S strožjim izborom lahko še boljši

Večer, 9.november 2005 (pdf)

Skok z lanskih 12 na letošnjih 95 prikazanih filmov nekoliko preveč optimistična poteza festivalskih organizatorjev - Prihodnje leto nujen bolj jasen in osredotočen izbor filmovMaribor ni ravno filmsko mesto. Med drugim je dolgo čakalo na svoj multikino Kolosej, ki pa je sprožil še zaprtje mestnih dvoran. In je tudi edini večji domači kraj, kjer umetniška kino mreža nima kje prikazovati filmov. A od lani ima mesto svoj filmski festival Dokumentarci v Mariboru - DokMa. Filmski festivali niso tuji našim krajem; Izola ima Kino Otok / Isola Cinema, Celje in Portorož sta (že bila) gostitelja Festivala slovenskega filma, letos so v Ljutomeru prvič organizirali festival digitalnega filma, da o izrazito festivalski Ljubljani sploh ne govorimo.Toda mariborski DokMa je precej drugačen. Določa ga usmerjenost v dokumentarne filme, ki pritegnejo bolj specifično občinstvo, presenetljiv pa je tudi njegov obseg. Letošnjih 95 filmov je bilo ogromno za mesto, vajeno zlasti hollywoodskega "popcorna" s Kolosejevega rednega sporeda. To so pokazale včasih tudi povsem prazne dvorane ob zgodnejših projekcijah, vendar so večerne popravile vtis. A vzrok za bolj prazne dvorane je treba iskati tudi drugje kot pri občinstvu.Festival se je že v letošnjem drugem letu izjemno razširil, tako iz marginalne Pekarne v osrednje mestne dvorane kot z lanskih 12 filmov na 95. Le ljubljanski mednarodni festival LIFFe ponudi več (letos 109 filmov), medtem ko so ostali načeloma osredotočeni na enega ali dva filma dnevno. A LIFFe ni tako ozko zastavljen, hkrati pa ima večji sloves kot DokMa, saj mnogi gledalci pridejo bolj zaradi festivala kot konkretnega izbora filmov. Sledi seveda vprašanje infrastrukture. Dve mariborski dvorani, kino Gledališče in Udarnik, sta v solidnem stanju in primerni za projekcije, medtem ko je bil Partizan že nekaj let pred zaprtjem potreben prenove, zadnje leto samevanja pa je pustilo obupen smrad in pokvarjeno ogrevanje.Za festival je vsekakor ključen program. Izbor filmov na DokMa je bil zelo dober, a bi s strožjim izborom lahko bil še boljši. Organizatorji (Pekarna Magdalenske mreže in društvo PIFF) so se sicer potrudili izpostaviti nekaj filmov, vendar zlasti tiste, za katere so dobili plakate in ki niso nujno bili najzanimivejši. Dokaz uspeha promocije je film z največ občinstva - avstrijski Operacija Spring, ki je tudi odprl festival in predstavil konkretne težave iz nam sosedske države, a je bil filmsko šibkejši kot nekatera druga dela, npr. romunski Veliki komunistični rop, ruski Prvi na Luni, danski Max po naključju ali zmagovalni norveški Nov začetek.Drugi DokMa je pokazal precej večjo ambicioznost kot lanski previdni začetki, a v kolikor naj bi si ustvaril ime in pridobil zvesto občinstvo, bo moral prihodnje leto ponuditi bolj jasen in osredotočen izbor filmov. Zagotovo pa bi koristilo, če bi se v Mariboru že pred tem pojavila možnost ogleda Koloseju alternativnega programa.

Igor Harb