pogojev ne more postavljati, če pa bodo proti obnovi, bo nastalo tako stanje, da bo treba začeti plačevati račune - kompleks pa ne bo še nadaljnjih 20 let ostal v taki obliki. Na probleme z razpadajočimi stavbami, s katerimi je treba nekaj storiti, je sicer po zadnjem srečanju opozoril tudi Brumen.

Samo po razpisih in urniku

Idejne rešitve za celovito prenovo pekarniškega kompleksa so bile izdelane že leta 2005. Tri leta kasneje je bivši mariborski župan Franc Kangler uporabnikom ponudil preselitev na drugo lokacijo - v Karanteno za mariborskim Europarkom. Po glasnem uporu pekarnarjev je nekdanji župan idejo črtal, alternativcem pa zagotovil prenovo obstoječih prostorov. Arhitekti so za osnovo svojih načrtov vzeli prej omenjene idejne rešitve in jih v velikem delu predrugačili v skladu z željami takratnih uporabnikov, čeprav brez glasnega protesta ni šlo niti tedaj.

Kljub vsemu je prva faza prenove vendarle stekla. Začelo se je z upravno stavbo, kjer je nastal novi hostel, svoj domicil je tam med drugimi našel tudi Mladinski kulturni center (MKC) Maribor, ki je prevzel upraviteljske vajeti. Ko bi morali na vrsto priti še Hladilnica, Lubadar, Gustaf in MC Pekarna, je bil projekt spet pozabljen. Sedanje občinsko vodstvo pa je za njegovo nadaljevanje končno našlo nekaj več politične volje, a se je vnovič zapletlo, ker je župan Andrej Fištravec drugo in tretjo fazo investicije, prenovo Hladilnice in Lubadarja, vezal na soglasje pekarnarjev, ti pa so začetek del pogojili s številnimi zahtevami.

In kaj bi pomenila obnova? Večnamenski objekt in dnevno središče Hladilnica bi pridobila večjo plesno dvorano in restavracijo s kuhinjo v pritličju, velik razstaviščni prostor v nadstropju, delavnico in mobilne pisarne, glede na projektno dokumentacijo pa razmere za uprizoritveno, glasbeno, vizualno in kinematografsko umetnost. Kolateralna škoda te obnove bi postala tako imenovana Hiška na južni strani zgradbe, saj bi tam vzpostavili teraso restavracije in nov vhod v pekarniški kompleks. Štirietažni Lubadar na južnem delu kompleksa pa je s 16 likovnimi ateljeji v zgornjih nadstropjih po načrtih zasnovan za ustvarjalce vizualnih umetnosti, pri čemer veljavni načrt zaradi boljše svetlobe predvideva svetlobni jašek skozi jedro stavbe. V prvem nadstropju so zamišljeni še atelje za uporabno umetnost, atelje za sitotisk, knjigoveznico in fotolaboratorij, pritličje pa za delovanje čitalnice in manjšega literarnega odra.

Tako je jasno, da bi lahko v obnovljenih prostorih, ki bodo prispevali tudi k novim dejavnostim, delovalo mnogo več ustvarjalcev kot dandanes. Še posebno ker večina uporabnikov prostorov ne bi zasedala 24 ur na dan in za nedoločen čas, kot je to zdaj, pač pa šele po uspešni prijavi na razpis in v večini primerov po urniku. Danes sicer v 30 prostorih Pekarne deluje 38 društev, neformalnih skupin in posameznikov. Ti pa, razen izjem, med njimi MC IndiJanez, Bukvarna Ciproš, AGD Gustaf, KUD Kurd in subjekti v upravni stavbi, ne pripravljajo javnega programa. Leta 1993 smo v Večeru pisali, da je prvo leto po zasedbi v alternativnem centru delalo 25 skupin in 50 posameznikov, zvrstilo pa se je preko 500 dogodkov.

