Vlada živi v oblakih
(foto: Tit Košir)Mag. Bojan Radej, makroekonomist
"Izbira je možna. Obilje in pomanjkanje sta dve možni viziji sveta, meja med njima pa ni odvisna samo od 'resničnega' materialnega pomanjkanja, ampak tudi od tega, kako ekonomske dileme obravnavamo." Tako je pred leti utemeljil razloge za temeljito preizpraševanje obstoječega gospodarskega reda razvojni ekonomist mag. Bojan Radej, predsednik slovenskega društva evalvatorjev, samostojni raziskovalec, publicist in aktivist. Zaradi nestrinjanja s politiko, ki se je februarja 2005 v strategiji razvoja Slovenije odrekla trajnostnemu razvoju, je po skoraj 20 letih dela na Uradu za makroekonomske analize udobno državno službo obesil na klin in sestopil med svobodne ekonomiste. Kljub temu da se je na ta korak resno pripravljal kar nekaj časa, danes priznava, "da je v naši svobodni družbi težko biti svobodnjak".
Morda je primerjava pretirana, pa vendarle: 20 let je tega, kar je dr. Tomaž Mastnak burne politične debate tistega kriznega časa zaokrožil z naslednjimi besedami: "Socializem ni v krizi. Je pri koncu." Dokazoval je, da reforme socializma niso več možne preprosto zato, ker reformirani socializem ni več socializem. Še pred izbruhom zdajšnje krize ste v razpravi o univerzalnem temeljnem dohodku podobne besede na polju ekonomije izrekli vi: da namreč reforme gospodarstva in države blaginje niso možne, ker je obstoječa ekonomska dogma izčrpana. Kriza, ki se je poveznila čez ves svet, vam na svoj frenetični način pritrjuje, tisti, ki nas iz dneva v dan rešujejo iz nje, pa ne. Zakaj reforme obstoječega gospodarskega reda niso več možne?
"Od druge svetovne vojne naprej je država blaginje temeljila na zahtevi gospodarske rasti. Ker gospodarska rast ustvarja vse višji dohodek, se lahko vse več družbenih problemov rešuje preprosto s prelaganjem denarja iz enega v drugi žep in se tako odkupi žrtvam gospodarske rasti. Družbeni red je primarno naklonjen gospodarskemu napredku. Blaginja je tako v družbi blaginje drugotnega pomena, saj se njeni negospodarski vidiki pogosto zagotavljajo šele za nazaj. Teza, da reforme države blaginje niso možne, izvira torej iz dejstva, da država blaginje ne sloni na ustvarjanju blaginje (presežku koristi nad stroški rasti), ampak na primatu gospodarske rasti."
In kaj je narobe z gospodarsko rastjo? Vsemu navkljub ni mogoče zanikati njenega prispevka k izboljšanju materialnih in socialnih razmer vsega prebivalstva.
"Učili so nas, da začetek gospodarske rasti sega v čas industrijske revolucije, v 18. stoletje v Anglijo, ko odkrijejo parni stroj in njegove zmogljivosti prenesejo v tekstilno industrijo. Vendar stopnje rasti tedaj v resnici niso bile nič drugačne od epizod gospodarske rasti v Evropi od 14. stoletja naprej, ki jih je omogočil ugoden preplet gospodarskih in negospodarskih dejavnikov - v primeru Anglije je bila to hitra demografska rast. Konec 18. stoletja se v Angliji ni zgodilo nič novega. Gospodarska rast, kot jo poznamo danes, postane temeljna družbena vrednota šele konec 19. stoletja, ko je industrija postala tako močna, da jo je politika začela obravnavati kot nekaj družbeno dominantnega in jo določila kot družbeno prioriteto. Tako je ideja gospodarske rasti kot primarnega načina zviševanja blaginje postala državna ideologija. In ravno to, privilegij gospodarske rasti, ne rast sama po sebi, je najbolj narobe z gospodarsko rastjo še danes."
Dobro, ampak nihče ne more zanikati, da je kljub socialni neenakosti današnja revščina povsem drugačna od tistih časov, ko gospodarska rast še ni bila stvar politike in ideologije.
