(Igor Napast)
Boris Bobek Boco in Marko Vezovišek (Skakafci) leta 2008 (foto Igor Napast)
Manchester, prehod iz osemdesetih v devetdeseta. Mesto, ki je v osemdeseta vstopilo katastrofalno, saj se je zaprlo pristanišče, Margaret Thatcher pa je z železno politiko polagoma pozaprla največje industrijske obrate, kar je mesto pripeljalo v popolno postindustrijsko sivino, je v letu, dveh pristalo v središču (britanske) pozornosti. Z edinstveno glasbeno (kon)fuzijo, specifično alternativno subkulturo, ki ji je kasneje konkuriral zgolj Seattle z grungeom.
Po poti, ki so jo utrli nepozabni Joy Division, so nadaljevali New Order (preostanek Joy Divison po smrti pevca Iana Curtisa), The Stone Roses, Happy Mondays, The Charlatans, James, 808state, Inspiral Carpets... Pri slednjih je za opremo skrbel Noel Gallagher (!), kasnejši motor (največje) manchesterske zasedbe Oasis.
Manchester se je tako hitro preimenoval v Madchester, tamkajšnja univerza je za bodoče študente postala večji magnet kot Oxford ali Cambridge, The Stone Roses pa so postali bolj prepoznavni kot nogometna kluba Manchester United ali Manchester City.
Zgodba Madchestra
"Predvsem imam Manchester rad. Podirajoča skladišče, železniška križišča, poceni nagravžne droge. In to je na koncu pravzaprav vžgalo. Ne denar, ne glasba, tudi pištole ne. To je bil moj herojski tok: moj eksces civilnega ponosa," na začetku filma 24 Hour People (2002) pove Steve Coogan, ki igra Tonyja Wilsona, idejnega vodjo Madchester scene, televizijskega novinarja in lastnika kultne založbe Factory Records. Četudi se filmska adaptacija dogodkov, ki so Manchester iz industrijske sivine pripeljali do mavrične glasbene ponudbe, nevarno sprehaja med aktualnimi dogodki, urbanimi legendami in fikcijo, zajame srž Madchester scene: klub Haciendo, Factory Records in serijo izvrstnih bendov.
Hacienda, ki jo je revija Newsweek konec osemdesetih razglasila za najbolj znani lokal na svetu, je kasneje doživela ničkoliko plagiatov po vsem svetu, ki z originalom niso imeli prav nič skupnega. Čeprav ji je sprva kazalo slabo, je bila Hacienda konstantno nabita, Anglija se ni mogla načuditi acid houseu in raveu, ki sta poleg indie rocka ustvarila Madchester. A ker je imela izgubo - klientela je bolj kot po alkoholu posegala po drogah, od teh pa lokal ni imel nobenega prihodka, za nameček so kmalu za seboj potegnile še kriminal -, so Haciendo leta 1997 neslavno zaprli. Danes so tam pregrešno draga stanovanja.
Čeprav so podobno usodo doživeli tudi Factory Records in številni madchester bendi, je Manchester vsaj za nekaj časa konkuriral Londonu in imel lastno pestro (sub)kulturno življenje.
Bi lahko novi Manchester po zaslugi evropski prestolnici kulture (EPK) morda (spet) postal Maribor, ki je nekoč slovel kot jugoslovanski Liverpool, zdaj pa že nekaj časa preživlja krizo rock glasbe? Skozi prizmo dveh velikih vzponov mariborske glasbene scene (konec šestdesetih in novi val v osemdesetih) smo o možnostih po tretjem urbanem glasbenem klimaksu povprašali Edvina Fliserja (Rdeči dečki), Marka Vezoviška (Skakafci) in sociologa dr. Andreja Fištravca.
Maribor je res bil jugoslovanski Liverpool!
Konec šestdesetih let je Maribor z Rdečimi dečki in ostalimi skušal poustvariti beatlesmanijo. Za Edvina Fliserja, ki se je v slovensko glasbeno zgodovino bolj kot rocker zapisal kot popevkar, je Maribor konec šestdesetih dejansko bil mesto, ki mu je glasba dala pečat, zato ni (novinarska) fama, da je Maribor de facto bil jugoslovanski Liverpool.
