torek, marec 08, 2011

IZZA IMENI (23.2.2011) vs LAIBACH KUNST PERSPECTIVES 1980-2011, Facebook, 24.02.2011


IZZA IMENI (23.2.2011) vs LAIBACH KUNST PERSPECTIVES 1980-2011 (24.2.2011)

Matej Modrinjak Facebook

Da si olajšam argumentiranje in utemeljevanje na primerih "iz glave", bom postavil na tehtnico dva dogodka, ki sta ugledala luč javnosti Maribora v tem tednu. otvoritev skupinske razstave IZZA IMENI in otvoritev LAIBACH KUNST PERSPEKTIVE 1980 - 2011.


Ad-hock koncept ki ga je skoordinirala Nataša Berk se lahko popolnoma legitimno postavi ob bok retrospektivni razstavi ustvarjalcev LAIBACH. Mnogoterost izraznih tehnik, kvaliteta posameznih objektov, bizarnost posameznih objektov, zaznamo na obeh postavitvah. Odleglo mi je, ko sem se sprehodil skozi ogromne prostore in sprevidel, da LAIBACH ni bog, odleglo mi je ko sem se zdrenjal skozi ulico in sprevidel da nisem jaz v bedu, temveč da Beda je. Mogoče bi od retrospektive mojih idolov pričakoval še več. Mogoče bi od ustvarjalcev v Mariboru lahko pričakoval več. Mogoče si Maribor v tem trenutku še ne zasluži več, saj še ni 2012. Mogoče se najboljše špara za konec. Če je to začetek, z veseljem pričakujem nadaljevanje!


Presenetili so me identični detajli: performativno zaključevanje razstave, merchandize, otvoritev, pogostitev. Z nekaj razlikami - IZZA IMENI ima 30 umetnikov, retrospektiva LAIBACH nima nobenega. IZZA IMENI nima nobenega budgeta, LAIBACH ima enega. Na otvoritvi v UGM se je za kulturo lobiralo, na Koroški se je o kulturi bediralo.


v UGM ena usta ki kričijo: "v bedo se poglabljamo!", vsa dela v en glas, z istimi besedami. na Koroški mnogo ust kriči:"v bedo se poglabljamo!" vsako delo iz svojega zornega kota, vsak po svoje utemeljuje pozicijo v kateri obstaja.

Seveda prevagajo LAIBACH - ki ponovno dokažejo, da individualno nima mesta v družbi in da je družba dovzetna za eno, enostavno in ne mnogotero.


Kakor bi prezrcalil dogodka - če bi se zvrstila v obratnem vrstnem redu, bi se celo lahko zalotil, kako obtožim Natašo Berk posnemanja... Sam dogodek otvoritve je bil tako na Koroški, kot v umentostni galeriji izpeljan glamurozno. Prostori napolnjeni z obiskovalci, lačnimi kulturnega naboja, so zapolnili kapacitete za skupinsko uživanje v javni prireditvi. Gospe ki so nagovarjale zbrane, izgovarjale so besede ki nimajo nikakršne teže, so brez pomena. Samopromocijski performanci so ljudi prikovali na svoja mesta, kar mi je omogočilo da sem si nemoteno ogledal razstavljena dela.

Če se odpraviš na razstavo v UGM in te razstavljeno zabedira, lahko svoje občutke izbalansiraš z ogledom razstave na Koroški 18. Kar velja seveda tudi v obratni smeri.

Ni komentarjev: