GLASBAtorij o koncertu Carine v Mariboru
Maribor
Objavil/a Tomica 26.05.2010 pod bendi, glasba, koncerti
Mariborski radio Študent je na datum nekdanjega dneva mladosti v Pekarninem Gustafu organiziral večer žive klubske glasbe. MARŠ pank rok večer: moja Carina (napovedovalec na nacionalnem radiju jo je včeraj gladko preimenoval v Karino) ter Buldogi in mlad mariborski bend Not yet, ki so otvorili večer. Slednjim, ki so odprli večer, je bil prisluhnil kitarist Mehle in je našel še dobro besedo zanje… Ampak po vrsti.
Mesto je bilo relativno prazno, ko se je naša rokenrol posadka v kombiju vozila po ulicah do Pekarne, mariborske inačice alter kulturnega skvota v bivši kasarni. Ta ima – v pimerjavi z osrednjim, v prestolnici – manj aktivne mase vsega: klubov, dogodkov in publike. Ko se je v Gustafu, kjer se je vsa zadeva odvijala, pojavil Pigačev Marko, sva hotela nekaj po 9 še preveriti, kakšno je stanje v sosednjem klubu. »Zapiramo,« naju je pozdravil natakar. Pozneje je Meho ugotavljal, da dan mladosti več ni praznik novih generacij. (Sicer bi nam – glede na EMŠOte Buldogov in Carine – primernejše ime praznika bilo dan starosti.) Dodal bi še tudi, da je tudi starejša generacija ostala doma; ob relativni atraktivnosti torkove noči pred delovno sredo kot pravega dneva za koncert in ples me je Pigac opozoril, da imamo enako ceno kot Dražen Zečić. Uh.
Ampak vseeno se je na odru rožljalo kot za stavo; v pomoč je bil hladilnik z ravno pravšnjo zalogo piva za dolg večer. Med Buldogi se je posadka preselila v zaodrje, kjer imajo v Gustafu še en prostor za vaje benda, ki je ta večer imel vaje. Kakofonija obeh zvokov je bila na trenutke znosna, spet na druge manj; in razen tistih dveh zvokov skupin in par ducatov živih duš v prostoru se je zdelo, da ostanek mesta spi.
Okoli polnoči smo le prišli na oder in vmes so bile lupine starejših letnikov, v katerih bivajo naše nesmrtne duše, že malce utrujene. Ampak po prvih taktih uvodnega komada se je čutilo, da imamo dobro vibro in da naš stroj teče v pravem ritmu, po odzivu publike pa je šlo soditi, da publika razume našo glasbeno idejo. Moram pa tudi reči, da je to ujemanje od prvega trenutka odlično pogonsko gorivo za maksimalno realizacijo na odru, po kateri se telo v zaodrju sesede in ne pride več nazaj. Isti dan. Drugi dan te žig z zvezdo na roki spomni, kako je bilo sinoči, in občutki znova oživijo…
Hvala foto Pigac za slikovno gradivo
Ni komentarjev:
Objavite komentar