četrtek, december 08, 2005

Grafiti v Pekarni

Ko "oblast" odloči, ali si siva stena zasluži grafit
Pogled na mariborsko grafitarsko sceno
V Mariboru najstarejša in najmočnejša scena v Sloveniji
- Stopiti v stik z oblastmi in prositi za ureditev površin za slikanje bi za grafitarje pomenilo samomor

V Mariboru je grafite, najsi gre za poslikave, napise ali simbole, opaziti prav povsod, na podhodih, stanovanjskih stavbah, cerkvah, železniški postaji, šolah... Zanimiv je podatek Maje Novak, sociologinje in avtorice knjige o grafitarstvu na Slovenskem Ko pišem po zidu, me vedno zalot..., da se največ slikovnih grafitov pojavlja prav na mariborskem koncu.

Strokovnjaki ločijo vsebinske grafite na lezbične, v Mariboru opazimo denimo napis "Mož me vara z drugo, jaz pa njega s tretjo", nacionalno-državne, na primer "Naredimo to deželo spet slovensko", ali športnonavijaške, denimo "Olimpija" in mnoge druge. Med simbolnimi grafiti mariborske fasade "krasijo" velika črka A v krogu, simbol za mir, stiliziran list marihuane, simbol za satanizem, simbola za moškega in žensko, križ s štirimi črkami S v cirilici s pomenom "samo sloga Srbina spašava" (teh je sploh veliko) itd. Takšni grafiti v primerjavi s slikovnimi zagotovo ne zahtevajo veliko časa, barv, talenta in domišljije, med njimi so tudi rasistična gesla in grafiti s ksenofobično vsebino, pa vendar, kulturološko gledano, so izraz spontanega odziva na aktualno družbeno dogajanje. Ljudje so nad grafiti bodisi navdušeni bodisi se nad njimi zgražajo, spomnimo se samo, ko so se lani stanovalci Gosposvetske ceste razburjali nad novoposlikanimi grafiti na stanovanjskih poslopjih.
"Maribor ima najstarejšo in najmočnejšo sceno v Sloveniji. Je bolj "napredna" kot ljubljanska v smislu avtorskega izražanja; ni posnemala tuje scene, ampak je ubrala svoj stil. Vendar, medtem ko v Ljubljani na splošno grafitarjev ne preganjajo, je v Mariboru prav nasprotno," uvodoma pove naš sogovornik, mariborski grafitar, ki želi ostati anonimen, pod slikovne grafite pa se podpisuje kot Rattone.

Pekarna, zatočišče grafitarjev

O mariborskih ilegalnih grafitarjih in njihovem delu Rattone ni želel reči niti besedice, čeprav se, kot pravi, vsi slovenski grafitarji med seboj zelo dobro poznajo. Med seboj si, razumljivo, ščitijo hrbet in ne želijo izdati svoje identitete. "Problem je, da ni površin, ki bi bile na razpolago za poslikavo. Stopiti v stik z oblastmi in prositi za ureditev površin za slikanje bi za grafitarje pomenilo samomor, saj bi s tem razkrili svojo identiteto. Mladinske organizacije so mogoče tiste, ki bi morale poskrbeti za to," poudari grafitar. "Sam sem ilegalno slikanje grafitov prenehal. Sedaj jih rišem zgolj v Pekarni, kjer so stene na razpolago." Že osem let "domuje" v ateljeju v Pekarniškem kompleksu, ki ga je dala občina na voljo; v tamkajšnjih ateljejih se zadržujejo tudi drugi grafitarji, koliko, nam ni uspelo izvedeti.

"Grafiti so danes zelo širok pojem, ne gre več samo za nelegalno slikanje po stenah, ampak tudi za poslikave in komercialna naročila. Grafite danes uporabljam kot izrazno sredstvo v slikarstvu. Risati v ilegali je en občutek, ustvarjati grafit z veliko časa, barv in idealno površino pa spet drugi," pravi. Sogovornik organizira grafitarska srečanja po celi Sloveniji, v Mariboru, tudi v Pekarni, ponavadi poleti, ko je najbolj primeren čas za slikanje.

Ko je risal v ilegali, negativnih izkušenj s policijo ni imel. "Vsak grafitar sam poskrbi za to, da ga policija ne ulovi," se zasmeji. Kdaj pa kdaj ga je kak mimoidoči opazil, vendar negativnih reakcij ni doživel. Nikoli ga nihče tudi ni prijavil policiji. In kje je slikal? "Obstaja nenapisano pravilo, da grafitarji drug drugemu ne preslikavamo umetnin. Sicer pa nisem slikal na spomenike ali skulpture. Siva stena je tista, ki si zasluži grafit. Da dobi nekaj barve," je prepričan Rattone.

Za odstranjevanje dva milijona tolarjev in pol

Medtem ko na eni strani sociologi in kulturologi iščejo smisel in vzroke grafitarske umetnosti, na drugi strani policija in sodstvo, skratka "oblast", grafitarje preganjata in iščeta v njihovem početju protidružbeno dimenzijo.

V policijski upravi Maribor statistike o tem, koliko nelegalnih grafitov je bilo poslikanih denimo letos, ne vodijo. Sicer pa so grafiti prekršek, denarna kazen zanj je do 120 tisoč tolarjev (500 €) ali zapor do 30 dni. V zadnjih dveh letih so policisti prijeli pet grafitarjev, vendar lastniki objektov niso podali predlogov za pregon, zato policija zoper njih ni ukrepala.

In kako se z grafitarsko umetnostjo na javnih prostorih soočajo na občini? "V mestni občini Maribor še ni posebne lokacije za poslikave z grafiti. V preteklosti je že bilo nekaj predlogov, vendar je treba pri določanju lokacije tudi ugotoviti, kdo je lastnik objekta. Predvideno je, da bodo na Zavodu za prostorsko načrtovanje preverili možnosti lokacij, na katerih bi grafitarji lahko ustvarjali," se je glasil odgovor, ki ga je iz Mestne občine Maribor posredovala Marija Osvald Novak. Da grafiti "oblasti" niso samo nadloga, dokazuje ljubljanska občina, ko skupaj z Mladinskim klubom Ljubljanski grafiti vsako leto organizira akcije, v katerih daje grafitarjem na razpolago podhode in prehode, subvencionira tudi nakup barv in podobno. Za kaj takšnega, pravijo na mariborski občini, "trenutno v proračunu ni predvidenih sredstev".

Sicer pa grafite v Mariboru odstranjuje Snaga. Tamkajšnji operativni vodja Sebastijan Soršak je postregel s podatkom, da je bilo v proračunu za letos za odstranjevanje grafitov namenjenih dva milijona tolarjev in pol. Najpogosteje jih odstranjujejo v pešconah. "Postopkov čiščenja je več: prvi je pranje z visokotlačnim čistilcem, ki je primeren samo za trde podlage, kot so kamen, beton, tlak. Drugi postopek je prebarvanje grafita, to pride v poštev v starem mestnem jedru, kjer so fasade občutljivejše. Obstajata še postopka odstranjevanja s finim peskanjem in s suhim ledom, a sta zelo draga in pri njiju se pojavljajo mehanske poškodbe fasad, zato se jih ne poslužujemo," je razložil Soršak.
Nataša Rižnar

Ni komentarjev: