Festival sodobnega plesa Nagib, intermedijski performans treh mladih slovenskih umetnikov
V okviru 6. mednarodnega festivala sodobnega plesa Nagib, se je bil v sredo, 15. septembra, v dvorani Gustav v Kulturnem centru Pekarna uprizorjen performans treh sicer samostojno delujočih umetnikov, naslovljen Fiktivne situacije IV.
Tina Valentan se ukvarja s sodobnim plesom, ustanovitelj Inštituta za Raziskovanje Zvočnih Umetnosti (IRZU) Miha Ciglar je skladatelj, medtem ko Nika Autor deluje kot sodobna vizualna umetnica.
Performans se izvaja četrtič. Ob vsaki novi izvedbi, pravzaprav kar nadgradnji projekta Fiktivne situacije iz leta 2008 ga umetniki tudi delno drugače naslovijo, oštevilčijo. S tem še zaostrijo, poudarijo performativno; spremenljivo in nepredvidljivo razsežnost tovrstnega "umetniškega medija", ki ob vsaki novi uprizoritvi lahko prinaša radikalno drugačno izvedbo in izkušnjo.
Avtorji naj bi v performansu raziskovali financiranje kulture in umetnosti s strani raznih evropskih organizacij in fundacij, ki podpirajo (tj. financirajo) le projekte v skladu z ideologijo in politiko Evropske unije. Posledično naj bi umetniki bili prisiljeni prilagajati svoje vsebine tistim, ki se (očitno) privilegirajo.
Znotraj performansa umetnica skozi izgovarjanje že izgotovljene vsebine metaforično predstavlja umetnikov položaj. Na odru je tako performerka (Valentan) postavljena v sredino v sedeč položaj, na obeh straneh pa njenim telesnim gibom s sliko (videom) in zvokom sledita Autorjeva in Ciglar. Valentanova je opremljena s kamero, ki na platno za njo predvaja bližnji posnetek njenega obraza, tako da je njena obrazna mimika natančno vidna. Njeno odpiranje ust sproža zvok/govor, ki pa je vnaprej posnet, njene besede so tako pred-determinirane. Posnetek govorjenega bere iz razpisne direktive za subvencioniranje umetniških projektov. Valentanova lahko sicer s premikanjem oči modulira zvok, s čimer ji je dana minimalna mera svobode (lastnega, subjektivnega) izražanja.
Nekako sredi dogajanja se performerka, po tem ko je snela kamero, povzpne na stol ter v nekakšnem otroško-otročjem položaju med "lovljenjem pozornosti" previsokega mikrofona, poskuša priti do "lastne" besede. Vendar znova izgovarja že izgotovljeno vsebino. Na tem mestu se dejansko dogodi zanimiv vsebinski (skorajda foucaultovski) premik dogajanja: performerka, kljub temu da dejansko "pride do besede", izgovarja te, ki so ji bile na takšen ali drugačen način vcepljene, podtaknjene. Nesvoboda tako ne prihaja več nekako od zunaj (oblast kot represija), temveč se dogaja v "njej sami" (oblast kot produktivna sila).
Uprizorjena situacija torej le ni tako zelo fiktivna, kot se morda zdi na prvi pogled. Ampak le zakaj bi se neizbežno izjavljanje že izgotovljene vsebine nanašalo le na zelo ozko področje kulture in umetnosti, njenega financiranja ter "notranje politike", kakor je to poudarjeno v besedilu ob performansu? Finančna politika umetniških institucij namreč še zdaleč ni edina in morda tudi ne najbolj ključna umetnikova omejitev. Njegova svoboda, ki je prvenstveno predvsem "svoboda misli", je omejevana tudi že veliko pred tem, ko umetnik začne aktivno vstopati v umetniški diskurz, institucijo.
Je pa na primer ravno tako res, da je očitne podpore s strani institucij znotraj polja umetnosti deležna tudi ravno umetnikova/umetniška refleksivnost, političnost, družbena kritičnost in podobne teme v samih umetniških delih. Kljub vsej (samo)refleksivnosti polje visoke umetnosti namreč za marsikatere akterje ostaja nekakšno zadnje zatočišče svobode.
Vendar se umetnikova (ne)svoboda manifestira (in reproducira) še na neštetih bolj prikritih mestih. Ali ni na primer s tem v zvezi še posebej problematična ena izmed možnih implikacij (ali potlačenih predpostavk) tovrstne sodobno-umetniške situacije: umetnikova izjavljalna pozicija, njegova zmožnost skorajda nevtralnega videnja stvari takšnih, kot so, ter njegova potreba ali pač dolžnost predočiti jih gledalcu, kateremu ravno tako predpostavljeno ostajajo prikrite?
Umetnik danes najbrž doživlja ravno tolikšno mero nesvobode kot v preteklosti, pod oblastjo in diktatom institucije, naročnika oziroma mecena. Nastanek avtonomne umetnosti nekje ob koncu 17. stoletja in začetku 18. stoletja namreč spremeni predvsem to, da umetnik začne proizvajati umetniška dela za anonimnega naročnika in svobodno tržišče. Vsaj na videz si torej pridobi svobodo izbire ikonografske, motivne, "vsebinske" plati umetniškega dela. Vendar moderne avtonomije umetnosti, ki funkcionira tudi danes, seveda ni mogeče misliti izven kapitalizma. Umetniško delo ima namreč vsaj od njene vzpostavitve dalje status blaga (s poudarjeno simbolno vrednostjo). Vsi pa si znamo predstavljati, koliko umetniške avtonomnosti in ustvarjalne svobode "svobodno" tržišče dejansko dopušča.
Kaja Kraner
Ni komentarjev:
Objavite komentar