Da politična ureditev in družbene razmere danes v Sloveniji niso niti blizu tistemu, "za kar smo se borili" v osemdesetih in devetdesetih, je jasno vsakomur, razen nekaj stotim privilegiranim koritnikom, skledarjem in kar je še takih, ki so si v igri z ljudstvom tako lepo opomogli. O tem iz dneva v dan berete na ostalih straneh tega časopisa, zato si sam zadajam drugačno nalogo, ki pa je precej bolj nespodobna kot le zmerjanje oblasti.
Kadar je oblast slaba, se najboljše po navadi skriva tam, od koder delujejo silnice proti njej. Ker imamo danes domnevno neke vrste demokracijo ali resneje rečeno, vsaj grobi približek temu, kar je njen minimum, in se nasprotnikom vladajočega režima ni več treba skrivati po pisateljskih klubih, založenih z buteljkami odličnih vin in spodobno jedačo, ampak jih najdemo ob belem dnevu s piksnami piva in s špineli med prsti v avtonomnih conah kot novodobnih centrih urbane radikalnosti. Kakšne so torej v tej sistemski retardaciji domovine razmere v slovenskih protisistemskih gibanjih, kot ta nova žarišča družbenega radikalizma poimenuje levičarski sociolog Wallerstein?
Do tega preizpraševanja me je nazadnje privedlo vabilo urednika letošnje 7.-8. številke Dialogov. Vodilna tema je bila osvetliti pot, ki jo je v petnajstih letih prehodila mariborska avtonomna cona Pekarna oziroma s tem projektom povezana skupina aktivistk in aktivistov, še posebej v luči idej mestnih veljakov, da bi Pekarno na sedanji lokaciji zaprli in preselili kam drugam. Po mojem sicer dislociranem mnenju je vzpon Pekarne zaslužen za marsikaj, med drugim za to, da Maribor danes ne živi več kot veliko predmestje livadam, ki ga obdajajo, brez lastnega urbanega presežka.
Prispevek v nadaljevanju vendarle ni napisan kot kritika mestne oblasti, čeprav ta Pekarni še naprej streže po življenju. Ponujena priložnost je raje zlorabljena kot neobjektivno zgražanje nad pomanjkanjem radikalnih vsebin avtonomnih con v Sloveniji, ki bi bile lahko neprecenljiva protirežimska silnica, pa je to, kar se je iz njih izcimilo, prej legitimizacija samooklicanega kozmopolitizma provincialnih oblastniških kopitarjev.
Z manjšimi lepotnimi popravki gre torej rojstnodnevna voščilnica Pekarni takole: "Pekarne, Metelkove, art centri, mladinski centri, kudi in kar je še svetinj slovenske urbane antiscene, se bolj malo zanimajo za mnenje tako neeminentnega osebka, kot sem sam. Kadar se to vendar zgodi, pa se vedno iz enakega razloga. Dotični nepogrešljivi del antiscene je v škripcih, bodisi ker mu hoče kdo kaj vzeti - po navadi kaj, kar je sicer javna ali skupna dobrina, ali pa, ker mu kdo česa noče dati - po navadi česa, kar je sicer javna ali skupna dobrina. Ampak to zdaj ni pomembno. Gre za klice v sili, ki neeminentnim osebkom nalagajo razumevati črno-belo iztočnico, ki jo zastavi vsakični nepogrešljivi, in svoj gnev usmeri v neki drug eminentni osebek, ki ima kaj za bregom v zvezi s prvo eminenco. Tako rekoč bi moral biti vesel, da se včasih - pa četudi kot pešak z navadnimi vilami - lahko udeležim pohoda za svetle cilje ob boku zamaskiranih tovarišev (ki se razkrijejo le za izjavo za dnevnik na komercialni televiziji), ki se, kot pravijo, razdajajo za cel svet.
V resnici pa je urbana radikalnost razvrednotena. Najava spomladanske manifestacije v Ljubljani proti nasprotnikom graditve džamije s hujskaško produkcijo neonacizma (Andrej Kurnik iz avtonomne cone Rog) je samo pika na i v rutinskih praksah teh skupin in njihovih protagonistov, da si rišejo monstruozne nasprotnike, zle (in po možnosti zraven še pijane) župane, naciste, kapitaliste, elitiste, G20, Nato, WTO, Svetovno banko.. Ti so tako veliki, močni, do ljudstva tako brezbrižni... in tako nesporni simboli naših vsakdanjih neravnovesij, da sami po sebi docela prikrijejo majhnost, praznost in izgubljenost tega nasproti jim razšopirjenega in spakujočega se obvezno zamaskiranega urbanega radikalizma.
Med tistimi, ki se imajo za najbolj čisto radikalno nasprotje enoumju globalnega kapitalizma, je v resnici še vedno v ospredju boj za priznanje njihove pravice do družbene infantilnosti: da si prisvajaš javno in skupno, podpisuješ pogodbe, ki jih ne spoštuješ, jemlješ kredite, ki jih ne vračaš, da pridigaš humanizem in živiš kot trgovinski posrednik v dampinški prodaji piva na drobno. Kaj lahko še kdo naredi antisceni, česar si ni že sama? Urbani radikalizem je sprevrženo dvoličen, motiv te dvoličnosti pa je izsiljevanje posebnih ugodnosti zase pri oblasti - ne za visoke cilje, ki so v njihovih teorijah itak neuresničljivi (kot piše njih vzornik, Antonio Negri), ampak le, da bi na tuj račun vztrajali v bratstvu enoumne sistemske, režimske negacije. Nedvomno trajni proizvod avtonomnih con po desetletju in pol njihovega obstoja so notranje strukture, na novo nastale upravne, uredniške, menedžerske elite industrializiranih prodajalcev marginalnih subkultur ter povezave z javnimi in političnimi etabliranci, ki jim omogočajo materialno in strukturno preživetje.
Ker imam torej na voljo samo vile, bodo najprej usmerjene v strukture urbanega radikalizma; prej vanje kot v kakega provincialnega povzpetnega prenapeteža, ki si misli, da je v njegovem mestu oblast najpomembnejše orodje vladanja. Moč vladajočih je umišljena in se lahko uresniči samo, dokler ljudje, ki so dovolj svobodni, da prevzamejo odgovornost zase, tega zaradi svoje oportunosti, ki jo hranijo javne subvencije in institucionalnost domnevno avtonomnega prostora, niso zmožni doseči in se namesto tega in v čisto zadovoljstvo oblastnikov raje gredo urbani teater radikalizma. Beda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar