(foto: Robert Balen)
MAG. BOJAN RADEJ
SLOVENSKO DRUŠTVO
EVALVATORJEV
Če bi razvoj postavili na prioriteti znanja kot gonilnega faktorja, bi se v družbi lahko bistveno zmanjšal pomen delovanja na predpostavki tekmovalnosti z denarnim kapitalom. V bistvu imamo izbiro: ali bomo na svet gledali kot na svet obilja ali kot na svet pomanjkanja. Tako kot bomo gledali na svet, tako bomo v njem tudi živeli.
Če bomo stavili na miselnost ekonomskega pomanjkanja, bomo dajali še vedno prednost kapitalu, denarju, gospodarski rasti, konkurenčnosti, zniževanju stroškov. Če bomo začeli gledati na svet kot na obilje, bomo dali prvi poudarek človečnosti in socialnim odnosom, učenju in sodelovanju. V tem primeru gre za obilje: več kot vemo, lažje se še dodatno kaj naučimo; bolj ko smo socialni, bolj smo socialno produktivni. Seveda nihče ne pravi, da bodo v primeru, ko bomo znanje začeli ceniti, vidiki pomanjkanja kar izginili. Ne bodo. Še vedno bomo potrebovali gospodarstvo in ga razvijali, drugačna pa bo miselnost: vedeli bomo, da imamo sektor ekonomije pomanjkanja in drugi sektor obilja, oba pa se upravljata drugače. Ekonomijo moramo začeti upravljati na drugačen način in osvoboditi se moramo tega, kar nam vsiljujejo: idejo pomanjkanja.
Obstajata dva instrumenta, ki jih vlada lahko uporabi, da bi omogočila mnogim ljudem začeti iskati svoje priložnosti v svetu obilja, ne samo v svetu pomanjkanja, kjer morajo opravljati katerokoli delo za katerokoli plačo pod katerimikoli pogoji. Prvi je univerzalni dohodek. Živimo v svetu neenakosti. V izhodišču nimamo enakih priložnosti. Tega problema ni mogoče rešiti s prerazdelitvijo premoženja. Za sabo imamo desetletja države blaginje in vemo, kaj prerazdelitev kot princip pomeni: neučinkovitost, privilegije, izključevanje. Država blaginje je propadla, ker volumen tistega, kar lahko prerazdeljujemo, ne zadošča več. Kako torej izravnati razlike vsaj izhodiščnih možnosti in zagotoviti univerzalen dostop do osnovnih stvari: do zdravstva, izobraževanja, kulturnih dobrin, socialne varnosti, dohodka?
Eden od instrumentov, ki bo olajšal tudi izstop iz uradne družbe, je univerzalni dohodek. Drugi je lokalna menjava, lokalni denar. Za njegovo uvedbo imamo zdaj izjemno priložnost. Denar se izdaja v Bruslju, služi za tržne transakcije in s tem ni nič narobe, dokler nam ni denar vsiljen, da ga uporabimo pri vsaki menjavi. Narobe je, da je to edina stvar, ki jo imamo. Zakaj ne bi imele lokalne skupnosti možnost, da izdajo svoj denar za financiranje svojih lokalnih potreb? Poanta alternativnega denarja je, da se obresti ne zaračunavajo na dolgove in varčevanje, ampak na uporabo. Če mi trgujemo z našim lokalnim denarjem, menjamo eno uro koristnega dela za eno uro koristnega dela; če v menjavi uporabljamo uradni denar, dobimo zanj pol manj uporabne vrednosti, ker vede ali ne, pri vsakem nakupu plačujemo ceno, v kateri se skriva od 30 do 50 odstotkov pribitka obresti, ki nima ničesar z nami, je zgolj posledica tega, da delujemo v plenilskem kapitalizmu, kjer je dobiček najvišja vrednota. V tem je moč lokalnega denarja, izvije nas iz primitivne miselnosti pridobitništva. In v Sloveniji moramo razvijati lokalno moč, ki bo protiutež globalni. Nobenega razloga nimamo, da ne bi razvijali svojega lokalnega denarja, ne kot konkurenco evru, ampak kot komplementarno oziroma dopolnilno lokalno valuto, ne kot državno valuto (tolar), saj smo monetarno suverenost predali Evropski uniji.