Niti žeblja

Veliko konfliktov v Pekarni nastaja prav zaradi fazne prenove, saj zaradi nje so in še bodo nekateri ustvarjalci do nadaljnjega ostajali zunaj kompleksa, v nadomestnih prostorih. Pri prenovi upravne stavbe so ostali "zunaj" potapljači, alpinisti, eden od bendov in nekaj posameznikov. Pri obnovi Lubadarja, kot je predvidena zdaj, bodo brez vadbenih prostorov verjetno ostale glasbene skupine. Zanje so prostori predvideni v podkletenem Gustafu, osrednjem prireditvenem prostoru. Kdaj bosta prišla čas in denar za prenovo tega tehnično in investicijsko najzahtevnejšega objekta, še ni znano. Sicer pa je v Gustafu predvidena dvorana z zložljivo tribuno z 250 sedišči. Objekt naj bi imel še prostore za nastopajoče s skladišči, delavnicami in snemalnimi studii. V sklop fazne prenove je vključen tudi MC Pekarna. V njem je načrtovan klubski prostor z manjšo dvorano za koncertne prireditve ter gostinski in razstaviščni del, dodani pa bodo prostori za plezalno steno, društveno dejavnost in producentsko dejavnost kluba.

Ob vsem tem uporabniki pravijo, da obstoječi načrti izpred štirih let ne odražajo več realnega stanja in njihovih potreb, zato bi med drugim radi v sodelovanju z arhitekti v okviru veljavnega gradbenega dovoljenja spremenili projektne rešitve. V občini, kjer so v preteklem tednu poslušali predzadnjo verzijo pogojev in bili z njo načeloma zadovoljni, so jih ponovno opozorili, da se preveč posegati v projektne rešitve ne sme. Njihov argument je, da so prostori dovolj modularni in da aktualni uporabniki preveč mislijo na svoje partikularne potrebe. Andrej Žižek, eden od projektantov prenove pekarniških objektov, ob tem zagotavlja, da zahteve uporabnikov niso sporne in nikakor ne predstavljajo ovire za nadaljevanje projekta. "Marsikaj se da prilagoditi željam trenutnih uporabnikov, vendar nas občina v zvezi s tem ni nič vprašala," je povedal Žižek, kritičen do občinske "neodločnosti in pomanjkanja komunikacije" v zvezi s projektom.

Če obnove ne bo, to nedvomno pomeni nadaljnje propadanje kompleksa in vztrajanje uporabnikov v slabih prostorskih razmerah, saj nekatere stavbe nimajo niti sanitarij. Mariborski župan je med vrsticami že zagrozil, da bo občina Pekarni v primeru neobnove odpovedala finančno podporo. Na to je na zadnjem srečanju z njimi namignil tudi Rajić. Občina namreč plačuje obratovalne stroške v višini okoli 22.000 evrov letno. Dodatne težave bi znali uporabniki imeti z inšpekcijami, saj stavbe nimajo uporabnih dovoljenj, bile naj bi tudi nevarne. Prenova po mnenju občinskega vodstva pomeni ureditev razmer v prostoru za neodvisno in alternativno kulturo, pridobitev legalnega statusa uporabnikov, boljše razmere za delo in produkcijo ter upravljavski model, ki omogoča odprto in dostopno infrastrukturo.

Glede slednjega bo še veliko hude krvi. Veljavni model upravljanja, dogovorjen med uporabniki in potrjen na mestnem svetu, med drugim določa tehničnega upravitelja, ki skrbi za birokratsko plat delovanja. To vlogo je v upravni stavbi, doslej edinem obnovljenem objektu, prevzel MKC Maribor, nad katerim pa uporabniki niso navdušeni, ne glede na to, ali nasprotujejo prenovi ali jo podpirajo.

