Gregor Kosi, direktor Pekarne - Magdalenske mreže:
Gregor Kosi, direktor Pekarne - Magdalenske mreže: "Lent je lep, festivalsko postane še zgoščen. Kot pripadnik kulture, ki ne vzpostavlja stroge ločnice med nastopajočim in potrošnikom ter namesto publike prakticira moštvo, nisem pristaš množične psihologije in poceni konzuma. Lent je torej premišljeno zgoščen, po novem ima še ladjico s previsokimi ograjami. Slednje se najlepše pokažejo v argumentiranju porabe javnega denarja - komu, koliko, za kaj. V tem primeru me Lent ne zapelje tako zlahka. Trajnostni učinki in javni interes imajo s "festivalsko-turistično" paradigmo bolj malo skupnega. Javni interes prehitro postane le izgovor za financiranje zasebnega. Lent seveda opravlja pomembno preddopustniško funkcijo, iz ulic s trgovinami naredi ulice s trgovinami in z ljudmi. Naša organizacija podpira njegov ArtKamp, na katerem smo sodelovali s projektoma Maribajk (s kreativno obnovo odsluženih koles) in z lutkovno igrico Trije vitezi iščejo zaklad, ker verjamemo, da je ključ mestnih ulic v mladih, ne v trgovini."
Milojka Kline, muzejska svetnica Umetnostne galerije Maribor: "Že vrsto let sem redna obiskovalka Lenta in prepričana sem, da v pestri ponudbi festivalskega dogajanja prav vsak lahko najde kaj zase. Tudi letos sem največkrat obiskala jazz oder, ki je ponujal veliko odličnih glasbenih nastopov, med njimi nekaj resnično prestižnih. Upam, da opazen kakovostni preskok jazzovskega programa ni le naključna "dobra letina", ampak uvodna predstavitev nove festivalske stalnice. Ves čas pa me jezi zgoščenost ponudbe, saj se dogodki, ki bi jih sicer z zanimanjem obiskala, časovno prekrivajo in odločitev, kam in kdaj, je marsikdaj težavna."
Dušan Hedl, kulturni menedžer: "Vseeno sem se odločil izraziti javno mnenje o tem festivalu. Četudi v Mariboru vlada takšna klima, da tisti, ki se odločimo izraziti kritično javno mnenje, čutimo posledice tako, da ne dobimo več javnih sredstev za projekte. Je pa to, da si ljudje ne upajo izraziti javnega mnenj, izredno slabo za razvoj podjetniškega duha v demokratični družbi. A od mene tako ali tako nihče ne pričakuje, da bom vljudnostno milosten do tistih, ki zaščiteni v topli gredi trošijo naša skupna javna sredstva. Pa še to menim, da so kritična mnenja pravzaprav zastonjski nasveti, če jih naslovniki znajo in so jih sposobni uporabiti.
Meni je Lent celo všeč in tudi letos smo šli na pivo in čevape. Problem pa je, ker se za to porabljajo javna sredstva. Če Mariborčani želijo poletni festival vse poletje, je treba sredstva in delovna mesta javnega zavoda razdeliti na pet delov, na pet organizacij in te si naj konkurirajo med seboj. Kar se sredstev sponzorjev tiče, dajo največ državna podjetja, kar so v končni fazi spet javna sredstva. Ob razdelitvi na več organizacij bi od sponzorske politike bilo mogoče celo pričakovati marketinške učinke. Javni zavodi, razen velikih državotvornih narodnih institucij, tudi niso primerni za organiziranje kulturnih dejavnosti.
Ko sem ob priložnosti Ludviku Toplaku udrihal čez Festival Lent, mi je odvrnil, da ljudje potrebujejo zabavo. Ja, samo kaj pa je tukaj zabavnega, razen vedno ponavljajočih se pop glasbenikov. Če pogledamo strukturo publike, zanjo ni nobene ponudbe. Zakaj bi se bilo vedno treba pretvarjati, da organiziramo kulturo, saj ljudem ob čevapih res lahko ponudimo tudi malo populizma. Tudi vedno ponavljajoči se pozivi k združevanju sil kulturnikov so mariborska izmišljotina, saj se s tem umetno in nasilno preprečuje konkurenčnost v kulturi; če ni konkurence, ni razvoja. Če k temu prištejemo kulturo organizacije in neučinkovito porabo javnih sredstev v kulturi, potem lahko jasneje vidimo, od kod izhajajo razlogi za zastoj v razvoju slovenske družbe. Kultura bi lahko bila odličen inkubator, mala šola za druge javne službe, za njihov napredek. Pa je prav nasprotno, razvoj zadržuje. Vse to prehaja in ima velike učinke tudi v podjetništvu in gospodarstvu. Tako je krog zastoja v družbi zaključen. Maribor bi lahko imenovali Goli Maribor, po Golem otoku. Samo zamenjamo besedi informbiro s podjetništvom v kulturi pa dobimo odlično zgodbo za poletno branje."
