POZDRAV POMLADI S FLAMENKOM, 24. marec 2007, Dvorana Gustaf, Pekarna ob 21.00

Plesno kulturno društvo Flamenko iz Ljubljane bo v dvorani Gustaf mariborske Pekarne gostovalo s predstavo »Flamenko«. Skozi v živo izvajano glasbo in ples želijo predstavili svojo dejavnost tudi mariborskemu občinstvu. Nastopilo bo preko dvajset plesalk, tečajnic iz različnih težavnostnih skupin, svoje samostojne plesne nastope pa bodo imele tudi izkušene solistke tega društva, ki so se izobraževale v vodilnih španskih plesnih šolah.Med posameznimi točkami prireditve nas bodo zabavale video projekcije in izbrana glasba.
Prost vstop!

Solistke:
Ana Pandur
Nataša Ravnik
Živa Heričko

Glasbeniki:
Grega Cigler – kitara
Tomi Štanfel – kitara
Gorazd Pikunič – kitara
Andrej Predin - cajon


Flamenko je zgodba o socio-kulturološkem fenomenu, ki je nastal na relativno majhnem območju južne Španije, v Andaluziji. Obravnavati ga samo kot še eno zvrst ljudske glasbene umetnosti bi bilo nadvse krivično.
Flamenko je veliko več: je nadvse originalna nadgradnja razkošne glasbene in kulturne tradicije španskega juga, je ena najlepših spontanih oblik ljudske umetnosti, kar jih pozna ta svet, je tudi način kako ljubiti, živeti in umreti. Danes je flamenko mainstream, na začetku pa so ga uživali izključno na marginah andaluzijske družbe. Še zmeraj je mogoče slišati nekatere pesmi, ki so polne trpljenja in brezupa, a tudi ponosa in kljubovanja viharjem usode.

Španija, predvsem pa Andaluzija, sta bili okoli 800 let talilni lonec več različnih kultur in religij: arabske, židovske, krščanske in v zadnjem obdobju El - Andalusa tudi ciganske kulture (v Barcelono so iz Evrope prispeli leta 1423, afriški krak verjetno že predtem). Arabski Mavri, ki so Andaluziji ves ta čas vladali, so - tako zgodovinski viri - z versko in etnično toleranco uspeli doseči zelo dostojno sobivanje treh, danes precej militatnih religij. Oriana Fallaci bi sicer skočila do plafona in nam postregla z dokazi o križanjih nevernikov v imenu islama, o prostovoljnem prestopanju v islam« v sistemu, kjer davke plačujejo samo neverniki, itd.
Kakorkoli že, leta 1492 sta mladoporočenca kralj Ferdinand Aragonski in Izabela Kastiljska pričela s procesom pokristjanjevanja Andaluzije in Španije. Izbira ni bila prav velika: ali krščanstvo, ali izgon - ali pa šel pod roke inkvizitorjem.
V praksi je to povzročilo eksodus muslimanov in sefardskih židov – slednji so se kasneje naselili v različnih delih otomanskega imperija (Carigrad, Solun, Sofija, Jeruzalem, Sarajevo).
To zgodovinsko ozadje utegne biti pomembno za razumevanje fenomena flamenka, kajti med flamenkologi obstajata dve osnovni debatni skupini: tista, ki trdi da je flamenko 100-odstotna in originalna kreacija ciganov in druga, ki zatrjuje, da so na razvoj flamenka vplivali vsi v Andaluziji živeči narodi. Oboji so si edini v enem: najboljši interpreti flamenka so nedvomno cigani, ki so ga s svojim nomadskim načinom življenja tudi razširili po Španiji.

Flamenko sestavljajo trije stebri: cante (petje), toque (kitara) in baile (ples). Dodajajo mu še palmas (ploskanje) in zapateado (udarjanje s petami). Ne ples - pesem je srce flamenka. Ples, kot ga poznamo danes, je star komaj kakšnih sto let.
Marjan Ornik