Dnevnikov objektiv - sobota, 06.02.2010
Za naše ministrstvo je bilo te dni najbolj šokantno dejstvo, da je izhodna strategija odplavila še deset milijonov evrov, ki so bili namenjeni porabi evropskih sredstev na področju vlaganj v kulturno infrastrukturo do leta 2013, pravi ministrica za kulturo Majda Širca. Stavek, ki morda ne pove vsega o časih, v katerih smo, pove pa veliko. Ministrica skuša napetosti, ki zaradi tega nastajajo pri ustvarjalcih in institucijah s področja kulture, umirjati z dialogom. Na očitke, da je dialoga morda preveč, izplen pa premajhen - navsezadnje ministrstvu ni uspelo pod streho spraviti niti zakona o medijih niti zakona o RTV -, odgovarja, da se to javnosti bolj dozdeva, ker smo bili v preteklem mandatu navajeni na vojaški ustroj.
(Foto: Jaka Adamič)
Končana je javna razprava o zakonu o RTV in menda premier Pahor ni najbolj zadovoljen z zakonom. Predsednik vlade naj bi menda celo zahteval ponovno pisanje zakona, ker tak, kot je, omogoča še večji poseg politike v javno televizijo.
Napačne domneve. Te dni so zakon o RTV prečesali pravniki. Sicer pa o tem zakonu kot običajno kroži več informacij, kot jih imamo mi sami. Kar pride v javni prostor, še ne pomeni, da tudi drži niti da je to v resnici ključno. S predsednikom vlade smo se tako kot z drugimi kolegi v koaliciji seveda pogovarjali o tem zakonu, vendar ne oni ne predsednik vlade niso izrazili nezadovoljstva, temveč voljo, da z delom nadaljujemo. Skozi dialog smo z vsemi zapirali ključna vprašanja, ki so mnogokrat presegala ozko polje RTVS. Konsenz smo iskali tudi s sindikati na RTV, ki so bili zelo aktivni sogovorniki, pa tudi znotraj heterogene strokovne skupine, ki je sodelovala pri oblikovanju zakona. Še največ zadržkov se je vezalo na votel strah, povezan s statusno obliko RTV Slovenija, ki se meni osebno zdi povsem odveč. Da se razumemo: okvir organizacije institucije je zelo pomemben, so pa poti do njegovega zmehčanja še prepolne inertnosti in strahu pred kakršnokoli drugo obliko, kot je javni zavod. Prav neverjetno je, koliko različnih mnenj se lahko oblikuje o isti materiji - še celo znotraj nacionalnega sveta za kulturo je bilo toliko mnenj, kot je članov. Odprli smo pač široko polje dialoga, saj moj princip dela temelji na dejstvu, da so vrata na ministrstvu vedno odprta. Stvari, ki jih mislimo, se tičejo celotne javnosti, zato se nam zdi tak pristop edino pravi. Omogoča diskusijo, ki je bila v zadnjih letih vojaško izrinjena.
Slišati je tudi, da v največji vladni stranki SD ni velike želje po spremembi RTV-zakona, saj tak, kot je, ustreza vsakokratni oblasti, imenovanje novega programskega sveta pa bi se zgodilo še pred volitvami.
Jaz sem se zavezala, da bomo zakon spremenili. Politika, ki se ozira na preračunljivo ustreznost in všečnost, ne omogoča preboja. Vsaj na dolgi rok ne. Zakon ne sme ostati tak, kot je. Mora biti boljši. Ker si zaslužimo boljšo RTV.
Tudi predsednik republike ostaja kot predlagatelj članov programskega sveta, čeprav se ekspertna skupina, ki je zakon pripravljala, s tem ni strinjala.
Takšna je bila že sedanja praksa in bili so smiselni predlogi, da bi jo še bolj utrdili. Prav v luči dejstva, da je prav tisti, ki ga je neposredno izvolilo ljudstvo, še najbolj poklican, da ponudi javni inštituciji zastopnike javnosti.
Največ energije ste torej porabili za vprašanje, ali RTV ostaja javni zavod ali pa ga spremeniti v gospodarsko družbo?
