sreda, november 03, 2010

Resnična sramota - 03,112010

Resnična sramota

The Best Band You Never Heard In Your Life je naslov izjemnega dvojnega albuma Franka Zappe, na katerem so ujeti posnetki s koncertov njegovega big banda iz leta 1988. Poum Tchack bi si zaslužili enak naziv; šestčlanska zasedba iz Marseilla je namreč ta čas najboljši bend, ki ga v življenju niste slišali.


Poum Tchack, šestčlanska zasedba iz Marseilla, je najboljši bend na svetu, ki ga še niste slišali.

Če bi zapisali, da Poum Tchack igrajo gypsy swing, bi jih s tem podcenjujoče ujeli v ta staromodni žanr. Njihova glasbena podstat resda korenini globoko v dediščini Djanga Reinhardta, vendar so nanjo na debelo nanesli svoje avtorske sloje rocka, jazza, flamenka... Vse to odigrajo z uigranostjo najboljših ciganskih zasedb (v misli mi prihajajo Taraf de Haidouks), njihove kitarske energičnosti pa se - ustrezno električno ojačane ne bi sramovali niti pri originalni Sepulturi (kitarista Poum Tchack sta Alexandre Morier in Olivier Dambezat, na kontrabasu je Emmanuel Reymond). Sekstet z izjemno lahkotnostjo surfa med glasbenimi stili in v skladbah razmetava citate Astorja Piazzolle, Gorana Bregovića in klasične glasbe, za hec pa violinist Jean-Philip Steverlynck uprizori še presleyjevski vložek (Sweet Surrender).

Poum Tchack so v minulih treh letih že trikrat obiskali Maribor, minuli petek pa so v dvorani Gustaf nastopili v okviru nove turneje po evropskem vzhodu, na kateri predstavljajo svojo tretjo zgoščenko Billie, posvečeno nepozabni Billie Holliday. Vendar niso pripravili koncerta melanholičnega jazza, saj so njihove predelave skladb "Lady Day" avtorske v tolikšni meri, da zmorejo izvirne pesmi v njih prepoznati samo najbolj poznavalski ljubitelji legendarne ameriške pevke. Strange Fruit so transformirali v psihedelično rock skladbo Strange Boat, Love Is Here To Stay so odigrali kot nekakšen gypsy-surf, v ekstatičnem How Could You pa je zablestel karizmatični Lionel Elian (glavni vokal, harmonika in klaviature). Naj še omenimo v francoščino prevedeno in v klovnovski gypsy swing namočeno skladbo Romance, v kateri je za mikrofon stopil še bobnar Samuel Bobin.

Če k temu navržemo še turbo cigansko country priredbo Mississippi Moan (Duke Ellington), ponarodelo italijansko pesem Mamma Mia in vse ostale odigrane skladbe, postane koncert Poum Tchack poltretjo uro dolgo glasbeno doživetje. In prav tu nastopi sramota. Sramotno je, da tako izjemno talentirana skupina virtuozov ni mnogo bolj popularna med tistimi evropskimi ljubitelji glasbe, ki sicer množično zahajajo na koncerte Manu Chao, Gogol Bordello ali poleti romajo v Gučo. Sramotno je, da Mariborčani niso bolj številčno počastili tretjega obiska Francozov (ki se je zgodil po zaslugi organizatorja Marjana Ornika). Mesto, ki noče biti zgolj fasada evropske prestolnice kulture, bi moralo pokazati več zanimanja za takšne glasbene bisere, petkov koncert pa je imel žal dvakrat več minut glasbe kot ljudi v občinstvu. Poum Tchack si zaslužijo polne dvorane povsod, ne le v Mariboru.

P. S. Vsem tistim, ki so zaradi nevednosti, lenobe ali ignorance zamudili slovensko turnejo Poum Tchack, preostaja tolažilna nagrada: s svetovnega spleta si lahko brezplačno in legalno natočijo njihove tri albume.

Ni komentarjev: