Datum:
12.7.2010 - Stran:
KULTURA Sobežnosti in druge ključne zgodbe
Z Gregorjem Kosijem, Natalijo R. Črnčec in Nino Šulin iz Pekarne o Pekarni (Sašo Bizjak)
Natalija R. Črnčec, Gregor Kosi, Nina Šulin
Med pomembna kulturna žarišča bodoče EPK Maribor 2012 sodi tudi kulturni center Pekarna - magdalenska mreža, kot utelešenje civilnodružbenih pobud in najsvobodnejše kreativnosti v okviru nevladnega sektorja v mestu. Šestnajstletnico praznuje pravkar, v ključnem letu svojega obstoja je: začenja se obnova vseh petih objektov na območju nekdanjega vojaškega kompleksa in sprememba modela upravljanja.
Z direktorjem zavoda Pekarna - magdalenska mreža, Gregorjem Kosijem, slikarko, dolgoletno ''pekarnarko'' Natalijo R. Črnčec in slikarko, kostumografko Nino Šulin smo začeli pogovor ob izjemni razstavi Sobežnosti#16, ki je velika kolektivna likovno-scensko-glasbena instalacija, posvečena jubileju. Soavtor glasbe je še Andrej Hrvatin.
Zadnja leta je Pekarna v javnosti manj središče urbane kulture in bolj politično ''igrišče'', kjer je tekel oster boj za obstoj in statusno-pravno-formalne okvire. Institucionalno je bila Pekarna zmeraj ranljiva, parcela sredi mesta je zbujala apetite vsakokratnih raznovrstnih lobijev - političnih in kapitalskih?
Kosi: ''Gotovo je bil boj za ohranitev Pekarne znotraj mariborske politične realnosti odmevnejši od njene kulturne in socialne vloge. Nam sta ravno ta boj in prizadevanje za prenovo, ki bo vzpodbudila razvoj neodvisne kulture, omogočila, da smo veliko bolj poglobljeno pričeli reflektirati in tematizirati kulturno in socialno posebnost, ki jo Pekarna predstavlja ter jo postavljati v obzorje kulturne politike in mestotvornosti. Kot sam razumem Pekarno, ta nikoli ne sme pristati na vlogo geta ali nekakšne mestne niše, prej nasprotno, odmevati mora daleč preko zidov. Zaradi različnih predstav o statusu, podobi in vsebini Pekarne ter zaradi prakse samoorganizacije pa je njeno bistvo zmeraj ranljivo. Tako od znotraj kot od zunaj. Pekarnarke in pekarnarji znajo povedati, da so se v preteklosti večkrat pripeljale črne limuzine, gospodje iz njih pa so premerili celoten kompleks. Bili so apetiti, enkrat gradbeniški, drugič bančni, nazadnje se je govorilo o MTB. Ampak po drugi strani pa se je od zasedbe govorilo o prenovi objektov. Namembnost je bila jasno določena, zelo hitro pa se je začelo pod takratnim načelnikom za družbene dejavnosti, Goranom Rajićem, financirati programe in je bila urbana kultura prepoznana kot del javnega interesa. Občina jo je torej podpirala, hkrati pa se je v nekaterih pisarnah ves čas po malem kalkuliralo o njeni prihodnosti.''
A lahko bi se končalo huje, Pekarno na tej lokaciji ste ohranili, prenova je pred vrati.
Kosi: ''Zdi se mi, da je to velik uspeh za tiste pekarnarke in pekarnarje, ki so bili ali smo del nje in vsa ta leta vzdržujemo ustvarjalno in družbenokritično kondicijo. Mnogo relevantnega je zraslo v okvirih Pekarne: od festivala Nagib, Magdalene. Pomembne pa so predvsem majhne, samonikle, začasne zgodbe, ki se dogajajo morda neopazno, a so laboratorij in humus, da ne rečem najbolj konkretna praksa demokracije.''