"MKC se je izkazal za strog birokratski zavod, ki se drži pravil, ki niso primerna za odprto, neodvisno cono," meni Urška Breznik iz MISC Infopeke Pekarne - Magdalenske mreže, ki ima domicil v upravni stavbi. Tako uporabniki ne smejo barvati sten niti vanje zabijati žebljev, za delo po deveti uri zvečer pa morajo upravitelja posebej obvestiti, vstop v objekt je tudi prepovedan za pse. Za veliko razburjenje je denimo MKC poskrbel z namestitvijo nadzornih kamer pred vhodom objekta, veliko hrupa je bilo že zaradi grafita, ki se je pojavil na steni zgradbe, policija pa naj bi ga sredi Pekarne popisala kot kaznivo dejanje. A vse to ne more biti razlog za zavračanje obnove, pravi Breznikova. Upravljavski model ni zabetoniran, prav tako lahko uporabniki po obnovi izberejo drugega upravitelja. •

JASMINA CEHNAR, URŠULA GODEC

Nikoli več Pekarna?!, Nevladna, št.11, julij

Članek je dosegljiv tukaj.

Odločajo skriti pred javnostjo, Večer, 10. julij

Odločajo skriti pred javnostjo

Pekarnarji naj bi na minulem ponedeljkovem plenumu, ta je potekal tajno, dorekli končno obliko in vsebino pogojev v povezavi z obnovo Pekarne - a se je očitno spet zaustavilo tik pred zaključkom

 

Sašo Bizjak

Uporabniki Pekarne se ne morejo zediniti niti o pogojih obnove.

Po tem ko so se uporabniki Pekarne na ponedeljkovem plenumu odločali, kakšna bo končna oblika pogojev o obnovi tega mariborskega kompleksa, v katerem so ustvarjalci alternativne kulture, se pojavljata predvsem dve vprašanji. Zakaj je bil plenum zaprt za javnost in ali so pogoji, ki so jih pekarnarji na srečanju z županom - to je bilo prejšnji teden - ustno predstavili kot zadnjo verzijo, spremenili. Takrat je bilo namreč rečeno, da jih bodo le še zapisali in do konca oblikovali ter takoj po plenumu poslali županu. Po besedah Ramiza Derlića iz KUD MC IndiJanez so nekateri uporabniki Hladilnice hoteli na plenumu spremeniti nekaj ključnih pogojev, zaradi česar na srečanju niso mogli vsega do konca doreči.

Ne vedo, kaj je javni interes

Dvom, ali se pekarnarji zavedajo, da ustvarjajo na javnem prostoru in da je smotrno, da je plenum odprt za javnost, je izrazil Borut Osonkar v besedilu na družabnem omrežju, pritrdili so mu mnogi sogovorniki, posebej tudi eden od projektantov pekarniškega projekta Robert Veselko. Že v vabilu na plenum so namreč njegovi organizatorji, med njimi tudi Derlić, zapisali, da bo zaprt za javnost zaradi lažjega poteka. Osonkar je zapisal, da se plenumaši "ne zavedajo, da je njihovo delovanje v javnem interesu, pa če imajo od države podeljen status ali ne. Ker je delovanje Pekarne (pa če jo prenovijo ali ne) v javnem interesu." Razlog, da bi plenum, na katerem se odločajo za ali proti obnovi, moral biti javen tudi zaradi tega, ker se bo, če se bo, Pekarna obnavljala z davkoplačevalskim denarjem, je še zapisal. Med drugim je omenil tudi, da je "zelo slaba popotnica za prihodnost Pekarne, če se plenumaši bojijo javnosti". Vse več pa je tudi očitkov, da Pekarna postaja zaprt prostor, v katerega sedanji uporabniki ne spustijo nikogar več zraven - ne samo na plenume, ampak tudi v njihovo skupnost.

"Kje so zdaj anarhisti, ki vztrajajo na neposredni demokraciji in participatornem odločanju?" se je v zapisu čudil Osonkar in zaključil s trditvijo: "Ko se pričnejo tajni in konspirativni sestanki, je demokracije konec." Da je bil plenum zaprt za javnost, se čudi tudi Gregor Kosi, ki se plenuma ni nameraval udeležiti, se pa z zaprtostjo plenuma ne strinja, češ da je treba upoštevati javni interes, v okviru katerega bi morala javnost vedeti, kakšni so interesi za obnovo in kakšni proti njej.

Bodo ohranili pogoje?

