Gibalna delavnica s koreografom Davidom Lakeinom

Večer, 20.dec.2005 (pdf)
Kot nadaljevanje prvega festivala eksperimentalnega giba NagiB v septembru, drznega projekta, ki je nastal iz potrebe po razvoju profesionalne sodobne plesne scene v Mariboru, se v Mariboru izvajajo tako imenovane gibalne delavnice. Ena od takšnih je bila Veščine tvorbe podob in predstavitve, ki je potekala minuli konec tedna na Prvi gimnaziji v organizaciji Vlaste Veselko. Vodil jo je David Lakein, ameriški koreograf, režiser, performer in učitelj, ki dela predvsem v Berlinu in Amsterdamu, pri svojem delu pa prepleta gledališče, ples in performans.
Delavnica je bila namenjena raziskovanju odrskega imagea oziroma podob, ki jih uporabljajo ustvarjalci pri pripravljanju uprizoritev. Udeležilo se je je šest plesalcev, tako začetnikov kot profesionalcev. "Upali smo, da bo udeležencev več in da bodo prišli tudi tisti, ki ne delujejo na področju plesa. Takšne delavnice namreč niso namenjene zgolj plesalcem, ampak širšemu krogu, igralcem, showdancerjem, plesnim pedagogom, skratka, vsem, ki delujejo na področju giba in raziskujejo njegovo izrazno možnost," je povedala Vlasta Veselko.

Delavnici z Davidom Lakeinom bo med 20. in 22. januarjem prihodnje leto sledila delavnica Katrine Brown, koreografinje in performerke iz Amsterdama, in med 2. in 5. februarjem delavnica Male Kline. Kot je še povedala Vlasta Veselko, računajo pri izvedbi delavnic na pomoč ministrstva, mestne občine Maribor in Šouma. Nataša Rižnar

Gibalna delavnica z Davidom Lakeinom

Večer, 13.december 2005 (pdf)

Gibalna delavnica z Davidom LakeinomKot nadaljevanje festivala eksperimentalnega giba Nagib se bodo v Mariboru zvrstile tako imenovane gibalne delavnice, namenjene vsem, ki delujejo na področju giba in raziskujejo njegovo izrazno možnost.Delavnica, ki bo potekala v petek, 16. decembra, med 15. in 18. uro ter v soboto, 17., in nedeljo, 18. decembra, med 10. in 13. uro ter med 15. in 19. uro, ima naslov Veščine tvorbe podob in predstavitve. Vodil jo bo David Lakein, ameriški koreograf, režiser, performer in učitelj, ki dela predvsem v Berlinu in Amsterdamu. Njegovo delo je interdisciplinarno, prepleta gledališče, ples in performance. Zanimajo ga določitev in razvoj specifične intencije in fizičnega odnosa v telesu ter pripovedni kontekst, ki ga ustvarja s telesom. V soboto si bo ob 22. uri v dvorani Gustaf mogoče ogledati tudi Lakeinovo predstavo Urgency Breath.Za delavnico se je treba prijaviti Vlasti Veselko na elektronski naslov oveselŽguest.arnes.si ali po telefonu 040/ 322 378 do jutri, srede, 14. decembra. Delavnica bo potekala v mali telovadnici Prve gimnazije Maribor.

Nataša Rižnar

Grafiti v Pekarni

Večer, 8.december 2005 (pdf)

Ko "oblast" odloči, ali si siva stena zasluži grafit

Pogled na mariborsko grafitarsko sceno

V Mariboru najstarejša in najmočnejša scena v Sloveniji

- Stopiti v stik z oblastmi in prositi za ureditev površin za slikanje bi za grafitarje pomenilo samomor

V Mariboru je grafite, najsi gre za poslikave, napise ali simbole, opaziti prav povsod, na podhodih, stanovanjskih stavbah, cerkvah, železniški postaji, šolah... Zanimiv je podatek Maje Novak, sociologinje in avtorice knjige o grafitarstvu na Slovenskem Ko pišem po zidu, me vedno zalot..., da se največ slikovnih grafitov pojavlja prav na mariborskem koncu.

