Še paella nam ne diši

Delo, 18.09.2007

Še paella nam ne diši
Ali komu kaj pomeni ime Paul Destieu ali Luce Moreau? Verjetno ne. Prvi je simpatičen dečko s postrani bejzbolsko kapo, druga očarljiva mladenka, pri kateri je užitek že samo poslušati njeno francosko žlobudranje. Tukaj so tudi Monsieur Moo, kar je seveda njegovo umetniško ime, ki ga je dobil kot varuh otrok, ki niso znali izgovoriti imena Maurice, Olivier Tura, prav tako Francoz ter Belgijka Cathy Weydens, ki je prisedla k omizju s še mokro barvo na laseh. In to je bil povsem kozmetični in ne morda umetniški projekt, kar sem seveda preveril, ker se dandanes na art sceni pač nikoli ne ve, kam pes taco moli oziroma kakšne domislice se podijo po glavah avtorjev.
Frankofonska druščina se je zbrala v mariborski Pekarni in v štirinajstih dneh predstavila nekakšno retrospektivo projekta La Vitrine, ki se distancira od klasičnih muzejskih in galerijskih razstav in želi biti – kot že beseda sama pove – še najbližje ulični izložbi. Pri čemer obiskovalci niso omejeni samo na prodajanje zijal, temveč, kot je pač danes v navadi, v zadevi tudi aktivno sodelujejo. In to z vsemi čutili, za kar je že na uvodnem performansu poskrbel Monsieur Moo, ki je pripravil posebno paello; navdih zanjo je dobil v portugalski zgodbi Juha iz kamnov, njegov kuharski recept pa je precej preprost, saj je v ponev zmetal vse, kar mu je v enem tednu uspelo priprosjačiti pri bližnjih stanovalcih, zadevo pa je poimenoval eksperimentalni socialni obrok.
Sicer pa smo lahko v Pekarni videli petnajst avtorjev. Nekateri so nam reinterpretirali realnost, drugi so predstavili realnost reinterpretacije, spet pri tretjih se je s predstavitvijo objekta začelo odštevanje za njegovo avstodestrukcijo ali pa je umetnik z umetniško negacijo in odstotnostjo objekta predstavil prisotnost realnega. Skratka, bilo je zanimivo, poučno in zabavno, člani La Vitrine so bili razočarani le zaradi maloštevilnih obiskovalcev, ki jih ni mogla prepričati niti tako bogata ponudba. V Franciji je menda povsem drugače, ne glede na bogato kulturno dediščino (ki je za mlade umetnike verjetno tudi večni vir frustracij, saj so obremenjeni tudi s stalnim ubijanjem očetov), je aktualna umetniška scena veliko bolj živa.
Kakorkoli že, nekakšni artists in residence – kar ne pomeni, da živijo v rezidencah, saj se vsi po vrsti ukvarjajo z namestitvenimi problemi – bodo v Mariboru ostali še skoraj leto dni. In razvijali svoje artistične koncepte, za katere Cathy prvi, da so šala, Luce pa, da gre za otroško igrišče, kjer velja zgolj princip in kodeks igre. Slovenci in Mariborčani pa očitno nismo nič kaj igrivi, še vedno so nam pri srcu globoko usodne svetoboljne zadeve. Čeprav bi lahko vsaj paello poskusili brez slabe vesti.
Peter Rak