Kako je potekal plenum, je torej zavito v skrivnost. Derlić nam je sicer včeraj na kratko povzel nekaj sklepov. Pravi, da so oblikovali pogoje, ki pa jih še niso poslali županu. To naj bi storili danes, saj so kljub prvotnim načrtom dali nekaterim uporabnikom Hladilnice, zgradbe znotraj kompleksa, na voljo en dan za pogovore s projektantoma nove Pekarne Andrejem Žižkom in Veselkom ter predstavnikom občine Gregorjem Kosijem. Imeli naj bi namreč predloge za večje spremembe. Žižka do zaključka redakcije nismo dobili na telefon, tako Veselko kot Kosi pa pravita, da ju ne v ponedeljek ne v torek nihče iz plenuma ni povabil na razgovor v zvezi s predstavitvijo pogojev ali iskanjem dodatnih rešitev. Derlić razlaga, da če se ne bodo do danes uporabniki Hladilnice izrekli do konca, bodo, kot je bilo dogovorjeno na plenumu, potrdili že izdelani delovni predlog pogojev in tega poslali županu. Pripravljajo tudi seznam uporabnikov celotne Pekarne, ki bi med prenovo potrebovali nadomestne prostore.

Kdo nasprotuje obnovi?

Sicer prenovi po Derlićevih besedah najbolj nasprotuje mlajša generacija, ki naj ne bi verjela ne politikom ne predstavnikom občine, ne glede za katero zasedbo gre. "Ne verjame pa niti nam, ki se trudimo doseči konstruktiven dogovor z občino. A dali bomo vse od sebe, da dosežemo dogovor o obnovi, upravljanju in delovanju Pekarne," pristavlja Derlić. Veselko se ob dolgotrajnem procesu in postavljanju sprašuje, ali pekarnarji razumejo kompleksnost celega procesa prenove in načrtovanja, saj "se načrtov ne da spreminjati čez noč, sploh pa ne tako, da bi bili zgolj nekomu pisani na kožo". Meni, da gre za javne prostore, ki morajo biti takšni, da lahko čez čas služijo tudi komu drugemu. Tisti, ki so proti prenovi, in tisti, ki postavljajo nerelane pogoje, na primer da bi kako zgradbo celo obnovili v 14 dneh, po njegovem ne vedo, kaj sploh je javno dobro. Sam čaka na razplet, ob tem pa upa, "da je občina tako pametna, da usode takega projekta ne more prepuščati kar nekim posameznikom". Opozarja pa, da je treba ne glede na vse urediti razmerja uporabnikov, ki naj bi imeli prednost pri zasedbi prostorov po obnovi: "Ni dovolj, da je nekdo bil v Pekarni, ampak morajo tisti, ki tam ustvarjajo, ponuditi program." Taki naj bi po njegovem namreč imeli prednost, saj so že ustvarili identiteto Pekarne, z njo pa bi tudi nadaljevali.

URŠULA GODEC

Trnuljčica se le prebuja, Večer, 3. julij

Trnuljčica se le prebuja

Pred 19 leti, ko so prvi pekarnarji zasedli kompleks zgradb, so vrata nastežaj odprli različnim društvom in posameznikom in ti so v prostorih začeli ustvarjati. Zdaj pa se opazi, da je Pekarna iz nekoč odprte družbe postala zaprta skupnost, v kateri so sicer različna mnenja in različna stališča o sami zgradbi in vsebini, kar je glede na generacijske in vsebinske razlike med njimi razumljivo. Nekdanje odprtosti pa več ne opazimo, vsaj ne več v taki meri kot na začetku.

Marko Brumen pravi, da gre za pojav, ki je bolj ali manj značilen za vse skvote in avtonomne cone: "Določeni ljudje pridejo v neki tak prostor zato, da bi tam nekaj počeli, določeni pa, da bi tam bili." Po njegovih besedah gre za problem pomanjkanja notranje kontrole, nekega (ob)samoupravljanja, in poudarja, da je ta skupnost trenutno zaradi tega zaspala. Samoaktivirala naj bi se šele ob ponovni grožnji po obnovi in po napredku, ki je za Brumna razumljiva. Bolj kot na to opozarja na probleme z razpadajočimi zgradbami, za katerih zunanjost nihče ne skrbi, in probleme zaradi razpadajočega okolja, ki ga urejajo le redki posamezniki ali posamezne organizacije.

