Obnova Pekarne vse bolj najeda alternativno kulturo
Napovedana popolna prenova alternativnega kompleksa na Taboru ne bo uresničena, zato je vprašanje, ali je sploh smiselno nadaljevanje, ki mu Pekarna sama očitno ni kos - še posebno ker prav to razjeda njeno bistvo in razbija koncept 
(Marko Vanovšek)
Mariborski župan Kangler je obljubil, da bo Pekarno prenovil v celoti.
Program popolne prenove, s katerim bi Maribor dobil reprezentativen kompleks alternativne, neodvisne kulturne produkcije, je vse bolj pod vprašajem. Pekarna z značajem pomembnega mestnega, regionalnega in državnega središča urbane kulture ni več to, kar je bila. Nastajajo kratki stiki med uporabniki, za mnoge je nejasen v mestnem svetu sprejeti model upravljanja Pekarne, nekatere moti vse večja težnja po komercializaciji vsebin, najbolj pa bode v oči prenova zgradb na tem prostoru. Obljuba župana Franca Kanglerja, da bo prenova vseh objektov zaključena do leta 2012, je padla v vodo, zato javno vprašamo, kaj bo z obljubo pekarnarjev, ki so ob drobljenju prenove, spremembah načrtov in težnjah po komercializaciji napovedali, da jo bodo zasedli kot leta 1994. Središče alternativne kulture, ki bi jo mestna oblast v času napovedanih modernih objektov kot unikum morala negovati in čuvati, jo je - z izgovori na zakonske predpise - vzpostavila na način vodenja po svoje. Se je s tem začela uresničevati nevarnost poskusa razbijanja koncepta Pekarne?
Ramiz Derlić, vodja kulturnega društva MC IndiJanez, se sprašuje, ali je obnova, glede na to, kako se je začela, sploh še smiselna. "Ali ne bi to pomenilo izgona alternative s tega prostora in, ker drugega nimamo, tudi iz Maribora? Naše društvo po izselitvi iz prostorov, kjer bo stala nova upravna stavba, še zdaj nima nadomestnih. Če povem še jasneje, deložirali so nas. To je oblastniški način, ki se je vzpostavil v kombinaciji občine in MKC-ja. Češ, jaz sem gospodar, ti pa uporabnik brez pravic," je jasen Derlić. Društvo je sicer po izselitvi dobilo ponudbo za nove prostore, a jo je, kot delajo številni kulturni ustvarjalci v tem mestu, zavrnilo. Razlog je preprost: dostop do njih ne bi bil mogoč 24 ur na dan.
Koncerti, ne pa slaščičarske zadeve in šoping center
Gregor Kosi, direktor Pekarne Magdalenske mreže, ki je - potem ko je razpadel t. i. Odbor za Pekarno (se pa ta sedaj po zagotovilih na novo vzpostavlja), ta pa je od prvih načrtov za revitalizacijo zastopal pekarnarje - prevzel pogajalske vajeti, zatrjuje, da je jabolko spora tudi dejstvo, da bo dobiček, ki ga bodo imeli uporabniki, transparentno izkazan, brez menedžerskih principov pa ga bodo prekanalizirali nazaj v program. Ne vemo, ali je Kosi s tem mislil Derlića, ki vodi klub MC Pekarna, najbolj obiskani prostor na tem območju, in organizira veliko koncertov, ki prinašajo zaslužek. A v bran njemu, ki zase pravi, da v okviru društva dela mnogo stvari drugod po mestu in Sloveniji, je spregovoril Said Bešlagič, dolgoletni uporabnik Pekarne in član skupine Blutwurst. Po njegovih besedah kljub zaslužkom Ramiz Derlić "dela kot nor in ima ponudbo, v Maribor pa pripelje najboljše skupine. In če je koncert kakovosten, ni nujno, da je vse zastonj. Prav je, da zanj odšteješ deset evrov. Vprašanje pa je, zakaj teh koncertov ni v Gustafu, in še, kako je mogoče, da je ta dvorana poleti zaprta. Mogoče zato, ker se vsi gledajo postrani? Ta dvorana je bila namenjena za koncerte, ne pa za neke slaščičarske zadeve, modne razstave in revije. Ti nas ne zanimajo," pravi Bešlagič, ki po svojih izkušnjah vidi izvirni greh zgolj v tem, da Pekarna in njeni ljudje v šestnajstih letih niso dozoreli za pravega sogovornika v mestu, predvsem pa ne za to, kar se dogaja sedaj.