Poglejte, tudi vi padete v kalup, da sta mogoči samo ti dve alternativi. V Sloveniji javni sektor, sploh pa na področju kulture, večinsko živi v le eni obliki, in to je javni zavod. Morda je ta debata okoli zakona prav posledica teh skrčenih oblik možnosti, v katere so utesnjene naše javne službe. Drugod poznajo cel spekter ponudb in vse gredo daleč od monolitnosti, ki se pri nas uteleša skozi zakon o javnih zavodih, ki je star skoraj dvajset let. Ta mantra ukaluplja vrtce, šole, univerze, klinike, socialne ustanove, gledališča, RTV, opero, vse ustanove od velikih do malih. Čas je, da se vprašamo, ali je sistem zavodov res učinkovit, ali ne duši ekonomskih storitev, avtonomije, ali ne sili v inertnost in z državnimi pomočmi celo kje povzroča anomalije na trgu. Zato smo pri zakonu o RTV sprožili val "avantgardnega" razmišljanja, četudi se je o RTV kot gospodarski družbi govorilo že pred leti. Ko govorimo o reformi javnega sektorja, govorimo o iskanju fleksibilnih modelov s pestro paleto možnosti, ki segajo od korporacij, samostojnih gospodarskih družb z omejeno odgovornostjo, neprofitnih družb zasebnega prava do delniških družb, fundacij, agencij in zadrug - opera v Zürichu je na primer delniška družba, kjer so delničarji vsi njeni uporabniki, od katerih nobeden ne obvladuje več kot 10 odstotkov osnovnega kapitala... Skratka, obstaja vrsta različnih oblik, ki omogočajo veliko samostojnosti, hkrati pa tudi jasen nadzor in zelo definirano upravljanje.
Torej razmišljate o neki novih oblikah organiziranosti pravnih subjektov v kulturnem sektorju v širšem smislu, ne le v primeru RTV?
Tako je. Trenutno na področju kulture lahko izbiramo predvsem med javnimi zavodi, skladi in agencijami. Z odpiranjem novih možnosti bi postalo delovanje na področju kulture bolj odgovorno, stimulativno in avtonomno. Ampak to ne morejo biti le kozmetični popravki. Spremembe zahtevajo radikalnost, to pa seveda pomeni, da jih ne moremo izvesti od danes na jutri, saj gre za korenito reorganizacijo kulture v javnem sektorju.
Ste blizu konkretnim rešitvam?
Najprej je treba opraviti analizo stanja, projekcijo, pregled dobrih praks in seveda njihovo aplikacijo na domače razmere. Bližje bi bili, če ne bi bili odvisni od obstoječe zakonodaje in če bi se razbremenili usedlin, ki so nakopičene na ministrstvu in nas vsakodnevno dušijo.
V dramaturškem smislu je vaš mandat ponovitev Simonitijevega - akcenti so na medijskem zakonu, zakonu o RTV in Filmskem skladu. Ampak če je bil Simonitijev način delovanja ujet v monološko in samozadostno shemo, v načinu realizacije pa na trenutke že kar brutalen, se zdi, da gre pri vas za drugo skrajnost - za neskončna razpravljanja in parlamentiranja. So ti počasni premiki pri sprejemanju teh zakonov žrtev politike kompromisov za vsako ceno in ideologije brezmejne pluralnosti?
Mogoče se tako vidi - odvisno od želje pogleda. Sami ga fokusirate v izpostavljene zakone, čeprav smo v tem mandatu sprejeli kar nekaj drugih, očitno manj razvpitih ukrepov. Nedvomno pa drži: ključno je, da odpiramo dialog. In če dovolite: v prejšnjem mandatu niso delali radikalnih posegov znotraj konceptov kulture, ampak so delali radikalne posege znotraj političnega razmišljanja in so jih seveda tudi realizirali. Zato se je lahko Grimsu zgodil zakon o RTV v eni noči, zato se je lahko zaprl Kinodvor v enem dnevu in zato se je v enem zamahu odslavljalo ljudi, ki so podvomili bodisi v film bodisi v golf. Niti za trenutek pa se jim seveda ni postavilo vprašanje, ali bi bilo treba komu tudi prisluhniti. V prejšnjem mandatu se o konceptih ni razmišljalo. Edini koncept je bilo klofutanje kulture prek dosledne izpeljave neoliberalističnega koncepta - ki ga je, mimogrede, kultura dopuščala. Kulturni prostor je v tistem času dopustil, da se je elita strategov v vladi in ob njej o umetnikih izražala kot o svetih kravah, katerih prispevek k družbeni blaginji je dejansko ničen. Saj se spomnite predlogov, da bi bilo treba subvencije namesto v kulturo vlagati kam drugam, saj kultura nobenega ne zanima in je za državo zgolj strošek, umetniki pa naj bi se itak borili zgolj za svoje privilegije.