Strokovnjaki ločijo vsebinske grafite na lezbične, v Mariboru opazimo denimo napis "Mož me vara z drugo, jaz pa njega s tretjo", nacionalno-državne, na primer "Naredimo to deželo spet slovensko", ali športnonavijaške, denimo "Olimpija" in mnoge druge. Med simbolnimi grafiti mariborske fasade "krasijo" velika črka A v krogu, simbol za mir, stiliziran list marihuane, simbol za satanizem, simbola za moškega in žensko, križ s štirimi črkami S v cirilici s pomenom "samo sloga Srbina spašava" (teh je sploh veliko) itd. Takšni grafiti v primerjavi s slikovnimi zagotovo ne zahtevajo veliko časa, barv, talenta in domišljije, med njimi so tudi rasistična gesla in grafiti s ksenofobično vsebino, pa vendar, kulturološko gledano, so izraz spontanega odziva na aktualno družbeno dogajanje. Ljudje so nad grafiti bodisi navdušeni bodisi se nad njimi zgražajo, spomnimo se samo, ko so se lani stanovalci Gosposvetske ceste razburjali nad novoposlikanimi grafiti na stanovanjskih poslopjih.
"Maribor ima najstarejšo in najmočnejšo sceno v Sloveniji. Je bolj "napredna" kot ljubljanska v smislu avtorskega izražanja; ni posnemala tuje scene, ampak je ubrala svoj stil. Vendar, medtem ko v Ljubljani na splošno grafitarjev ne preganjajo, je v Mariboru prav nasprotno," uvodoma pove naš sogovornik, mariborski grafitar, ki želi ostati anonimen, pod slikovne grafite pa se podpisuje kot Rattone.

Pekarna, zatočišče grafitarjev

O mariborskih ilegalnih grafitarjih in njihovem delu Rattone ni želel reči niti besedice, čeprav se, kot pravi, vsi slovenski grafitarji med seboj zelo dobro poznajo. Med seboj si, razumljivo, ščitijo hrbet in ne želijo izdati svoje identitete. "Problem je, da ni površin, ki bi bile na razpolago za poslikavo. Stopiti v stik z oblastmi in prositi za ureditev površin za slikanje bi za grafitarje pomenilo samomor, saj bi s tem razkrili svojo identiteto. Mladinske organizacije so mogoče tiste, ki bi morale poskrbeti za to," poudari grafitar. "Sam sem ilegalno slikanje grafitov prenehal. Sedaj jih rišem zgolj v Pekarni, kjer so stene na razpolago." Že osem let "domuje" v ateljeju v Pekarniškem kompleksu, ki ga je dala občina na voljo; v tamkajšnjih ateljejih se zadržujejo tudi drugi grafitarji, koliko, nam ni uspelo izvedeti.

"Grafiti so danes zelo širok pojem, ne gre več samo za nelegalno slikanje po stenah, ampak tudi za poslikave in komercialna naročila. Grafite danes uporabljam kot izrazno sredstvo v slikarstvu. Risati v ilegali je en občutek, ustvarjati grafit z veliko časa, barv in idealno površino pa spet drugi," pravi. Sogovornik organizira grafitarska srečanja po celi Sloveniji, v Mariboru, tudi v Pekarni, ponavadi poleti, ko je najbolj primeren čas za slikanje.

Ko je risal v ilegali, negativnih izkušenj s policijo ni imel. "Vsak grafitar sam poskrbi za to, da ga policija ne ulovi," se zasmeji. Kdaj pa kdaj ga je kak mimoidoči opazil, vendar negativnih reakcij ni doživel. Nikoli ga nihče tudi ni prijavil policiji. In kje je slikal? "Obstaja nenapisano pravilo, da grafitarji drug drugemu ne preslikavamo umetnin. Sicer pa nisem slikal na spomenike ali skulpture. Siva stena je tista, ki si zasluži grafit. Da dobi nekaj barve," je prepričan Rattone.

