Poslovne skrivnosti
ORLANDO URŠIČ
Od vseh kulturniških izjav v letu 2008 so zagotovo med največjimi biseri tiste o poslovnih skrivnostih v zvezi z evropsko prestolnico kulture (EPK). Najprej so zadevo v meglo zavijali prijavitelji, potem pa še od občine imenovani direktor, ki je k temu dodal apel, naj si nihče ne drzne dvomiti o njegovem delu. Nihče ni dvomil. Problem je razkritje, da je največja izmed poslovnih skrivnosti pravzaprav postavka EPK na mariborski občini, od koder se je v Narodni dom zlilo slabega pol milijona evrov. Za dober začetek, za lažje prepričevanje imaginarnih gospodov v Bruslju, ki naj bi ugotovili, da je Maribor tik pred uradno potrditvijo kandidature prav zaradi dveh festivalov, za katera je Narodni dom dobil omenjeni denar.
Tudi tu nihče ne bi dvomil, če to ne bi bila poslovna skrivnost. Če bi bila zadeva javno objavljena, bi se na to postavko lahko prijavile tudi druge mariborske kulturne ustanove, ki se s svojimi projekti prav tako pripravljajo za leto 2012. Sledil je pričakovan in razumljiv revolt javnosti in kulturnikov, največji revolt pa se je zgodil pri tistih, ki so projekt EPK prijavili. To je logično, saj so si tudi ti projekt EPK razlagali po svoje in si od tega marsikaj obetali, morda tudi že pred letom 2012. In zakaj bi zdaj bil črna ovca g. Vladimir Rukavina, šef prestolnice in obenem šef Narodnega doma? Občina mu je ta denar pač dala in zakaj ga ne bi vzel? Je on dolžan javno objavljati, da na občini obstaja neka postavka za pol milijona evrov? Ni, to je dolžna storiti občina. Vse, kar mora g. Rukavina dojeti, je to, da so v Mariboru še druge kulturne ustanove, in naj, če že ima vpliv na vodstvo občine, poskuša doseči, da se bo ta postavka povečala s sedanjega pol na denimo poldrugi ali pa dva milijona evrov.
In zakaj o tem sploh še pisati, ko pa je v kratkem vmesnem času izbilo še toliko drugih kulturniških novosti, začenši s tisto o prepolovitvi sredstev zavodu Pekarna oziroma njegovi nameravani pripojitvi k Mladinskemu kulturnemu centru? Prav zaradi tega. Očitki, da je EPK predvsem politični projekt, so nesmiselni, saj je nosilec projekta vendar mesto, ki ima občino, ki je že po svoji definiciji predvsem politična ustanova, in logično je, da občina mora imeti prste vmes. Vprašanje je samo, na kakšen način se tega loteva. Izključevanje kulturne javnosti in strokovnjakov pri načrtovanju takšnega projekta, kot je Evropska kulturna prestolnica, lahko občino nazadnje pripelje do tega, da bo morala celoten projekt zares izpeljati kar sama, ker nihče več ne bo želel sodelovati. Denimo, da lahko razumemo, da občina pri takem projektu večino svojih sredstev usmeri predvsem na zavode, ki jih je sama ustanovila. A če se tako odloči, ne more hkrati trobiti, da je to vseslovenski projekt, odprt za vse, željne sodelovanja, in podobno. Zelo resno kaže, da je trenutna občinska oblast kulturo postavila na nekakšen stranski tir in svojo pozornost vse bolj usmerja na univerzijado. Če k temu dodamo nedavno županovo napoved, da na naslednjih lokalnih volitvah ne bo več kandidiral in da ga zanima gospodarstvo, smo lahko upravičeno zaskrbljeni nad tem, ali sploh kdo na občini trenutno ima na mizi projekt EPK. Je mogoče, da sedanji župan, ki se v bistvu poslavlja, o tem projektu ne razmišlja več prioritetno, pač pa je tam nekje, v nekih predalih, prepuščen samemu sebi?
Iz ugotovljenega vidimo, da nam po eni strani ne ustreza, da je EPK politični projekt, po drugi strani pa si ne moremo predstavljati možnega črnega scenarija, da bi bil ta projekt prepuščen kulturnikom samim. V tem primeru bi zadeva potekala precej stihijsko, kajti tudi kulturniki sami smo v Mariboru v tem trenutku razdeljeni na dve, tri skupine: imamo občinske zavode, ki bodo znotraj velikih sredstev, ki jih dobijo od svoje ustanoviteljice, nekaj že naredili, imamo kulturne zavode, ki jih ni ustanovila občina in bodo morali znotraj svoje strukture prihodkov nekaj roditi, imamo pa tudi majhne, finančno slabe kulturne ustanove, ki pa vendarle nekaj delajo. Poleg naštetih bi najbrž v mariborski kulturni spekter lahko uvrstili še odmirajoče oziroma tiste, ki jih občina s svojim ravnanjem briše z zemljevida ali pa jih vsaj potiska nekam na rob. Med te zagotovo sodi Pekarna, za katero seveda ne moremo reči, da je zadnja, saj trenutna občinska oblast preseneča iz dneva v dan in nič več se ne zdi gotovo.
V letu 2010 bo Ljubljana evropska prestolnica knjige in z javnim pozivom pravzaprav že sestavlja program, ki bo dejansko vseslovenski. V Mariboru pa imamo odhajajočega župana, imamo poglavarja mesta, ki nam govori, da ga lahko kritiziramo, da lahko o njem govorimo in pišemo, kar hočemo, vendar da on odhaja v gospodarstvo. Čeprav je lahko to tudi politični trik (tik ob koncu mandata lahko razglasi, da se je po dolgem prepričevanju vendarle odločil kandidirati), je v času, ko je pred nami tako rekoč zgodovinska priložnost, dajanje takšnih izjav skrb vzbujajoče in tu ne mislim le na področje kulture.
Kakor vse kaže, bo leto 2009 na eni strani v znamenju boja Pekarne za svoj obstoj, na drugi strani pa v znamenju vojne za mesto šefa EPK. Že zdaj vidimo, da je g. Rukavina, ki je v zvezi z EPK marsikomu najbrž zmešal marsikatero štreno, deležen nekakšnih pozivov k odstopu. Poziv k odstopu smo lahko nedavno brali v Večeru, šlo je za poziv k odstopu med vrsticami in to s strani prijaviteljev Maribora za EPK. Ti pa imajo seveda svoje interese, svojo igro, predvsem pa svojega kandidata ali kandidatko. Kadar torej poslušamo pozive k odstopu g. Rukavine z mesta šefa EPK, se moramo najprej vprašati, kdo ga k odstopu poziva. Če ga poziva k odstopu nekdo, ki je tudi sam v igri, takšni pozivi niso najbolj kredibilni. Konec koncev lahko vsako leto do leta 2012 imenujemo novega šefa prestolnice, ampak to še vedno ne bo zagotovilo, da bomo projekt EPK tudi izpeljali.
(foto: Janko Rath)ORLANDO URŠIČ
Ni komentarjev:
Objavite komentar