"Pesem Kovači smo in naša sila je med grmenjem orožja zadonela po vrhovih Menine. Neverjetno, kako močan dejavnik je pesem v boju. Dvigne duha, ga napolni z novim nabojem in ta se prenaša tudi na telesno vzdržljivost. Človek postane enostavno močnejši. Da, pesem deluje na ljudi v spopadu kakor nevidna odrešujoča sila. Tudi v tem spopadu na Menini je petje delovalo magično, kajti ni bilo naročeno, zgodilo se je spontano in zato je bilo tako učinkovito..." (Franc Sever - Franta: Past na Menini planini, 2005)
Dve odporniški izročili ponovno navdihujeta: partizanski boj in študentsko gibanje. Pred kratkim so nekatere mladinske nevladne organizacije ustanovile novo fundacijo in jo poimenovale Pohorski bataljon. Verjetno je boter Marko Brecelj, WC direktor Društva prijateljev zmernega napredka, ki že dolgo izpričuje spoštovanje do te vojaške formacije (performans in pesem Antonu in Pohorskemu bataljonu iz 1999). Tudi sama nisem ravnodušna (ne le zato, ker živim na Šarhovi ulici), vendar me taki dobesedni prevzemi navdajajo z nelagodjem. Doživljam jih kot postrojevanje civilistov. V Ljubljani so se postrojile tudi izobraženke mlajše generacije, ki rade prepevajo partizanske pesmi v zboru Kombinat.
Jasno, nobeno združevanje mladinskih organizacij ne more biti nepolitično in tudi petje partizanskih pesmi leta 2009 je stališče in ne le prostočasni krožek. Identifikacija s partizanskim bojem omenjenim kolektivom zagotovo vliva korajžo. So pa partizanska ikonografija in napevi danes tudi dodobra udomačeni. Nekako tako kot kmetiški prizori na Gasparijevih razglednicah. Pop idila za mirnodobna čutila. Šla sem poslušat protifašistične pesmi, ki nam jih te dni pojejo dekleta v zboru Carmina Slovenica. Kako torej pojemo odporniške pesmi med blaginjo? Umetelno in v rokavicah. Tako kot garda Slovenske vojske rokuje z orožjem. Kar smo lahko primerjali na licu mesta, saj je večer zborovske glasbe prebodlo cirkuško ekserciranje gardistov z ekshibicijskim orožjem. Zdaj, "ko brez pušk in bajonetov prosta nam je pot," jih torej Slovenci kremeniti mečemo v zrak in vznak kot dobro naoljen stroj. Ki ne ubija, pač pa jemlje sapo. ("Ja, sej neki pa morjo delat, kaj pa čjo, če je mir," je kot vedno razumevajoča moja mama.) Kakšen simbolni krogotok je s tem vzpostavila kostumirana revija Na juriš in the mood!, lahko sklenete sami.
"Je čas vojne in je čas miru." Slednjega delimo na delovni in prosti čas. Ko delamo, delamo, ko se igramo, se igramo. "Medtem ko si postajata delo in zabava po strukturi vse bolj podobna, ju z nevidno demarkacijsko črto obenem vse strože ločujejo," piše Adorno že leta 1945. Nesvobodni smo, ker smo atomizirani. Razparcelirani. Vsake toliko se zalotim, kako ubogljivo sortiram svoje delo. Kako sem se naučila uporabljati izraze, kot so vizualna ali intermedijska umetnost, čeprav sem se izobrazila na šoli za likovno umetnost, ki je bila nekoč upodabljajoča. Če želim svoje delo javno priglasiti, ga moram znati razkosati, kose pravilno poimenovati, zapakirati in odložiti v pravi predal. Čeprav ga sama v resnici dojemam celostno. Pa ne le delo. Težko ločim med "kreacijo in rekreacijo", kot bi rekel Bob Black. Borim se proti postrojevanju, zavzemam se za brezšivnost življenja.
Država ima kratko, a vsenavzočo pamet: ljudi zna obravnavati celostno le administrativno. Išče se univerzalni instrument, recimo enotna matična (še raje davčna) številka. Do osebnega čipa nas loči le še korak. Celostnost se nam vsiljuje kot poenostavitev naših življenjskih transakcij, kot t. i. "one-stop shop" od zibelke do groba, in le tepec bi se upiral tako napredni birokraciji. Ko pa zbolimo, smo najbližje celostni obravnavi pri zdravniku za splošnosti. Ker slednje ne obstajajo, s svojimi simptomi krenemo na transverzalo po specialističnih ordinacijah in prav lahko se nam pripeti, da bomo predčasno raztelešeni. In kot da "za nas več izbire druge ni", nas na koncu hodnika čakajo ponudniki starožitnih in novodobnih storitev s področja duhovnosti, ki bi nam radi pomagali zapolniti to neugodno vrzel. Ne, hvala!
Te dni se v Mednarodnem grafičnem likovnem centru izteka privlačna razstava o študentskem gibanju z dokumenti iz Pariza in Ljubljane. Zajema množično in organizirano obdobje 1968-72, sama pa bi raje opozorila na protestno komemoracijo v spomin ubitim članom nemške Frakcije Rdečih brigad, ki jo je 24. oktobra 1977 v parku Zvezda izvedel Jure Detela s tovariši. Za akcijo so se odločili, ker je "slovenski dnevni tisk spočetka pisal o teh umorih in o problemih nemškega anarhizma v skrajno ciničnem kavbojskem slogu, ki je silil na kozlanje". Na transparent, zlepljen s selotejpom Aero iz petih plakatov z napisom Škuc, je s tušem napisal: V SPOMIN UBITI ŠESTERICI RAF. Jaša Zlobec je prižgal šest sveč, po desetih minutah pa so se razšli. Tega zimproviziranega izdelka danes seveda ne hrani noben muzej, obstaja pa policijsko potrdilo o zasegu. Detela ga pikolovsko prepiše v knjigo Pod strašnimi očmi pontonskih mostov, eno najsrhljivejših v slovenskem jeziku. Šiv med doslednostjo in paranojo je popustil.
Kljubovanje razparceliranju življenja je vsekakor odmik od profesionalnosti. Surovost in nujnost pesmi v boju je primerljiva s surovostjo in nujnostjo Detelove civilne akcije. So trenutki, ko nevzdržnost položaja povozi vsa pravila. Nikakor ne hlepim po takih preizkušnjah, skušam se le orientirati v času in prostoru. Vidim nas, kako se umetelno in v rokavicah igramo v peskovniku, to je vse.
ALENKA PIRMAN
Ni komentarjev:
Objavite komentar