Protestna parada Euro MayDay v policijskem Mariboru

Žurnal je objavil kratko notico z nedavnega Euro MayDay dogodka v Mariboru, ki se je kasneje miroljubno končal v Pekarni.

Ponedeljek je bil v Mariboru precej »nenavaden« dan. Na Glavnem trgu se je zbrala množica mladih, ki so priredili protest zoper delo in izkoriščanje delavcev na praznične dni. S parado Euromayday so v Mariboru protestirali proti največjemu trgovskem center v mestu. Blokirali so vhod v omenjeni center, se spopadli s policijo, dan pa so zaključili z zabavo v Pekarni.


Po boju s policisti se prileže malica

..............................................................................................Taka pa je bila videti naša sramota pred malico (Večer)

V Pekarni je bilo res mirno, povsem drugače pa je bilo zunaj nje. Možakarja, ki je skrbel za glasbo na kamionu pred korakajočo kolono protestnikov, so v času popoldanskega dogajanja na dvorišču Pekarne v njeni neposredni bližini ustavili skinheadsi. Vprašali so ga, če je on tisti, ki je na kamionu vrtel glasbo in po potrditvi, da je tako, ga je eden od obritoglavcev udaril v obraz in mu razbil očala.
Mogoče bi pokasiral še kakšno, toda še preden bi se kaj takega utegnilo zgoditi, je bil dolg že poplačan in obritoglavci so se razbežali.

Update1:

Večer, 16.maj 2005

Maribor kaznuje socialno pravičnost

Drugega maja je v Mariboru potekal Euromayday, vseevropska manifestacija za socialno pravičnost in zaščito delavskih pravic. Manifestacija je istočasno potekala v dvajsetih evropskih mestih, toda le v Mariboru je udeležence nadlegovala in napadla policija, aretirali so eno osebo in oglobili organizatorko prireditve. Zavzemanje za socialno pravičnost je v Mariboru torej kaznivo dejanje. Intervencija mariborske policije, ki je brez vzroka napadla mirne demonstrante, je incident, ki ga - kot Mariborčanka - ne pomnim.Manifestacijo, s katero so udeleženci Euromaydaya v sivino in apatijo delavsko popolnoma uničenega mesta vnesli nekaj državljanske akcije, so politični diktatorji hoteli zatreti s silo. A jim ni uspelo. Sprevod se je nadaljeval. S pisanimi trakovi so simbolično zalepili vhod Europarka, sedeža turbokapitalizma. V Europarku so 2. maja po nepotrebnem ždele prodajalke, večina trgovin pa tega dne ni imela niti ene same stranke... Demonstranti so opozorili na izkoriščanje delavcev v divjem neoliberalnem kapitalizmu, ki proizvaja vse več družbeno izključenih in prikrajšanih. Opozorili so na fenomen svobode. Koliko je Maribor svobodno mesto? Naslednje leto se bo parada ponovila.

Tatjana Greif

Tule pa je bližnjica do teksta o tem, kaj je Euromayday

Update2:

Večer, 23.Maj 2005

Mariborski protestniki so pripravili pogovor o protestnih shodih in medijskem poročanju

