KRATK STIK - Bad-ass-news, 27.03.2011

Sladki, sladki gobci!

Četrtek 21. 4. 2011
Gala Hala
Nina Bulatovix (Gregor Kosi, Jure Lavrin, Marko Širec / special apperance: Marko Lavrin)

Nina Bulatovix je, no ja, kako naj rečem, je zapleteno in čudno bitje. Vsekakor njena nevsakdanja drža ne zmanjšuje njenega zanimivega in posebnega značaja. In njena čudnost, z enako lahkoto bi lahko pripisal čutnost, je očarljiva. Je prekleto edinstveno, pa čeprav črpa iz tisoč in enega jezera kvalitetne glasbene pripovedi, bitje treh očetov, treh bratov, treh stvariteljev. Srečala sva se dvakrat, a vseeno imam občutek kot da se poznava že leta. Verjemite, nisem edini. Je zapeljivka, tista prava femme fatale, ki vas bo uročila, držala in vam vseeno ponudila zadovoljiv, a prehiter konec. Ni je dovolj. No, pa naj iz okornih hvalospevov preidem na konkretne besede.
Nino sem nedavno že predstavil na kratkem stiku, z balado Ti boš govorila, jaz bom sprehajal, v neslavni rubriki S.M.S. Aaahh! Nazaj Nina, nazaj. Prejšnji četrtek se nam je zopet razgalila, tokrat v Gali hali v ediciji Domorodnih četrtkov (PS: Gala, vsa čast zanje!).
Kot že omenjeno, se nam je Nina razgalila in nam v vsej svoji lepoti je ponudila nekaj novosti. Predvsem to, da so v dveh pesmih (Topla voda, in eni še povsem novi, ne spomnim, se da bi jo kakorkoli poimenovali), dodali Marka Lavrina na kitari. Kaj naj rečem? Bulatovixovo je užitek gledati ravno zaradi njene nepredvidljivosti. V svojih živih nastopih je venomer dovoljšna mera improvizacijskega poetičnega "spok-a-worda" s strani Captain Beefheart navdušenca, ki s pridigarskim, trans zamaknjenim, govorom pridiga zbrani raji. In niso to vedno besede, stvar je v interpretaciji. Gregor je tu izjemen. Izjemna je njegova stroga drža, in telesna gestikulacija, ki jo lahko brezsramno primerjamo s Curtisovim epilepsi plesom, ter njegova jeza, ki me, v primeru ko nosi majico brez rokavov, spomni na Promoža Habiča. Ko sem ravno pri jezi, je prav da omenim jezno mastne bass linije, ki so prava mala mojstrovina izpod prstov, kreativnega Marka Širca, ter bobnanje, za katerega boste že po prvem komadu mislili, da ni nikakor možno, da se v takšnem tempu in energiji nadaljuje skozi celoten koncert. Hja, prejetno presenečeni se znate zastrmeti v Jureta Lavrina, ki ob divjem, na trenutke pa še kako čutnem bobnanju, pridigarju Kosiju pomaga polniti vokalni prostor z nečim, za kar v intervjuju sam pravi "da so zgolj kriki tistega, kar čuti v danem trenutku".
Edino kar sem v četrtek malce pogrešal je genijalen klarinetni vložek pri Ljudski pesmi, ki kar nekako ne zazveni enako močno, kot to stori na GustafHits kompilaciji.
Če strnem domorodni četrtek v zgolj stavek ali dva, je Nina Bulatovix tisti logični odgovor skeptikom, ki kurcajo, da Slovenija nima punka. Da Slovenija nima jeznih in inovativnih bendov. Ne ne, nikakršen velik domoljubnež nisem, je pa vseeno prekleto lepo videti, če se izrazim po galahalino, domoroden bend z idejo, smislnom in hrbtenico. Gobci, ne me jebat, gobci! Sladki, sladki gobci!

Fotografije: Tina Ščavničar - več

Video: Jure Lavrin - več