Za odstranjevanje dva milijona tolarjev in pol

Medtem ko na eni strani sociologi in kulturologi iščejo smisel in vzroke grafitarske umetnosti, na drugi strani policija in sodstvo, skratka "oblast", grafitarje preganjata in iščeta v njihovem početju protidružbeno dimenzijo.

V policijski upravi Maribor statistike o tem, koliko nelegalnih grafitov je bilo poslikanih denimo letos, ne vodijo. Sicer pa so grafiti prekršek, denarna kazen zanj je do 120 tisoč tolarjev (500 €) ali zapor do 30 dni. V zadnjih dveh letih so policisti prijeli pet grafitarjev, vendar lastniki objektov niso podali predlogov za pregon, zato policija zoper njih ni ukrepala.

In kako se z grafitarsko umetnostjo na javnih prostorih soočajo na občini? "V mestni občini Maribor še ni posebne lokacije za poslikave z grafiti. V preteklosti je že bilo nekaj predlogov, vendar je treba pri določanju lokacije tudi ugotoviti, kdo je lastnik objekta. Predvideno je, da bodo na Zavodu za prostorsko načrtovanje preverili možnosti lokacij, na katerih bi grafitarji lahko ustvarjali," se je glasil odgovor, ki ga je iz Mestne občine Maribor posredovala Marija Osvald Novak. Da grafiti "oblasti" niso samo nadloga, dokazuje ljubljanska občina, ko skupaj z Mladinskim klubom Ljubljanski grafiti vsako leto organizira akcije, v katerih daje grafitarjem na razpolago podhode in prehode, subvencionira tudi nakup barv in podobno. Za kaj takšnega, pravijo na mariborski občini, "trenutno v proračunu ni predvidenih sredstev".

Sicer pa grafite v Mariboru odstranjuje Snaga. Tamkajšnji operativni vodja Sebastijan Soršak je postregel s podatkom, da je bilo v proračunu za letos za odstranjevanje grafitov namenjenih dva milijona tolarjev in pol. Najpogosteje jih odstranjujejo v pešconah. "Postopkov čiščenja je več: prvi je pranje z visokotlačnim čistilcem, ki je primeren samo za trde podlage, kot so kamen, beton, tlak. Drugi postopek je prebarvanje grafita, to pride v poštev v starem mestnem jedru, kjer so fasade občutljivejše. Obstajata še postopka odstranjevanja s finim peskanjem in s suhim ledom, a sta zelo draga in pri njiju se pojavljajo mehanske poškodbe fasad, zato se jih ne poslužujemo," je razložil Soršak.

Nataša Rižnar

Harmonika, Jazoo, rock in didžeji

Večer, 8.december 2005 (pdf)

Ne prav vsakdanji ali vsaj vsakotedenski, zato pa toliko bolj glasbenim sladokuscem namenjeni cikel samostojnih koncertov Solosolo, ki ga v mariborskem multikulturnem centru Pekarna pripravljajo že nekaj let, se bo drevi ob 21. uri podaljšal za še en dogodek. V dvorani Gustaf bo namreč nastopil mojster srbske ljudske harmonike Uroš Jezdić s programom lastnih skladb in priredb tradicionalne balkanske in romske glasbe. Jutri ob 22. uri bo na istem odru nastopila še mednarodno uveljavljena skupina Jazoo iz Slovenj Gradca, ki združuje rock sedemdesetih, latinofunk osemdesetih, etnofusion devetdesetih, sodobni ambiental-lounge in izvirno glasbeno improvizacijo. Bogdan Dobnik (kitara), Franci Krevh (tolkala), Matjaž Mlakar (saksofoni), David Novak (baskitara) in Tomaž Pačnik (klaviature) bodo predstavili svoj drugi album Retro Future, ki je prejšnji mesec izšel pri švicarski založbi Membrane Records in nadaljuje tradicijo njihovega (tako v prvi kot v dodatni izdaji razprodanega) prvenca On Time iz leta 2002. Hkrati z nastopom skupine Jazoo bo mogoče v sosednjem klubu Mc brezplačno prisluhniti eksperimentalni hardcore skupini Gu Guai Xing Giu, ki jo sestavljajo glasbeniki iz Francije in Kitajske. Pojutrišnjem, v soboto, 10. decembra, bosta prav tako od 22. ure naprej (pa do nezavesti) v Gustafu na rednem Kljubingu za "vrtenje na vosku" v ritmih jazza, funka, hiphopa, reggaeja in še česa skrbela didžeja Splinter in Jah Bhang, v Mcju pa se obeta nekaj podobnega v bolj rockovski izvedbi. V nedeljo, 11. decembra, bo v klubu Mc ob 21. uri nastopila še priznana danska rock"n"roll skupina The Breakers.
Darinko Kores Jacks

