NAGIB

Nagib spekter, september, 2008
Kaj vse smo pripravljeni narediti, da ne izgubimo stvari, ki nas obkrožajo?


Je eno izmed vprašanj, okoli katerega se bodo vrtele predstave letošnjega festivala eksperimentalnega giba. Že od leta 2005 Nagib za nekaj dni v septembru popestri dogajanje, letos pa ne le v Kulturnem centru Pekarna in Slovenskem narodnem gledališču, temveč tudi po mariborskih ulicah. Osrednji cilj festivala je predstaviti dela s področja sodobnega plesa in performansa, ki odsevajo stanje in pojmovanje telesa v sodobni družbi. Kako so se snovalci doseganja cilja lotili letos, smo izvedeli iz prve roke, od umetniške vodje Vlaste Veselko.
Kako je z organizacijo in ustvarjanjem festivala zdaj, ko imate že nekaj izkušenj za sabo?
Festival poteka letos že četrto leto. Skupina, ki festival organizira, se izleta v leto spreminja, vendar se mi zdi, da so posamezniki, ki sedaj sodelujejo pri organizaciji, resnično predani svojemu delu, poslanstvu in vsako leto bolj izkušeni in vešči, kako speljati takšen dogodek. Kljub temu situacija še vedno ni takšna, da bi omogočala popolni angažma udeleženih in s tem kontinuirano delo. Težave se pričnejo na nivoju financ in prav hitro za sabo potegnejo tudi vprašanje prostora, tehničnih zmožnosti in seveda časa, ki ga lahko posamezniki bolj ali manj prostovoljno vlagajo. Kar zadeva način izbire programa, smo letos že drugič izbrali predstave na podlagi mednarodnega razpisa, na katerem smo povabili umetnike, naj pošljejo svoja dela, ki smo jih potem pregledali in nato izbrali tista, ki ustrezajo načelom in tematiki festivala. Letos smo dobili preko 150 prijav, kar nekako priča o tem, da je festival v Evropi pridobil na prepoznavnosti, prav tako pa govori o interesu predvsem mladih umetnikov, da se predstavijo v nedomačih okoljih.
Kako pa se ti zdi, da je s prepoznavnostjo festivala, doma in drugod?
Na tem področju je potrebnega še veliko dela. Kljub temu da širimo mrežo sodelovanj, je pred nami še mnogo možnosti, ki bi jih bilo treba raziskati. Želim si, da nam bo v prihodnosti finančna situacija omogočala obiske drugih festivalov, oglede predstav v živo, obiske konferenc in sejmov, kjer se bomo lahko predstavili in navezali stike, preko katerih bomo lahko s sodelovanji okrepili lokalno sodobno plesno sceno in tudi na nivoju države bolj opazno prinašali sveže vetrove.
Kakšen je profil nastopajočih letos, morda v smislu zastopanosti drugih držav, ko že govorimo o prepoznavnosti?
Kakor lani tudi letos prevladujejo mladi, še neuveljavljeni ustvarjalci. To velja seveda predvsem za predstave. Kar zadeva delavnice, jih seveda vodijo priznani pedagogi. Letos smo se namenoma odločili za slovenski pedagoginji Majo Delak in Bojano Kunst, ker želimo tako gostom iz tujine ponuditi sodelovanje, znanje domačih pedagogov in jih tako tudi seznaniti s »slovensko« umetnostjo. Kar zadeva zastopanost držav, še vedno ostajamo znotraj Evrope, čeprav smo dobili prijave tudi od drugod, iz ZDA in Izraela. Po drugi strani se mi kopičenje držav ne zdi tako zelo pomembno. Pomembno je umetniško delo in njegova sporočilnost.
Kaj je letošnja rdeča nit?
V ospredje letošnjega festivala smo postavili vprašanje (vz)postavljanja pomena telesa oziroma njegovega smisla. Obdajamo se s predmeti in reprezentacijami (pri čemer mislim podobe, ki gradijo nas same, naš imidž), da bi lažje in bolj prepoznavno govorili o samem sebi, se definirali. Potreba po definiciji je torej ključna. Ob tem pa se pojavlja še vprašanje, ali lahko obstaja tudi nekaj, kar je negotovo in neopredeljivo in ki prav tako (morda še celo bolj jasno) govori o našem obstoju in se definira zgolj skozi pris(o)tnost. S programom ne ponujamo očitnih odgovorov. Prej bi lahko rekli, da nad predstavami, ki smo jih izbrali, visi vprašanje, nema prezenca, ki zahteva, da ji vrnemo pogled, da ji vrnemo misel, in ki pušča prostor, da sami poiščemo odgovore.
Letošnja novost je rezidenca tuje koreografinje.