Uršula Godec

Zadnja faza pogajanj o obnovi Pekarne, Večer, 3 julij

Pripravljenost za kompromis se očitno povečuje tako pri občini kot pri pekarnarjih

Igor Napast

Župan se je včeraj ponovno sestal z uporabniki Pekarne.

Po včerajšnjem srečanju med uporabniki mariborske Pekarne, njenim programskim svetom in ekipo mariborskega župana Andreja Fištravca o sporni obnovi nekoč vojaškega kompleksa v Mariboru, kjer so svoj prostor našle alternativne oblike umetnosti, se zdi, da so se pogajanja o obnovi omilila ali pa vsaj niso več tako vroča, kot so bila sprva. Fištravec, ki je še pred časom dejal, da se o pogojih o obnovi Pekarne ne bo razpravljalo, da je samo vprašanje, ali obnova bo ali je ne bo, je bil pripravljen poslušati pogoje. Pekarnarji pa so na drugi strani dolg seznam pogojev skrajšali in ga včeraj, čeprav še ni bil dokončno sprejet na njihovem plenumu, predstavili županovi ekipi kot predlog pogojev. Srečanja so se udeležili tudi člani programskega sveta Pekarne, ki so že od začetka za obnovo tega kompleksa, ne da bi za to postavljali kakršnekoli pogoje.

"Kar so pripravili, sem si zapisal. Z našega zornega kota pogoji niso problematični, ker ne posegajo v strukturo projekta, ampak prilagajajo in izboljšujejo projekt," je dejal Fištravec še pred koncem srečanja, prepričan, da bo kmalu dosežen dogovor med občino in uporabniki Pekarne, saj "mora biti odločitev v kratkem sprejeta". Pekarnarji naj bi namreč svoj plenum, na katerem bodo potrdili ali zavrgli zadnjo verzijo pogojev, imeli ta konec tedna ali najkasneje v začetku naslednjega, je dejal Gregor Stamejčič - Grizli, eden od uporabnikov Pekarne in vodja skupine, ki še ni docela potrdila pogojev. Je pa bil Marko Brumen, član programskega sveta Pekarne, po zadnjem srečanju optimističen: "Dobro je, da se pogovori sploh dogajajo, da smo nehali biti na skrajnih pozicijah. V enem delu pekarniških uporabnikov sicer še vedno obstajajo zadržki." A ti bodo, po njegovih besedah, verjetno vedno obstajali. Poudaril je, da v programskem svetu ni zadržkov za obnovo, saj jo razumejo kot nekaj, kar je v interesu mesta in družbe. Izpostavil je: "Vemo, da je to konec ene in začetek druge Pekarne. Upamo, da nam bo uspelo ohraniti vsaj bistvo in dušo Pekarne, takšne, kot je."

Ohraniti želijo avtonomnost

Pogajanja se sicer še vedno zatikajo pri uporabnikih, ki med obnovo in po njej ne želijo izgubiti svojih prostorov. Radi bi zagotovilo, da bodo po obnovi v Pekarno prišli brez razpisa, kar pa že skušajo rešiti z dogovori o začasnih bivalnih kontejnerjih, ki bi jih uporabljali predvsem med obnovo. Kdo bo lahko v prostorih ustvarjal po obnovi, pa je po besedah Fištravca odvisno predvsem od programskega sveta Pekarne: "Če bo ta prepoznal nekoga kot uporabnika, bo po obnovi ta uporabnik še lahko ostal do naslednjega razpisa." Stamejčič je imel na srečanju precej mešane občutke. Poudaril je, da je še veliko odvisno od plenuma pekarnarjev, na katerem bodo do zdaj oblikovane predloge še enkrat prevetrili in se odločili, kakšna naj bi bila zadnja verzija. Te naj ne bi več bistveno spreminjali. "Ljudje so razdeljeni, eni si želijo obnove, drugi ji absolutno nasprotujejo. Večina si želi obnove pod določenimi pogoji," je poudaril in dodal, da je sodelovanje prineslo že to, da so nekaj prvotnih pogojev izpustili. "Mene osebno je strah predvsem izgube avtonomije," je še rekel.