"Kopičenje konfrontacij, povezanih z rastjo, to uradno ideologijo prehiteva po desni strani. Poleg tega je dogma gospodarske rasti v sebi omejena. Reševanje družbenih problemov s prerazdeljevanjem dohodkovnih sadov gospodarske rasti namreč pomeni, da se družba spreminja le na površini, v jedru, kjer je določeno, kaj ima primat, pa ostaja nespremenjena. Vendar pa realnost žal nima razumevanja za naše enostavne predstave o njej in naše poenostavitve prej ali slej osmeši. Če pa z njimi kljub temu predolgo vztrajamo, nas tudi hudo kaznuje. A ne kaznuje nas vseh enako, kot vidimo danes, zato vztrajanje pri napačnih predpostavkah ni enako pogubno za vse. Še slabše, nekateri pomembni igralci te drame absurda ravno iz krize črpajo svojo legitimnost in družbeno premoč."
Razprava o gospodarski rasti nas torej vedno znova pripelje do razprave o družbenih neenakostih in privilegijih.
"Tako je. V resničnem življenju se nam, kolektivno gledano, zgodi le to, kar je že prej zapisano v vrednotnih podlagah (zakonodaji) ter znanstvenih predpostavkah (racionalnosti) naših ravnanj. Ne glede na to, da so družbeni privilegiji gospodarske rasti v zahodnjaškem svetu prispevali k povečanju splošnega materialnega obilja, so v prvi vrsti utrjevali svoj povzdignjeni družbeni položaj. A to še ni vse: najvišja rast dobičkov je zabeležena v obdobjih, ko je gospodarska miselnost ne le uporabljala podeljene družbene privilegije, ampak ko je lahko izstopila iz sveta družbenih, ekoloških in humanih spon, v območje nereguliranih 'trgov'. Družbeni privilegiji rasti so bili za maksimiranje dobička preprosto le osnovno izhodišče in kot takšni niso nikoli zadoščali. Hoteli so še več in tukaj se ekonomija kot veda o umnem hišnem gospodarjenju dokončno prelevi v znanost o plenjenju. Zdaj ne govorim več o ekonomiki privilegijev, ampak le še o ekonomiki balonov ('balonomiki'), najsi bo tistega prvega delniškega balona iz zgodnjih tridesetih let prejšnjega stoletja ali zadnje piramidne finančne sheme iz leta 2008."
In po vaši oceni ta zadnja piramidna shema označuje točko, na kateri trči ideologija nenehne gospodarske rasti ob temelje demokracije.
"Prav to, stojimo na križišču, ko ni več moč spregledati konflikta med načeli demokracije in logiko razvojnega modela. Poglejmo si primer. Februarja 2005 so predstavili reformirano lizbonsko razvojno strategijo, ki je bila sprejeta leta 2001. Sprva je bila strategija postavljena na temeljih enakosti gospodarskega, socialnega in ekološkega razvoja. Leta 2005 pa so razvojni strategi rekli: ne, najprej moramo povečati konkurenčnost, okoljski in socialni vidiki blaginje pa so odslej, kakor se je izrazil predsednik evropske komisije Barroso, na 'odličnem drugem mestu'. Kot da ne govorimo o razvojnih nasprotjih, ampak sta socialni in ekološki vidik blaginje le dve ekipi na športnem tekmovanju invalidov. Takšna razvojna preusmeritev EU ni imela javne podpore. Tako vsaj priča Eurobarometrova javnomnenjska raziskava, v kateri so državljane spraševali, ali se strinjajo, da bi bilo povečevanje konkurenčnosti gospodarstva prednostni način zviševanja blaginje: 61 odstotkov vprašanih je zavrnilo takšno možnost, najvišje nasprotovanje v EU - 83 odstotkov - je bilo zabeleženo v Sloveniji. Kljub temu sta tako EU kot Slovenija brez zadržkov uveljavila razvojno vizijo, ki je dala prednost gospodarski rasti. V tem smislu Giraud, francoski ekonomist, ki proučuje genezo neenakosti v svetu, trdi, da neenakost ni avtomatična posledica trga in liberalizacije, skratka ekonomskega reda, ampak je vedno predvsem posledica politične izbire - socialne politike v določenih okvirih samo uveljavljajo politično izbran vzorec neenakosti.
