Nekateri rojstnih dni ne praznujejo, Metelkova pač jih. Vsako leto. Vsako leto ob tem času se zvrsti serija obhajanj, dogodkov, katerih namen je poudariti smisel obstoja scene in dogajanja v bivši vojašnici. Dokaj zahtevno. Kajti Metelkova za svoj rojstni dan ne ponudi samo žurke, ampak zahteva tudi premislek.
Take narave je pač, zato naj ji bo ustreženo. Bržkone je bilo to najbolj spokojno leto v vsej njeni zgodovini. Leto z najmanj pritiski od zunaj in leto, ki je minilo domala brez paranoje, da obstaja tajni načrt porušitve. Bržkone je to posledica dogodka izpred leta dni, ko je lastništvo stare vojašnice z ministrstva za obrambo prešlo na Mestno občino Ljubljana oziroma pod pristojnost njenega večinskega lastnika Zorana Jankovića. Svet onkraj njenih zidov je s tem bistveno izgubil status stalno prežeče nedoločene nevarnosti, s katero je avtonomna cona prej redno obnavljala svojo izhodiščno vitalnost ali pa v najslabšem primeru vsaj privid le-te, hkrati pa je dobila novega šefa, ki ji je ponudil dialog. In tega je delno sprejela oziroma pristala na pogoje delovanja. Po lanskih županovih zagotovilih lahko metelkovci avtonomno vodijo program in vsebine znotraj svojega območja, vendar pa je zahteval tudi, da bodo morali postati pravna oseba, ki bo poslovala v skladu z zakonodajo. In to je problem. Najprej notranji. Del skupnosti se s tem malodane radostno strinja in že deluje po zakonodajnih uzancah, saj je na tak način prišel do več kot solidnih klubsko-zabaviščnih prostorov, za katere ni treba plačevati najemnine, se jih pa da normalno tržiti.
Drugi del pa - sklicujoč se na osnovno skvotersko izročilo - to zavrača. K temu je treba dodati tudi, da se je tako imenovana alternativa v vseh teh letih logično razvila in sprofesionalizirala oziroma postala podobna vsakemu drugemu poslu s svojimi pravili, utečenimi povezavami, izborjenimi vlogami ter drugimi podobnimi predpostavkami. To je po eni strani sicer dobro. Na tak način se je vendarle zvišala kakovost storitev za uporabnike. Seveda ima zadeva tudi slabo stran, ta pa je, da je na Metelkovi vedno bolj merodajen denar oziroma svojevrstna komercialnost. Zdi se tudi, da je zastalo kroženje oziroma pretok ljudi. In če živahnost dogajanja v minulem letu primerjamo z živahnostjo dogajanja izpred petih let, potem je treba ugotoviti, da tolikokrat med tednom opustela, kot je bila lani, bržkone ni bila še nikoli. Sploh pa ne v še ne tako davnih časih, ko so vsak dan obratovala vsaj tri prizorišča. Zato bi Metelkovi danes težko pripisal frivolnost 16-letnice, prej svojevrstno preračunljivost alternativke sredi svojih dvajsetih, torej mladenke, ki je postala ženska ter še redkokdaj troši svojo energijo za prazen nič. Pa vendarle. Še vedno je alternativka. In če Metelkovo z vsem naštetim postavimo v širši kontekst življenjsko-zabaviščnih umetniških praks, je to še vedno skrajno edinstveni prostor, ki edini nudi možnost za kreativne izlive, ki so povsod drugod še vedno obsojeni na ignoranco. Bere se kot priložnostna rojstnodnevna fraza, a tako pač je. Še vedno. Vse najboljše.
Ni komentarjev:
Objavite komentar