Prenoviti moramo uradno družbo in možnost izstopa iz nje. Družbo lahko prenovimo tako, da si za prioriteto ne postavljamo več tako banalnih stvari kot sta gospodarska rast in kapital. Na kapitalizem moramo začeti gledati drugače. Današnji kapitalizem je kapitalizem 19. stoletja in je v bistvu je nestrpen do vsega, kar ni kapital. Predlagam, da se zasnuje pluralni kapitalizem različnih kapitalov: človeški, socialni, gospodarski, okoljski, ki konkurirajo drug drugemu. Danes poslovni kapital konkurira poslovnemu kapitalu. To je v redu. Hudo pa je, ko poslovni kapital 'konkurira' nekapitalu. Na primer: na trgu dela ljudje povprašujemo po službah, ki jih kapital ponuja. Ljudje večinoma nastopamo kot nekapital in se hočemo pogoditi za plačo in obseg dela s kapitalom v družbenem redu, ki je kapitalističen. To pomeni, da smo že v začetku igro izgubili. V ekonomskih razmerjih bi torej morali nastopati kot človeški kapital, ki se poteguje za svoj "dobiček": da bomo čim bolj zdravi, ustvarjalni, avtonomni. Donos človeškega kapitala je povečanje zdravja in avtonomije. Tako mi kapitaliziramo sami sebe. Denarni kapital se kapitalizira z denarjem, ekološki s tem, da se čim boljše obnavlja, socialni pa tako, da je vse bolj povezan in obenem dopušča bogatenje razlik. V tem je pluralnost: da vsak delujejo v skladu s svojo filozofijo in da so vsi so enakopravni.
To ne pomeni, da zagovarjam podreditev kapitalu vsega, kar še doslej ni kapital. Ljudje v bistvu nismo kapital, tudi naše skupnosti niso same po sebi nikakršen kapital. Narava ni kapital, saj je kapital naša izmišljotina, je le poseben princip uporabe bogastev, ki zahteva njegovo povečevanje. Kljub temu pa je jasno, da tako ljudje, skupnosti in narava vstopamo v ekonomske odnose z dobičkonosnim kapitalom. Edina možnost, da v kapitalizmu ohranimo svoje dostojanstvo in uveljavimo svoj ekonomski interes nasproti dobičkonosnega kapitala je, da se mu zoperstavimo kot kapital. To pa obenem omogoča, da se ljudje, narava in skupnosti pred kapitalom varujejo kot nedotakljivi vse dokler se ne odločijo vstopiti v ekonomsko sfero. Torej je mogoče s pluralnim razumevanjem kapitalizma dati močan pospešek kapitalističnemu tako, da obenem varujemo vse, kar samo sebe opredeli kot nekapital.
V vseh sodobnih državah že obstajajo institucionalni nastavki za pluralizacijo kapitalizma: imamo ekonomski socialni svet, kjer se srečujeta kapital in delovna sila. V duhu tega sveta lahko postavimo svet za trajnostni razvoj, v katerem so zastopani gospodarski, socialni in ekološki interesi. Idejo socialnega partnerstva, ki je že institucionalizirana, moramo razširiti v idejo razvojnega partnerstva, ki se ne ukvarja z delitvijo dohodka, temveč z odločanjem o razvoju, z reševanjem in usklajevanjem legitimnih nasprotij med različnimi kapitali.
Urediti moramo tudi možnosti izstopa iz uradne družbe v samoupravna avtonomna območja in dejavnosti kot so Metelkova in Rog v Ljubljani ter Pekarna v Mariboru: družba, kakršna je, je krivična, ker nekaterih izhodiščnih pogojev ni mogoče izenačiti za vse. Z izstopom iz uradne družbe se nekateri, ki to hočejo, izognejo zunanjim dejavnikom neenakosti v premoženju in dohodkih, ki jih nobena politika ne more odpraviti. Izstop daje možnost mirnega sobivanja v svetu, ki je zaradi podedovanih posledic krivičnosti socialno razklan na družbo v centru in družbo na obrobju. Družbo na obrobju je ustvarila družba v centru in danes se lahko odločimo le, ali bo družba na obrobju upoštevana ali pa bo še naprej teptana in bo zato do družbe v centru razpoložena sovražno in subverzivno bojevito. Za razmah ustvarjalnosti družbe na obrobju potrebujemo drugačno zakonodajo, ki ne bo oteževala nastajanja davčnih in pravnih oaz, v katerih se bodo lahko uveljavile od trga in države avtonomne dejavnosti. Te so izjemno ustvarjalne. Neka študija za Švedsko je ugotovila, da tovrstne dejavnosti na zavarovanih območjih narave ustvarijo 40 odstotkov javnih dobrin, prejmejo pa samo odstotek javnih subvencij. Zato se zavzemam, da bi moralo vsako slovensko naselje dobiti svojo avtonomno cono za ljudi, ki vidijo čez ta sistem ali pa jim ta sistem ne ustreza. Ko pride kriza in pomete z nadutostjo profitnega kapitalizma, ti ljudje tega ne čutijo kot katastrofe, danes pa nosijo dvojno breme. Avtonomni ljudje in skupnosti lahko sami poskrbijo zase. To pomeni, da so takšne avtonomne cone dejavnik stabilnosti za družbo v celoti, tako v centru kot na obrobju. (Obširen intervju z novim sodelavcev Pogledov objavljamo jutri v prilogi V soboto).
Citat
Osvoboditi se moramo tega, kar nam vsiljujejo: ideje pomanjkanja
BOJAN RADEJ
Ni komentarjev:
Objavite komentar