Mare Bulc: Zadnja egoistična predstava

Večer, 28.11.2006 (pdf)

Mare Bulc, ki je lansko leto končal študij gledališke režije na ljubljanski AGRFT in ki iz generacije (že uveljavljenih ali še neuveljavljenih) režiserjev, rojenih v 70. letih, predstavlja najdrznejšo in najsodobnejšo gledališko govorico po praksah t. i. tretje generacije, ki se je začela uveljavljati v 80. letih in na začetku 90. let, je prejšnji teden zaokrožil ciklus svojih "egoističnih" projektov z Zadnjo egoistično predstavo na Odru pod zvezdami v Lutkovnem gledališču Ljubljana, te dni pa je v okviru festivala Performa nastopil tudi v dvorani Gustaf (Pekarna Magdalenske mreže) v Mariboru. Predstava je nastala v produkciji Zavoda Maska, s katerim je Bulc začel sodelovati že v času svojega študija na Akademiji, ob dogodku pa je Maska založila tudi dve zgoščenki: prva - knjiga - vsebuje dramo Zadnje egoistične predstave, na drugi pa so posnetki Bulčevih dogodkov No History/ Know History, ki jih lahko razumemo tudi kot pretvarjanje "egoističnih predstav" v govorico subjekta.

Predstava je - z gledalci vred - "po dolžini prostora razpolovljena" na dva prekata: prvega zaseda živi Mare Bulc, vzporedno ob njem (na njegovi desni) pa nastopi (kot njegov dialoški partner) "Video Mare Bulc". Pogovarjata se o Bulčevih naziranjih gledališča, o njegovem dosedanjem "egoističnem" opusu, o Zadnji egoistični predstavi, o izobraževanju na AGRFT, o izdaji knjige in DVDja ob Zadnji egoistični predstavi, o dramskem tekstu tekočega dogodka itn. Na platnih obeh prekatov se v natančno določenih trenutkih vrtijo video dokumenti posameznih Bulčevih No History/ Know History dogodkov.

Predstavo je sicer mogoče etiketirati s pojmom "avtobiografskega performansa", vendar ji ni mogoče določiti centralnega ega, saj se ta ves čas vpisuje v teritorij liminalnosti (na več nivojih - formalnem, vsebinskem, prostorskem in časovnem - na raven znaka pripelje nek virtualni, decentralizirani "vmes"), ki ga lahko razumevamo s tezo, da subjekta (temu bi ustrezalo vprašanje "Kdo je Mare Bulc?", to pa bi terjalo identifikacijski odgovor "Mare Bulc je..."), ni mogoče določiti kot nekaj gotovega, stabilnega, zaključenega in nadčasovnega, ampak je ta prisoten zgolj skozi sledi vsakokratnih aktualnih intersubjektivnosti. Za kaj gre? Gre za epohalno in paradigmatsko razliko med dvema konceptoma subjekta v polju evropske metafizike: prvi je klasičen in razume identiteto kot predstavljanje/ ponavljanje istega stabilnega, gotovega in nadčasovnega originala in njegovega avtentičnega jedra, bistva, drugi pa trdi, da je subjekt - brez bistva - skupno ime za mnoštvo različnih posameznosti, ki nimajo nobenega fiksnega ali predhodnega temelja in ki so vsakokrat nekaj novega. Pri slednjem gre za kompleksno ponovitev, pri kateri je razlika in drugost vselej že vpisana v identiteto samo ("izvirni greh" tu predstavlja Rimbaudov stavek iz pisma Paulu Demenyju leta 1871: "Jaz je nekdo drug."). Bulčeva predstava egokracijo gledaliških protokolov na zabaven in ironičen način zagrabi prav v igri " potvorjenih originalov" in "videzov", za obrat pa poskrbi, ko se pri priklonu na mestu "videza Mareta Bulca" pojavi njegov brat dvojček Gregor Bulc. Tu problem postane zelo viden. Zelo redki so namreč, ki so ju sposobni razločevati. Kdo je tu original in kdo njegova ponovitev, pa je popolnoma deplasirano vprašanje.


Rok Vevar