Neodvisnost in odgovornost

Ni pa edini, ki se boji, da avtonomije po obnovi ne bodo več imeli. Od občine pričakujejo, da jim bo avtonomijo podelila, Brumen jih je že v razpravi opozoril, da če jim jo bo občina podelila, jim jo lahko tudi odvzame. Posebej so se ustavili tudi na točki predvsem zaradi zanje problematičnega hišnega reda že obnovljene stavbe, v kateri je uprava. A župan jim je dejal, da bodo na koncu koncev bodo uporabniki sestavljali hišni red.

Sicer pa je med pekarnarji čutiti tudi razkol zaradi različnih interesov, ki jih vodijo pri odločanju, ali so za obnovo ali proti njej. Nekateri bi radi ohranili status zaskvotanega prostora, drugi bi radi stanje legalizirali. Radi bi bili avtonomni in neodvisni, kar vodi v vprašanje prevzemanja odgovornosti in plačevanja položnic za porabljeno elektriko, vodo. "Tisti, ki so zmožni zagotoviti sredstva, so pripravljeni plačevati, čeprav si tega ne želijo," pravi Stamejčič, "drugi pa so pripravljeni iskati alternativne metode ustvarjanja električne energije in vode, ki bi bile neodvisne od javnih služb."

URŠULA GODEC

Prenova kulturnega centra v Mariboru še ni odpisana, Dnevnik, 3. julij

Po zadnjem sestanku so mariborska občina in uporabniki Kulturnega centra Pekarna vendarle nekoliko zbližali stališča o prenovi objekta.

foto: Tomaž Skale

Maribor.Napetost med nekaterimi uporabniki Kulturnega centra Pekarna in Mestno občino Maribor se očitno nekoliko umirja,verjetnost, da se bo udejanjila evropsko sofinancirana prenova, pa je po včerajšnjem sestanku spet nekoliko narasla. Besedo bo (spet) imel plenum uporabnikov, ki naj bi se kmalu znova sestal, morda še ta teden. In ta bo moral jasno odgovoriti, ali je za prenovo ali proti njej.

Kot je povedal predstavnik pekarnarjev Gregor Stamejčič, si večina uporabnikov želi prenovo pod določenimi pogoji, najbolj pa ji nasprotujejo uporabniki objekta Hladilnica. »Danes so bili določeni pogoji izpuščeni. Strah me je predvsem izgube avtonomije, ki je velik kamen spotike, na katerega bomo še zelo pozorni,« je napovedal Stamejčič, ki v kratkem pričakuje dokončni odgovor uporabnikov, če ne drugače, pa s preglasovanjem. Dvomi namreč, da bodo lahko dosegli konsenz. Vrednost prenove objektov Hladilnica in Lubadar znaša tri milijone, občina pa bi morala zanjo v prihodnjih dveh letih zagotoviti 1,1 milijona evrov.

»Ni alternative prenovi Pekarne,« je za Dnevnik poudaril Marko Brumen, član programskega sveta uporabnikov Pekarne. »Nedvomno kaže pohvaliti župana, ker kaže dobro voljo in se trudi razblinjati strahove nekaterih, po drugi strani pa je že smešno, koliko se ukvarjamo z nekimi neargumenti. Razumem sentimente v teh prostorih, vendar je treba spoznati, kaj obnova Pekarne pomeni za razvoj nevladne kulture v mestu. Ne nazadnje pa Pekarna ni samo v rokah pekarnarjev, je lastnina celotne mestne skupnosti.«