Evropska komisija danes ocenjuje, da se niti prenovljena strategija ne uresničuje. Če to povežemo s posledicami, ki jih je preveliko odpiranje evropskih gospodarstev imelo na globino posledic sedanje krize, je neizbežno vprašanje, kdo bo nosil odgovornost ne le za napačne odločitve, ampak za odločitve, ki so bile tudi izrecno v nasprotju z voljo absolutne večine ljudi. V zvezi z odgovornostjo je zaenkrat znano samo to, da Barrosu kaže kar se da dobro, da mu bodo še za sedem let podaljšali njegov predsedniški položaj. Ali se potem kdo še čudi, da je bila v EU udeležba na zadnjih evropskih volitvah najslabša doslej in da je bila v Sloveniji udeležba med najnižjimi?"
Kako interpretirate Eurobarometrov podatek? Kot sporočilo oblastem, da večina ni imela nič od gospodarske rasti?
"Ljudje so zavrnili dogmo gospodarske rasti. Ljudje niso zavrnili gospodarske rasti, zavrnili so njeno prednost pred ekološkimi, socialnimi in drugimi vidiki blaginje. Svetovna banka, ki nikakor ne spada med nasprotnike gospodarske rasti, ocenjuje, da so v 80. letih za vsakih 100 dolarjev gospodarske rasti bogatih revni rasli le za 2,2 dolarja, v 90. letih le še za 0,60 dolarja. Koristi za revne so se skoraj za trikrat zmanjšale. Zakaj? Ker je krivična. Ta rast je vse boljša za vse manj ljudi in tako ni več dobra niti za večino bogatih. Nima več smisla, nima več tiste družbene upravičenosti, ki jo je imela pred dobrimi stotimi leti, ko je materialnih dobrin močno primanjkovalo. Danes tega pomanjkanja ni več, so pa materialne dobrine nepravično razdeljene tako glede dohodka kot še bolj, po ugotovitvah ekonomskega nobelovca Indijca Amartye Sena, glede priložnosti za ekonomsko delovanje. Skratka, če naj bi po sedanjem vzorcu gospodarske rasti v vseh revnih državah imeli najrevnejši vsaj tri dolarje na dan dohodka oz. 1100 dolarjev na leto (prag dohodka, ki omogoča materialno udobje, znaša okoli 15.000 dolarjev), bi za gospodarsko rast potrebovali ne enega, ampak 15 planetov Zemlja. To pomeni, da se v takšni gospodarski rasti, kot jo imamo danes, revni nikoli ne bodo izkopali iz svoje revščine."
Ko torej rast neha opravljati svoje družbeno poslanstvo, izgubi smisel tudi zdajšnja ekonomija, ki je po vaših besedah ni več mogoče reformirati.
"Problem obstoječega sistema blaginje je njegova dogmatičnost. Če ukinemo to dogmo, to ni več ista ekonomija. Če bi gospodarski napredek postal enako pomemben kot socialni in ekološki, bi imeli opravka s paradigmatsko spremembo, kopernikanskim preobratom, ki bi nas v družbi in ekonomiji rešil plenilskih odnosov in nam namesto tega na široko odprl naše ekonomske možnosti."
Vi na začetek te spremembepostavljate drugačen pogled na svet.
