Še pijanemu punkerju je jasno, da Pekarna potrebuje konkretno obnovo: vodo, elektriko, sanitarije, tehnično infrastrukturo za prireditve, ne potrebuje pa gradov v oblakih
Umetniki mi grejo na živce. Zakaj? Da ne bi kdo mislil, da gre za averzijo do lastnega polja aktivnosti. Ne. Umetnik v zgolj romantičnem smislu pojmovanja umetnosti nikoli ni obstajal. Še posebej pa je to prišlo do izraza v moderni družbi. To ni diskriminacija v ortodoksnem smislu. Črnobela tehnika v praksi nikoli ne vzdrži, ampak vseeno: po izkušnjah sodeč lahko današnje ustvarjalce delim na trgovce in umetnike. To ni delitev po poklicnem razlikovanju, temveč po duhovnem sprejemanju sveta. In kaj mislite, kateri so pravi umetniki? Trgovci. Za umetnike pa še ne vem, kam bi jih ali bomo stlačili. Umetnik dandanašnji ne predstavlja zgolj romantičnega umetniškega ustvarjanja, to mora združevati z menedžerskimi sposobnosti, biti mora sam sebi promotor, torej mora imeti smisel za PR, mora biti sposoben konceptualnega razmišljanja, mora planirati, mora se reklamirati, mora znati delati z mediji, mora sam sebe zaposlovati, nabavljati materiale in prodajati svoje izdelke, mora imeti politične diplomatske sposobnosti. Skratka mora biti trgovec, kajti konec koncev vse te veščine v moderni družbi pomenijo uspešnost v trgovanju.Vsaka kulturna proizvodnja, ne glede na to, kako neprofitna je, mora v končni fazi funkcionirati kot podjetje. Ekonomija pa nikoli ni bila zgolj ekonomska kategorija, temveč nujno tudi politična. Kdor pristopa k svojemu delu v zgolj romantičnem smislu ustvarjalca umetnika, ima potem probleme s tem, kako svoje delo predstaviti v javnosti. Če pa umetniško delo ni dostopno javnosti, potem ne obstaja. Iz tega izhaja nerazumljenost umetnika, ki jo umetnik dobi nazaj kot narcisistično zrcalno podobo lastne projekcije. Zdaj se lahko zapre v svoj krog in res postane nerazumljen.Zakaj alternativna kultura, multikultura, subkultura, aja, zadnji hit je urbana kultura. Terminologija se širi kot plevel. Zakaj braniti prostore drugačnosti? Kakšne in katere drugačnosti? Če priznavaš drugačnost, pristajaš na družbo reality showa, kjer je ta drugačnost eksponirana kot eksces dnevnih novic, na katerih jaha tudi aktualna politika. Če si, kar si, potem nisi drugačen, ampak si sebi enak. Sebi pa si enak pod vplivom tega, kar te obdaja. Obdajajo nas mediji in razmere reality showa. Torej moramo sami sebi najprej priznati, da smo produkti časa in okolja. Vsled tega je vprašljiva kritika potrošniške družbe, saj lahko hitro zapade v patetiko, če ne opozarja na vsebino problema. Če se bori denimo za drugačen prostor kulture, lahko to označimo kot izstop iz sistema. Ob tem vemo da je zgodovina popularne ali zgolj kulture na empiričnih primerih dokazala, da gre zgolj za prevzem vzvodov odločanja, zavzemanja pozicij v družbi, prevzem oblasti. Včasih so to imenovali razvoj ali napredek. Izstop iz sistema torej ni mogoč oziroma pomeni neaktivnost. Izstop je lahko nevključevanje v družbene procese (iz družbene perspektive čisto "luzerstvo"), izolacija. Izstop iz sistema je izničenje samega sebe, je samomor. Tudi za ta korak so se v preteklem letu v Mariboru nekateri umetniki odločili. Vendar ne z razlogi premišljenega teoretičnega diskurza, temveč zaradi osebnih in materialnih socialnih razmer na tržišč. Eni od gnilih jajc z lobiranjem živijo kot kralji, drugi pa svojih jajc ne zmorejo prodati in jim ne preostane drugega kot žreti gnial jajca. Če vidite stvari tako, lahko skočite v Dravo ob izbranem času, denimo med ognjemetom.Če izstop iz sistema ni mogoč, je treba zastaviti boj za svoje interese kot ekonomsko kategorijo. Torej z instrumentom kapitalistične družbe. Kar pomeni - upoštevati ekonomske kategorije pri filozofskem konceptualnem in prostorskem projektiranju kulturnih projektov.Tako pridemo do primera mariborske Pekarne, ki vibrira pod zadnjim aktualnim dogodkom - javno predstavitvijo načrtov za obnovo multikulturnega kompleksa Pekarne ali MKC Pekarna ali kako že?! Na razstavi arhitekturnih rešitev, ki so prispele na razpis (samo štiri?!), smo lahko videli, kako naj bi Pekarna izgledala pod novim dizajnom mladih arhitektov. Predstavljeni elaborati so se veliko bolj približali filozofiji ekonomije, kot se je boj civilnih iniciativ kdajkoli. V tem smislu bi se kulturniki od arhitektov lahko učili kot prvošolčki. Na prvi pogled (laičnega) opazovalca sodobnih urbanih rešitev so se vse razstavljene arhitektonske fantazije arhitektov zelo približale dizajnu nakupovalnih centrov (pa kako smo kritizirali Kolosej). Glede na to da nakupovalni centri ne propadajo kar tako, so rešitve vizionarske. Če pa gremo v realnost, pa so zgrešene v vseh temeljnih opornih točkah izgradnje kulturnega centra, ki naj bi imel svojo, kakršnokoli že, tradicijo. Še pijanemu punkerju je jasno, da:- bi morali upoštevati obstoječe stanje in ga funkcionalno nadgraditi,- da bi morali biti razpisni pogoji in rešitve v korelaciji s sedanjimi in bodočimi uporabniki,- da bi bilo treba upoštevati realnost odobritve in višine financiranja obnove (kako je že z Lutkovnim gledališčem?!),- da bi tako na občini Maribor kot v sami proizvodnji v Pekarni morali dati poudarek vsebinam oziroma konceptu, kulturni poslovni viziji takšnega centra,- da bi obnova morala potekati brez prekinitve programa, kakršenkoli v tem trenutku je,- da je vojašnica, ne glede na negativno družbeno vlogo, lahko tudi arhitekturni spomenik, saj je taka, kot je na pogled, očesu zanimiva.Pekarna potrebuje konkretno obnovo, kar pomeni kvalitetno instalirano vodo, elektriko, sanitarije, tehnično infrastrukturo za izvedbo prireditev, kar trdijo tudi vsi akterji. Ne potrebuje pa gradnje gradov v oblakih in visokolestečih brezosebnih dizajnov. Potrebuje tudi konkreten vložek v program, programsko prevrednotenje.Si zamislite rušenje objekta, ki naj bi ga obnovili? V vmesni fazi pa se nekaj zatakne, če pride do kakšne spremembe oblasti. To bi bilo dobro, saj bi se na izkušnji nekaj naučili. Dobili bi preverjen kader kulturnih menedžerjev. Si zamislite, da se nekomu dobesedno utrga in podtakne požar, saj gre vse prepočasi. Parcele, ki bi zazijale v mestu, so drage.Ne me basat. Kulturniki, alternativci ali kaj ste že, dajte postati trgovci, trdi pogajalci. Vsaj malo.
Dušan Hedl
Ni komentarjev:
Objavite komentar