Štrleči – Marko Širec - Dostop.si 21.09.2009

Marko Širec je vsestranski umetnik, programer, športnik in borec za kulturo v Mariboru. Diplomiral je na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, smer medijske komunikacije in je tako eden izmed prvih diplomantov svojega letnika.

Kaj pa je na njem tako posebnega, da »štrli« iz povprečja? Odgovor na to je preprost in sicer vedno si upa več kot drugi, ruši tabu teme v glasbeni umetnosti in se trudi vedno znova šokirati javnost s svojimi ekscentričnim nastopom na odru ter tudi s posebno glasbo, ki jo ustvarjajo. Njegovo mnenje je, da je javnost potrebno šokirati, da se zave sveta okoli nje. Trudi se ozavestiti ljudi okoli sebe o kulturnem dogajanju v Mariboru še posebej na področju alternativne umetnosti.

Ime: Marko

Priimek: Širec

Status: glasbenik, študent, razvijalec programske opreme

Tri besede, ki te najbolje opisujejo?
Delaven, len, zabaven.

Torej malce kontradiktoren?
A se ti zdi? (smeh). Saj se da vse istočasno. Najprej si moraš poiskati takšno delo, na katerem si lahko len in hkrati delaven.

Igraš v več bandih. V katerih?
V bistvu igram v več skupinah, ampak koncertno aktivni sta trenutno samo dve, to sta Nina Bulatovix in Coma Stereo.Helika pa je en tak projekt, ki ni koncertno aktiven, ampak je studijski projekt.

Ti si basist. Od kdaj igraš bas?
Bas igram od drugega letnika srednje šole. Takrat sem po osmih letih treniranja košarke šport opustil in se posvetil glasbi. Ne vem no, vedno me je nekako vleklo h kitari, s katero sem tudi začel, nato pa presedlal na bas. Eno leto sem se sam učil, nato sem si našel prvo skupino v Mariboru, to je bila skupina Twist the knife pa smo igrali priredbe. Potem pa sem si le našel eno orng skupino v Krškem, kjer sem igral dve leti. Nato pa sem leta 2005 začel igrati v skupini Coma Stereo.

Si pa samouk?
Ja, ponosen samouk!

Slišala sem tudi, da te še posebej fascinira golota. Razloži!
(Smeh)
Se mi zdi, da golota fascinira vsakega človeka. Pride pa večer, ko je res fajn demone ven spustit na odru in se osvobodit vsega kar te obkroža in takrat pač pride do zanimivih momentov. Ni pa to vsak dan.

Torej do nazga?
Ja, parkrat je bilo tako. Ampak zdaj že dolgo ne več.

Kaj te pa zadržuje?
Dobro vprašanje… predvsem drugi člani skupine. Ni mi dovoljeno več tega počet. Ne, hecam se! Ne vem, pač mladost je norost, mogoče pa se še kdaj vrne.

Kakšno glasbo pa igraš ti in tvoji bandi?
S Coma Stereo igramo nek space rock. To je bolj vesoljska glasba in nekonvencialna v instrumentalnih vodah. Pri Nini Bulatovix gre za noise, bolj vokalni punk. Samo bas, bobni in trije vokali. S Heliko pa igramo bolj etno pop, gre za bolj umirjeno varianto.



Ne dolgo nazaj si diplomiral na Feriju, na programu Medijske komunikacije, tudi delaš že, kako ti uspe poleg vseh obveznosti najti čas še za glasbo?
V življenju imam štiri stvari med katerimi balanciram. To je moja punca, glasba, delo in šola. Včasih je res težko, moram kar priznati, ker pride dan ko imam dela čez glavo, potem letim na vaje, zvečer pa naredim še kaj za faks. S punco se vidiva redko, ker ni iz Maribora in je treba res vse skoordinirat. Ampak na koncu koncev bi se brez vsega tega počutil res praznega, zato mislim, da je kar fajn, da sem tako zaposlen.

Odpravljate se tudi na turnejo. Kam, kako?
Prvi koncert turneje je bil na lokalnih tleh, v Jazz Clubu Satchmo v Mariboru. Drugi dan se nadaljuje prav tako v Sloveniji, v Ljubljani. Potem pa Zagreb, Beograd in naprej proti jugu. Najdaljša postaja bo Makedonija, potem pa spet nazaj gor.

Nekaj časa so te fascinirali tudi tatooji in piercingi. Se je to zdaj malo umirilo?
Ne, ne. Še vedno vidim neko estetiko v tem, da modificiraš svoje telo, ampak seveda na blage načine in nič ekstremnega. Glede tatoojev… če bi morda imel več denarja, bi najverjetneje še nadaljeval to mojo pot, ampak trenutno pa na žalost vse skupaj malo stoji. Glede piercingov pa je tako, da se moje telo zelo slabo odziva na to umetnost. Vedno sem imel neke reakcije. Tudi po enem letu je nekako telo reklo: »Ne hvala, daj to ven!« Sicer bi še zdaj tu in tam bil kakšen.