"Francoski nasprotnik dogme gospodarske rasti Serge Latouche, čigar prvi prevod v slovenščino se bo jeseni znašel na knjižnih policah, piše, da moramo najprej dekolonizirati miselnost. Svet je tak, kakor gledamo nanj: če gledamo nanj kot na svet materialnega pomanjkanja, bomo živeli v materialnem pomanjkanju; če začnemo družbena razmerja med sabo urejati po privilegijih, bomo pristali v družbi, ki bo reproducirala privilegije, v novem fevdalizmu. Sprememba sveta se torej začne v glavi, tako da na svet začnemo gledati drugače. A kako? Zdi se nam, da stvari ne morejo biti drugačne. Tukaj bi spomnil na pozabljeni članek Johna Maynarda Keynesa, očeta makroekonomije in rešitelja gospodarske krize v tridesetih letih. V članku o ekonomskih možnostih naših pravnukov (1925) je zapisal, da če se bodo države sto let razvijale po makroekonomskih pravilih, bomo ustvarili takšno bogastvo, da ljudem ne bo več treba živeti v prisili materialnega pomanjkanja in se bodo lahko posvetili svojim hobijem. Danes, ko bi skoraj že morali biti tam, gledamo na prihodnost črnogledo. A to ne pomeni, da Keynes ni imel prav, saj je očitno, da živimo v svetu preobilja, ki pa je izrazito neenakomerno porazdeljeno. Za odpravo lakote v svetu bi po ocenah FAO morali letno potrošiti samo 0,07 odstotka svetovnega prostega varčevanja. Če bi prosto varčevanje, ki ne najde naložbenih priložnosti, usmerili pravilno v infrastrukturne projekte (zdravje, šole, ohranjanja tradicionalnih skupnosti...), ki imajo sicer slab donos dobička, bi lahko v svetu popolnoma izkoreninili ne le lakoto, ampak tudi revščino. In to ne tako, da bi bogatim jemali premoženje, da bi jim visoko obdavčevali dohodke, le s pametnim usmerjanjem varčevanja v javno koristne projekte. Danes se to prosto varčevanje nevrotično vali po finančnih borzah in namesto koristnih dobrin napihuje balone, ki na koncu poskrbijo, da se v času kriz varčevanje še bolj steka pri najbogatejših."
Čeprav so velike krize običajno povezane z revolucionarnimi idejami, ta čas vsi samo čakajo, da bodo milijoni, ki so jih zmetali v banke, začeli delovati in pričarali gospodarsko rast, ko bo lahko spet vse lepo po starem. Kako ocenjujete protikrizne ukrepe, ki prihajajo na dnevne rede vseh vlad?
"To isto vprašanje si je zastavila Banka za mednarodne poravnave (BIS). Po njenih ugotovitvah gre za gašenje bančnih požarov z metanjem denarja v ogenj. Namesto kaznovanja napačnih odločitev prevalitev bremen na žrtve (prihodnje davkoplačevalce). Po njeni oceni ima ta kriza dvojno dno: enega smo doživeli, drugo nas še čaka. To, kar smo doslej videli pri reševanju krize, je po mojem samo dokaz, da se politiki v tem trenutku še niso sposobni soočiti z njenimi globokimi vzroki - to pa je plenilska različica kapitalizma, ki ne vlada le ekonomiji, ampak že tudi življenju."
Rekli ste, da BIS ugotavlja, da vlade požara, ki je nastal, ne gasijo pravilno. Zakaj ne?
"BIS pravi, da način, na katerega gasijo, ne more delovati. Ta način je keynesijanski: ko se biznis sesuje, država vskoči s svojimi skladi in napolni trg. Ta način reševanja je deloval v 30. letih, ko so bile države gospodarske enote in so se makro ravnovesja vzpostavljala in podirala v državah. Danes pa se gospodarska ravnovesja vzpostavljajo in podirajo na svetovni ravni in zato ta mehanizem ne more več delovati znotraj držav. Tudi globalno ne more, ker nimamo svetovne vlade, ki bi za to skrbela. In v tem je danes problem. Korenitih premikov, ki jih zahteva kriza, ki ni navadna, delna kriza, ampak sistemska kriza, ni mogoče doseči z oklepanjem stare miselnosti. Potreben je temeljit, radikalen preobrat."
Kaj pa v času globalizacije države kljub vsemu lahko storijo?