Tovrstno razmišljanje ni lastno le prejšnji oblastni strukturi. Navsezadnje ima Ljubljana župana z levice, pa o kulturi podobno razmišlja.
Ne vem, kaj razmišlja, vidim, kaj dela. V Ljubljani odpira kulturi prostore.
Pa tudi zapira...
Imamo obnovljen Kino Šiška in Kinodvor, imamo osvežen dom Španskih borcev, več knjigarn in Ljubljana postaja lepša; v načrtu pa je menda še nekaj prostorov - od Roga prek Cukrarne do Špice -, znotraj katerih se oživlja urbani utrip mesta.
Vem, da to ne spada neposredno pod vašo pristojnost, vendar se je na razpisu MOL (trenutno teče pritožbeni rok) zgodilo masovno rezanje proračunov. Cel kup kulturnih institucij v prestolnici bo v primeru, da se razpis izteče na ta način, obsojenih na životarjenje ali celo na zapiranje vrat.
Tudi pri razpisu ministrstva za kulturo, ki sicer še ni zaključen, so pa bila posredovana obvestila komisij, je že zaznati kar precej nezadovoljstva, čeprav smo znotraj prvič uvedenih štiriletnih razpisov povečali sredstva za več kot milijon evrov. Nezadovoljstvo v nevladnem sektorju je razumljivo, ker se kot samostojni ustvarjalci težko prebijajo skozi projekte in tudi skozi življenje. Poleg tega so njihova pričakovanja velika. Nam so dejali, da v preteklosti niso smeli niti potrkati, kaj šele vstopiti skozi vrata ministrstva. In da zdaj, ko lahko, bodo to možnost vzeli prekleto zares. In prav je tako. Škoda, da se je monolog spremenil v dialog v obdobju suhih krav.
Dobro, poglejmo drugače. Grad Fužine. Obnovljen je bil s sredstvi ministrstva za kulturo, nato ga je vaše ministrstvo odkupilo iz svojega proračuna investicij, zagotoviti bo moralo približno 750.000 evrov programskih sredstev za delovanje. Nenavadna situacija in občutek. Kot da gre za poplačilo uslug iz volilnega obdobja ali pa za, recimo, polnjenje proračuna prestolnice skozi stranska vrata, potem ko naj bi prejšnja vlada oklestila proračun MOL.
Nenavaden občutek je morda zato, ker se je okoli statusa arhitekturnega muzeja odvijal nenavaden dialog, vezan na združevanje nekompatibilnih muzejev. Od nekdaj sem zagovarjala stališče, da mora Arhitekturni muzej izvajati nacionalno poslanstvo, ki pa ne domuje zgolj v Ljubljani. Zato smo prerezali kupčkanje okrog neorganskih združevanj z drugimi inštitucijami in s tem tudi povedali, da je področje arhitekture in oblikovanja pomemben segment kulture, ki ga bomo umestili tudi v nacionalni program za kulturo. Tam se arhitektura namreč sploh ne omenja, čeprav z njo dihamo vsak dan.
Sicer pa noben evro, ki je šel v nakup Fužinskega gradu, ni v škodo kulturi. Arhitekturni muzej je zdaj državna ustanova in tako je tudi prav.
Kako ocenjujete medijsko situacijo pri nas? So mediji dovolj pluralni? Potrebujemo sklad za pluralizacijo, ki je navsezadnje po mnenju računskega sodišča neprimeren in je bolj ali manj osišče ideoloških sporov?
Kako ocenjujem medije? Od njih velikokrat kaplja in curlja, kot bi rekli v nekdanji reklami za naše barve. Torej so barvni, a ne tudi vedno vodoodporni. Nacionalna medijska hiša zna biti poslušen pivnik. Moj kredo je bil vedno, da moraš za tistim, kar narediš ali napišeš, stati in za to tudi odgovarjati. Kot urednica na RTV nisem nikoli dopustila, da bi novinarka naredila niti polminutno napoved razstave, ne da bi si jo pred tem ogledala. Tako kredibilnost pogrešam tudi na tem področju. Ne zdi se mi pametno, da medijski prostor dopušča krvavo igro. Mediji so se ujeli v tekmo z brezplačniki, lov z naklado in branostjo. Na tem področju manjka družbene odgovornosti, ki pa je seveda v rokah medijev samih. Država lahko tukaj pomaga z izboljševanjem pogojev dela za tržno manj zanimive projekte - tudi zaradi tega sem podprla nov kulturni štirinajstdnevnik. Krasno je bilo prejšnji teden v Objektivu prebrati intervju z dr. Dolarjem, a taki cukrčki se dobivajo na obroke in se ne obdržijo kot standard. Vemo, zakaj se ta smetana spreminja v sirotko. Torej, v tem kontekstu so spodbude možne, hkrati pa se ne strinjam s trenutno obliko - torej s tem nesrečnim skladom. Povsem razumem komisijo, ki je pri zadnjem razdeljevanju sredstev skoraj obupala, ker je bila tako omejena z danimi merili.