Bolj glasbeno kot pekovsko

Večer, 2.december 2005 (pdf)

V mariborskem multikulturnem centru Pekarna bodo, vsaj v klubu Mc, drevi ob polnoči spet postregli s svežimi žemljicami, sicer pa bo večer od 22. pa do zgodnjih jutranjih ur v znamenju brezplačne klubske zabave, ki jo bo vodil didžej Gobec. Hkrati, vendar brez žemljic (pač pa s simbolično vstopnino), bo v bližnji dvorani Gustaf potekala breakbeat zabava Total Fusion VII, ki jo bodo pripravili didžeji Loco, TadiTouch in Ruff Roga ter njihov posebni gost Sanjin iz skupine House Movement. Prav tam, a že ob 21. uri, bodo jutri zvečer odprli punk"n"roll koridor med Mariborom in Puljem ter Reko na Hrvaškem, po katerem bodo drvele in divjale štiri glasbene skupine - domači Malo morgen in Blutwurst, puljska Pas maters in reška Enpe. Ljubitelji le malenkost manj divje mešanice glasbenih slogov, kot so dub, reggae ter drum"n"bass, vseh skupaj v precej underground izvedbi, pa bodo hkrati brezplačno prišli na svoj račun v klubu Mc, kjer bosta nastopili madžarski skupini Brains in Incubus Cover, sledil pa bo še podaljšek "v mrtvo", ki ga bo pripravil didžej Dioniz. Ljubitelje težkih kovin v klubu Mc še opozarjajo, da bo tam v torek, 6. decembra, okrog 22. ure nastopila legendarna finska folkmetal skupina Korpiklaani, za ogrevanje pa uro prej še slovenska skupina Temnava; koncert izjemoma ni brezplačen, pač pa je na prej omenjenih prireditvah mogoče v predprodaji kupiti vstopnice s popustom. (dkj)

Delavnica, koncert in didžeji

Večer, 17.nov.2005 (pdf)

Kdor se želi naučiti žongliranja ali se izpopolniti v tej plemeniti veščini, lahko to (kot skoraj vsak četrtek) brezplačno stori drevi od 18. ure naprej v dvorani Gustaf mariborskega multikulturnega centra Pekarna. Nekaj metrov stran in nekaj ur kasneje, v klubu Mc ob 22. uri, pa lahko nato prisluhne in si ogleda še nastop italijanske skupine Posthuman - njeni bizarni nastopi in glasba po slogu in izrazu sledijo liku in delu Marilyna Mansona. 24 ur kasneje se bo v Gustafu začel didžejevski dub večer, ki ga bodo uprizorili Splinter, Atak, Ydaki, kolektiv Dub System in orientalsko navdahnjeni gost iz Francije Fedayi Pasha. Hkrati ob zvokih elektronskega ozvočenja pod didžejevskim nadzorom tudi v klubu Mc potekala plesna zabava, vstop nanjo je brezplačen. Enako velja tudi za sobotni videokoncert (napovedani nastop celjske novorockovske skupine Stranci, ki naj bi se začel ob 22. uri, namreč iz zdravstvenih razlogov odpade), sledilo pa mu bo nadaljevanje petkove zabave. Hkrati bo nekaj podobnega v ritmih breakbeata pod imenom Total Fusion 4 potekalo tudi v Gustafu, za glasbo in razpoloženje pa bodo skrbeli didžeji Loco, TadiTouch in Ruff Roga ter vidžej Inocybe. (dkj)

S strožjim izborom lahko še boljši

Večer, 9.november 2005 (pdf)

Skok z lanskih 12 na letošnjih 95 prikazanih filmov nekoliko preveč optimistična poteza festivalskih organizatorjev - Prihodnje leto nujen bolj jasen in osredotočen izbor filmovMaribor ni ravno filmsko mesto. Med drugim je dolgo čakalo na svoj multikino Kolosej, ki pa je sprožil še zaprtje mestnih dvoran. In je tudi edini večji domači kraj, kjer umetniška kino mreža nima kje prikazovati filmov. A od lani ima mesto svoj filmski festival Dokumentarci v Mariboru - DokMa. Filmski festivali niso tuji našim krajem; Izola ima Kino Otok / Isola Cinema, Celje in Portorož sta (že bila) gostitelja Festivala slovenskega filma, letos so v Ljutomeru prvič organizirali festival digitalnega filma, da o izrazito festivalski Ljubljani sploh ne govorimo.Toda mariborski DokMa je precej drugačen. Določa ga usmerjenost v dokumentarne filme, ki pritegnejo bolj specifično občinstvo, presenetljiv pa je tudi njegov obseg. Letošnjih 95 filmov je bilo ogromno za mesto, vajeno zlasti hollywoodskega "popcorna" s Kolosejevega rednega sporeda. To so pokazale včasih tudi povsem prazne dvorane ob zgodnejših projekcijah, vendar so večerne popravile vtis. A vzrok za bolj prazne dvorane je treba iskati tudi drugje kot pri občinstvu.Festival se je že v letošnjem drugem letu izjemno razširil, tako iz marginalne Pekarne v osrednje mestne dvorane kot z lanskih 12 filmov na 95. Le ljubljanski mednarodni festival LIFFe ponudi več (letos 109 filmov), medtem ko so ostali načeloma osredotočeni na enega ali dva filma dnevno. A LIFFe ni tako ozko zastavljen, hkrati pa ima večji sloves kot DokMa, saj mnogi gledalci pridejo bolj zaradi festivala kot konkretnega izbora filmov. Sledi seveda vprašanje infrastrukture. Dve mariborski dvorani, kino Gledališče in Udarnik, sta v solidnem stanju in primerni za projekcije, medtem ko je bil Partizan že nekaj let pred zaprtjem potreben prenove, zadnje leto samevanja pa je pustilo obupen smrad in pokvarjeno ogrevanje.Za festival je vsekakor ključen program. Izbor filmov na DokMa je bil zelo dober, a bi s strožjim izborom lahko bil še boljši. Organizatorji (Pekarna Magdalenske mreže in društvo PIFF) so se sicer potrudili izpostaviti nekaj filmov, vendar zlasti tiste, za katere so dobili plakate in ki niso nujno bili najzanimivejši. Dokaz uspeha promocije je film z največ občinstva - avstrijski Operacija Spring, ki je tudi odprl festival in predstavil konkretne težave iz nam sosedske države, a je bil filmsko šibkejši kot nekatera druga dela, npr. romunski Veliki komunistični rop, ruski Prvi na Luni, danski Max po naključju ali zmagovalni norveški Nov začetek.Drugi DokMa je pokazal precej večjo ambicioznost kot lanski previdni začetki, a v kolikor naj bi si ustvaril ime in pridobil zvesto občinstvo, bo moral prihodnje leto ponuditi bolj jasen in osredotočen izbor filmov. Zagotovo pa bi koristilo, če bi se v Mariboru že pred tem pojavila možnost ogleda Koloseju alternativnega programa.