"Jugoslavija je vedela za Maribor, ki je podobno kot Liverpool personificiral lokalno okolje skozi različne glasbene skupine." Fliser se spomni, da se je v mestu vse skupaj, vsaj kar zadeva rock, začelo s Korali, kasnejšo Generacijo, ki so na mladinskih plesih preigravali komade Cliffa Richarda in Rolling Stonesov. Maribor je takrat imel tudi vokalni kvartet The Chains, v katerem so bile Ditka Haberl, Alenka in Breda Pinterič ter Alenka Cilenšek. "Twist & Shout so skupaj s Korali odpele tako, da so ti šle kocine pokonci!" se spominja legendarnega kvarteta.
Fliser je kariero začel v vojaškem bendu Bohemi, kjer sta sodelovala JNA in mladinska organizacija. "Preigravali smo popularne priredbe. House of the Rising Sun (The Animals), Gimme Some Lovin (Spencer Davis Group) in druge hite. Kmalu se nam je pridružila tudi Neca Falk, za katero smo slišali, da je doma prepevala ob ploščah Beatlesov in Rite Pavone. Svojo kariero je začel tudi odlični Čarli Arhar."
In zakaj se duh mesta ni odražal v komadih oziroma zakaj bendi raje niso posegali po avtorskih komadih kot po (tujih) priredbah? "Maribor takrat še ni bil mesto za punkovsko ali novovalovsko ideologijo, zato smo se dokazovali s pristno glasbeno spretnostjo. Šlo je za željo po perfekciji, ki so jo mladi na plesih začutili. Če si dobro zapel Lenonna in McCartneyja ali Steveja Winwooda, so ljudje znoreli!" Fliser pravi, da je ironija, da so Rdeči dečki prvi avtorski komad Beatnik spisali šele za narečno popevko: s tekstom, ki je nasprotoval uporabi drog. "Avtorskih tekstov pa predvsem ni bilo zato, ker smo se solisti v začetku sedemdesetih podali na samostojno pot, Rdeči dečki pa smo s kariero končali. So bili pa tudi v Mariboru poskusi s slovenskimi avtorskimi komadi, recimo skupina Alarm je bila ena takšnih."
Zato, tako Fliser, je za jugoslovanskim Liverpoolom ostal zlasti spomin o mladinskih plesih, koncertih v Hali C in Klubu mladih. Za razliko od Liverpoola, ki je dal veliki četverec Lennon-McCartney-Harrison-Starr, pa Maribor tudi ni imel velikih avtorjev, ki bi esenco mesta zajeli v komadih.
Po Fliserjevem mnenju Maribor nikdar več ne bo drugi Liverpool, saj je v rocku po Lačnem Franzu zazevala velika praznina, zato je več upanja morda v jazz glasbenikih, kot je Izidor Leitinger. Bo morda infrastruktura, ki naj bi jo prinesel EPK, v mesto vrnila rock? "Če gledam iz prizme šestdesetih, je Maribor morda v podobni situaciji, kot je bil takrat, saj smo morali najprej med ljudmi razširiti idejo rock'n'rolla in jih 'opismeniti'. Trenutno je pri nas veliko zatišje, več si obetam od študentov, ki so zelo dojemljivi za novitete. A Mariboru manjka spiritus movens. Tega pa ne bo dala nobena nova infrastruktura," opozori Fliser.
Vas v mestu dviga glavo
Drugi (in zadnji) veliki vzpon je mariborska rock glasba na (nad)nacionalnem nivoju doživela v osemdesetih s prihodom novega vala, ki so ga v Mariboru na svojevrsten način ustvarjale skupine Lačni Franz, Preporod in Skakafci. Marko Vezovišek, frontman Skakafcev, ki so s skaalbumom Igre brez meja (1983) žanrsko potencirali mariborski novi val, pravi, da se danes nova gibanja (pre)hitro spravlja v kulturne muzeje, zato se mu zdi malo verjetno, da bi rock bendi prevzeli mariborsko kulturno štafeto. "Pogoji so absolutno slabši, poleg tega ne vidim niti želje niti možnosti, da bi v mestu gonilo spet bila (rock) glasba. Konzervativna revolucija je pri nas stopnjevana že do te mere, da vas v mestu dviga glavo. Znotraj tega zato niti ni prostora za urbano kulturo, kaj šele za rock'n'roll."