Bo letos sklad še razdelil sredstva?
Bo, ker ne smemo kršiti zakona.
Torej si lahko obetate nov ukor računskega sodišča?
Računsko sodišče je pri uporabi in načinu presojanja ob razdeljevanju sredstev za programske vsebine medijev v letih 2006, 2007 in 2008 ugotovilo velike pomanjkljivosti. Te so bile v tem, da komisija ni pojasnila razlogov, zakaj je določen projekt uvrstila na seznam, hkrati pa je opozorilo, da ni bila primerno nadzorovana poraba sredstev niti evalvirana smotrnost.
Težave s kriteriji bodo vedno. Ustvarjanje in kreativnost je težko spraviti v kalupe.
Se strinjam. Sploh pa pri "živi" umetnosti.
Torej strinjate se s potrebo, da država pomaga vsebinam, ki so na trgu ogrožene, ne strinjate pa se z načinom razdeljevanja sredstev in menite, da ga je treba redefinirati?
Tako. Morda v obliki programov ali, morda grobo rečeno, v obliki koncesij.
Medijski zakon že zamuja, saj se je iztekel rok, ko je bilo treba v zakon "preliti" evropsko direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah.
Nismo edini. Zelo malo držav je to že vgradilo v svojo zakonodajo, tako da za zdaj nihče ne kaže s prstom na nas. Ob sprejemanju direktive ni bilo nobenih diskusij, zato jih je zdaj več.
Boste pa vztrajali pri spremembah zakona?
Absolutno.
Naslednja prioriteta je ta nesrečni Filmski sklad (FS). Večna kriza vodenja, saj so sklad namesto direktorjev vodili nadzorniki, pravni zapleti, zapleti z razpisi... Predlog zakona je postal javen ta teden. Če povzamemo najpomembnejše spremembe?
Res je, sklad je bil blokiran. Zdaj so splošni pogoji poslovanja pripravljeni in tudi osnutek zakona je postal javen ta teden. Prav primer FS je lep prikaz za to, da je bolj kot problem zakonov pomembna moč ljudi, ki so - ali pa niso - zmožni naboj spremeniti v preboj. Kar je seveda odvisno od njihove kredibilnosti, zmožnosti kovanja konceptov, usmerjenosti v prihodnost, poguma, da upajo in znajo tvegati, hkrati pa delovati povezovalno. Izjemno pomembno pri tem je, da se razmišljanje ne začne in konča pri številkah. Filip Robar Dorin je bil zadnji direktor FS, ki je imel strast in nek fanatizem, da se je donkihotovsko in vizionarsko spustil v premike. Po besedah Vinčija Anžlovarja je slovenski film takrat dobil barve.
Kaj točno pomeni prehod FS v Slovenski filmski center, javni sklad?
Torej, ohranjamo sklad, hkrati pa iščemo oblike dodatnega napajanja in odpravljamo načine, ki bi lahko pripeljali do blokade, znane iz zadnjih let. Predvsem pa se mi zdi, da je treba intenzivno razmišljati o odgovornemu vodenju.
Med producenti je završalo ob podatku, da bo po novem med splošnimi pogoji poslovanja kriterij za dodelitev projekta zagotovitev petdeset odstotkov sredstev iz tujine.
Nedavno od tega je na vašem stolu sedel Želimir Žilnik, ki me je prišel pozdravit. In ko sva se pogovarjala o tem in onem, se je muzal, koliko denarja za filme leži v Evropi po tleh. Ampak Želimir je vseskozi v obtoku in zato ga zna tudi pobirati, pa čeprav snema nizkoproračunske filme, ki so včasih videti, kot da nima denarja niti za trak. Splošni pogoji poslovanja ne prinašajo omenjene razdelitve, osnutek zakona pa navaja k možnosti, ki stimulira črpanje tudi iz drugih virov, zaradi česar bi se lahko produkcija pomenljivo povečala
Se vam zdi reševanje FS ločeno od Vibe, ki je še vedno neke vrste hiša duhov, smiselno?
Viba je tehnični servis, ki omogoča nacionalni program. Resolucija o nacionalnem programu za kulturo je že pred leti zavezala k statusnemu preoblikovanju Vibe v tako formo, ki bi delovala bolj po gospodarski oziroma gospodarni logiki. Se pravi, da država ne bi več brezpogojno skrbela za tehniko, ker tega pač ne zna in tudi ni njena naloga, ampak bi omogočala, da ta inštitucija servisira zgolj tisto, kar prepoznava kot nacionalni interes. Gre za nujno razmejitev med tržnim in javnim, kjer državi ni treba odločati o tem, ali nabavi tak ali drugačen objektiv, temveč o tem, ali je na primer možno povečati koprodukcije - tako kot je bilo to že v petdesetih letih, ki smo jim rekli hoollywoodski časi Slovenije.
Strinjam se z vami, da je treba je razmišljati o obojem, torej tudi o preoblikovanju Vibe. Zagotovo tudi o usodi studijev Vibe v Piranu in smiselnosti, da ostajajo v naročju države, v kolikor ji ne prinašajo dodane vrednosti. Isto velja za kakšen grad, ki nima možnosti, da ga obnavljajo davkoplačevalci.
Da pomirimo ali vržemo v zrak filmske ustvarjalce: bo letos izpeljan razpis na Filmskem skladu?
Da ne bo nesporazuma: jasno moramo ločevati programsko dimenzijo od konceptualnih vprašanj. Filmski sklad je samostojen in se v njegovo delo ne vtikam. Sami oblikujejo program, akcije, komisije, festival… Celotna filozofija umika filma iz neposrednega odločanja ministrstva sega v devetdeseta leta, je doma po vsem svetu in je tudi pravilna.
Tovrstno samostojnost si je izborila tudi knjiga z ustanovitvijo Javne agencije za knjigo - kar je bilo sprejeto s splošnim konsenzom. Ta se mora po enem letu življenja začeti zavedati, da je bila ustanovljena, ker so si jo uporabniki, torej vsi, ki se ukvarjajo s knjigo, želeli, in zdaj, ko so jo dobili, morajo skupaj z njo misliti, kako z njo čim bolje živeti. Hkrati pa mora prevzeti nase odgovornost in moč upravljanja, ki ga je dobila v roke. Prelaganje odgovornosti in iskanje alibijev v drugih je obči problem, ki korenini tudi v dejstvu, da se samostojnosti še vedno učimo. Samostojnost je zahtevna, težka in odgovorna stvar. Osebno mi je ljuba takšna umetnost upravljanja, ki zagovarja avtonomijo, dialog in odgovornost.
Ali Vladimir Rukavina in Tomaž Pandur, ki bosta očitno eden kot finančni in drugi kot programski direktor vodila projekt evropske prestolnice kulture (EPK), uživata vaše zaupanje? Javnost je, kot običajno, po malem rumeno moralistična, po malem škodoželjna, po malem pa upravičeno kritična. In ti dve imeni, ob nedvomnih referencah, vzbujata tudi kar nekaj pomislekov.
Jaz zaupam projektu EPK in se zanj tudi prekleto borim. Sprejet je bil v času, ko je kazalo, da bo prinesel regiji dva proračuna ministrstva za kulturo, živel pa bo v času, ko se bo boril za vsak evro. Zdaj ima svoj zavod - svoj motor, ki ga bo vodil. Kadrovska ponudba v Sloveniji je majhna, junakov in sposobnih ljudi ni na pretek, razpisi pa ne vedno presenetijo. Glede na izjave in predloge gospoda Kanglerja računam na treznost v pristopu k temu projektu. Organizacijska struktura vodenja in nadzorovanja EPK je dobro zastavljena in vključuje različne segmente - od predstavnikov vlade in Maribora, gospodarstva, nevladnih organizacij… do zastopnikov partnerskih občin, ki so pomemben del evropske prestolnice kulture 2012.
Drži, da je ta projekt poln izzivov - zagotovo tudi za neodvisne urbane skupine, ki so izjemno aktivne in prodorne, vendar pa tudi finančno zelo šibke in infrastrukturno podhranjene. Po drugi strani je EPK možnost, da regija okrepi investicije, na primer umetnostno galerijo, ki bi jo zagotovo lažje izpeljali, če bi jo začeli načrtovati pred leti, ki so napovedovala, da bomo postali svetilnik sveta.
… in ki verjetno ne bo končana pred začetkom EPK?
