Artefakt Pekarna
Pekarni pripada status nedotakljivosti simbola demokracije
večer, 11.10.2008
Teodor Lorenčič filozof in sociolog
Naše mesto Maribor je obstajalo že veliko pred nami in bo obstajalo, tako upam, še dolgo za nami. Vendar se moramo dandanašnji zavedati, da bodo naša dejanja presojali zanamci z močjo objektivne zgodovinske distance, ki je sami nimamo, jo pa lahko “nadomestimo“ z modrostjo v naših današnjih odločitvah in dejanjih. V tem kontekstu pomeni “zadeva“ Pekarna eno od pomembnih prelomnih točk v zgodovini mesta. Tokrat gre za vprašanje razumevanja urbanosti in kreativnega družbenega razvoja, gre za preizkušnjo in test v sposobnosti objektivne refleksije in rešitve problema. Zato seveda zadeve ni možno rešiti ad hoc. Vedeti je treba, da so se vse mestne oblasti, odkar obstaja Pekarna kot center subkulture in alternativne umetnosti, uspešno izmikale rešitvi tega problema, in sicer na ta način, da so dopuščale delovanje brez posebnega vmešavanja, brez infrastrukturne ureditve in tudi brez statusne rešitve, saj akterjem v Pekarni nikoli niso podelile upravljalskih pravic. Preprosto, vzdrževale so patpozicijo, s katero se niso nikomur zamerile in tako tudi niso nič tvegale. Ne glede na to, ali pa morda prav zato, so tekli številni projekti in med njimi so nastali takšni, ki so dosegli visok mednarodni ugled: Magdalena in DokMa. Po teh projektih je mesto Maribor danes prepoznavno v kulturnih krogih po Evropi, kar pred­
stavlja spoštovanja vredno vsebino in temelj. Hkrati s tem pa je Pekarna postala najvarnejša cona druženja mladih v mestu, česar smo še prav posebej veseli starši, saj v coni do sedaj ni bilo zabeleženih izgredov nasilništva, razen v nekaj primerih, ko so v Pekarno vdrle Viole. Ponujena preselitev v prostore bivših zaporov je na načelni ravni povsem korektna in tudi dobronamerna, saj gre za objekt, ki v arhitekturnem smislu “sam po sebi“ ponuja potrebno subkulturno vzdušje. Prostorske kapacitete (šest do osemnajst tisoč kvadratnih metrov) pa bistveno presegajo te, ki so na voljo na lokaciji Pekarne. Tisto, kar je pomembnejše od kvadratur, pa je dejstvo, da je bila z namero sprožena javna in upam tudi odkrita diskusija v mestu, ki od vseh zahteva premislek in tudi opredelitev. Vendar je problem, pred katerim stoji mesto, predvsem sociološko-antropološko- kulturno- urbanistične narave v najširšem možnem smislu. Zavedati se namreč moramo, da pred sabo nimamo figur na šahovnici, ki se čustveno, nazorsko in vrednostno ne odzivajo na naše poteze. Pekarna tudi ni gledališka predstava, ki se odvija “na deskah, ki pomenijo življenje“, ampak je življenje samo. Če je preselitev gledališke predstave na drug oder v principu neproblematična, pa preselitev Pekarne v principu lahko pomeni izgubo temeljnega antičnega grškega dramskega postulata, ki je ključen za uprizoritveno verodostojnost, namreč enotnost kraja, časa in dogodka. V preselitvi objektivno tiči nevarnost izgube težko nadomestljive, v denarju neizmerljive mestne rente, ki je ne more nadomestiti nobena cena za zemljišče: izguba socialno aktivne kreativne lokacije, ki je že do sedaj zagotavljala generiranje in velik pretok ter pritok mladih alternativnih ustvarjalnih potencialov v mesto. To je korektno sociološko izhodišče za diskusijo. Kar pa zadeva urbanistično-arhitekturni vidik problema, je povsem izven dvoma, da sta bila cona Pekarna in gradnja bloka na njeni južni strani (njegovi stanovalci se namreč občasno pritožujejo zaradi hrupa) v preteklosti predmet nedopustne ignorance v vseh ozirih do vseh. Zakaj? Zato ker so urbanisti in načrtovalci tega bloka ignorirali dejstvo, da je bila Pekarna s svojo vsebino tam, še pred en so začeli načrtovati in graditi, hkrati pa so stanovanja funkcionalno (celo z balkoni) obrnili proti Pekarni, na sever, kar je skregano s splošnimi stanovanjskimi standardi. Zelo lahko si predstavljam, da so kupcem stanovanj obljubljali, da bo Pekarna, takšna, kot je, prej ko slej izbrisana z mestnega zemljevida. Kdo so bili ti urbanisti in graditelji? So bili morda le neprosvetljeni prodajalci mačka v žaklju? Očitno, saj se niso zavedali, da je kulturni center Pekarna prav zaradi njegove vsebine izjemna urbana kvaliteta, ki jo premore zelo malo mest. V kulturno- antropološ­kem smislu pa je subkultura in v njej nastajajoča alternativna umetnost dragocenejša, kot se morda zdi na prvi pogled. Tako kot narečja bogatijo in ohranjajo knjižni jezik živ, tako subkultura dolgoročno zaradi svoje kreativne in kadrovske generativne moči iz generacije v generacijo z ustvarjalci in idejami napaja “veliko“ kulturo, saj se njeni najustvarjalnejši posamezniki z leti selijo v svet velike kulture naroda. Vse strani tega časopisa ne bi zadoščale, če bi želel z najosnovnejšimi podatki samo našteti vse pomembne ustvarjalce, kiparje, slikarje, cineaste, pisatelje, pesnike, filozofe, avantgardiste, nobelovce, ki so izšli iz subkulture dvajsetega stoletja. Tam so nastala tudi vsa ključna avantgardna gibanja prejšnjega stoletja, katerih dela imajo danes neprecenljivo vredno-st. In tu je še množica tistih, ki so teoretično in nazorsko vplivali na vsakokratno subkulturo in njeno ustvarjanje. Vse ustvarjalne subkulture nastajajo zaradi družbenega konteksta, v katerem se v določenem zgodovinskem trenutku znajdejo najmlajše generacije, generira jih kontekst in nanj se odzivajo s svojo ustvarjalno refleksijo. Kakšen pa je bil družbeno-politični kontekst nastanka kulturnega centra Pekarna? Nastal je z zasedbo kasarne, ki jo je ob osamosvojitvi Slovenije zapustila izgnana JLA. Ta zasedba tako na simbolni ravni pomeni artistično dejanje “samo po sebi“. V tem smislu je Pekarna živ in za zdaj še delujoč artefakt slovenske osamosvojitve, ki mu pripada status nedotakljivosti simbola demokracije. In ne nazadnje, zakaj kulturni center Pekarna ne bi postal eden od pomembnih projektov bodoče evropske prestolnice kulture?