Alternativna mariborska Pekarna

Delo,Sob, 25.08.2001

Po prepečencu kultura

Včasih so v vojaškem kompleksu pekli prepečenec

Danes je središče mariborske urbane (sub)kulture

-

Ko je jugoslovanska armada leta 1991 zapustila Slovenijo, je za njo ostalo precej zapuščenih objektov. V nekatere se je naselila slovenska vojska, drugi so počasi propadali. Eden takih je bila tudi vojaška pekarna v Mariboru. Leta 1993 so se na občini odločili, da bodo šest objektov, ki so bili namenjeni peki in skladiščenju kruha, namenili mladinski kulturi. S tem so želeli rešiti večino njenih težav, saj v Mariboru ni imela pravih možnosti za razvoj. Poleti 1994 so tako Pekarno zasedli mariborski alternativci in postala je eno redkih središč urbane kulture pri nas.
Kompleks Pekarne so začeli graditi že ob koncu 19. stoletja. V njej so sprva izdelovali prepečenec za avstro-ogrsko vojsko, potem pa pekli kruh za jugoslovansko vojsko. Zaradi starosti so vsi objekti danes v precej slabem stanju. Da ne postanejo nevarni uporabnikom, jih poskuša vzdrževati Zavod Pekarna Magdalenske mreže, ki je tudi upravljalec celotnega alternativnega kulturnega središča.
V skladišču za kruh
»Poleg tega da upravljamo kompleks, prirejamo tudi številne koncerte, pri nas vadi veliko mladih, povečini še neuveljavljenih skupin. V Pekarni ima prostore več športnih društev, med njimi potapljači in alpinisti. Na srečo je v neposredni bližini malo prebivalcev, zato že dlje časa nismo imeli nobenih težav s policijo,« je povedala Jerneja Borovnik, programska sodelavka Pekarne.
Slikar Borut Popenko je veteran, ki v nekdanji vojašnici ustvarja že od zasedbe leta 1994. »Pri zasedbi smo sodelovali vsi, ki smo potrebovali prostor za ustvarjanje. Začetki so bili anarhistični, imeli smo velike težave s financiranjem. Na srečo nam je ob strani stala občina, saj nas niso nikoli poskušali nasilno izseliti, kot se je dogajalo na ljubljanski Metelkovi,« se spominja Popenko. Ustvarja v velikem ateljeju v drugem nadstropju stavbe, imenovane Lubadar, ki je bila včasih skladišče za kruh. Ta je v precej slabem stanju, v njej ni tekoče vode in ogrevanja. »Kljub temu je boljše, kot če prostorov sploh ne bi imeli. V Lubadarju je namreč tudi precej mlajših slikarjev. Če ne bi ustvarjali tu, ne vem, kje bi. Najbrž se sploh ne bi ukvarjali z umetnostjo,« je pomen Pekarne za mlade umetnike predstavil Popenko.
Knjige za vsak žep
Eno izmed društev, ki danes delujejo v Pekarni, je društvo ljubiteljev knjig Ciproš. Ima približno 500 članov, vodi pa ga Marjanca Onič: »Naš namen je, da rešimo knjige, ki bi šle v odpis. Večino jih dobimo od ljudi in organizacij, ki jih ne potrebujejo več.« V stavbo Lubadarja so se ljubitelji starih knjig naselili leta 1996, približno pol leta po ustanovitvi društva. Marjanca Onič pravi: »Dejavnost, s katero se ukvarjamo, je nekomercialna in v bukvarni ni nihče zaposlen. Člani vse postorimo v prostem času, tako da je knjige moč kupiti popoldne.« Cena knjig, zdaj jih je naprodaj okoli 70.000, je odvisna od njihove ohranjenosti, vendar le redko preseže tisoč tolarjev. Za reševanje kulturne dediščine, torej odpisanih knjig, je društvo prejelo tudi plaketo mesta Maribor.
Nizka najemnina je bila razlog, da se je v Pekarni naselila še ustanova Iboga, ki jo vodi Marko Reza Resinovič, nedvomno eden najzanimivejših tukajšnjih ljudi: »Ustanova Iboga se ukvarja z iskanjem alternativnih načinov za premagovanje različnih vrst odvisnosti. Snov, ki daje zelo dobre rezultate, je ibogain, ki ga pridobivajo iz korenin afriške rastline Tabernathe iboga. Seveda tudi ta ne ozdravi vseh vrst odvisnosti pri vseh ljudeh, saj smo si preveč različni. Vendar je za zdaj gotovo najobetavnejši.« Resinovič se že več let trudi, da bi ga pri nas začeli klinično preizkušati. Predklinične teste so v tujini že opravili, kliničnih pa zaradi pomanjkanja denarja ne. »Ibogain je naravna molekula, ki je ni mogoče patentirati, zato farmacevtske industrije ne zanima. Poleg tega že en odmerek zadošča za ozdravljenje od različnih odvisnosti, tudi od alkohola, medtem ko ima farmacevtska industrija zelo rada zdravila, ki jih je treba jemati čim dlje, najboljše kar do konca življenja.« Ibogain pri nas ni prepovedan, saj so lani ugotovili, da za to ni razloga.
Mladi rockerji
»Smo eden redkih klubov v Mariboru, ki poslušamo pristno rock glasbo. Rock kultura ni več tako priljubljena, zato se ukvarjamo z njeno promocijo,« pravi Ramiz Derlić, predsednik kulturnega društva Mladinski center Indijanez, ki upravlja klub MC Pekarna. Njihovi prostori so v edini stavbi kompleksa, kjer se je resnično pekel kruh, na kar še danes spominja velikanska peč, ki je delovala od leta 1892 do 1991. Društvo ima približno tisoč članov, povprečno starih od 18 do 20 let, njihova temeljna dejavnost pa je prirejanje nekomercialnih koncertov. »Nov zagon je Indijanez dobil pred tremi leti, ko je vodstvo opozorilo na negativen odnos do drog in nasilja. V klubu imamo na teden od 1500 do 3000 obiskovalcev, odvisno od prireditev, pri nas vadi tudi nekaj glasbenih skupin, ki igrajo različne zvrsti glasbe,« je povedal Derlić.
Konec poletnega mrtvila
S koncem poletnih počitnic se bo v Pekarni končal čas, ko se najmanj dogaja. Novo sezono so začeli včeraj, nadaljevali pa jo bodo danes, ko bodo v razsutem zbirališču ljubiteljev alternativne kulture pričeli punk hard core festival No Border Jam. Na njem se bo predstavilo 19 skupin iz Avstrije, Belgije, Češke, Italije, Madžarske, Poljske in Slovenije, ki izvajajo tovrstno glasbo. Prvega septembra se bodo tam zbrali motoristi.
Gorazd Utenkar