Stop, kulturna cona!
Ob vseh mogočih polemikah, različnih interpretacijah in prolongirani kalvariji okrog neurejenega položaja mariborskega kulturnega centra Pekarna, katerega prostori so namenjeni porabnikom in ustvarjalcem alternativne kulture, pa tudi vsem drugim, ki se ne zadovoljijo zgolj s preferirano oziroma etablirano umetnostjo, se je v moji raztreseni glavi porodilo nekaj vprašanj in pomislekov. Mesto Maribor je pristopilo k projektu obnove Pekarne in z združenimi močmi sproduciralo hvalevreden sklep, da je kulturni center potreben obnove in ave, logos!, da lokalna skupnost ne pozna potreb mladih, zato bi bilo smiselno razdelati strategijo razvoja mladinske dejavnosti, ker mesto pač (še) ni mladim prijazna občina. Ta zaključek lahko mirno razširimo tudi na nacionalno raven.
Vsem znani zapleti zaradi predlagane selitve Pekarne in njene nezmožnosti sobivanja s stanovanjskim naseljem v njeni neposredni bližini me spominjajo na moje sosede, ki so na nekem sestanku hišnega sveta strastno razpravljali o tresenju njihovih lestencev in načetih živcih in še huje: načetih temeljih našega delavskega bloka! Obtožena - jaz - sem imela na voljo dvoje: naj hčerko, ki je po stanovanju rada plesala, prepevala, nastopala, glasno deklamirala, tekala in odbijala napihljivo žogo, deložiram ali strogo sankcioniram. Meni je bil radoživi duh mojega otroka tako ljub, da sem raje tvegala potencialno tožbo, dasiravno sem se izmazala in o kakšnem radoživem duhu v najstniškem telesu moje hčerke z izjemo posameznih histeričnih eskapad dandanes ni več duha. Ustvarjalnost so iz nje izgnali barantači s kulturo mladih, za katero stojijo demoni ekonomije.
V zavod Pekarna je po mojih podatkih združenih preko trideset aktivnih skupin, ki pri mladih še negujejo subkulturo in jim s tem celo podeljujejo legitimnost ustvarjalnega, neodvisnega, družbenokritičnega duha, kajti v celoti gledano je današnja generacija mladih po eni strani daleč najbolj neodzivna in po drugi daleč najbolj zapravljiva generacija sploh. Trgovci so za tarčo vzeli mladino in iz njene kulture ustvarili največji posel. V ta namen je razvitih ogromno mehanizmov preučevanja mladih, njihovega načina dojemanja sveta, vzorcev razmišljanja in vedenja. Blagovne znamke tekmujejo za njihovo pozornost, navzven se zdi, da trg prepozna in govori njihov jezik, tudi zato se današnja kultura na vse pretege infantilizira. K sreči so mladi nepredvidljiva generacija in je trend nekaj izmuzljivega, nekaj, kar lahko že naslednji trenutek utone v poplavi skomercializiranega, skonstruiranega kulturniškega undergrounda, nadomesti ga nov trend, ki ga ekonomija ubije tisti hip, ko ga odkrije. Zato je nenehno pehanje za večno spremenljivko, ki bo za hip ali dva prodala nov življenjski slog, enako iskanju igle v kopici sena.
Mainstreamovski trg hlasta za novimi izzivi, najraje mladostniškim uporništvom, ki je že uspešen prodajni artikel in je vkomponiran v večino izdelkov za mlade. Korporacije so s svojo oglaševalsko mašinerijo nenasitne. Toda dobičkonosni posel samo na videz uspe tistim, ki na svojo stran pridobijo najstnika. V resnici uspe tistim, ki jih nihče ne pridobi na svojo stran. In zato je tako zelo pomembno, da Pekarna ohrani tako svojo identiteto kot celovitost in da končno (p)ostane nepogrešljiv del urbanega okolja in domicil kulturnemu ustvarjanju, ki presega tako klasične kulturne tendence kot vpetost mladih v potrošniško manijo.
Več mladinskih centrov in manj nakupovalnih, pa mladim nihče več ne bo mogel prodati njihove lastne podobe. In zato potrebujemo Pekarno natanko tam, kjer je.
Še več. Več Pekarne in več Pekarn!
Janja Vidmar
Ni komentarjev:
Objavite komentar