Igor Harb

Sklenjen festival Dokumentarci v Mariboru DokMa

Večer, 7.11.2005 (pdf)

Zmagal intimistični norveški dokumentarec

Drugi festival Dokumentarci v Mariboru DokMa se je sinoči končal. V petih dneh je bilo v treh mestnih kinodvoranah predstavljenih 95 filmov, ki si jih je ogledalo več kot tisoč obiskovalcev, vsaj kolikor je podatkov o plačljivih predstavah.Največ gledalcev je imel otvoritveni avstrijski dokumentarec Operacija Spring o največji avstrijski policijski akciji, v kateri so aretirali in obsodili sto večinoma nigerijskih prosilcev za azil. Žirija je podelila nagrado intimističnemu norveškemu dokumentarcu Nov začetek avtorjev Alexandra Daria Nilsena in Clausa Mortena Pedersena.DokMa je v svojem drugem letu vsekakor presegel lansko uverturo, a so organizatorji v svojem zanosu morda vseeno pokazali nekoliko preveč ambicij. Skoraj sto filmov s po dvema ali več projekcijami je vsekakor zalogaj, ki ga od Koloseja otopela publika ni zmogla prav sprejeti.
IH

Z drugega festivala Dokumentarci v Mariboru DokMa

Večer, 5.november 2005 (pdf)

Prvi na Luni - in drugi
Dokumentarec in nepravi dokumentarec o komunistični preteklosti pritegnila gledalce.

Čeprav so organizatorji festivala Dokumentarci v Mariboru (DokMa) ugotovili, da opoldanske in zgodnje dopoldanske projekcije ne pritegnejo gledalcev, pa je zato nadoknadil četrtkov večer. Predvsem sta navdušila ruski film Prvi na Luni in romunski dokumentarec Veliki komunistični bančni rop.

Prvi na Luni sicer ni pravi dokumentarec, temveč se uvršča med t. i. neprave dokumentarce, po angleško mockumentary, ki zgolj izrabi obliko dokumentarca, a prikaže igrane posnetke, ki so videti kot dokumentarni (konkretno vohunski posnetki KGB), da pove svojo zgodbo. In pravzaprav film ne razkrije, ali je za prikazanim tudi kaj resnice, temveč to odločitev prepusti gledalcu. Sama zgodba prikazuje sovjetske poskuse spraviti človeka na Luno že leta 1936, urjenje nesojenih kozmonavtov, načrtovanje in izdelavo vesoljskega plovila ter neuspešno izstrelitev, ki se konča kot sum, da je v Čilu padel meteor (oz. ognjena krogla). Film je mojstrsko dodelan, posnetki so sicer očitno sodobni, saj imajo denimo odličen zvok, a z uporabo nekaterih tehnik precej spominjajo na burleske tridesetih. Sicer je to prvenec režiserja Alekseja Fedorčenka, a glede na videno ga čaka še zelo uspešna kariera, film pa je bil že tudi nagrajen na Beneškem filmskem festivalu.

Čeprav "pravi" dokumentarec, je romunski Veliki komunistični bančni rop po strukturi precej podoben ruskemu filmu. Razlika je v tem, da je dejansko sestavljen iz filmskih arhivov romunske tajne službe Sekretariat in izjav še živečih akterjev dogajanja iz leta 1959. Tisto poletje je Romunijo kot strela z jasnega pretresel oborožen bančni rop, v katerem je bilo izpred banke ukradenih 20 tisoč delavskih plač, danes ekvivalent slabemu milijonu evrov. Kot je pokazala obsežna preiskava, ki je po komunističnem modelu vključevala nepotrebna mučenja in usmrtitve nedolžnih ljudi, so bili storilci nekdanji partijski veljaki, vsi Judi, ki so z denarjem hoteli omogočiti sebi in drugim Judom pobeg v Izrael. Čeprav so Judje, Madžari in druge manjšine med nemško okupacijo Romunije predstavljali jedro komunističnega odpora, se je v letih po osvoboditvi to pričelo spreminjati in Judje so nenadoma pričeli drseti proti robu družbe. A najbolj zanimiva stvar tega dogodka in tudi osrednji motiv filma ni sam rop, temveč dogajanje po njem. Roparjem so oblasti ponudile nižjo kazen (čeprav so jih kasneje postrelili), če sodelujejo pri snemanju propagandnega filma o ropu kot glavni igralci. Ta film, Rekonstrukcija, so kasneje prikazovali članom partije kot opozorilo pred nevarnostmi buržujskih elementov, saj so iz filma odvzete vse reference na judovstvo. Dokumentarec tako na izjemno zanimiv način prikaže absurde in zablode komunističnega režima, preživeli policijski obveščevalci in prijatelji roparjev pa v izjavah razložijo, da so stvari pač tako potekale. A v precej blažji obliki smo podobne absurde preživeli tudi v SFRJ.