Milojka Kline, muzejska svetnica Umetnostne galerije Maribor: "Že vrsto let sem redna obiskovalka Lenta in prepričana sem, da v pestri ponudbi festivalskega dogajanja prav vsak lahko najde kaj zase. Tudi letos sem največkrat obiskala jazz oder, ki je ponujal veliko odličnih glasbenih nastopov, med njimi nekaj resnično prestižnih. Upam, da opazen kakovostni preskok jazzovskega programa ni le naključna "dobra letina", ampak uvodna predstavitev nove festivalske stalnice. Ves čas pa me jezi zgoščenost ponudbe, saj se dogodki, ki bi jih sicer z zanimanjem obiskala, časovno prekrivajo in odločitev, kam in kdaj, je marsikdaj težavna."
Dušan Hedl, kulturni menedžer: "Vseeno sem se odločil izraziti javno mnenje o tem festivalu. Četudi v Mariboru vlada takšna klima, da tisti, ki se odločimo izraziti kritično javno mnenje, čutimo posledice tako, da ne dobimo več javnih sredstev za projekte. Je pa to, da si ljudje ne upajo izraziti javnega mnenj, izredno slabo za razvoj podjetniškega duha v demokratični družbi. A od mene tako ali tako nihče ne pričakuje, da bom vljudnostno milosten do tistih, ki zaščiteni v topli gredi trošijo naša skupna javna sredstva. Pa še to menim, da so kritična mnenja pravzaprav zastonjski nasveti, če jih naslovniki znajo in so jih sposobni uporabiti.
Meni je Lent celo všeč in tudi letos smo šli na pivo in čevape. Problem pa je, ker se za to porabljajo javna sredstva. Če Mariborčani želijo poletni festival vse poletje, je treba sredstva in delovna mesta javnega zavoda razdeliti na pet delov, na pet organizacij in te si naj konkurirajo med seboj. Kar se sredstev sponzorjev tiče, dajo največ državna podjetja, kar so v končni fazi spet javna sredstva. Ob razdelitvi na več organizacij bi od sponzorske politike bilo mogoče celo pričakovati marketinške učinke. Javni zavodi, razen velikih državotvornih narodnih institucij, tudi niso primerni za organiziranje kulturnih dejavnosti.
Ko sem ob priložnosti Ludviku Toplaku udrihal čez Festival Lent, mi je odvrnil, da ljudje potrebujejo zabavo. Ja, samo kaj pa je tukaj zabavnega, razen vedno ponavljajočih se pop glasbenikov. Če pogledamo strukturo publike, zanjo ni nobene ponudbe. Zakaj bi se bilo vedno treba pretvarjati, da organiziramo kulturo, saj ljudem ob čevapih res lahko ponudimo tudi malo populizma. Tudi vedno ponavljajoči se pozivi k združevanju sil kulturnikov so mariborska izmišljotina, saj se s tem umetno in nasilno preprečuje konkurenčnost v kulturi; če ni konkurence, ni razvoja. Če k temu prištejemo kulturo organizacije in neučinkovito porabo javnih sredstev v kulturi, potem lahko jasneje vidimo, od kod izhajajo razlogi za zastoj v razvoju slovenske družbe. Kultura bi lahko bila odličen inkubator, mala šola za druge javne službe, za njihov napredek. Pa je prav nasprotno, razvoj zadržuje. Vse to prehaja in ima velike učinke tudi v podjetništvu in gospodarstvu. Tako je krog zastoja v družbi zaključen. Maribor bi lahko imenovali Goli Maribor, po Golem otoku. Samo zamenjamo besedi informbiro s podjetništvom v kulturi pa dobimo odlično zgodbo za poletno branje."
Dušan Hedl, kulturni menedžer
Milojka Kline, muzejska svetnica Umetnostne galerije Maribor
Ni komentarjev:
Objavite komentar