Glejte, kaže, da bomo morali v letu 2011 sklestiti milijardo evrov proračunskih sredstev. To verjetno veliko pove ne samo o tem vprašanju. Če bi Maribor z drugimi občinami, ki so nosilke EPK, prepoznal to galerijo in še kakšno drugo investicijo kot visoko prioriteto znotraj evropskih sredstev, namenjenih razvoju regij, bi bilo mnogo manj problemov.
Ampak Maribor, vsaj vrh z županom Kanglerjem na čelu, galerije ne vidi kot prioriteto, torej ne bo končana do leta 2011.
Župan in drugi imajo veliko prioritet. V prvi fazi so tehtale 400 milijonov evrov. Potem so se racionalizirale na 140 milijonov, v tretjem koraku na 80 milijonov, do končnih 50 milijonov... Skratka, to je priložnost, da se določene investicije dokončajo, druge začnejo, najlepše pa seveda je, če se nekatere začnejo in končajo.
V ta kontekst pada tudi razpis za investicije v kulturno infrastrukturo, na katerem je Maribor, po njihovih besedah, izvisel. Od petih projektov ni bil sprejet niti eden.
Ta razpis je ena velika bolečina. Pa ne samo zaradi Maribora. Tudi zaradi njega čutim nenehno pištolo na hrbtu. Ko se je pred leti rezala torta evropskih sredstev iz kohezijskega sklada, se je za vlaganja v kulturno infrastrukturo odrezalo približno 67 milijonov evrov, kar velja za porabo 2007-2013. To je drobtinica v primerjavi z drugimi resorji. Prvi dve leti se je počrpalo na kulturi zelo malo, zato smo se lani resno vzeli v roke in na letošnjem razpisu za vlaganja v objekte s področja kulture, ki so v lasti občin, dobili za skoraj petdeset milijonov evrov projektov. Razpis pa je tehtal zgolj deset milijonov! Občine so se kar dobro pripravile in v luči danosti tudi številne izvisele. Ni čudno, da so zdaj nesrečne. Konec koncev nam letos ostane za kulturno dediščino dobrih pet milijonov - kar bo nov šok, glede na to, da doslej tega razpisa sploh še ni bilo in ga občine nestrpno čakajo. Poudarjam, da gre za prepotrebne investicije, ki so razvojno naravnane, saj verjamem, da so sodobne romarske poti poti kulturnega turizma.
Za naše ministrstvo je bilo te dni najbolj šokantno dejstvo, da je izhodna strategija odplavila še deset milijonov evrov, ki so bili namenjeni porabi evropskih sredstev na področju vlaganj v kulturno infrastrukturo do leta 2013. Tudi s temi sredstvi smo želeli odvrniti nekatere poslance, ki želijo vložiti zakon o EPK, težak 80 milijonov evrov.
Skratka, ne gre zgolj za EPK, temveč za temeljno nerazumevanje potencialov, ki jih nosi kultura. Kazalniki neporabe evropskih sredstev mojih predhodnikov so nam dodatno porezali krila. Dejstvo, da nenehno plačujemo davek na preteklost, je kruto.
Kaj je torej z Mariborom?
Ja, slišimo očitek - vse so nam zavrnili. Maribor je iskal način, kako bi participirali na čim več projektih. Pekarno poznate. Tam so tri stavbe - Gustav, Hladilnica in Lubadar. Prijavili so vsako stavbo posebej in s tem obšli ostre pogoje razpisa za evropska sredstva, ki imajo točno določene cilje: več zaposlovanja, več regijskega povezovanja in več sodelovanja z zasebnim sektorjem. A verjamem, da je tu še odprt prostor za upravičenje res potrebnih posegov.
Vendar v Mariboru vlada prepričanje, da je šlo spet za... zaroto Ljubljane. Zaroto Ljubljane, tako je. Podobno kot se je zgodilo pri organizacijski strukturi EPK, kjer je ministrstvo za kulturo zadržalo soglasje pri imenovanju ključnih ljudi. Bilo je celo rečeno, da gre za nek znak nezaupanja ministrstva za kulturo do Maribora, da bo znal imenovati prave ljudi na prava mesta.