Igor Harb

Festival velikih ambicij

Večer, 4.november 2005 (pdf)

Otvoritveni film izpostavil velike težave avstrijskega pravnega sistema in samovoljo policije - V letošnji različici bo prikazanih kar 97 filmov

S poletjem je Maribor zapustila Art Kino mreža in mestne kinodvorane samevajo, so ta teden ponovno končno srečale gledalce ob drugem festivalu Dokumentarci v Mariboru (DokMa).

V letošnji različici se DokMa lahko kosa z večino evropskih festivalov dokumentarnega filma, saj bo prikazanih kar 97 filmov, mnogi med njimi ob različnih terminih. Že pred uradno otvoritvijo v sredo zvečer je bilo čez dan prikazanih nekaj filmov, ki pa še niso pritegnili večjega števila gledalcev, zato pa je otvoritveni film do polovice napolnil dvorano Kina Partizan. Ta lokacija se je sicer izkazala za ne najbolj primerno, saj bi bilo to staro dvorano treba dodobra prezračiti pred tem začetkom začasnega obratovanja. Otvoritveni govor je pripadal predsedniku kulturnih društev Franciju Pivcu, ki je Maribor primerjal z angleškim Manchestrom v osemdesetih in izpostavil pomen informacijskih tehnologij ter predvsem vsebin za razvoj nekdanjega industrijskega mesta.
Otvoritveni film festivala, avstrijski dokumentarec Operacija Spring sta pospremila tudi režiserja Angelika Schuster in Tristan Sindelgruber, ki sta po filmu bila na voljo tudi za vprašanja. Sam film se uvršča med reportažne, novinarske dokumentarce in razkriva največji avstrijski pravni škandal, posledice policijske operacije Spring, v katerih so kriminalisti z uporabo vprašljivih metod prisluškovanja in video nadzora aretirali preko sto Afričanov, večinoma prosilcev za azil. Obtoženi so bili preprodaje drog in za to tudi obsojeni, čeprav so dokazi večinoma bili več kot trhli oziroma tudi povsem neobstoječi. Avtorja celo izpostavita povezavo s smrtjo nigerijskega državljana med izgonom iz Avstrije, ki se je zgodila v začetku 1999 in demonstracijami proti policijski krutosti, ki so temu sledile. Večina aretiranih je namreč sodelovala v teh demonstracijah, za obsodbo pa so zadostovali motni in slabo slišni video- in avdioposnetki, ki so povrh vsega bili zelo vprašljivo prevedeni. Kljub vsem pomanjkljivostim so avstrijska sodišča prav vse aretirane Afričane tudi obsodila na večletne zaporne kazni in povečala pristojnosti policije.

Festival se je včeraj nadaljeval z začetkom retrospektive dokumentarcev Želimirja Žilnika, ki bo potekala vsak dan v Kinu Udarnik in tekmovalnim programom, med katerimi je treba izpostaviti ruski film Prvi na Luni, romunskega Veliki komunistični bančni rop ter srbskega Očetov avto.

DokMa poteka do nedelje v mestnih kinodvoranah in Pekarni.

Igor Harb