Namesto celotne le delna obnova
Prenova, ocenjena na slabih osem milijonov evrov, je torej zadnji v nizu dogodkov, ki kažejo na to, da bodo pekarnarji morali potegniti naslednjo, zagotovo bolj ostro potezo. Spomnimo in strnimo: mariborski župan Kangler je, potem ko je hotel Pekarno najprej preseliti, si potem premislil in se za to tudi opravičil, obljubil, da jo bo prenovil. V celoti. Borut Wenzel, sodelavec Pekarne Magdalenske mreže, pravi, da je bila obljuba za vseh pet stavb na tem območju: za upravno stavbo, ki jo je z argumenti o zakonodaji in lažjem pridobivanju evropskega denarja dobil javni zavod MKC (Mladinski kulturni center), za Hladilnico, Lubadarja, Gustav in MC. Za zdaj, pa še to ne čisto jasno, dobro kaže zgolj Hladilnici, ki je na lanskem razpisu vladne službe za regionalni razvoj sicer dobila denar, a ker prošnja ni bila popolna, manjkale so namreč priloge o opremi, bo ta denar morala zagotoviti občina sama. Ali ga bo, se ne ve, ker letošnji proračun še ni sprejet, iz projektne službe Mestne občine Maribor (MOM), ki jo vodi Monika Kirbiš, pa so nam sporočili, da je glede na investicijski načrt projekt ocenjen na slab milijon evrov. Na omenjenem razpisu so dobili 700 tisoč evrov, preostalo naj bi v proračunu predvidela mestna uprava. S tem se je uresničila Wenzlova napoved, da bodo občinarji klestili sredstva za opremo, najprej ocenjeno na pol milijona evrov.
Zaradi kontejnerjev padajo drevesa
"Ta prenova me vse bolj skrbi, kajti videl nisem še nobene študije. Ni mi za vojno, ampak za prostor, naj se jedro ohrani, predvsem pa občinstvo, ki hodi sem. Smo pomemben faktor v mestu in škoda bi bilo, da se ljudje ne bi več dobro počutili v novi Pekarni," navaja Derlić, ki si želi, da bi prenova potekala bolj kreativno in ne tako, kot poteka sedaj. Pove, da gradbeniki pridejo, postavijo oder, zaradi postavitve kontejnerjev pa posekajo drevesa, čeprav naj bi bilo izrecno rečeno, da se to ne sme. "Vse deluje tako, kot da bi obnavljali šoping center, kot da Pekarna ni več živo tkivo, kjer ljudje ustvarjajo. In pri tem se ne daje prednost uporabnikom, recimo za poslikavo, ampak so ustanovili kar svojo komisijo. To ni več Pekarna."
Že enkrat prenovljena
Očitno bo letos zaživela zgolj upravna stavba, ocenjena na milijon evrov in pol, ki pa jo je po upravljalskem modelu, sprejetem v mestnem svetu lani, vodi MKC. Slednji naj bi se tam naselil enkrat junija, julija, tam bo tudi mladinski hotel. Vprašanje je, kaj se bo zgodilo z uporabniki, ki so še pred obnovo tam imeli prostor. Kosi je sicer lani za medije dal izjavo, v kateri zatrjuje, da bo zapisano določilo, da se lahko po prenovi v kompleks vrnejo avtorji oziroma programi, ki so v Pekarni že delovali. A sedaj pravi, da je vse odvisno od tega, kako bo potekala nadaljnja prenova drugih zgradb, tako da vsi izseljeni očitno ne bodo dobili prostora v novi stavbi. Bolj neposredna je direktorica MKC-ja Nina Arsenovič, ki navaja, da bo v prenovljeni upravni stavbi prostor za del uporabnikov, ki so bili v njej do sedaj. "Način, na katerega bodo lahko prišli v nove prostore, je opredeljen v modelu upravljanja, ki smo ga s skupnimi močmi pripravili v MKC-ju, Odboru za Pekarno in Uradu za kulturo in mladino MOM. Sestavljen bo namreč programski svet, ki bo na podlagi razpisa v prostore uvrstil najprimernejše uporabnike. Tisti, ki v tem trenutku ne bodo izpolnjevali pogojev, bodo do konca izgradnje celotnega kompleksa smeli uporabljati nadomestne prostore, ki so jim bili zagotovljeni."
