torek, maj 05, 2009

Kulturaža - Delo, 25.04.2009

Kulturaža

Rešitve ni

Mariborskemu kulturnemu centru Pekarna se slabo piše. Zanj pravzaprav ni rešitve. Če ga obnovijo, to ne bo več center alternativne kulture, subkulture ali neodvisne kulture (vsi ti termini so dandanes že povsem demode, ampak kako danes označiti kulturno zadevo, ki nima nič opraviti z gala premierami, kravatami, prigrizki in kvazi intelektualnim čebljanjem med odmori), če ga ne obnovijo, se bo prej ali slej sesul vase. Pekarno čaka torej transformacija v še en klasičen kulturni center ali pa morda postopen zdrs v nekakšno slovensko različico danske Christianie.

Priznam, da mi lani pri pohajanju po tej slavni skvoterski četrti v Københavnu ni bilo prav prijetno. Fotografiranje je prepovedano, sicer mimogrede dobiš v glavo kamen ali pa morda še kaj drugega, zato sem fotoaparat potisnil v torbo in poskušal zbrati čim več vtisov. Vendar je bilo teh bore malo. Pričakoval sem pač nekakšno lenobno sproščenost, neobremenjene mlade ljudi, ki med kajenjem trave denimo sadijo travo, lončarijo, slikajo, protestirajo proti globalizaciji, ameriškemu imperializmu in uporabi pesticidov pri gojenju brstičnega ohrovta, namesto tega pa je bilo med sesutimi stavbami in sesutimi avtomobili videti predvsem mrke, naveličane poglede, ki so dajali vedeti, da v svobodni državi Christianii niso nezaželeni le policisti ali mestni možje, temveč tudi drugi obiskovalci. Še zlasti novinarji. Ob tem sem se spomnil na danskega novinarja, ki je pred časom izvedel svoj eksperiment, ko se je v dobri veri, da se lahko tudi sam prelevi v skvoterja, poskusil naseliti v eni od zapuščenih hiš. In ne samo to. Da bi malo provociral, je začel pred hišo prodajati coca-colo in pomaranče iz Izraela, češ da se zaveda, da so ti produkti zaradi zločinskih ZDA in Izraela tam prepovedani, vendar se mu to zdi manj sporno kot prodajanje hašiša in heroina mladoletnikom. Požel je kaj malo razumevanja.

No, Pekarna še ni tako daleč. Tam se je mogoče povsem svobodno sprehajati, fotografirati, piti coca-colo in lupiti pomaranče z vseh koncev sveta, poleg tega se dogaja marsikaj zanimivega ali vsaj kratkočasnega, vendar stanje tamkajšnjih stavb ni tako zelo drugačno od sorodne četrti v Københavnu. To pa je moteče predvsem za stanovalce bližnjega stanovanjskega naselja, ki so ga odprli nedolgo tega. In od tod – poleg raznih nepremičninskih mešetarjenj – izvirajo tudi zamisli o preselitvi Pekarne. Ta načrt se je izjalovil, zato pa so, tipično v mariborskem slogu, zdaj mestni možje predstavili arhitekturni načrt, ki bo Pekarno spremenil v skoraj guggenheimsko razkošen kulturni center.

Kljub dobri veri, da bodo v Pekarni njihovo razkošno ponudbo sprejeli z odprtimi rokami, pa tam grozijo z zasedbo. Kar je nekoliko nenavadno, saj so jo zasedli že pred petnajstimi leti in doslej še nisem dobil informacije, da bi se umaknili z bojnih položajev. Kakor koli že, odbor za Pekarno se požvižga na načrte, ker jih mesto ne sprejema kot partnerje, glede na dosedanje slabe izkušnje z občinskimi možmi pa Pekarne ne nameravajo deliti z nikomer. Niti z Mladinskim kulturnim centrom, ki naj bi se tja preselil, niti z Radiem Marš, ki ga naganjajo iz študentskih domov, niti s planinskim društvom, kjer bi radi nadobudneže učili prostega plezanja. Lepo vas prosim, kako pa bi bil videti alter kulturni center, po katerem bi se sprehajali zagoreli planinci. Napetost se torej stopnjuje, vendar vzrokov za paniko ni. Za skoraj osem milijonov evrov težko naložbo ima mesto za zdaj le desetino te vsote, kar je povsem utemeljen razlog, da se ohladijo tako navdušenje kot zamere. Rešitve za Pekarno ni.

Peter Rak

1 komentar:

kula pravi ...

zanimivo