Lastna produkcija je po mojem mnenju krona festivala. Zato smo se tudi odločili za program Artist in-residence, s katerim smo dali priložnost koreografinji iz tujine za raziskovanje in produkcijo dela pri nas, lokalnim umetnikom pa sodelovanje z nekom z drugačnim ozadjem, znanjem in izkušnjami. Tako smo povabili špansko koreografinj in plesalko Aitano Cordero, ki že več let živi in dela v Amsterdamu, na 5-tedensko rezidenco. Prvi del procesa je potekal konec meseca junija do sredine julija, drugi del pa naj bi potekal v drugi polovici avgusta in se zaključil s premiero predstave, s katero bi otvorili festival. Na žalost se je koreografinja poškodovala in smo morali rezidenco prestaviti na jesen. V tem trenutku se mi zdi program artist-in-residence nekako najbolj realen način za vzpostavitev močnejše scene v Mariboru, kajti temelji na
raziskovanju, ki s sabo prinaša novosti in vzpodbuja pretok ljudi in s tem mešanje, pretakanje idej in ustvarjalnih energij. Hkrati pa je treba biti pozoren na to, da se v takšne programe vabi lokalne ustvarjalce, ki imajo vse premalo možnosti za delovanje.
Se po tem času in nekaj izvedbah festivala programska ideja ostreje črta, bolj natančno izbira fokus oziroma določa naravo festivala, se je kaj spremenila?
Definicija je zagotovo ključno vprašanje. Potreba festivala kot javnega dogodka je, da se umesti, izgradi svojo podobo, postane prepoznaven. Po drugi strani pa se sprašujem, ali je definicija tista, zaradi katere nekaj »postane«. Glede na živost, ki jo želim festivalu, se mi zdi, da bi se morala definicijaves čas spreminjati oziroma se vzpostavljati zgolj skozi vprašanja, ki jih postavljamo. Nekaj, kar kljub vsemu vidim kot okvir, je raziskovalna narava, preizpraševanje izraznega medija in iskanje inovativnih rešitev.
Letos festival ponuja tudi delavnico za otroke. Zakaj ste se določili za to?
Treba je začeti pri otrocih. Hiša ne more stati brez temeljev in tako je potrebno »vzgojiti« (dati možnost za razvoj) dobrega plesalca, izvirnega avtorja, budnega in osveščenega gledalca. Katrina Brown, ki bo vodila delavnice, je pri nas že gostovala. Prvo leto festivala je predstavila svoje delo The Line in vodila koreografsko delavnico. Zadnjih nekaj let pa je pričela raziskovati povezavo risanja in giba in skozi to perspektivo začela razvijati tudi načine dela z otroki. Na festivalu bo gostovala tudi s predstavo Črna zver, predstavo z otroki, pri kateri gre za interaktivno igro s publiko, otroki, ki so vabljeni, da se pridružijo in sooblikujejo predstavo. Tukaj bi omenila še diskusijske zajtrke, ki bodo potekali v času festivala, in prav tako služijo postavljanju temeljev, vendar na drugem nivoju. V Naskovem dvorcu se bomo ob kavi in čaju pogovarjali o festivalskih predstavah, vprašanjih, ki jih sprožajo, in drugih temah, povezanih s sodobnim plesom. Zajtrki so odprti za vso zainteresirano javnost.
Kaj bi izpostavila v letošnjem programu, se kake pridobitve še posebej veselite?
To je vprašanje, ki me v bistvu razjezi, postavijo pa ga vsi novinarji. Verjetno zato, ker bi radi pomagali gledalcem pri orientaciji skozi program oziroma ker je v današnji družbi tako zelo pomembno, da se stvar ovrednoti, opremi z nalepko. Ker festival potrebuje spektakel. Ne, NagiB ne želi biti festival spektakla. Vsaka izbrana predstava nosi v sebi sporočilo, potencial, ki bi ga radi delili z vami. Kako »dobra«, »pomembna« je predstava, pa je bolj stvar okusa, estetike in ne nazadnje marketinga. Res sem se veselila predstave, ki bi bila produkt rezidence, pa ne zato, ker bi lahko zagotovila kakšno posebno stopnjo kvalitete, ampak preprosto zaradi možnosti, ki jih je prinesla v mariborski, slovenski prostor. No, pa bo treba še malce počakati. Program predstav oziroma delavnic med 3. in 6. septembrom si lahko ogledate na spletni strani Nagiba, www.nagib.si. Če pa ste jih zamudili, pa na isti strani poiščite njihov kontakt, da se Nagibu na tak ali drugačen način pridružite med letnimi aktivnostmi oziroma si zagotovite mesto na predstavi, ki nastaja v letošnjem rezidenčnem programu festivala in bo premierno uprizorjena konec tega leta. Kaj ste pripravljeni narediti, da ne izgubite informacij, ki ste jih pravkar prebrali?