Mi ne pričakujemo veliko od medijev. Medij naposled samo posreduje, sintetizira tisto, kar nastopa kot družbeni konsenz. Mi nočemo, da nam mediji ploskajo. Kar od njih pričakujemo, je to, da tedaj, ko o nas govorijo in pišejo, tudi nas kaj vprašajo. Da so torej odprti za nas in naše družbene inovacije." Tako preprosto je svoj odnos do medijev, ki ta čas zaposlujejo predvsem politične kroge na Slovenskem, pred dnevi na okrogli mizi v Mariboru opisal dr. Andrej Kurnik, ki sam zase pravi, da je aktivist. Kot aktivist je bral tudi medijska poročila o prvomajski paradi prekernih v Mariboru, s katero se je končal letošnji Euromayday, ki je potekal v 21 evropskih mestih.Tisto, kar je Kurnika pri tem poročanju vznemirilo, je dejstvo, da je parada z vsem svojim ustvarjalnim potencialom pritegnila pozornost medijev šele tedaj, ko je intervenirala policija. Tako je bila zgodba, ki v celoti zaokroža prostor javnega izražanja mnenj, "postavljena v policijski register". Namesto na finto Euromaydaya, ki je slonel na konceptu prekernosti, negotovega življenja, v katerega je zaradi negotovosti dela pahnjenih čedalje več Evropejcev, so se mediji osredotočili na policijsko tiskovno konferenco, na kateri so policisti utemeljili uporabo sile proti prvomajskim protestnikom v Mariboru. Za Kurnika, ki se s takšno medijsko prakso tokrat ni srečal prvič, je takšna postavitev nedopustna. Boj za interpretacijo"Spomnimo se samo gladovne stavke izbrisanih", je pripovedoval. "Ko so gladovno stavkali, se ni govorilo o tem, zaradi česar so stavkali. Ni se govorilo o politični dimenziji tega vprašanja. Govorilo se je o nedotakljivosti privatne lastnine. Tako kot se je pri prvomajskih protestnikih govorilo o kršitvi prometnih predpisov. Ker se ne moremo sprenevedati, da je vseeno, kako dogodek interpretiramo, zahtevamo samo to, da dobi politični dogodek politično interpretacijo. Vprašanja svobode izražanja pač ne moremo obravnavati v kontekstu prometnih predpisov na straneh črne kronike." Boj za to interpretacijo je po Kurniku boj za prihodnost te družbe. Od teh bojev je namreč odvisen odgovor na vprašanje, ali je na prvem mestu državljan, ki demokracijo prakticira, ali pa je na prvem mestu država, ki ti predpiše, kako to lahko počneš.Zakaj nekatere zgodbe ne morejo nikoli postati medijske zgodbe, se je spraševala tudi komunikologinja dr. Sandra Bašič Hrvatin. Zakaj se je Euromayday lahko prebil v medije šele tedaj, ko je zaradi policijske akcije dobil ekscesoidno razsežnost? Zaradi komercializacije, odgovarja. Po njenem mnenju se Kurnik moti, ko predpostavlja, da mediji opravljajo funkcijo kritičnega nadzora oblasti v interesu javnosti. Mediji, pravi Bašičeva, delujejo v interesu ekonomije in politike in jih je kot take tudi treba obravnavati. Tudi tisto, čemur so včasih rekli javnost, ne obstaja več. Obstoj javnosti predpostavlja splošen dostop do medijev in argumentirana javna razprava. Ne enega ne drugega Bašičeva ne vidi več. Današnje novinarje je po njenih besedah mogoče razdeliti v tri skupine: pse čuvaje (watchdog), hišne ljubljenčke (lapdog) in dobermane (attackdog). Samo prvi med njimi, "psi čuvaji", opravljajo funkcijo kritičnega nadzora, so novinarji javnosti, ki se čutijo dogovorne državljanom. Ti sestavljajo najmanjšo skupino novinarjev. Drugi, dvorni novinarji, so politični partnerji, skozi katere politiki nagovarjajo svoje volivce. Dobermani so tretji tip dobro plačanih novinarjev, ki jih je mogoče (pod)kupiti, da za primerno ceno ali napadajo nasprotnike ali povzdigujejo delovanje svojih plačnikov. Njim in ne morda državljanom in državljankam so odgovorni za svoje delo. Bašičeva tudi sicer nima dobrega mnenja o novinarjih. "Vem, kako strašno so kršene pravice mnogim novinarjem, a o tem molčijo. Zato jim ne zaupam. Če tega, kar se njim dogaja, niso sposobni izpostaviti kot problem, kako bodo potem izpostavili kaj drugega?"Boj za bralceAmpak jaz kot bralec pograbim tisto, kar je sočno, krvavo, je začel svoje razmišljanje dr. Dragan Petrovec z Instituta za kriminologijo na Pravni fakulteti. Tako kot Bašičeva o novinarjih nima Petrovec nobenih iluzij o bralcih, poslušalcih in gledalcih. Čeprav je smrtna kazen v Evropi odpravljena, vse raziskave javnega mnenja kažejo, da kar tri četrtine ljudi podpira smrtno kazen. "Vi se samo pretvarjate, da imate demokracijo, nam pravijo Američani. Kakšna demokracija pa je to, če lahko peščica ljudi na oblasti krši voljo ljudstva," je pripovedoval kriminolog, ki kot primer dobre medijske prakse ponuja Švedsko. Tamkajšnji mediji obravnavajo primere nasilja z velikim občutkom za to, da ne bi komu od vpletenih povzročili škode. Na ta način ustvarjajo tisto, kar je mogoče ustvariti samo na dolgi rok: ozračje strpnosti namreč. Kot bralec različnih časopisov pa je Petrovec priznal, da je dobil o prvomajski paradi v Mariboru celo paleto vtisov, ki so bili tako različni, da na koncu ni imel pojma, kaj se je v resnici dogajalo. "Zadnja stvar na svetu pa je, da nam bo objektivno sliko dogodka podala policija na tiskovni konferenci," je opozarjal Petrovec. "To so običajno policijski konstrukti."Kaj torej storiti? V primerih, ko imamo opravka s kakršnimkoli, ne samo policijskim nasiljem, bi se po Petrovcu morali vživljati v vlogo šibkejšega. Država pa ni nikoli tisti, ki je šibkejši. Za razmerje moči med državo in državljani gre. Kje so torej mediji? Na kateri strani?

Dragica Korade