Avtorstvo, razumljeno široko
Odločitev akademske slikarke za odprt, neinstitucionalen okvir vseskozi pri ustvarjalnem delu je zanimiva. Vaša dela, Natalija, zvečine predstavljate v Pekarni, zakaj?
Črnčec: ''Od leta 1995 sem v Pekarni, sicer pa učim likovno umetnost na Drugi gimnaziji. Pekarna je idealna za ustvarjalnosti, pa kakorkoli se je zunanji prostor spreminjal, kakršnikoli apetiti so bili, kakorkoli smo se tresli, a to je prostor, poln entuziazma posameznikov, ki delajo zaradi ustvarjalnosti. V Mariboru take čiste energije, ki bi bila zares 'surova', v najbolj izvorni, primitivni obliki ustvarjalnosti drugje ne vidim. Kar nastaja v Pekarni, v glavnem ni podprto z nobenimi sredstvi. Gre res za neko notranjo nujo ustvarjalcev, ki tam ustvarjamo, za čisto predanost umetnosti. Dela, ki jih tam razstavljamo, niso tam zaradi kakršnekoli računice, ampak zaradi postavitve same. Če bi bila ustvarjalka, ki bi živela od ustvarjanja, bi mogoče morala gledati drugače. Ustvarjalnost lahko jemljem kot prestiž vizualnega, lepega, kar me napolnjuje. Vseh 15 let, odkar sem v Pekarni, sem tukaj srečala ogromno sorodnih duš, sogovornikov, pri katerih lahko še prepoznaš to energijo. Na uradni sceni se velikokrat umika. Druge zgodbe se odvijajo, ustvarjalec izgublja svojo težo. 'Javno' umetnost morda usmerja čisto nekaj drugega. Meni je alternativa bližja, ker je polje svobode, zavezan si samo lastnemu občutku, svojemu znanju in širini. Institucije imajo preveliko moč in vsebina izginja. Verjamem, da umetnost mora nastajati iz notranje nuje.''
Tudi publika je v Pekarni precej drugačna?
Črnčec: ''Da in ne, interesi so drugačni. Čeprav prihaja tudi klientela, ki je ne bi pričakovali in smo presenečeni.''
Kosi:''Institucije v umetnosti zelo krčijo polje avtorstva. Dovolijo ti, da jim daš produkt, potem pa ga zapakirajo v svojo celostno podobo. Pri nas avtorstvo razumemo veliko bolj široko. Drug problem je, da morajo institucije plasirati trende in jih zadovoljevati, prikimavati imperativu potrošnje. Umetnostni trg je zelo klientelistična in zaprta zgodba. Vsa ta mašinerija umetnika skastrira. Samo če nisi eksistencialno odvisen od umetnosti in njenih gospodov ter si obenem del skupnosti, ki ji lahko zaupaš, ti ni treba sodelovati v obči razprodaji.''
Če pogledamo vaš zadnji projekt Sobežnosti, demonstrira na najboljši možni način kolektivno delo, tako značilno za okvire Pekarne
Črnčec: ''Najverjetneje gre za čisto preprosto formulo: človeka poznaš, zaupaš mu in potem lahko ustvarjaš skupaj. Sobežnosti ni projekt, ki bi bil zelo načrtovan, ki bi slonel na neki ideji, cilju, konceptu. Gre preprosto za pretok ustvarjalnosti, ki jo živimo že dlje časa in potem se vse skupaj samo sestavi.''
Kosi:''Gre za neke vrste popolno medsebojno zaupanje ustvarjalcev, zgodba je čisto enostavna, organska. Imam izkušnjo s konceptualnimi umetniki in je čisto drugače. Sam sem vrasel v organski način dela. Skupen jezik govorimo, to je vse.''