Župan sicer ocenjuje, da je večina zahtev, ki so mu jih na sestanku predstavili uporabniki, sprejemljiva, saj ne posegajo v strukturo projekta, pač pa ga prilagajajo in izboljšujejo. Pričakuje tudi, da bi bil možen dogovor o hišnem redu, saj naj bi ga po prenovi definirali uporabniki sami, zato zanj mestna občina ne bo odgovorna. Govor je bil tudi o zahtevi, po kateri naj bi si sedanji uporabniki zagotovili prednostno pravico pri zasedbi prenovljenih prostorov brez razpisa. »V tem primeru bodo morali pokazati tudi določene reference za delo v preteklosti,« je s tem v zvezi poudaril županov svetovalec Goran Rajić.tk, sta

Uporabniki Pekarne in vodstvo občine se približujejo odločitvi o prenovi, MMC RTV SLO, 2. julij

Mnenja znotraj skupine uporabnikov si nasprotujejo

2. julij 2013 ob 18:29

Maribor - MMC RTV SLO/STA

Uporabniki Pekarne in vodstvo mariborske občine so na današnjem sestanku storili korak bližje skupni odločitvi za evropsko sofinancirano prenovo kulturnega centra. Čeprav se z odločitvijo zaradi evropskih sredstev zelo mudi, pa si v roke še niso segli, saj se mora o tem izreči še plenum uporabnikov.

Odločitev o strinjanju z obnovo še vedno ni končna, saj je znotraj skupine uporabnikov še vedno precej različnih mnenj. Kot je povedal predstavnik Pekarnarjev Gregor Stamejčič, nekateri obnovo podpirajo, predvsem tisti iz Hladilnice ji absolutno nasprotujejo, večina pa si prenove želi pod določenimi pogoji.

"So pa bili danes določeni pogoji izpuščeni, kar pomeni, da smo precej popustili pri tem. Strah me je predvsem za izgubo avtonomije, kar je velik kamen spotike, okoli katerega bomo še zelo pozorni," je dejal Stamejčič, ki priznava, da se znotraj avtonomne cone lomijo kopja.

Skvot ali legalizacija? Dogovor bo nujen, tudi če s preglasovanjemNekateri si po njegovem mnenju vse skupaj želijo ohraniti kot skvot, drugi pa si želijo predvsem legalizacije, a dogovor vseeno pričakuje, če ne drugače, pa s preglasovanjem. Dvomi namreč, da bodo lahko dosegli konsenz. Kdaj se nameravajo dogovoriti, ni znal napovedati, pričakuje pa, da bi se to lahko zgodilo konec tega ali v začetku prihodnjega tedna.

Z odločitvijo se mudi"Včeraj," pa je bil jasen odgovor župana Andreja Fištravca na vprašanje, do kdaj je treba sprejeti dokončno odločitev glede tri milijone evrov vrednega projekta prenove objektov Hladilnica in Lubadar, za katera bo morala občina iz proračuna v naslednjih dveh letih zagotoviti 1,1 milijona lastnih sredstev.

Pomisleki glede hišnega redaKot je dejal, je večino tistega, kar so danes povedali predstavniki uporabnikov, sprejemljivega, saj predlogi ne posegajo v strukturo projekta, pač pa ga prilagajajo in izboljšujejo. Še največ pomislekov je bilo glede zahtev, povezanih s "hišnim redom" po obnovi, a tudi o tem je Fištravec dejal, da ga bodo definirali uporabniki sami, zato zanj mestna občina ne bo odgovorna.

Uporabniki želijo zagotovilo za prednostno pridobitev prostorovUporabniki so predstavnikom občine med drugim danes predstavili nekaj svojih idej za kozmetične popravke v obeh stavbah, izrazili zahtevo po nadomestnih prostorih v času prenove znotraj kompleksa - v skrajnem primeru tudi v mobilnih zabojnikih - pa tudi zagotovilo za prednostno pridobitev prenovljenih prostorov brez razpisa.

Večina zadev naj ne bi bila sporna, v povezavi z zadnjo pa je član županove ekipe Goran Rajič poudaril, da bodo morali zdajšnji uporabniki v tem primeru pokazati tudi določene reference za delo v preteklosti.