"Države lahko naredijo marsikaj, a niso vajene delovati tako, kot zahtevajo nove razmere. Globalnim trendom se ni mogoče upirati, z njenimi pozitivnimi učinki pridejo tudi negativni, brez tega ne bo šlo niti v prihodnje. Kar države lahko naredijo, da se zaščitijo, je to, da začnejo skrbeti za svoj lokalni sektor, za tiste dejavnosti, ki delujejo z lokalnimi resursi za lokalni trg. Globalizacija je dobra za nomadska podjetja, ki se selijo med različnimi trgi in zanje država ne more dosti storiti. Zniževanje slovenskih stroškov za globalna podjetja s sedežem v Sloveniji je nebistveno, ker ta podjetja živijo od razlik v cenah na različnih trgih (pravi Giraud): nekje poceni kupijo, drugje drago prodajo. Če bi hipotetično v vseh državah znižali vse stroške proizvodnje globalnih podjetij na isto raven (kitajsko), to ne bi poživilo mednarodne trgovine, ampak bi jo docela zatrlo - ker bi zatrlo razlike, ne bi več bilo razlogov zanjo. V določenih primerih višji stroški slovenskih globalnih podjetij kot v drugih državah ne znižujejo slovenske konkurenčnosti. Obratno: ohranjajo njene lokalne posebnosti in jo s tem delajo še bolj zanimivo za tokove mednarodne trgovine.
Slovenska država pa lahko veliko naredi za svoja sedentarna podjetja, ki jim zaradi njihove lokalnosti nihče iz tujine ne more konkurirati. Točno tega država ne počne, ker je kot centralizirana država na moč prevzetna do lokalnega konteksta, do posebnosti in do drobnih podjetniških pobud. Ampak lokalna podjetnost se ne vzpodbuja samo zato, da bomo imeli gospodarsko rast ali nadomestili njen 'izpad' na strani izvoza v času kriz. Ta podjetnost se vzpodbuja zato, ker je prepletena z lokalnimi dejavniki, ker soustvarja skupnost, ker povezuje ekologijo z biznisom, biznis s socialo, socialo z ekologijo. Kar lahko naredimo, je torej to, da vplivom globalizacije zoperstavimo novo prebujeno moč lokalnega sektorja. V vsako slovensko vas mora prodreti ta miselnost. To ravnovesje je treba vzpostaviti, namesto da si izmišljujejo megacentre, piramide in otoke."
Kako pa ocenjujete slovenski odziv na krizo? Mnogi pravijo, da je Slovenija krizo dočakala povsem nepripravljena. Še septembra so nam oblasti sporočale, da nam gre tako dobro kot še nikoli doslej, potem pa je vse zgrmelo.
"Res, še jeseni 2008 je minister Bajuk izjavil, da bo Slovenija šla srečno skozi krizo, par mesecev kasneje pa je statistični urad objavil oceno, da je četrtletni BDP na letni ravni padel za skoraj deset odstotkov. Za primerjavo: BDP je v času tranzicijske depresije 1991-1993 padel za 15 odstotkov, tukaj pa samo v enem letu za skoraj 10 odstotkov. Slovenija se je šele zdaj zavedela, kako izjemno občutljiva je postala za zunanje šoke. Ravno zato se sprašujem, ali se vladne garniture zavedajo odgovornosti, da so državo izpostavile tako veliki občutljivosti za zunanje šoke. Vsaka nacionalna oblast skrbi za nacionalne interese, pri nas pa je zdaj najpomembnejši nacionalni interes odprtost. Ne zavzemam se za protekcionizem, ampak za ravnovesje. Da bi razumeli, kako se slovenska oblast odziva na krizo, kaže njeno govorjenje, da je kriza priložnost za radikalne reforme. Fraza 'radikalna reforma' je radikalni nesmisel. 'Reforma' pomeni reševanje problemov na površini, ne da bi spreminjali temeljne ureditve. 'Radikalnost' pa pomeni ravno spreminjanje temeljnih ureditev in je torej nasprotje reform. Ta politična fraza kljub temu nakazuje, da so zdaj vsi, vključno z oblastjo, postali radikalni, ker se ve, da obstoječi sistem ni več dober. Kljub temu je vladna radikalnost polovičarska, ker si sicer zastavlja pogumne cilje (ki si jih sicer ne upa), ki pa jih hoče doseči s staro miselnostjo."
No, vlada je sprejela kar nekaj protikriznih paketov. Kako gledate na njene reševalne akcije?