Vezovišek se z metaforo jugoslovanski Liverpool ne strinja v celoti. "O starih časih se rado pretirava, zato je po mojem mnenju fama, da je bil Maribor drugi Liverpool, pa čeprav je bilo nekaj bendov, ki so šli vštric s svetom in so tako prinašali 'svet' k nam. Mariborski novi val je bil šestdesetim morda celo podoben, saj smo vsi na originalni način jahali svetovne novosti in hkrati pripadali slovenski sceni."
Skakafci, Preporod in Lačni Franz so bili, tako Vezovišek, predvsem del vseslovenskega gibanja, ki je prinašalo različne novosti, zato se mu zdi napačna delitev, da je punk (v skladu s takratnim izrazoslovjem) apeliral na proletariat, novi val pa na buržuazijo. "Začetki novega vala so bolj ali manj nejasni, predvsem smo bendi začutili neki novi slog, in to je vse, čeprav bi glasbeniki kritiki radi videli pomene tam, kjer jih ni. Novi val se je pač zgodil, kar sem povedal tudi Zoranu Predinu, ki je marsikatero anekdoto in legendo zapisal v svoji knjigi (Zgodba s prve roke, op. a.)." Razredne glasbe po Vezovišku ni bilo, rock glasba je bila splošno popularna in kot takšna največji magnet za mlade glasbenike.
Infrastruktura se iz "liverpoolskih" časov do novega vala ni pretirano spremenila, omejena je bila na občasne koncerte v Luknji ali Hali C ter v gostilnah (Klub mladih, Martinov Hram). "Precej boljše stanje je bilo v Zagrebu, kjer se je vedelo, da sta Lapidarij in Kulušič namenjena mladim bendom. Celo Ljubljana razen Križank, Novega rocka in K4 ni imela ničesar. Čeprav se danes zdi, da je imel Maribor svojo veliko sceno, svojega Marquee Cluba (znani londonski klub, kjer so leta 1962 prvi nastop imeli Rolling Stonesi, op. a.) ni imel."
Maribor zanj v novem valu ni bil zapoznela kopija Zagreba (Azra, Haustor) ali kasneje Beograda (Idoli, Šarlo Akrobata, Električni orgazam), je pa bil pristno novovalovski. "To po svoje dokazuje refren Mein Gott, da ist ja alles Rot, kar je bila duhovita besedna igra. Pankrti so bili precej bolj direktni, kasneje tudi Laibach, medtem ko smo mi bistvo raje povedali posredno. In najbrž zato tudi na policijo nismo hodili, vrteli nas na Valu 202 resda niso, so nas pa zato na Radiu Študent." Na vprašanje, ali so bili mariborski novovalovci zaprt krog ljudi, Vezovišek odvrne, da so bili prej majhen kot zaprt krog. "Kadrovsko 'politiko' pa je urejala JNA, ki je bila zaradi vpoklicev v vojsko rak rana jugoslovanskih bendov. Zato je morda po svoje čudež, da je Maribor obdržal tri skupine."
Gradijo zidove
Pa je bil novi val gonilo mesta, se je v mestu čutil vpliv novega glasbenega žanra? "Ne sodim med tiste, ki zmanjšujejo svoj nekdanji pomen, a temu bi težko pritrdil. Glasba je bila v prvivrsti še vedno zabava, ki je morda na podzavestni ravni spreminjala mnenje. Upornost je namreč takrat že tudi sicer prihajala v kolektivno zavest, zato je bila glasba kvečjemu zgolj spremljevalni element."
In zakaj Maribor ni imel lastnih vodilnih ideologov, kot recimo Ljubljana Igorja Vidmarja in Gregorja Tomca? "Prestolnica je imela večji vpliv, večjo koncentracijo prebivalstva. Vprašanje je, ali bi ti trije mariborski bendi delali drugače, če bi mesto imelo svoje vodilne ideologe - najbrž rezultat na koncu ne bi bil pretirano drugačen."