Šulin: "Naš način ustvarjanja ni v velikih besedah in konceptih je le preprost poskus. Končna postavitev, ki jo vidite na razstavi, pa mora pustiti sled. Delam po svoje, nekdo poleg mene pa dela prav tako po svoje, drugače, ampak vseeno podobno kot jaz. A ne delujemo po načelu umetniške grupe, ker tako ne znamo funkcionirati. Vsakdo mora obdržati svoj avtorski jaz, delovati čisto avtonomno in hkrati v dialogu z drugim."
Vseeno pa je pri vas vseh sodelujočih videti kontinuiteto?
Črnčec: ''Šlo nam je zgolj za predstavitev projekcije ob 16. obletnici Pekarne kot skupka posameznikov, za katere se včasih zdi, da nimamo nič skupnega, a se na koncu vedno sestavi v neko celoto, se nam zdi.''
Šulin:"Pa brez nekih namenov, da bomo delo palsirali še nekam. Ta postavitev deluje samo tu in zdaj."
Potapljači, alpinisti, pankerji pod isto streho
Socialna funkcija Pekarne je silno pomembna, pa izobraževalna, ki vse včasih celo ''prekrijejo'' kulturno. Stigma skvota, ''slabe družbe'' se vleče v Pekarni skozi ves čas obstoja do danes, ko vas obdaja novo blokovsko naselje.
Kosi: ''Pekarna je prototip družbene kohezivnosti, imamo potapljače, alpiniste pod svojo streho, pa slikarje, punkerje, metalce, mladež in starejše. Ni ločenosti, ki jo poznamo drugje. Zato mimogrede prihaja do projektov, ki bi jim drugje rekli multidisciplinarni, za katere bi morale jamčiti neke evropske direktive, tu pa se enostavno zgodijo. Morda zveni samovšečno, a ugotavljamo, da že počnemo projekte, za katere se drugje namenja milijone. Recimo famozni medkulturni dialog, nihče si ga čisto ne predstavlja, a v Pekarni poteka v praksi že dolgo. Občinarji večkrat pripeljejo kakšne delegacije iz tujine pogledat Pekarno. Teater in druge institucije so povsod, Pekarna pa je unikum.''
Zdaj se bo najprej v Pekarni zgradilo pisarne in mladinski hotel? Je vrstni red ustrezen?
Kosi: ''Verjetno ni, upravičujejo ga z dinamiko financiranja, ker je občina pridobila sredstva za določen tip vsebine in infrastrukture. A tudi sami za rezidenčne programe in gostujoče umetnike nujno potrebujemo youth hostel. Občina nam garantira, da bo fazno prenovila ves kompleks in to je bistveno. Poslanstvo Pekarne pa bo treba dobro operacionalizirati in odločno povedati, do kod iti, kaj je v našem primeru komercialna dejavnost, ki v Pekarno ne sodi. Prenovljeni kompleks bo namreč zahteval sofinanciranje iz lastnih dejavnosti. Delikatno bo in tega se zavedamo, obenem pa smo prepričani, da strokovne službe zelo dobro vedo, kaj je specifika Pekarne, ki jo je potrebno za vsako ceno podpirati.''
Črnčec: ''Druga opcija je bila selitev in je torej ta sedaj optimalna. Pogoji dela, požarna varnost, elektrika so problemi.''
Model vodenja zavoda Pekarna, ki bo sodil pod upraviteljstvo MKC, je za vas sprejemljiva rešitev?
Kosi: ''Seveda. ZUJIK (Zakon o uresničevanju javnega interesa v kulturi) predvideva takšno organiziranost, druga opcija je bila, da je upravitelj nevladna organizacija, ki pa ne more direktno dostopati do proračunskih sredstev, ki so nujna za delovanje kompleksa. Racionalnejša in stabilnejša rešitev je torej upravljanje Pekarne s strani MKC. Bo pa tovrstno sodelovanje javnega in nevladnega sektorja potrebno preizkusiti in po potrebi dopolnjevati ali spreminjati, saj v Sloveniji ni centra, ki bi funkcioniral na ta način. Vzeli smo najboljše z obeh strani, pri čemer se je občina odrekla kakršnemukoli direktnemu vplivu na vsebine. Programski svet Pekarne, ki bo odločal o vsebinah, je sestavljen zgolj iz uporabnikov in strokovne javnosti, lastnik in upravitelj v njem nimata glasu. V luči mariborske in slovenske perspektive gre za velik preskok v mišljenju in podpiranju nevladnega sektorja. Na pekarniški strani pa bo potrebno artikulirano in dogovorno prevzeti odgovornost za mišljenje in prakticiranje poslanstva Pekarne.''