"Tako, da se bo javni dolg neznansko povečal, čeprav z reševanjem bank in plačevanjem delavcev, da sedijo doma, za lepšo prihodnost niso storili nič. Po nekaterih neuradnih ocenah se bo javni dolg v prihodnjih par letih kljub velikim dodatno vloženim varčevalnim naporom povečal za 'samo' 50 do 100 odstotkov. Na začetku tranzicije so deficiti financirali izvajanje reform, zdaj pa se samo gasi. Letni stroški države samo za odplačilo obresti se povečujejo s 300 milijonov na pol milijarde evrov in še več. Kaj to pomeni? Pol milijarde evrov pomeni 15 odstotkov sredstev na leto manj za razvoj, to pomeni, da bo naša prihodnost za 15 odstotkov manj svetla."
Ampak prav vlada nam razlaga, da je kriza odlična priložnost za izvajanje tistih strukturnih sprememb, zaradi katerih bo naša prihodnost bolj svetla.
"To je naravnost šokantna trditev. Če oblast pravi, da je kriza priložnost, potem nam sporoča, da je kapitulirala kot oblast za izvajanje strukturnih sprememb. Kako je Slovenijo kot majhno in odprto državo sploh mogoče drugače voditi kot adaptivno, torej s stalnim izvajanjem sprememb? Če oblast ni sposobna v nekriznih časih izvajati sprememb, ki so nujne, potem lahko pričakujemo, da bodo krize v prihodnje pogoste, ker le to omogoča uvajati nepopularne ukrepe. Če sploh za kaj, potem je kriza nedvomno priložnost za to, da odčitamo, kako kompetentno oblast imamo. Rešitve se sprejemajo na hitro in brez sodelovanja z javnostjo in stroko, brez poglabljanja v legitimne razlike in konflikte. Konflikt je velik družbeni resurs, če se prav uporablja, Slovenija pa se obnaša, kot da je konflikt nekaj nedostojnega."
To, da nam slabo vladajo, ste pred nedavnim ugotavljali tudi v svoji evalvacijski študiji o javnih učinkih vladnih politik.
"Za devetdeseta leta obstaja neuradna ocena ministrstva za finance, da je država takrat imela proti sebi vloženih na sodiščih cel kup tožb. Po tej oceni so znašale odškodnine za tiste tožbe, ki naj bi jih država izgubila, 12 odstotkov BDP, kar je približno tretjina rasti v tistem desetletju. Razvojna strategija iz leta 2001 je ta problem poimenovala 'implementacijski deficit' in ga prepoznala kot temeljni razvojni problem. Leta 2007 je na to opozorilo računsko sodišče, podobne so bile tudi ocene študije OECD, ki je Slovenijo opozoril na slabo vladanje. V odgovor na ta opozorila je ministrstvo za javno upravo letos pripravilo resolucijo o normativni dejavnosti - jeseni jo bo obravnaval državnizbor -, s katero predpisuje nov način priprave predpisov (politik). To je velika reč: po novem naj bi predpise pripravljali tako, da bodo bolje utemeljeni, med sabo bolje usklajeni, da med njimi ne bo več kolizije niti pravnih lukenj."
In kaj konkretno vas je v tej resoluciji zmotilo?
"Ta resolucija najprej ni usklajena niti sama s sabo: drugim ministrstvom predpisuje postopke, ki jih niti sama ni upoštevala. Ampak to ni najhujše. Resno dvomim, da resolucija razume probleme vladanja. Bom povedal primer: ker je družbena realnost konfliktna, pravi resolucija, moramo o javnih ukrepih razmišljati v alternativah in izbrati tisto, ki ima najmanjše negativne učinke, torej tisto, pri kateri so konflikti minimizirani. To razmišljanje je napačno. Narava konfliktov denimo pri določitvi trase avtoceste ni podobna tisti pri sestavljanju predpisov. Med alternativami se odločaš takrat, ko imaš na voljo izključevalne možnosti (ali severna ali južna trasa, ne pa obe), pri predpisih pa ne moreš narediti tega, da dela državljanov ne boš upošteval, ker niso v skladu s konceptom nekega uradnika, kakšen bi moral biti predpis. Namesto tega bi morali pri pripravi predpisov iskati rešitve z maksimalno dosegljivim presekom med nasprotnimi, vendar legitimnimi alternativami. Če si torej ministrstvo predstavlja, da bo predpise sestavljalo tako, kot se odloča za avtocestne trase, potem sigurno še naprej ne bodo dobri za večino državljanov. Imamo tudi primer, kako se alternative že zdaj uporabljajo. Pri pripravi proračuna se upoštevata dve alternativi: kaj se zgodi z javnimi financami, če vlada ne naredi nič, in kaj se zgodi, če sprejme predvidene ukrepe. Po moje alternativa, da vlada ne stori nič, ni sprejemljiva. Vlada je izvršna oblast in postavljena zato, da ukrepa, torej morajo biti alternative, če že, navezane na različne načine ukrepanja."
