"Na tem mestu, ko sem prišel dve uri prepozno v šolo, me je pričakala moja mati Branka. Čisto sama sva bila v avli. Naenkrat me je začela mlatiti z marelo, jaz pa sem samo stal tam in prenašal zasluženo kazen," med sprehajanjem po prostrani avli mariborske II. gimnazije spomini prevzamejo Marka Breclja. "In tukaj smo izvedli performans z aviončki," s kazalcem nakaže na prostor med vhodom in vrati v eno izmed učilnic. "Sošolce sem našuntal, da si iz spričeval naredimo aviončke, nato pa smo jih metali po avli," nadaljuje Brecelj. Koprski kantavtor in večni borec proti zatiranju mladinske kulture je posledice svojih domislic na lastni koži občutil že v časih, ko je obiskoval Drugo gimnazijo. Vzgojno-represivno vlogo policijskih intervencij, ki redno spremljajo njegove dogodke v Mladinskem kulturnem centru v Kopru, sta takrat v mehkejši obliki prevzela kar njegova starša, ki sta bila na isti šoli zaposlena kot učitelja. "Na predlog svojega lastnega očeta sem takrat dobil drugi in zadnji ukor. Prvega sem namreč dobil zaradi zamujanja," zaključi z obujanjem spominov in se odpravi na oder.
Že čakanje na sredin nastop Marka Breclja v amfiteatru gimnazije gledalca mehko vpelje v brecljevski "nič nas ne sme presenetiti" stil koncertiranja. Odločil se je, da prekrši eno od osnovnih taktik nastopajočih glasbenikov, ki z zamujanjem na oder umetno dvigujejo nestrpnost in pričakovanja občinstva. Tokrat smo namesto na nastopajočega namreč čakali občinstvo. Precej stolov je nekaj minut po predvidenem začetku koncerta ostalo praznih. "Medtem ko čakamo na nepravočasnice in nepravočasnike, vas vabim, da posežete po kozarcu vina," je z gostoljubnostjo vabil Brecelj. Na improvizirani točilni pult ob robu odra je v plastične kozarce natočil belo-rdečega štajersko-primorskega zdravila za žejo. Njegov naravoslovni čut, ki ga je gojil že kot falirani študent matematične fizike in geologije, mu ni dal miru. S štetjem steklenic in gledalcev v amfiteatru ter nekaj osnovnimi matematičnimi operacijami mu je v nekaj minutah uspelo izračunati povprečno količino vina na gledalca. Ko je v dvorano vstopilo še nekaj zamudnikov, se je uvodno sproščanje občinstva z vinom zaključilo in koncert se je lahko pričel.
"Moram vas fotografirati"
"Hvala ravnatelju Lorenčiču za to razmetavanje denarja in hvala vam za pozornost, s katero osmišljate to investicijo," je Brecelj svojem slogu pozdravil občinstvo. Na glavo si je poveznil breceljski klobuk, ki poleg belega fiča z avtomobilskimi nalepkami eushit in sloshit pomeni nepogrešljiv del njegovega imidža. V roke je vzel akustično kitaro in napovedal "mučilnih mehkoterorističnih šest komadov". Beseda "mehki terorizem" po svojem etimološkem izvoru spada med njegove izume. S tem misli na teror, ki telesno ne poškoduje, ampak samo zmoti. Brecljeve šale, manj spodobno vedenje in duhovitost so tako samo taktike, s katerimi izraža svoje poglede na politiko, kulturo, znanost, z eno besedo - na družbo. Čeprav se je njegovo svarilo o ušesom manj prijetnem prvem delu koncerta sprva zdelo pretirano, Brecelj občinstva, vsaj na začetku, ni začel razvajati s svojimi bolj znanimi in spevnimi komadi. Pri pesmih, kot je Našo malo dijete, je pravzaprav Brecljeva interprtecija tista, ki na prvi pogled preprostemu besedilu dvigne vrednost in gledalca potegne v čustveno doživetje. Kljub temu pa prostor za gledalčevo interpretacijo tu in tam omeji s spremljevalnimi zgodbicami. "Po enaintridesetih letih je naše malo dete študent filozofije in ponosen lastnik izpita za viličarista. Veste, pri pošti preklada pakete," je Brecelj s humornimi pripombami omilil malo bolj melanholičen prvi del koncerta. Malo pred premorom je iz platnene vreče potegnil fotoaparat. "Preden pobegnete, vas moram nujno fotografirati. Bogve, koliko časa boste še zdržali v dvorani."
Rdeči bar
Slive so zrele in Vatentat sta naslova dveh kratkih projekcij, ki se ju je Brecelj odločil prikazati med glasbenim premorom. V obeh nastopa v vlogi glavnega protagonista; pri prvem kot žrtev policijskega napada s pendreki, v drugem filmčku pa kot atentator Dimitrija Rupla. Bivšega zunanjega ministra je med njegovim govorom ob obletnici Univerze na Primorskem oplazil z vatnim izstrelkom. Čeprav je Brecljev album Coctail uvrščen med največje dosežke slovenskih kantavtorjev, je v svojem lokalnem okolju veliko bolj kot glasbenik poznan kot gonilna sila koprskega Mladinskega kulturnega centra in Društva prijateljev zmernega napredka. "Moram vam povedati, da bi po mojem načrtu do sedaj že vsi morali zapustiti dvorano. Ker pa ste še tu, dovolite, da vam zaigram še Rdeči bar. V pogodbi imam namreč zapisano, da če ta komad izpustim, ne bo nobenega honorarja," je Brecelj začel uvod v zaključni del koncerta. V roke je tokrat vzel električno kitaro in z Alojz valčkom nakazal, da na vrsto pridejo bolj znani komadi. "Alojz Kodre mojster za vse, mojster za mafijo," je zvenel spevni refren. Pesem je posvetil nekdanjem profesorju matematične fizike, ki je bil zaradi zahtevnih izpitov tudi glavni krivec za to, da je Brecelj svoje mladostne sanje o poklicu meteorologa, zamenjal s statusom samostojnega kulturnega delavca.
MISEL
"Sošolce sem našuntal, da si iz spričeval naredimo aviončke, nato pa smo jih metali po avli"
KATJA ERTL
Ni komentarjev:
Objavite komentar