DOSJE
PEKARNA JE PROCES,
večer 11.10.2008

Če je še sredi 80. let prejšnjega sto­letja slo­venski obrobnež sku­šal vsaj sim­bo­lič­no enako­vredno svoj “jaz“ vpiso­vati v družbeno ko­mu­nikacijo s sistemom, avto­ritetami in institu­cijami s po­moč­jo nekaterih “punkovskih“ intelektu­alcev, lahko danes na po­jem (sub)kultur po­zabimo. Gre le še za pravljico o davnih lepih časih, ko so živeli pošteni, do­bri in po­gum­ni ter se bo­rili z mlini na veter.Od njih so ostali pričevanja, spo­mini in spo­meniki no­stalgič­no­sti. Danes namreč živimo v dru­gač­ni resnič­no­sti, v kateri se forma zabave in spektakla meša s po­trošnjo. Vsakdanjost je po­stala estetizirana. Sleherna reklama nago­varja samo Mene. Z vsakim naku­pom no­vega mila, šam­po­na ali laka za lase pa se svo­bo­da in vrednost po­glabljata v neskonč­no. Ko­ga bi v no­vem, krasnem svetu po­trošnje (sub)kultu­re kot braniki pred uniformiranostjo sploh še lahko zanimale? E­den zadnjih spo­menikov pred vseprežemajo­čim vzorcem po­trošniške kultu­re, ki ga diktirajo oglaševalske agencije in industrija, klju­bu­je vMaribo­ru. To je kompleks nekdanjega vo­jaškega oskrbnega skladišča s pekarno, zgrajen pred letom 1897, ki zaznamu­je predel med Jezdarsko ulico in železniško pro­go.Ob prvi resni go­vo­rici, da naj bi ga odku­pila SKB banka, ga 17. ju­nija 1994 zasedejo mariborski alternativci. Nastane Pekarna Magdalenske mreže, kakršno po­znamo danes. Zasedba je bila že tedaj po­sledica glasnega ju­riša dru­gač­ne kulturniške scene, ki v mestu nikakor ni mo­gla do­biti pro­sto­rov za svoj razvoj, čeprav je urbana kultu­ra veliko bolj izvirna in svo­jevrstna od generič­ne kultu­re, ki jo po­nu­jajo razna zabavišča, delu­jo­ča po principih naku­po­valnih centrov. Kljub več­nim oblju­bam o obno­vi že tako do­trajani objekti pro­padajo naprej in zgodbe o koncu, izgo­relo­sti ter sesipanju vase po mestu zao­kro­žijovsake to­liko časa. A niko­li več do­volj preprič­ljivo in do­volj glasno, da bi se, bo­disi pri mestnih oblasteh ali pri upo­rabnikih, po­no­vili tektonski premiki. Vse do nedavnega, ko je žu­pan MOM Franc Kangler mesto iz apatič­no­sti zbu­dil z odloč­nostjo. “Problem bom rešil,“ je zatrdil že v predvo­lilnem času.Po dveh letih, ko je izpolnil že večino svo­jih obljub, je prišel, kot kaže, tu­di čas za Pekarno. No­vo­sti člo­veka po­go­sto navdajo z optimizmom, ki pa v teh dneh kopni. Po več­nih oblju­bah in sanjah o obno­vi je na mizi po­nudba za selitev.
Po­no­vi­tev Pekar­ne ni mož­na
Po­tem ko se Pekarna Magdalenske mreže že leta 2000 znajde med predlo­gi prio­ritetnih investicijskih pro­jektov MOM, na sestanku z upo­rabniki direkto­rica mestne uprave Mi­li­ca Si­mo­nič Stei­ner minu­li teden, po osmih letih od spo­znanja in priznanja vredno­sti alternative, po­ve: “V pro­raču­nu za zdaj ni sredstev, ki bi bila namenjena sami izvedbi obno­ve oziro­ma gradnji. Po dru­gi strani pa je do­zo­rela na strani žu­pana oziro­ma MOM no­va po­nudba. In sicer z ozirom na to, da smo obno­vili Karanteno, na območ­ju nekdanjih kaznilnic (KPD) za Eu­ro­parkom obstaja veliko po­droč­je, ki je prazno. Zem­ljišče je v lasti MOM, na njem bi želeli zgraditi kulturni urbani objekt. Vanj, v ko­likor bi se vi tu­di strinjali, bi lahko selili tu­di vse vaše dejavno­sti.“ V preživetje Pekarne, kot jo po­znamo danes, pa po taki selitvi ne verjame nihče. Niti zapo­sleni v MOM. Podžu­pan Andrej Verlič, ki sicer zago­varja selitev, v isti sapi po­ve: “Razu­mem navezanost na to lo­kacijo. Nenazadnje je Pekarna kot Pekarna možna le na tej lo­kaciji, saj je do­bila tu­di ime po nekdanji pekarni JLA. Če se bo selila,na no­vem pro­sto­ru po­no­vitev Pekarne ne bo možna. Nadaljevala se bo lahko le njena tradicija.“ In do­da: “Zato ne bom rekel,da je ta po­nudba atraktivna, je pa do­bra.“
Vsebi­ne mestnega raz­vo­ja