N. Ar.

VIDEO: Korak bližje obnovi Pekarne, Večer, 2. julij

Igor Napast

Po današnjem srečanju med uporabniki mariborske Pekarne, njenim programskim svetom in ekipo mariborskega župana Andreja Fištravca o sporni obnovi tega nekoč vojaškega kompleksa v Mariboru, kjer so svoj prostor našli ustvarjalci alternativnih umetnosti, se zdi, da so se pogajanja o obnovi omilila. Po besedah vpletenih naj bi bil izid pogajanj znan čez dober teden dni, ko bodo pekarnarji na svojem plenumu podali končni predlog pogojev. Predlog tega so predstavili danes, čeprav ga še niso potrdili. Po pregledu pogojev pa je od župana odvisno, ali bo pogoje sprejel ali ne in dal zadnjo, končno zeleno luč za obnovo s pogoji ali brez njih. Še vedno pa se lahko zgodi, da Pekarna zaradi nasprotovanja ostane brez obnove.

"Kar so danes pripravili, sem si zapisal. Z našega zornega kota pogoji niso problematični, ker ne posegajo v strukturo projekta, ampak prilagajajo in izboljšujejo projekt," je dejal še pred koncem srečanja Fištravec, ki je prepričan, da bo kmalu prišlo do dogovora med občino in uporabniki Pekarne, saj "mora biti odločitev v kratkem sprejeta". Zaustavlja se sicer pri uporabnikih, ki med obnovo in po njej ne želijo izgubiti svojih prostorov. Radi bi zagotovilo, da bodo po obnovi v Pekarno prišli brez razpisa, kar pa že skušajo rešiti z dogovori o začasnih bivalnih kontejnerjih, ki bi jih uporabljali predvsem med obnovo. Kdo bo lahko v prostorih ustvarjal, je po besedah Fištravca odvisno predvsem od Programskega sveta Pekarne: "Če bo ta prepoznal nekoga kot uporabnika, bo po obnovi ta uporabnik še lahko ostal do naslednjega razpisa."

Gregor Stamejčič, eden od uporabnikov Pekarne, ki vodi posebno skupino, ki je tudi sestavljala prve pogoje, je imel na današnjem srečanju precej mešane občutke. Poudarja, da je še veliko odvisno od Plenuma pekarnarjev, ki bo predvidoma konec tedna ali pa v začetku naslednjega: "Ljudje so razdeljeni, eni si želijo obnove, drugi ji absolutno nasprotujejo. Večina si želi obnove pod določenimi pogoji." Izpostavil je, da so kar nekaj prvotnih pogojev že izpustili, pri tem pa tudi, "da je mene osebno strah predvsem izgube avtonomije". Pa ne samo njega. Vsekakor pa se opazi razkol med pekarnarji tako zaradi generacijskih razlik kot raznih interesov, ki jih vodijo pri odločanju, ali so za obnovo Pekarne ali ne. Tako bi nekateri radi ohranili status zaskvotanega prostora, drugi bi radi stanje legalizirali. Poudarjajo, da bi radi bili avtonomni in neodvisni, kar pa vodi tudi v vprašanje prevzemanja odgovornosti in plačevanja položnic - za najemnino, porabljeno elektriko, vodo in druge stroške. "Tisti, ki so zmožni zagotoviti sredstva, so pripravljeni plačevati, čeprav si tega ne želijo, kdo bi si mislil," pravi Stamejčič in dodaja: "Drugi pa so pripravljeni iskat alternativne metode ustvarjanja elektirčne energije in vode, ki bi bile neodvisne od javnih služb."

Član Programskega sveta Pekarne Marko Brumen je ob tem optimističen: "Dobro je, da se pogovori sploh dogajajo, da smo nehali biti na skrajnih pozicijah. V enem delu pekarniških uporabnikih sicer še vedno obstajajo zadržki." Poudarja pa, da v programskem svetu ni zadržkov, "vemo, da je to konec ene in začetek druge Pekarne. Upamo, da bomo uspeli ohranit vsaj bistvo in dušo Pekarne takšne, kot je." Ob tem pa poudarja, da je programski svet za obnovo Pekarne, saj je to v interesu mesta.

Snemalec: Daniel Belinger

Uršula Godec

Video je dosegljiv tukaj.