Kateri projekti Pekarne so ob Nagibu in Magdaleni še pomenili izrazit preboj na sceni?
Kosi: ''Mnogi projekti so prerasli pekarniški okvir in postali institucije zase. Tudi ljudje, ki danes odločajo v mestu, so tukaj delovali, recimo mestni arhitekt Stojan Skalicky iz Mikrourbanike. Kar nekaj pomembnih bendov in slikarjev ter grafitarjev je izšlo iz Pekarne. Podobno je z mladinsko dejavnostjo - Pekarna ima dva mladinska centra, Infopeka pa je v letošnjem centru s strani Urada RS za mladino najbolje ocenjen mladinski center v Sloveniji. Vzdržujemo kondicijo na subkulturnih scenah, ki se ne želijo sprijazniti z družbeno realnostjo. Obenem smo politični aktivni in to v tistem najširšem pomenu, ki zadeva tematiziranje družbeno relevantnih tematik v javnem prostoru ter zato potreben aktivizem in civilni pogum. Po obnovi bo v Pekarni še izboljšana možnost, da pripeljemo ustvarjalce, ki verjamejo v zgodbo neodvisnih prostorov in alternativnih družbenosti. V Mariboru želimo slišati Einsturzende Neubauten in podobne kalibre. Nenazadnje imamo v Pekarni ljudi, ki so tovrsten nivo sposobni peljati in to že počnejo na drugih lokacijah, ker v Pekarni ni primerne infrastrukture. Še eno veliko bistvo Pekarne pa je prostovoljstvo - upanje brez razloga, ko ljudje delajo samo zato, ker radi delajo in se družijo, brez ekonomske računice. Imamo recimo projekt Maribajk, pri katerem fantje in dekleta popravljajo odslužena kolesa in jih vračajo v promet.''
Utegne prenova razrahljati celoten, zdaj zelo povezan sistem? Po ukinitvi MKC je edino Pekarna bila opozicija komercialnim prostorom, ki so mlade masovno pritegovali.
Kosi: ''Kako ohraniti kontinuiteto, ko se bomo selili po različnih prostorih, obenem pa še narediti kaj novega in ne izgubiti kritične osti, to je bistveno vprašanje.''
Pekarna in EPK?
Kosi: ''Zavod kot akterja, ki celovito tematizira neodvisno kulturo, ne zanimajo projekti, zanima nas platforma, ne pa drobtinice in sladkorčki, s čimer bi nekaj frcnili v to skupno malho. Seveda nas zanima močan koncept, a znotraj tega platforma, kjer nam bo nekdo zaupal na temelju našega znanja, izkušenj - bodisi da gre za rezidenčne programe ali kreativno godbo, ki Mariboru manjka, ali kaj tretjega. Recimo javni prostor ali začasno arhitekturo, s katerima se nihče poglobljeno ne ukvarja, vsaj ne v luči EPK. Kako področja, ločena od centra, kakršno je recimo Tezno, vključiti kreativno in trajnostno, ne pa pokroviteljsko in začasno. Naj bo spektakel, a naj se plasira še volja do ustvarjanja in sodelovanja v javnih zadevah. To bi bila zmaga.''
(Matjaž Wenzel)
Sobežnosti#16, velika kolektivna likovno-scensko-glasbena instalacija, posvečena jubileju
MELITA FORSTNERIČ HAJNŠEK