NINA BULATOVIX: Nina Bulatovix (Pekarna, 2011)
Sreda, 19. 1. 2011 19:00
Peter Recer
Nina Bulatovix je glasbeni hibrid in odgovor na mačehovski odnos državnih institucij do tako imenovanih alternativnih praks. Skupina treh glasbenikov, Jureta Lavrina iz We Can't Sleep at Night, Marka Šireca iz Coma Stereo ter Gregorja Kosija, poeta ter aktivista mariborske Pekarne na istoimenskem ploščku postreže z dobro mero samosvojega ter žolčnega punkerskega izbruha. Glasbeni posnetek, zabeležen na nastopu v mariborskem Štuku v posluh v tokratni Tolpi bumov. (v celoti!)
* Danes v Tolpi bumov poslušamo ploščo, ki malenkostno izstopa iz ustaljenih stalnic te oddaje na Radiu Študent. Po navadi predstavljamo studijske plošče, a tokrat temu ne bo tako. Zavrtel se bo namreč album, ki je bil posnet lansko leto na koncertu na mariborskem Štuku v živo. Gre torej za koncertno ploščo, kar za Tolpo bumov ni v navadi. No, gre za domačo zasedbo, katere obstoj sega v bližnjo preteklost, in ta zvočni zapis je dovolj zanimiv, da se ga predstavi v današnji oddaji.
Nina Bulatovix je zasedba, ki se ji posveča tokratna Tolpa bumov. In kdo je ta Nina? Nino z zelo podobnim priimkom, Bulatović namreč, najdemo na mariborski mestni občini, kjer deluje na sila pomembni funkciji. Deli milost in nemilost ter določa kulturni razvoj mesta, iz katerega prihaja današnja zasedba Nina Bulatovix. To mlado mariborsko gospodično sestavljajo glasbeni člani, ki jih poznamo po sodelovanju v drugih domačih bendih. Bobnar Jure Lavrin prihaja iz zasedbe We Can't Sleep at Night, medtem ko Marko Širec igra bas tudi v mariborski zasedbi Coma Stereo. Vokalist Gregor Kosi pa je ime, ki je dobro poznano okoli mariborske Pekarne in Radia Marš. Obenem izdaja pesniške zbirke, kot sta Fragmenti odseka B: primer Stalker. in zbirka Mik Mik.
Nino Bulatovix torej sestavljajo člani benda, ki prihajajo iz raznolikih glasbenih zasedb. We Can't at Night se nagibajo k bolj indie zvočnem izročilu, ki mu ni oddaljena plesna estetika. Medtem pa Coma Stereo preizkušajo meje post rockerskega zvoka v večinoma instrumentalni obliki. Zmotili bi se, če bi sklepali, da se zvok Nine Bulatovix nahaja nekje na presečišču omenjenih zasedb. Zvočno se zasedba giba v bistveno bolj surovem, neposrednem, odločnem, vpijočem in samosvojem hard coru. Glasba na plošči je izredno surova, a obenem topla, kljub minimalistični zasedbi bobna, basa in vokala. Kljub temu da vokal Gregorja Kosija izredno zapolnjuje glasbeni prostor, bi težko izpostavili katerega koli člana kot vodilnega. Njihov delež je namreč, tako kot se za samosvoje hardkoraše spodobi, izredno uravnotežen in se napaja iz medsebojne energije, ki se sprošča na odrskih deskah. Kot tako gre tudi razumeti današnjo ploščo, ki je kratek tridesetminutni koncertni izbruh. Ob tem verjetno lahko sklepamo, da je koncertna surovost, ki je zabeležena, tudi neko estetsko vodilo benda.
Uvodna pesem Svetniki, mestni svetniki v par stavkih povzame odnos in delo teh mestnih veljakov. Čeprav pesem opisuje to zelo znano univerzalno samovšečnost pomembnežev, se verjetno napaja iz zelo osebnih izkušenj v povezavi z manjvrednostnim odnosom do alternativnih praks oziroma mariborske Pekarne. Gregor Kosec s pesmijo Boril se bom kot lev nadaljuje v slogu kratkih sporočilnih besedil, medtem ko se zvočnost preseli v hitrejšo in surovejšo ritmiko. 180% ponuja gibljivejšo glasbeno dinamiko, kjer se v pesem ob bobnu in basu na momente prikrade plesnost, obenem pa ohranja surovost, dokler ju ne razreže divji krik vokalista. V pesmi Duševne bolečine se nadaljuje dvojnost hard corovske hrupnosti in plesne ritmike. V zvok Nine Bulatovix se sicer na momente prikrade plesna ritmika, a ta nikakor ni prevladujoča v smislu, da bi pesmi slonele na njej. Nino Bulatovix krasi zmožnost, da z minimalizmom dosega močne efekte. Obenem ti kratki momenti sprememb ne zvenijo kot naštudirani prijemi, temveč nastajajo kot spontan dialog med člani zasedbe. Izpostavimo še pesem Šiki miki, skozi katero neusmiljeno reže Marko Širec s svojim basom, medtem ko se skozi hrupnost le za kratek moment uspe ponovno prikrasti bolj plesno podmazana podlaga.
S koncertno ploščo, ki jo je možno tudi legalno in zastonj prekopirati na osebni računalnik s spleta, Nina Bulatovix kažejo težnjo po angažiranem glasbenem igranju, ki se napaja iz energičnega navdiha. Zasedba je inštrumentalno okrnjena, a obenem ponudi dinamično in samosvojo glasbeno sliko. Kljub pomanjkljivemu zvočnem zapisu prepoznavna zvočna estetika kaže, da gre za zasedbo, ki jo bo še zanimivo spremljati in preveriti njihov koncertni nastop.
pripravil Peter Recer
Ni komentarjev:
Objavite komentar