Ali imaš kakšnega idola, mogoče kakšnega basista, zaradi katerega si v začetku sploh posegel po bas kitari?
Pa dobro, teh je kar nekaj. Mi je pa bilo res žal, ko je odšel Nick Oliveri iz Queens of the Stone Age, ker takratna postava, ko so snemali z Daveom Grohlom; recimo Josh Homme, Nick Oliveri, Dave Grohl, to je bil sanjski band takrat. Sicer je ogromno teh glasebnikov po katerih se zgledujem in ni nujno, da so vsi basisti, ker igram tudi kitaro in klaviature. Dokler glasbenik izkazuje neko mero inovativnosti in se vidi, da dela res z občutkom, potem mi je všeč. Pač, če me zagrabi za jajca, metaforično rečeno, potem je fajn.

Ali imaš željo osvojiti še kak drug glasbeni inštrument?
Ja, kontrabas, predvsem pa čelo. To slednje me še posebej zanima. Zdaj na žalost nimam denarja, drugače sem imel načrtoval nakup čela. Tudi čelo bi se naučil igrati sam in ga vključil v Coma Stereo, pa tud kakšne efekte zraven. Na nek nekonvencialen način, da bi dodali klasično glasbilo. To me zadnje čase precej fascinira, ampak moram najti čas za to.



Turneje s Coma Stereo so stalnica. Kaj se ti je na njih takšnega naredilo, kar ne boš nikoli pozabil?
Uffff. Najtežje je vedno pozabiti tiste »skoraj nesreče« na avtocestah. Ko se vsak dan voziš po pet, šest ur po evropskih cestah se zgodi veliko takih nevarnih momentov, ki jih je seveda najtežje pozabiti. Od zabavnih momentov pa seveda kake zabave. Najhuje pa je, da te tišči, ko si na avtocesti in stojiš v koloni, ker seveda tudi po poti spiješ kakšno pivo. Ko ne voziš, seveda. In kaj storiti? Gre se za življenje in smrt! Ali uspeš oditi ven in priti nazaj, ali pa ob tvojem prihodu ne bo več kolone niti kombija. To so takšne smešne štorije. Sicer pa velja, da kar se zgodi na turneji tudi ostane na turneji, tako da o tem ne morem govorit.

Sodelujete tudi z glasbeniki izven Slovenije?
Seveda, z ogromno glasbeniki sodelujemo. Furamo tudi kolektiv Solar Pulce Music, s katerim organiziramo koncerte v Mariboru pa tudi s tujimi skupinami organiziramo njihove turneje po Sloveniji in po Balkanu. Največ sodelujemo z italijanskimi skupinami in srbskimi, predvsem iz Beograda. Prav tam se je v zadnjem času razvila zelo dobra scena nekih alter, space skupin. Sodelujemo pa tudi s slovenskimi skupinami. Na primer Nikki Lauder, We can`t sleep at night…

Skupina Coma Stereo pa je locirana v Pekarni?
Ja, mi veljamo domači band Pekarne. Imamo vaje v Gustafu, prav na odru vadimo. Hvalabogu, ker na začetku naše poti smo imeli grozne probleme s prostori za vaje. Pa ne, ker se ne bi znali obnašati, ampak je pa le glasno in nekateri nimajo posluha za bande. Sploh občina, ki v bistvu ima prostore, to so zaklonišča, ampak jih ne rada daje bandom v najem. Če jih pa le da, pa jih da na podlagi raznih vez in zvez. Pri nas je bilo tako, da so nam na koncu v Pekarni ponudili, da lahko tam vadimo, v zameno pa jim organiziramo koncerte. Tam smo zdaj že nekje tri, štiri leta in je res super. Se pa zdaj malo bojimo, kar se bo zgodilo z nami, ko je na obzorju obnova Pekarne. Najverjetneje bodo dvorano Gustaf porušili in nato zgradili novo, ampak v tem času bomo mi spet brez prostora za vaje. Ampak, bomo videli.

Kaj svetuješ tistim muzičarom, mladim bandom, ki komaj začenjajo z vajami
Joj, zdaj si me to vprašala tako, kot da sem že neki stari ata. Jaz bi svetoval predvsem to, da čimprej opustite priredbe in začnete delat na svojih lastnih komadih, na avtorski glasbi. Ob tem začnite poslušat glasbo, ki se ne vrti samo na Mtv-ju in na Radiu City. (smeh) Poskušajte najti neko svojo nišo, v kateri se boste dobro počutili. Predvsem to, no. Pa poskušajte čim več igrat, čim več koncertov. Manj energije vložite v neko promocijo, marketing, imidž in več v samo igranje. Ali igrate nekje v kleti ali pa nekje na podstrešju, karkoli, samo da se igra in da so izkušnje. Skozi to dobivaš znanje, veš kako naprej, tudi sebe najdeš in se glasbeno odkrivaš, kakšna glasba najbolj leži tebi in bandu, tako da, predvsem igrajte.

Tanja ZDOLŠEK, video: Gregor VERDOVŠEK