Ko se sestavlja nova vlada; Večer, 09.12.2008

Ko se sestavlja nova vlada

Ko se sestavlja nova vlada, se zmeraj spomnim na trdo realistično misel Vitomila Zupana: "V vsakem človeku je suženj in samosilnik, zatirani in zatiralec; in samo trdo dejstvo, da vsi ne moremo biti zatiralci, nas deli v bolj ali manj zatirane, v večje in manjše zatiralce. Znana stvar je, da se je treba bati predstojnika, ki je doma copatar. Nekje je vsakdo zatiran, nekje je vsakdo zatiralec, pa če se tega zaveda ali ne. Ženske pa imajo poseben čut za to, kdo je v neki družbi vreden več, kdo manj. Vsaka si želi zmagovalca, ker si hoče pridobiti varnosti."A za današnje ženske bi težko trdili, da skrušeno čakajo na zmagovalce. Čez dan so dovolj pogumne same zase, ob poznih popoldnevih pa jih lahko vidimo, kako si notranjo gotovost nabirajo z zvitki armafleksa pod pazduho na poti do seans joge, tai chija in drugih krepčilnih dejavnosti za telo in duha. Toliko bolj nenavadna (da ne rečem smešna) in neskladna z duhom časa je zato patriarhalna drža kakšnega klenega moža na kakšnem vodilnem mestu. Hecno je, denimo, ko mariborski župan na javni tribuni za Pekarno razlaga prisotnim, da lahko on za razliko od ostalih sodelujočih govori dlje, saj je župan. Posebej zabavno je, ker to razlaga ravno pekarnarjem, saj njegova dikcija kaže, da ne razume niti Pekarne niti mentalitete ljudi v njej. Avtonomno misleči posameznik je pač edini pogoj za prestop praga tega kulturnega centra. Županova očetovsko pokroviteljska drža ne more biti v Pekarni magdalenske mreže nič drugega kot izžvižgana.Nasploh me slovenski politiki v svojih prizadevanjih pogosto spominjajo na kolege iz nekega drugega, davno minulega časa. Spominjajo me, na primer, na Franja Žebota, priljubljenega mariborskega parlamentarnega poslanca Slovenske ljudske stranke (SLS) v prvi jugoslovanski državi. Ko je dotedanji tajnik SLS januarja 1922 izvedel, da bo zasedel mesto v beograjski narodni skupščini namesto preminulega poslanca Franca Piška, se je prizadet zaradi smrti in hkrati vesel zaradi nepričakovanega poslanskega položaja v uredništvu mariborske Cirilove tiskarne, ki je hkrati delovala kot katoliški kulturni center, bridko in na glas razjokal. A ganjen ni bil le Franjo. Kot v svojih spominih opisuje urednik Januš Golec, ni bila nikoli do tedaj kakšna vesela vest na mariborskem Glavnem trgu sprejeta s tako gromovitim navdušenjem "od vseh tam zbranih mesarjev, drugih moških, branjevk in prodajalk kot sporočilo, da je obče znani in priljubljeni Žebot kar v skoku dosegel tako veliko čast in dostojanstvo. Vsak mu je skušal stisniti v znak veselja in priznanja roko in ga pozdraviti kot poslanca." Na Žebotovo čast so se pričele gostije po vseh mariborskih krčmah. Franjo Žebot je vsa kasnejša leta kot parlamentarni poslanec ohranil neposreden in pristen stik z volivci, pri čemer je izkazoval izredno impulzivnost in čustveno zavzemanje za reševanje političnih problemov.Sodobniki so trdili, da je imel Žebot retorično spreten in samozavesten nastop ter je tako postal eden najbolj priljubljenih ter občudovanih ljudskih govornikov. Na skupščinskih volitvah februarja 1925 je Žebotova SLS na Slovenskem prepričljivo zmagala z zahtevo po slovenski avtonomiji v okviru Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. V mariborskem volilnem okrožju je bil Žebot kandidat volilnega okraja Maribor - levi breg. Po volitvah se je zahvalil volivcem; izrazil je veselje, da je ostala SLS v Mariboru najmočnejša stranka, in zaključil, da je ponosen, ker ima v narodni skupščini čast zastopati poštene Mariborčane vseh slojev. Ko je marca 1925 v parlamentarnem verifikacijskem odboru novoizvoljeni demokratski poslanec za mariborsko-celjsko volilno okrožje Ljudevit Pivko SLS očital proavstrijskost in antidržavnost ter zahteval odvzem mandatov poslancem SLS, je Žebot malodane fizično nastopil proti njemu. Udarjal je po poslanski klopi in vpil: "Tako govorijo lopovi! Ali vam ni znano, koliko pristašev SLS je bilo ob začetku aretiranih radi svojega slovenskega mišljenja. Vaši pristaši so se pa skrivali. Na slovenske pozdrave še odgovarjati niso upali. Sram naj vas bo, da črnite pošteni slovenski rod." Medsebojno obtoževanje in vpitje slovenskih poslancev je za pol ure prekinilo sejo. V osebnem arhivskem fondu Franja Žebota se je za leto 1927 ohranilo veliko pisem posameznikov, v katerih so ga prosili za rešitev materialnega ali pravnega položaja, večkrat pa so se nanj obračali zgolj kot na moralno avtoriteto, ki naj se kot energičen človek zavzame zanje. Žebot je to največkrat resnično storil, pa vendar je julija 1927 kaplanu iz Slovenske Bistrice na njegovo prošnjo utrujen, a z očitno zavestjo o svojem planetarnem poslanstvu odgovoril, da mu zaradi preobilice dela ne more pomagati: "Več sto pisem in aktov leži tu na mizi še nerešenih. Od ranega jutra ves dan me oblegajo ljudje in prosijo za razne intervencije."Z razglasitvijo diktature januarja 1929, ko so bile politične stranke razpuščene, se je Žebot poslovil od aktivne politike. Postal je vodja ekspoziture Vzajemne zavarovalnice za Štajersko in načelnik mariborskega Okrajnega cestnega zastopa. Kot poslanec je za SLS na Štajerskem v dvajsetih letih prejšnjega stoletja odigral pomembno vlogo, kar dokazuje velika volilna podpora na parlamentarnih volitvah v letih 1923-1927. Danes bi rekli, da se je Žebot politike loteval populistično, saj je v narodni skupščini izbiral politično občutljive probleme (v današnjem žargonu jim lahko rečemo medijsko zanimivi), ki so terjali transparentne in hitre rešitve. Volivci so njegove akcije zlahka spremljali tudi v omejenem medijskem prostoru brez radia in televizije. Kot poslanec je Žebot večkrat postopal politično netaktno, grobo in surovo. Delno je bilo njegovo obnašanje posledica značajske nepreudarnosti, deloma pa odraz stanja duha po prvi svetovni vojni, ki je preoblikovala medčloveške odnose in stare predvojne vrednote ter politične sisteme zamenjala z novimi.

DR. MATEJA RATEJ, ZRC SAZU