Vezovišek glede EPK-ja razloži, da formalnost ne bo dovolj, saj je ključen program. Bi se novi val, če bi nastajal danes, uprl EPK-ju? "Alternativa vedno potrebuje etablirano kulturo, sicer gre za lajanje v prazno. Vedno sem skeptičen do dogodkov, ki imajo politično iniciativo: to pa ne pomeni, da EPK ni dobra priložnost. Toda denimo preselitev Pekarne pod nadzorom mestnih oblasti je približno takšen nesmisel kot organizirano pisanje grafitov." Zato dvomi, da bi lahko novi zidovi ustvarili novo glasbeno gibanje, saj infrastruktura ne gradi politične kulture - kvečjemu obratno. Tako zastavljeni projekti so zanj prej odpustki za politike, ki menijo, da so zidovi dovolj. "Kolikor vem, bi radi zgradili nove prostore, kjer bi bendi vadili. Ko smo ustvarjali mi, prostor ni bil pomemben, pa četudi smo ga stežka našli. Važna je bila vsebina in še danes je pri nas žal tako, da denarja ne zmanjka za dvorane, temveč za vsebino. Absurdno."
Novi Lačni Franz? Morda, če bo EPK profesionalno voden
"Možnosti za razvoj glasbe in njenega pomena v mestu seveda so, nenazadnje je bil Maribor nekoč jugoslovanski Liverpool: bendi, ki so v Jugoslaviji želeli uspeti, so se morali dokazati (tudi) v Ljudskem vrtu," načne misel sociolog dr. Andrej Fištravec. Po njegovem je infrastruktura v mestu načeloma zadovoljiva, čeprav je denimo aduta Ljudski vrt in Snežni stadion danes že zelo težko napolniti. "Zlasti stadion se je izkazal kot objekt za glasbene dogodke različnega tipa. Tudi manjših prostorov je dovolj," nadaljuje Fištravec in kot dober primer izpostavi zlasti KGB, ki "živi od drugačne ponudbe kulturnih dogodkov. To med drugim pomeni, da daje prostor (glasbenim) izvajalcem, ki počasi prodirajo. Nenazadnje ni vsak za na Glavni oder na Festivalu Lent."
A bolj kot infrastruktura, ki naj bi se (še) izboljšala v prihodnjih letih, Fištravca skrbi vodenje projekta EPK, ki je po njegovem mnenju še vedno vodeno voluntersko namesto profesionalno. "Najbolj pa manjka podjetni pristop, ki se ne bi omejil zgolj na leto 2012. Programske ideje morajo preseči oziroma vsaj dopolniti infrastrukturne novitete. Vendar čas za to se izteka, če se ni že iztekel." Zanj ni ključno vprašanje nove koncertne dvorane, za katero meni, da je malo verjetna, temveč izziv programskih idej, ki so nosilec takšnih projektov. "Bill Gates sprva v garaži ni sanjal o tovarnah, temveč je imel idejo, ki jo je nenehno razvijal in izpopolnjeval. Podobna miselnost bi morala živeti v Mariboru."
Na vprašanje, ali se mu zdi, da je Maribor univerzitetno mesto, nemudoma odgovori negativno, nato pa nadaljuje: "Formalno seveda je, vendar so odnosi med mestom in univerzo ter znotraj nje popolnoma neurejeni. Kar pa ne pomeni, da vitalnosti ni. Umetnostna akademija je odlična ideja, okoli nje so zbrani ljudje, ki izhajajo iz alternativnih vod." Pa študenti, za katere se zdi, da jih v Mariboru skorajda nikjer ni mogoče videti, bodo oni ustvarili novi mariborski Madchester? "Socialna senzibilnost študentov je precej slabša kot pred desetimi leti. Drugačen je tudi njihov psihosocialni profil, so pa zato precej bolj zasebno aktivni v virtualni realnosti." Na vprašanje, ali bi Maribor po zaslugi EPK lahko postal spet poligon za bende tipa Rdeči dečki, Skakafci ali Lačni Franz, pa odvrne, da bi lahko bil, če bi bil EPK zastavljen profesionalno in ne voluntersko.
Ni komentarjev:
Objavite komentar