Nekaj za uvod. Z zaprtjem in podiranjem, pospravljanjem zadnje fotografske razstave slovenske avtorice Mance Juvan ter z zaključkom produkcije druge tiskane publikacije se je končalo oziroma se končuje drugo leto delovanja »gUF-a alias garaže za umetniško fotografijo«, ki je galerijski projekt v mariborski Pekarni.
Od maja do novembra 2005 se je predstavilo šest avtoric oziroma šest samostojnih postavitev fotografinj, ki se profesionalno preživljajo in ustvarjajo v mediju fotografije.Manca Juvan je za tandemom ECLIPSE, Slovakinjo Magdo Tothovo, Avstrijko Christino Tsilidis, Janjo Glogovac in Avstrijko Rito Nowak zaključila serijo predstavitve sodobnih ženskih pozicij v slovenski in tuji fotografiji. Serija »ženskih« razstav v letu 2005 je logično in konceptualno nasledila serijo predstavitev sodobnih moških fotografskih pozicij v letu 2004, ko so se mariborskemu občinstvu predstavili Italijan Gian Luca Faccio in slovenski avtorji Primož Bizjak, Miloš Srdić, Nejc Saje, Damjan Kocjančič in Borut Peterlin.
Morda kot začetek jedra. »gUF alias garaža za umetniško fotografijo« je tako nadaljevala svojo pot; rečemo lahko, da je uspešno postavljena na zemljevid mariborskih galerij oziroma slovenskih fotografskih razstavišč. Tandem son:DA je skupaj s Primožem Bezjakom spet aktiviral »garažo« kot pomemben del celotnega kompleksa mariborske Pekarne. Ta odprt prostor na mariborskem javnem parkirišču (žal), ta odlična galerijska izložba oziroma specifičen razstavni prostor je predstavljal pravi izziv vsem fotografom in fotografinjam oziroma uveljavljenim in še prihajajočim talentom umetniškofotografske scene. Projekt »gUF – garaža za umetniško fotografijo« je nadaljeval umetniško-galerijsko delovanje »garaže«, ki je bilo med letoma 2001 in 2004 prekinjeno oziroma je bila »garaža« res samo garaža, samo prostor odlaganja in kopičenja zavrženih, odvečnim materialov, skladišče oziroma ena od črnih pik in žal premalo izkoriščenih prostorov (biserov) celotnega pekarniškega kompleksa. »gUF« je skozi prostorske intervencije umetniških fotografov nadaljeval galerijsko postavitveno kontinuiteto, ki so jo med letoma 1996 in 2001 začrtale postavitve Jakšeta, Bertoka, Brumna - Čopa, Jasne Hribernik in Zmaga Lendariča, Zela, Popenka in Wenzla oziroma tandema son:DA ter festivala vizualnih komunikacij Magdalena, če naštejemo samo nekatere.
In jedro. Oziroma zakaj se kot avtor postaviti na drugo stran umetniškega sistema, zakaj umetnik začne kuratirati, organizirati, vabiti in urejati galerijski prostor. Za to je seveda več razlogov. Eden je gotovo ta, da smo v svojo neposredno bližino pripeljali zanimive ljudi in začeli z njimi še kakovostnejši dialog. Navdušenje nad nekaterimi umetniškimi deli in fotografskimi pozicijami smo želeli deliti z drugimi, in tako v Mariboru razširili ne preveč zadovoljivo ter včasih nekakovostno ponudbo. Vseh dvanajst odprtij in postavitev pripeljejo tudi do zanimanja oziroma spoznanja, da gre pravzaprav tudi za čisti sociološko antropološki oziroma družbeni eksperiment. Vse ure in minute, ki jih preživiš v »garaži«, v galeriji, ko jo ob koncih tedna in zvečer odpiraš ter paziš na razstavo, te vodi k opazovanju ljudi, do njihovega (ne)vstopanja v okolje umetnosti, v t. i. site-specific projekt. V dialogu si z avtorji, ki postavljajo svojo samostojno razstavo in se s svojimi deli odzivajo na razmere ter na kontekst prostora in njegove bližnje okolice, oziroma v dialogu si z občinstvom, ki se na razstavo odziva ali ne odziva, opisuje, kritizira, se navdušuje. »Garaža« nas je zanimala predvsem zato, ker je v našem prostoru še vedno zelo malo samoiniciativnosti na področju sodobne umetnosti. Umetniški sistem ni izoblikovan oziroma vsebuje veliko pomanjkljivosti, katerih vzrok je neznanje, avtorji se večinoma samo pritožujejo in živijo na račun države, ki nas bolj ali manj podpira, občinstvo ne dobiva informacij oziroma ni naučeno, izobraženo v smislu uživanja, sprejemanja, iskanja ter učenja skozi umetnost. Ko hodiš na razstave in v njih sodeluješ ter vidiš, spoznavaš stvari, avtorje in njihova dela, ki te navdušijo, ti vedno postane žal, da nekateri ljudje tega ne bodo nikoli videli, začutili, spoznali. Že to se zdi zadosten razlog, da se potrudiš in narediš nekaj za drugega, sočloveka, lokalno skupnost, ki je del tebe, del tvojega sistema in načina oziroma kulture življenja. Le tako se lahko vzpostavi dialog, prepotrebna debata na veliko ravneh.Zaključek. Kot rečeno, je produkcija tiskane publikacije v končni fazi. Tiskovina, ki bo ob vsej fotografski dokumentaciji razstav, obširnih intervjujih – dialogih z avtorji, avtoricami in s samimi besedili o položaju umetniške fotografije, o »garaži« v mariborski Pekarni oziroma o umetnikih kot kuratorjih, organizatorjih poskušala postati nekaj več kot le suhoparen katalog razstav. Vso dokumentacijo razstav z besedili lahko najdete na www.pekarna.org/guf in skupaj s podporniki projekta na http://sonda.kibla.org/by.html, ki se jim na tem mestu tudi lepo zahvaljujemo.In še. »gUF« bo v letu 2006, ko se v pozni jeseni pripravljajo vsemariborski »dnevi fotografije«, postavil pregledno razstavo svojih dveh, dualnih (moško-ženskih) let delovanja. »Garaža« pa bo, če ne bo zanimanja, zamisli in želja, zaprta samevala in spet zavzela položaj enega od pekarniških skladišč. In samo upamo lahko, da si bo kdo zaželel ključa njenih vrat, da bo kdo uvidel njene kvalitete, možnosti ter jo odgovorno in kakovostno napolnil z umetnostjo, ki jo kompleks Pekarna in mesto Maribor potrebujeta ter si jo v čim večjem številu zaslužita. In če verjamete ali ne, občinstvo obstaja in je željno novih umetniških pozicij, novih perspektiv in vizij, novih refleksij časa in prostora. Ljudje si želijo nove, sveže umetnosti in znajo priti celo v »marginalizirano« Pekarno. Zakaj je Pekarna na tako slabem glasu, pa je vprašanje za katero drugo besedilo. Torej, »garažne« ključe je mogoče dobiti in vas čakajo. Hvala za vaš čas in potrpljenje.
Miha Horvat