Da selitev nekaterih dreves ne po­meni tu­di preselitve gozda, se strinja Dani­el Sajko, do nedavnega v MOM zadolžen za omenjeni pro­jekt: “Pekarno ves čas gledam z vidika so­cialno-kulturne funkcije ter načina ustvarjanja, do katerega je na tej lo­kaciji prišlo. To pa ni nekaj, kar se da kar preseliti na dru­go lo­kacijo. Ni nekaj, kar pade z neba, ampak je treba naro­čiti urbanistič­ne štu­dije, ki bo­do ocenile, kako naprej. Urbanisti niso samo načrto­valci kanalov, ampak mo­rajo imeti pred očmi vse vsebine mestnega razvo­ja.“ Da bi bila selitev do­konč­ni po­greb mariborske mladinske kulturne scene, je prepričan tu­di Go­ran Rajić, za obno­vo Pekarne zadolžen vse do leta 2005, ki ga po­nudba za selitev moč­no spo­minja na uso­do MKC v letu 1995. “V času priprav, ko so nas polna usta Evropske kulturne prestolnice, do­besedno radiramo toč­ko, ki je zanjo po­membnejša kot gledališče. Teh je povsod do­volj. Pekarna je edinstvena.“ Ker je MOM Pekarni s so­fi­nanciranjem pro­gramov priznavala javni interes na po­droč­ju kultu­re, hkrati pa v vseh teh letih ni našla sredstev za resen pristop k obno­vi kompleksa, je razo­čaranje upo­rabnikov in civilne družbe upravičeno. Bo­rut Wenzel, kij e med vo­dilnimi člani Magdalenske mreže že sko­rajda od njenih začetkov,trdi: “Pekarna je pro­ces. Je nekaj, kar je nastajalo v zadnjih petnajstih letih ter vsebinsko obliko­valo pro­stor, ki je danes zapolnjen. Lahko se seli jo po­samezne dejavno­sti ali pravne osebe s svo­jimi pro­grami. Na no­vi lo­kaciji bi se zago­to­vo zgo­dil nek nov kulturni pro­stor, ki bi po­menil sim­bio­zo nastanjenih. Go­vo­rimo to­rej o tem, ali mestoPekarno, kot jo po­znamo, ohrani ali ukine. Ali se v zamenjavo za njo da naredili nekaj no­vega na no­vi lo­kaciji?“
Meš­čani so tu­di mar­gi­nal­ci
Med dru­gim je prepričan, da selitev ne obljublja več, kot obstoj na sedanji lo­kaciji. Le no­vo etapo družbenega eksperimenta v tem mestu, ki bo to­krat že v začetku implicirana s strani mestne občine, se pravi upravitelja javnega zavo­da. “Pekarna je nastala samo­niklo. Po razpadu Ju­go­slavije je bila namenjena alternativni kultu­ri kot nado­mestna lo­kacija za dejavno­sti MKC Maribor, oziro­ma pred tem Klu­ba mladih. Prevzela jo je civilna iniciativa in jo pro­gram­sko razvila v to, kar danes po­meni za mesto. Na no­vi lo­kaciji bi bila že od začetka jasna pravila in upravitelj, ki ga bo nastavljal nekdo z zelo nejasnimi kriteriji, imel pa bo možnost odlo­čanja in mo­deliranja vsebin, ki se bo­do tam po­javljale. Tako se po­stavi vprašanje mo­či. Upravitelj bo zago­to­vo imel več besede kot vsebine.“ V idealni družbi takih pro­sto­rov in obmo­čij ne bi po­trebo­vali. Če bi go­vo­rili o polni integrirano­sti mladih v družbo, ne bi bilo po­sebnih sku­pin, ki bi po­trebo­vale po­seben pro­stor naspro­ti etablirani kultu­ri, po­litiki. Ker pa družba ni idealna, ves čas pro­izvaja marginalce, ki jim mo­ra omo­go­čiti življenje. Prav tako si danes ni mo­go­če zamisliti demo­kratič­ne družbe, razen njenega nasprotja, povsem to­talitarne, ki ne bi imela interesa za delo­vanje mladih. Kritič­no maso razmišljajo­čih, delu­jo­čih pa mo­ra stimu­lirati in jim omo­go­čiti možno­sti delo­vanja. Še ne tako dolgo nazaj, v nekih dru­gih časih, so se v mno­gih spalnih blo­kovskih naseljih po­javili pro­sto­ri, v katerih naj bi zaživelo klubsko življenje. Danes so v njih su­šilnice in ko­lesarnice. Delegirane stvari pač redko zaživijo. Tam, kjer se to zgo­di spontano, pa bi mo­rala biti družba previdna. Tako so si nekatere dejavno­sti v Pekarni ustvarile svo­je življenjsko oko­lje in bi s selitvijo ugasnile. Res pa je, da ta nevarnost obstaja tu­di z obno­vo obsto­ječih pro­sto­rov. Kaj bo na koncu, je težko reči. Za zdaj so upo­rabniki možnost selitve zavrnili. Čez nekaj dni se bo­do po­novno sestali z žu­panom. V tem času naj bi se zgo­dile tu­di javne tribu­ne, na katerih bi so­delo­vali upo­rabniki, civilna družba, zainteresirana javnost in stro­kovnjaki. Žu­pan je po­nu­dil dialog. Vsi upajo, da je po­nudba trajna.

Pe­karna je mož­na le na tej lokaci­ji, saj je dobi­la tu­di ime po nekdanji Pe­karni JLA. Če se bo se­li­la, na novem prostoru ponovi­tev Pe­karne ne bo mož­na, nadalje­vala se bo lah­ko le nje­na tradi­ci­ja.

Urška Kereži