V Mariboru jim ni nikoli dolgčas
O tem, kako so Ruiju nagajali in uničevali zračnice, da bi lahko imeli zelenjavne vrtičke sredi mesta...
Čeprav smo vsi razen Alessandre, kodraste Italijanke z velikimi modrimi sončnimi očali, ki so ji prikrivala tretjino obraza, vztrajno mežikali zaradi močnega sonca, je bil pogovor kar prijeten. Tako mešan, multikulturen - angleščina s portugalskim, italijanskim, francoskim in slovenskim pridihom v Magdalenskem parku v Mariboru, kjer so se množično pomenkovali upokojenci in so mlade mamice potiskale vozičke z malčki. Portugalec Rui Ferreira, Francoz JeanMarie Bernier in Italijanka Alessandra di Maggio so govorili o svojem delu v Mariboru, ki ga kot prostovoljci prek Evropske prostovoljne službe opravljajo v Zavodu Pekarna Magdalenske mreže, o vtisih iz Maribora in o dogodivščinah, ki so se jim tukaj pripetile.
"Veš, kar nekaj čudnih stvari sem doživel. Nekdo me je sleherni dan izzival. Vsak dan mi je uničeval gume na kolesu in tako sem jih moral vsak dan polniti in popravljati. Vse to se je dogajalo v bloku, kjer sem živel. Čudno, res," pripomni in doda: "Nič mi niso ukradli, čisto nič, samo spuščali so zrak iz zračnic. No, potem sem jim s pomočjo kolega v slovenščini napisal sporočilo, da je to kolo zame zelo pomembno, da me v petih minutah pripelje do Pekarne. In po tistem, ko sem sporočilo nalepil na steno, so nehali nagajati," se smeji Rui.
Jean-Marie, študent dizajna iz Francije, ki je tukaj šele en mesec, še ni imel takšnih slabih izkušenj. Pravi, da se je za prihod v Maribor odločil, ker je bil na seznamu prostovoljnih del zelo zanimiv projekt v zvezi z vizualno komunikacijo. "Tako delam nov logo za Pekarno, novo internetno stran in nove letake," pove JeanMarie in prižge cigareto.
"Veš, nimamo nekega točno določenega dela tukaj v Pekarni. Delamo pač več stvari in to, kar sami želimo, lahko uresničimo. Sodelujemo tudi pri oddaji, ki jo ponavadi v angleškem jeziku pripravljajo tuji prostovoljci v Sloveniji na radiu Marš," začne Alessandra, ki je v Italiji končala študij medijskih komunikacij. "Snemamo dogodke iz Pekarne na video, sodelujemo pri pripravi kinokluba, pošiljamo letake," jo Alessandra di Maggio, Rui Ferreira in Jean-Marie Bernier
dopolni Rui in nadaljuje: "S skupino mariborskih prostovoljcev bomo pripravili diskusije o okoljevarstvenih temah." Rui je namreč na Portugalskem končal študij okoljevarstvenega inženirstva, njegovi interesi pa tako odsevajo tudi pri njegovem delu. Eden izmed ciljev, ki jih želi tukaj uresničiti, je zelenjavni vrt sredi mesta. "Neke vrste učni zelenjavni vrt bi želel narediti tukaj pri Pekarni. Lepo bi bilo na primer, če bi vsak zase, pa čeprav živi v mestu, sam kaj prideloval, tako tudi ne bi bilo tako množične potrošnje," pravi zgovorni Portugalec. Rui je namreč vztrajni nasprotnik množične potrošnje (s prostovoljci iz Infopeke je lani novembra v Mariboru organiziral tudi protinakupovalni shod, o čemer smo takrat poročali, op. p.) in meni, da ima množična potrošnja negativne posledice, na primer ohromitev medosebnih stikov, kar je sicer poudarjal že lani novembra.
