Vse ali nič
Marko Vanovšek
Burno in čustveno so se pekarnarji ta teden odzivali na ponudbo mariborske mestne uprave, ki je odločitev o nadaljevanju prenove alternativnega kulturnega centra taktično položila v roke uporabnikov. Sicer razklani alternativci so občini včeraj želeli žogico vreči nazaj, ji sporočiti, da nasprotujejo obnovi Hladilnice, z investicijo v Lubadarja pa soglašajo pogojno. A so si zadnji hip premislili. In že četrtič sklicali svoj Plenum. Verjetno zato, ker je občina vmes dala vedeti, naj vzamejo vse ali nič.
Tako se pekarniška zgodba ves teden vleče v stilu TV-limonade, neskončne drame, ki se napleta okoli že po petih minutah jasnega izida štorije. V danih razmerah druge pametne možnosti, kot da pekarnarji pristanejo na obnovo dotrajanega kompleksa, ne glede na vse pomisleke, namreč ni. Manevrski prostor so imeli alter kulturniki le v točki, da dorečejo pogoje za svoj pristanek. A so se o tem poenotili šele tretji dan svojih debat, prej pa v glavnem razvijali teorije zarote in tudi z žaljenjem ugotavljali, kdo je "pravi" pekarnar, kdo "pisarničar" in kdo ima večji privatizacijski apetit. Resnejše razprave o skupni viziji uporabnikov kompleksa, kaj šele realnih alternativah obnovi, pa ni bilo. Po drugi strani pa je odpor - neodločnost dela že refleksivno antioblastniških pekarnarjev - razumljiv. Izkušnje z upravno stavbo niso dobre, saj se kar nekaj uporabnikov po prenovi vanjo ni moglo vrniti. Pekarnarji, ki prav danes zaznamujejo 19-letnico zasedbe, imajo v rokah tudi odločitev, ki prinaša nekaj novega, nejasnega in bo zagotovo za zmeraj spremenila njihov domicil, vnesla drugačna pravila igre. Pravila, po katerih ne bo več dovolj samo biti, ampak bo obvezno treba tudi dati. Nazaj k skupnosti, s programi. Kar je za širše okolje najbrž boljše, za posameznike, še posebno tiste, ki jim je Pekarna vse, pa hud udarec, v najhujšem primeru morda celo nokavt za mariborsko alternativno sceno. Tako lahko ponujeni občinski "vse" za nekatere v tej zgodbi pomeni nič. In nasprotno.
Koliko pravil in novih fasad lahko preživi alternativa, lahko pokaže le čas. A občutek v razmerah, ko alternativci ne vedo, kaj bi pravzaprav radi, so navznoter in navzven sovražno nastrojeni ter ščitijo vsak svoje parcialne interese, je, da bi moral nekdo udariti po mizi. Je zdaj čas, da Fištravec spusti na plan tistega leva v ascendentu, ki "lahko enajst ur dnevno prespi v senci, ko pa zarjove, so vsi na miru"? Včasih je očitno potrebno tudi to. Pa čeprav, bogoskrunsko, v prostoru pekarniške avtonomije.
Tako se pekarniška zgodba ves teden vleče v stilu TV-limonade, neskončne drame, ki se napleta okoli že po petih minutah jasnega izida štorije. V danih razmerah druge pametne možnosti, kot da pekarnarji pristanejo na obnovo dotrajanega kompleksa, ne glede na vse pomisleke, namreč ni. Manevrski prostor so imeli alter kulturniki le v točki, da dorečejo pogoje za svoj pristanek. A so se o tem poenotili šele tretji dan svojih debat, prej pa v glavnem razvijali teorije zarote in tudi z žaljenjem ugotavljali, kdo je "pravi" pekarnar, kdo "pisarničar" in kdo ima večji privatizacijski apetit. Resnejše razprave o skupni viziji uporabnikov kompleksa, kaj šele realnih alternativah obnovi, pa ni bilo. Po drugi strani pa je odpor - neodločnost dela že refleksivno antioblastniških pekarnarjev - razumljiv. Izkušnje z upravno stavbo niso dobre, saj se kar nekaj uporabnikov po prenovi vanjo ni moglo vrniti. Pekarnarji, ki prav danes zaznamujejo 19-letnico zasedbe, imajo v rokah tudi odločitev, ki prinaša nekaj novega, nejasnega in bo zagotovo za zmeraj spremenila njihov domicil, vnesla drugačna pravila igre. Pravila, po katerih ne bo več dovolj samo biti, ampak bo obvezno treba tudi dati. Nazaj k skupnosti, s programi. Kar je za širše okolje najbrž boljše, za posameznike, še posebno tiste, ki jim je Pekarna vse, pa hud udarec, v najhujšem primeru morda celo nokavt za mariborsko alternativno sceno. Tako lahko ponujeni občinski "vse" za nekatere v tej zgodbi pomeni nič. In nasprotno.
Koliko pravil in novih fasad lahko preživi alternativa, lahko pokaže le čas. A občutek v razmerah, ko alternativci ne vedo, kaj bi pravzaprav radi, so navznoter in navzven sovražno nastrojeni ter ščitijo vsak svoje parcialne interese, je, da bi moral nekdo udariti po mizi. Je zdaj čas, da Fištravec spusti na plan tistega leva v ascendentu, ki "lahko enajst ur dnevno prespi v senci, ko pa zarjove, so vsi na miru"? Včasih je očitno potrebno tudi to. Pa čeprav, bogoskrunsko, v prostoru pekarniške avtonomije.
Jasmina Cehnar
Ni komentarjev:
Objavite komentar