Je vaše pripombe k resoluciji kdo od pristojnih vzel resno?
"Da, posamezniki na ministrstvu za finance in v nekaterih upravnih enotah tudi. Ko pa sem ministrstvo za javno upravo opozoril na nedoslednosti, ki so jih zapisali v tem dokumentu in še v nekaterih tukaj neomenjenih zadevah, najprej nisem dobil odgovora. Ko sem jih na to opozoril ponovno, so mi zabrusili, da se z menoj ne morejo pogovarjati kot z enako pomembnim in mi ne bodo odgovorili, ker jih šikaniram. In v Sloveniji res obstaja predpis, ki govori tudi o tem, kako se morajo državljani obnašati do uradnikov. Čisto zares piše, da če državljan šikanira uradnika, uradnik ni več dolžen z njim komunicirati. Pri tem seveda uradnik sam pove, kdaj je šikaniran, in če mu ustreza, bo tako označil vašo argumentirano kritiko njegovega dela. Torej govorjenja o novem odličnem vladanju in 'totalnem upravljanju kakovosti' v javni upravi ni mogoče razumeti drugače kot uradniško samovšečnost. Tako se mi zdi, da naše vlade kljub vsemu še vedno živijo nekje v svojih oblakih."
Če bi vi pisali dolgoročno vizijo vodenja slovenske države, ki bi nas zavarovala pred novimi krizami, kaj bi posebej izpostavili?
"Pomembne ukrepe za to je treba seveda sprejeti na mednarodni ravni in se tičejo svetovnega makroekonomskega regulatorja, ki ne bo pod prevladujočim vplivom ZDA. Ampak bolj zanimivo je, kaj Slovenija lahko stori sama. Prenoviti mora družbeni red tako, da ne bo več utemeljen na viziji kapitalizma 19. stoletja, ki je nestrpen do vsega, kar ni kapital. Zamenjati ga je treba s pluralnim kapitalizmom, kjer imajo gospodarski, socialni in ekološki kapital (razvoj) enako veljavo. Vendar to ne bo zadoščalo. Kot sem že omenil - treba je razviti novo lokalno moč, ki bo uravnovesila vplive globalnega dogajanja. Ne nazadnje je treba zagotoviti možnost neškodljivega izstopa iz uradne družbe v samoupravna avtonomna območja in dejavnosti (npr. Metelkova, Pekarna, Rog). To je edini način, da se nekateri, ki to hočejo, izognejo zunanjim dejavnikom neenakosti v premoženju in dohodkih, ki jih ni mogoče odpraviti. Potrebujemo drugačno zakonodajo, ki ne bo oteževala nastajanja davčnih in pravnih oaz, v katerih se bodo lahko uveljavile od trga in države avtonomne dejavnosti. Te so izjemno ustvarjalne. Neka študija za Švedsko je ugotovila, da tovrstne dejavnosti na zavarovanih območjih narave ustvarijo 40 odstotkov javnih dobrin, prejmejo pa samo odstotek javnih subvencij."
Citat
Stojimo na križišču, ko ni več mogoče spregledati konflikta med načeli demokracije in logiko razvojnega modela
Hoteli so še več in tukaj se ekonomija kot veda o umnem hišnem gospodarjenju dokončno prelevi v znanost o plenjenju
Ta rast je vse boljša za vse manj ljudi in tako ni več dobra niti za večino bogatih
Se vladne garniture zavedajo odgovornosti, da so državo izpostavile tako veliki občutljivosti za zunanje šoke?
Če bi gospodarski napredek postal enako pomemben kot socialni in ekološki, bi imeli opravka s paradigmatsko spremembo
DRAGICA KORADE