Mimogrede, na tem mestu ni odveč zapisati, da se je upravna zgradba enkrat že prenavljala, za ta namen je občina zagotovila takratnih 30 milijonov tolarjev (okoli 1,2 milijona evrov) in torej nekdo nosi odgovornost za to. Zgodbo preverimo pri Borutu Wenzlu, ki se tega spominja takole: "Leta 1992 je MOM Pekarni namenila okoli 30 milijonov tolarjev za prenovo te zgradbe, a smo v nadaljevanju ugotovili, da je 17 milijonov prekanalizirala v studenški most, s preostalim denarjem pa so popravili okna, elektroinštalacijo, stene so slikopleskarsko obdelali. Ta prenova je temeljita, kajti po prejšnji je voda zalila kar nekaj prostorov."
Kdo bo odločal?
A vrnimo se k upravljalskemu modelu in programskemu svetu, ki bo odgovoren za vsebino in program, v njem pa bo sedem predstavnikov strokovne javnosti in uporabnikov. Gregor Kosi: "MKC ima definirano vlogo in je tehnični upravitelj. Programski svet je neodvisen in bo za daljše obdobje odločil, komu prostori. To je unikaten model, kajti o vsebinah bomo odločali sami. To je velik dosežek, čeprav se komu zdi, da to ni dobra rešitev. Obveznost se prenaša na pekarnarje in privatnih vrtičkov več ne bo. S tem se spremeni miselnost, čeprav vem, da je to včasih boleče. Nekateri si pač želijo, da bi dobički stekli kam drugam. Pekarno pa je treba jemati kot skupnost in ne kot mit, kjer bi bilo vse drugače. Kriteriji bodo." Nina Arsenovič dodaja, da je strah lahko le tiste, ki niso izvajali kakovostnih programov, saj bo merilo za obstoj kvaliteten program.
A Derlić pravi, da ga bolj kot programski svet skrbi programski koordinator, ki naj bi spremljal aktivnosti uporabnikov in koordiniral proste projektne termine. "Občina se že sedaj pogovarja zgolj s Pekarno Magdalenske mreže in ni skrivnost, da bi radi bili prvi 'mandatar'. Kot koordinator bi urejali vsakodnevne zadeve, na primer sklepali bi pogodbe z manjšimi uporabniki. Že večkrat smo izpostavili, da kdorkoli opravlja programsko funkcijo, ne more biti hkrati programski koordinator, kajti sam sebi lahko zagotavlja marsikaj. Koordinator naj bo en človek, neka kompetentna oseba, ne pa organizacija, ki se ukvarja s programom."
Gre Pekarna v napačno smer?
Medtem ko so se vršili omenjeni postopki, je veliko uporabnikov obupalo, še posebno zato, ker jih birokratske zadeve bolj utrujajo kot navdihujejo. A mogoče je prav sedaj možnost, da se ob ponovni vzpostavitvi Odbora za Pekarno spet združijo različno misleči. V mestu se namreč odpirajo mnogi novi moderni prostori, arhitekturne rešitve, ki naj bi jih doživela Pekarna, pa gredo tudi v to smer. Ob razmerah v mestu je prav, da imamo alternativni, socialni in družbeno angažirani prostor, kajti civilni družbi bi moralo biti malo mar za to, kako se mora obnašati javni zavod, morala pa bi vedeti, kako se porablja denar. Zato je treba, tako tudi naši sogovorniki, dobro premisliti, ali bomo imeli Metelkovo z vsemi napakami in dograditvami in jo spoštovali kot turistično znamenitost, ali pa prostor, kjer bo prepovedano vse več. Če bodo privolili v umetniško, kulturno in arhitekturno spreminjanje, bodo zanikali svojo tradicijo.
Če Ramiz Derlić opozarja, da ob nastanku nove stavbe nimajo zagotovil, ali bodo lahko grafitirali, in da Pekarna ne bo več konglomerat različnih organizacij, kjer bi alternativni umetniki videli svoj ustvarjalni prostor, se Saidu Bešlagiču zdi sramota, pa čeprav je izgovorov za to dovolj, da ima Pekarna zapornico. "Tisti, ki je lačen prišel v Pekarno, ni nikoli nič dobrega prinesel. Danes vsi hitijo in delajo napake zaradi EPK, a to bo šlo mimo in potem se bodo usluge začele pretakati. Občudujem kar nekaj prireditev, ampak Pekarna ne gre več v pravo smer. Če boš čez pet let imel fine razstave, ki bodo same sebi namen, potem to ni več to. Enotnost je padla in sedaj držijo le še prijateljske vezi. A še te bo pohodila administracija."
(Marko Vanovšek)
Vse kaže, da bo letos zaživela zgolj prenovljena upravna stavba.
PETRA ZEMLJIČ