Alessandri, ki je sicer prišla v Maribor samo za pol leta, se je "mandat" v Mariboru iztekel že pred enim mesecem. Vendar ji je tukaj tako všeč, da je svoje bivanje še podaljšala, na eni izmed jezikovnih šol pa si je našla delo in tako bo lahko septembra že začela poučevati italijanščino. Junija se bo za krajši čas vrnila v Peruggio, kjer že nekaj let dela na glasbenem festivalu, nato pa spet v Maribor, kjer je v začetku marca pripravila zanimiv projekt - organizirala je mednarodno izmenjavo za italijansko mladino. Drobni Italijanki, ki sedaj že dobro, a vendarle sramežljivo pove nekaj slovenskih besed, Slovenija pred njenim prihodom sploh ni bila znana. "Prav smešno, kajne? Pa smo pravzaprav sosedje!" se nasmeji. "Tukaj mi je všeč, da lahko srečaš veliko tujcev, čeprav je država tako majhna. Prav tako sem navdušena nad zavodom, kakršen je Pekarna. Takšnega alternativnega prostora za mlade v Italiji pravzaprav ni," poudari. "Res, tudi mi tega nimamo," skoraj enoglasno prikimata Rui in JeanMarie. "Hitro pa smo opazili, da se v zvezi s Pekarno pojavljajo predsodki med Mariborčani. To je pač svoboden prostor, kamor lahko pridejo vsi, tudi narkomani, revni, brezdomci. Kar je tudi dobro. Ker vse te skupine v naši družbi obstajajo in tega se je treba zavedati," poudari Rui, ki mu v Mariboru nikoli ni dolgčas. "Tukaj se vedno kaj dogaja. Vedno so na voljo koncerti. Sploh se ne strinjam s tistimi, ki pravijo, da je Maribor dolgočasno mesto, kjer se nič ne dogaja. Res je v primerjavi z Lizbono veliko manj dogodkov, a vendarle za tako majhno mesto čisto dovolj," odločno zatrdi in doda: "Gledališče, kino, Kibla, koncerti, razni bari, Pekarna - dogajanja je povsem dovolj."
Status gostiteljske organizacije
Po besedah Boruta Wenzla, direktorja Zavoda Pekarna Magdalenske mreže, je Pekarna dobila status gostiteljske organizacije za evropske prostovoljce lani septembra. "Tako bomo sedaj tri leta gostili po dva človeka za šest mesecev ali pa za eno leto," pravi Wenzel in dodaja: "Iz projekta Evropske prostovoljne službe prejemamo tudi sredstva za njihovo bivanje, s čimer jim plačamo najemnino za stanovanje, financiramo jim prehrano in dobivajo po 40 tisočakov (166 €) žepnine."
O tem, kako so Ruiju nagajali in uničevali zračnice, da bi lahko imeli zelenjavne vrtičke sredi mesta...
Čeprav smo vsi razen Alessandre, kodraste Italijanke z velikimi modrimi sončnimi očali, ki so ji prikrivala tretjino obraza, vztrajno mežikali zaradi močnega sonca, je bil pogovor kar prijeten. Tako mešan, multikulturen - angleščina s portugalskim, italijanskim, francoskim in slovenskim pridihom v Magdalenskem parku v Mariboru, kjer so se množično pomenkovali upokojenci in so mlade mamice potiskale vozičke z malčki. Portugalec Rui Ferreira, Francoz JeanMarie Bernier in Italijanka Alessandra di Maggio so govorili o svojem delu v Mariboru, ki ga kot prostovoljci prek Evropske prostovoljne službe opravljajo v Zavodu Pekarna Magdalenske mreže, o vtisih iz Maribora in o dogodivščinah, ki so se jim tukaj pripetile.
"Veš, kar nekaj čudnih stvari sem doživel. Nekdo me je sleherni dan izzival. Vsak dan mi je uničeval gume na kolesu in tako sem jih moral vsak dan polniti in popravljati. Vse to se je dogajalo v bloku, kjer sem živel. Čudno, res," pripomni in doda: "Nič mi niso ukradli, čisto nič, samo spuščali so zrak iz zračnic. No, potem sem jim s pomočjo kolega v slovenščini napisal sporočilo, da je to kolo zame zelo pomembno, da me v petih minutah pripelje do Pekarne. In po tistem, ko sem sporočilo nalepil na steno, so nehali nagajati," se smeji Rui.
Jean-Marie, študent dizajna iz Francije, ki je tukaj šele en mesec, še ni imel takšnih slabih izkušenj. Pravi, da se je za prihod v Maribor odločil, ker je bil na seznamu prostovoljnih del zelo zanimiv projekt v zvezi z vizualno komunikacijo. "Tako delam nov logo za Pekarno, novo internetno stran in nove letake," pove JeanMarie in prižge cigareto.
"Veš, nimamo nekega točno določenega dela tukaj v Pekarni. Delamo pač več stvari in to, kar sami želimo, lahko uresničimo. Sodelujemo tudi pri oddaji, ki jo ponavadi v angleškem jeziku pripravljajo tuji prostovoljci v Sloveniji na radiu Marš," začne Alessandra, ki je v Italiji končala študij medijskih komunikacij. "Snemamo dogodke iz Pekarne na video, sodelujemo pri pripravi kinokluba, pošiljamo letake," jo Alessandra di Maggio, Rui Ferreira in Jean-Marie Bernier
dopolni Rui in nadaljuje: "S skupino mariborskih prostovoljcev bomo pripravili diskusije o okoljevarstvenih temah." Rui je namreč na Portugalskem končal študij okoljevarstvenega inženirstva, njegovi interesi pa tako odsevajo tudi pri njegovem delu. Eden izmed ciljev, ki jih želi tukaj uresničiti, je zelenjavni vrt sredi mesta. "Neke vrste učni zelenjavni vrt bi želel narediti tukaj pri Pekarni. Lepo bi bilo na primer, če bi vsak zase, pa čeprav živi v mestu, sam kaj prideloval, tako tudi ne bi bilo tako množične potrošnje," pravi zgovorni Portugalec. Rui je namreč vztrajni nasprotnik množične potrošnje (s prostovoljci iz Infopeke je lani novembra v Mariboru organiziral tudi protinakupovalni shod, o čemer smo takrat poročali, op. p.) in meni, da ima množična potrošnja negativne posledice, na primer ohromitev medosebnih stikov, kar je sicer poudarjal že lani novembra.
Alessandri, ki je sicer prišla v Maribor samo za pol leta, se je "mandat" v Mariboru iztekel že pred enim mesecem. Vendar ji je tukaj tako všeč, da je svoje bivanje še podaljšala, na eni izmed jezikovnih šol pa si je našla delo in tako bo lahko septembra že začela poučevati italijanščino. Junija se bo za krajši čas vrnila v Peruggio, kjer že nekaj let dela na glasbenem festivalu, nato pa spet v Maribor, kjer je v začetku marca pripravila zanimiv projekt - organizirala je mednarodno izmenjavo za italijansko mladino. Drobni Italijanki, ki sedaj že dobro, a vendarle sramežljivo pove nekaj slovenskih besed, Slovenija pred njenim prihodom sploh ni bila znana. "Prav smešno, kajne? Pa smo pravzaprav sosedje!" se nasmeji. "Tukaj mi je všeč, da lahko srečaš veliko tujcev, čeprav je država tako majhna. Prav tako sem navdušena nad zavodom, kakršen je Pekarna. Takšnega alternativnega prostora za mlade v Italiji pravzaprav ni," poudari. "Res, tudi mi tega nimamo," skoraj enoglasno prikimata Rui in JeanMarie. "Hitro pa smo opazili, da se v zvezi s Pekarno pojavljajo predsodki med Mariborčani. To je pač svoboden prostor, kamor lahko pridejo vsi, tudi narkomani, revni, brezdomci. Kar je tudi dobro. Ker vse te skupine v naši družbi obstajajo in tega se je treba zavedati," poudari Rui, ki mu v Mariboru nikoli ni dolgčas. "Tukaj se vedno kaj dogaja. Vedno so na voljo koncerti. Sploh se ne strinjam s tistimi, ki pravijo, da je Maribor dolgočasno mesto, kjer se nič ne dogaja. Res je v primerjavi z Lizbono veliko manj dogodkov, a vendarle za tako majhno mesto čisto dovolj," odločno zatrdi in doda: "Gledališče, kino, Kibla, koncerti, razni bari, Pekarna - dogajanja je povsem dovolj."
Status gostiteljske organizacije
Po besedah Boruta Wenzla, direktorja Zavoda Pekarna Magdalenske mreže, je Pekarna dobila status gostiteljske organizacije za evropske prostovoljce lani septembra. "Tako bomo sedaj tri leta gostili po dva človeka za šest mesecev ali pa za eno leto," pravi Wenzel in dodaja: "Iz projekta Evropske prostovoljne službe prejemamo tudi sredstva za njihovo bivanje, s čimer jim plačamo najemnino za stanovanje, financiramo jim prehrano in dobivajo po 40 tisočakov (166 €) žepnine."
Mojca Grandovec, Večer