Ob taki odprtosti, kot je na ministrstvu za kulturo do EPK, so take domneve zgrešene. Od prvega dne smo ta projekt vzeli resno, konec koncev je bil župan moj prvi gost ob nastopu mandata. Pomagali in utirali smo pot, na vladi sprejeli že lani sklep, da naj bi Narodni dom v času EPK dobil nacionalni pomen. Vendar jim ta sklep na neki točki ni več ustrezal, zato je kasneje nastal javni zavod, ki ga je ustanovila Mestna občina Maribor. Vsi si želimo, da bi EPK uspel. Ampak jaz si želim, da bi uspeli tudi drugi projekti v Sloveniji. Res je, da je EPK veliko bolj viden in pod reflektorji javnosti, ampak ni edini. Ne bi pa rada že vnaprej prevzemala odgovornosti za zaznano nemoč, ki jo prinaša čas. Konec koncev morajo izpeljati še univerzijado, in to ob precej izčrpanem proračunu. Treba je enostavno postavljati stvari v realne okvirje.
Samozaposleni v kulturi. Od osamosvojitve do danes se na tem področju kaj bistvenega ni zgodilo. Cenzus se ni dvignil, hkrati pa je kriza udarila tudi med to populacijo, ki verjetno vendarle predstavlja neko ključno kreativno osišče pri nas.
Tu gremo po dveh poteh. Najprej uvajamo kratkoročne, a ne nepomembne spremembe, sledijo zahtevnejše, ki vključujejo tudi druga ministrstva. Zdaj smo odpravili številne administrativne ovire, cenzus bomo računali na osnovi triletnega povprečja, lajšali prestop k upokojitvi, redefinirali deficitarne poklice itd. Preučujemo možnost zvišanja cenzusa in razredov.
V kulturi deluje približno 2000 samozaposlenih in predstavljajo dobro polovico zaposlenih v kulturi, če izvzamem javne uslužbence RTVS. Polovica prejema prispevek za zdravstveno, pokojninsko in socialno zavarovanje iz državnega proračuna. So vitalni del ustvarjalnega potenciala, ki ga sedanje razmere v družbi še posebej ogrožajo.
Delno v ta zaris pade tudi problematika izrednih pokojnin, ki so trenutno zamrznjene na vladi.
Zamrznil jih je moj predhodnik. Mi smo jih ponovno aktivirali, ker nam zakon to narekuje. Trenutno so zaustavljene zato, ker vlada želi izpopolniti kriterije izjemnih pokojnin tudi v športu in znanosti, kjer nimajo "merila", kot so na področju kulture s Prešernovimi nagradami.
Mate Dolenc se je pred kratkim upokojil in ima 380 evrov pokojnine.
Lahko zaprosi za izredno pokojnino.
Zdi se, da se politika - recimo prav primer izrednih pokojnin - nemalokrat ukloni pod pritiskom tako imenovanega javnega mnenja, pa čeprav se pod tem imenom skriva velikokrat ceneni populizem in moraliziranje za dnevno rabo.
Velikokrat, res je. Strinjam se, da je pomembno, da ima politika trdna stališča. Po drugi strani pa je prav, da svoja stališča, če se ji dokaže drugače, umakne.
Politiki so zelo odvisni od javnega mnenja, konec koncev vam vsaka štiri leta reže kruh. To pomeni, da pri takem problemu, kot so izredne pokojnine, izpostavljate sebe in postavljate pod vprašaj svojo politično usodo.
Ampak tu gre za kredibilnost politika in politike. Vam dam primer: prejšnji teden smo sprejeli spremembo zakona o rabi slovenskega jezika. Sprememba upošteva, da kljub temu, da tukaj živimo Slovenci, moramo narediti nekatere vsebine razumljive tudi drugemu. Težko razložljiva in občutljiva tema, ki jo je uokvirila EU. Moj predhodnik je raje spremenil pravilnik, torej podzakonski akt, ki ga ne potrjuje parlament, zakon pa pustil pri miru. Odgovornost politika in njegova teža je tudi v tem, koliko si bo upal prebijati tam, kjer je jasno, da nagrade javnega mnenja ne bo, hkrati pa je to vseeno treba storiti.
Politik verjetno vedno niha med tistim, kar razume kot pravo potezo, in na drugi strani oportuno potezo, ki pa morda zadaja manj kolateralne škode njegovi javni podobi.
Meni to ni blizu. Ne niham med všečnostjo in preračunljivostjo. Ne računam, ali je bolj primerno oditi v opero ali v revirje. Ne razmišljam, ali poslušati ekipe komunikacijskih strategov ali sebe.
Gospa ministrica, kako se znajde nova politika Zaresa v tej koaliciji?
Zaresno. Včasih še preveč resno.
Od zunaj se zdi, da gre za izjemno naporno, na trenutke že kar mučno konsenzualno politiko...
