Rektorjevo predavanje
Dr. Danijel Rebolj predaval o nanotehnologiji namesto betona in jekla
11.3.2011 14:33:44Bodoči rektor Univerze v Mariboru, prof. dr. Danijel Rebolj, je v dvorani Gustaf imel predavanje z naslovom Nanotehnologija namesto betona in jekla, v katerem je opisal kaj si njegova raziskovalna ekipa v tujini obeta na tem področju v prihodnosti.
Velik delež svetovnega prebivalstva je brez dostojnega bivališča. Materiali za gradnjo stavb, v katerih je možno bivanje so dragi in včasih nedostopni. Zato je raziskovalna skupina, katere del je tudi prof. Rebolj, svojo pozornost usmerila na gradnjo iz karbonskih nanocevk, ki jih iz ogljika, ki ga pridobijo iz CO2 v zraku, sestavljajo bionanoroboti sposobni glede na podano informacijo ustvariti material z različnimi lastnostmi. Mogoče se sliši kot znanstvena fantastika, vendar prav mogoče je, da vse skupaj niti ni več tako daleč. Bionanoroboti, kot jih imenujejo, v naravi na nek način že obstajajo in delujejo. Gre za različne bakterije oziroma druge organizme, ki so sposobni pretvarjati neke elemente iz svojega okolja v strukture, narava že zdaj zna graditi. Vse kar želijo raziskovalci storiti je, da določene, oziroma najbolj primerne, nanorobote “naučijo” izgraditi karbonske nanocevke s točno določenimi lastnostmi.
Seveda ne gre za čudežen material, ki bi lahko prevzemal lastnosti vseh drugih, je pa vseeno zelo poseben. Natezna trdnost tega materiala je stokrat večja od trdnosti jekla, prav tako pa je material zelo lahek. Verjetno ste že slišali za avtomobilske pokrove ali “spoilerje” iz karbonskih vlaken, ki so popularni ravno zaradi svoje majhne teže. Prav tako smo že sposobni narediti takšen material prevoden ali ne, prosojen ali barven, stabilen ali nestabilen,…. Ravno ta raznolikost pa ponuja mnogo možnosti v gradnji.
Skupina Danijela Rebolja si gradnjo predstavlja kot nekakšno “rast” objekta. Površino, na kateri želimo da stavba stoji, premažemo s plastjo bionanorobotov, ki so sposobni razbrati informacije in izgrajevati nanocevke. Edini viri informacij za nanorobote so različne valovne dolžine svetlobe, ki jih nanje projecira nad njimi fiksiran projektor. Projektor projecira zelo natančno izdelan digitalni model hiše, kjer ne gre le za stene, ampak tudi za pripadajoče instalacije v stenah, recimo elektro in vodovod. Zato potrebujemo zelo natančen model in odličen sistem za projeciranje in ravno to je zaenkrat mogoče še največja ovira, saj je takšne programske omejitve težko premostiti. Projeciranje različnih valovnih dolžin na nanorbote jim torej da različne informacija in zgradba tako začne rasti od spodaj navzgor. Seveda je treba zapolniti volumne, zato kot rešitev znanstveniki predlagajo enostavno karbonski material, katerega lastnost je, da ni stabilen in počasi razpade nazaj v ogljik, ko ni več uporaben. Prof. dr. Rebolj pravi, da bi takšna hiša rastla s hitrostjo približno 10 cm na dan. Moramo se zavedati, da 10 cm na dan ne glede na površino, kar bi mogoče dalo nekaj prednosti gradnji v širino, ne v višino.
Vse skupaj se verjetno sliši kot nekaj kar je odmaknjeno daleč v prihodnost, vendar nanorobotika sploh ni več nekaj kar bi obstajalo le v sanjarjenjih znanstvenikov, ampak je že takorekoč tukaj. Največ se v tej smeri raziskuje v medicini in računalništvu. Medicinci razmišljajo o nanorobotih/kirurgih, ki potujejo po krvnem obtoku in iščejo bakterije, mogoče tudi bolne celice, ter jih dejansko mehansko uničijo/popravijo. Uspelo jim je že lokalizirati dostavo zdravila. Tudi manipulacija že obstoječih “nanorobotov” iz narave ni tako za lase privlečena. Znanstvenikom je že uspelo z različnimi metodami bakterijam sporočati različne informacije, glede na katere so se potem odzvale s priučenim dejanjem. Enkrat so iz materiala po manipulaciji z magneti izgradile miniaturno piramido (gre za res majhne stvari na micro skali, da si ne bi slučajno predstavljali velikih struktur, pa vendar), spet drugim znanstvenikom je uspelo bionanorobote naučiti, da na določen način reagirajo na osvetljenem delu površine, še korak dlje pa je bilo reagiranje le na robu osvetljene površine. Kot pravi doktor Rebolj, se vse to mogoče sliši absurdno majhno proti gradnji celotnih stavb na tak način, vendar so ravno to dokazi, da so te stvari mogoče. Ko imamo enkrat trdne dokaze, da je nekaj mogoče, pa je le še vprašanje časa, kdaj se bo to dejansko zgodilo in manifestiralo v praksi.