Ste bili pač navajeni na vojaški ustroj. Očitno prehod iz monologa v dialog bega.
Ampak konsenzualna politika za vsako ceno na neki točki postane kontraproduktivna. Lahko pride že prav do absurdnih situacij. Vpliva tudi konkretno na delo ministrstva za kulturo? Zakon o RTV, medijski zakon...
Konsenzualna politika sproža več dvomov in več premislekov. Resda tudi situacij, ko deset različnih strokovnjakov da deset različnih odgovorov glede rešitve sorodnega problema, in takrat ni dobro, da umanjka avtoriteta.
Tudi v vladi manjka avtoritete?
Lažje je delati, če veš, da nekaj drži in da ni pri nekem vprašanju tudi en "ampak", se pravi, bomo šli v to in to, ampak hkrati se ne bomo odpovedali temu in temu... Recimo, omejevali bomo zaposlovanje, ampak hkrati bomo še naprej pustili razraščanje represivnih organov.
Premier je znan po tem, da večkrat kot piko uporabi "ampak".
Ja.
Se pravi ima pomanjkanje avtoritete?
(razmišlja) Uporabi ampak, ja. Ampak (smeh) to tudi pomeni, da dopušča možnost iskanja še drugih strategij.
Vendar to je lahko izrazito kontraproduktivno.
Poglejmo primer izbrisanih. Dialog, ki ima dolgo brado. Intenzivno se je odvijal leta 2003 in 2004, kar nekaj zagovornikov rešitve problema je zaradi težkega dialoga čas izbrisal, drugi so propadli na volitvah… danes pa opravljeni dialog omogoča bolj konsenzualno rešitev problema. Isto velja za istospolne partnerske skupnosti. Vemo, kaj je pomenilo izrekati zagovor istospolnim pred sedmimi leti. Prav zato je treba vedno in povsod spoštovati avantgardiste. To so ljudje, ki problem prvi zaznajo kot problem, ga izrečejo - mnogokrat to pomeni, da najdražje plačajo, ker najdlje mislijo -, a zagotovo niso kontraproduktivni, če začnejo z "ampak", ki pomeni, da je lahko tudi drugače.
Še dva kratka vboda: bi ponovili pohod iz refleksije kulture, umetnosti in širše družbe v politiko in ali bi tista dva nesrečna bloga še enkrat napisali tako, kot ste jih (Janša in erotizem ter javna hiša in Možina)?
Prehajati mi ni težko, ker nisem nikoli izstopila iz svojega načina razmišljanja. Zdi se mi, da bi delala na polju ustvarjanja, recimo filmskih dokumentov, ravno tako dobro ali še boljše, kot sem nekoč. Kar pa se tiče bloga, bi rada, da bi tisti, ki so ga zaznali, prebrali več kot naslov. Eden je nastal zato, ker se mi je zdelo hudo, da je v našem prostoru v tem času mogoče, da javni medij dopusti, da se pod prispevek podpiše novinar, ki mu prispevek pripravi urednik. Z novinarstvom sem se ukvarjala v časih, ki niso bili prav nič prijetni, a očitno manj omejevalni, saj si ne bi dopustila, da mi nekdo na tak način odvzame integriteto. Gre za moralnost in poštenost…
… nemalokrat skregano z imanentno logiko medijev...
(smeh) No, ampak je vseeno vaše temeljno načelo.
osebna izkaznica
Letnik 1953, Kraševka.
Diplomirana umetnostna zgodovinarka, ki se je preizkusila na številnih področjih.
Napisala je številna knjižna in revialna besedila s področja filma, avdiovizualne kulture in humanistike ter ustvarila več kot šestdesetih dokumentarnih televizijskih oddaj Povečava.
Leta 1994 je prejela strokovnega viktorja za najbolj elegantno oblečeno medijsko osebnost.
V letih 1997-2000 je bila državna sekretarka na ministrstvu za kulturo, torej v eri ministrovanja Jožefa Školča.
Poslanka od leta 2000 do 2008, marca 2007 je izstopila iz poslanske skupine LDS in delo nadaljevala v poslanski skupini Zares.
V vladi Boruta Pahorja postane kulturna ministrica predvsem na račun "ženskih kvot".
"Brez zvokov, brez slik, brez podob, brez konceptov, brez giba, brez poročil, ki jih omogoča kultura, in predvsem brez emocij nas enostavno ni," je njen kredo, predstavljen na zaslišanju pred odborom DZ za kulturo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar