Intervju: Mitja Čander
Še pred kakim letom dni se je zdelo, da je projekt Evropske prestolnice kulture (EPK) leta 2012 v Mariboru in partnerskih mestih po dolgotrajnem mrtvem teku že obsojen na fiasko. Potem so se začele stvari počasi premikati - in premikajo se vedno hitreje.
sobota, 08.01.2011 Tekst: Gregor Butala, Tomaž Klipšteter
Mitja Čander, programski direktor zavoda Maribor 2012, ki je bil na položaj imenovan v sredini oktobra, danes pravi: "Ko sem pred tremi meseci vstopil v to zgodbo, so me imeli za rahlo norega. Zdaj se logika spreminja; vse več ljudi, ki so vmes nemara že obupali, hoče sodelovati. Uveljavlja se spoznanje, da je EPK priložnost za sunek pozitivne vibracije. Je pa v tako veliki zgodbi zmeraj veliko neznank in negotovosti."
Mitja Čander (Foto: Tomaž Skale)
Čander si razumljivo želi, da bi se vodstvene (zavod Maribor 2012 še vedno čaka na generalnega direktorja) in druge nejasnosti okoli EPK čim prej razrešile. "Zame je EPK velik izziv zato, ker je to zgodba, ki jo lahko zelo svobodno pišem. S svojo vizijo mi je doslej uspelo prepričati veliko ljudi in to mi daje upanje, da v tej zgodbi nisem sam," pravi.
Do začetka Evropske prestolnice kulture je še leto dni. Kakšen naj bi bil po vašem Maribor takrat?
Moja vizija je, da bi bil predvsem dinamično mesto. Da bi bilo mestno središče polno življenja - ne le urejeno na zunaj, ampak da bi se v njem dejansko dogajale zelo različne stvari. Da bi imeli Maks, sodoben kulturni center. Da bi integrirali tudi obrobja. Vsekakor si želim zlasti to, da se Maribor dvigne iz neke apatije in letargičnega vzdušja. Navsezadnje se ljudje, če imam prave podatke, iz Maribora izseljujejo, kar najbrž pomeni, da potrebuje mesto neki šok ali šokterapijo, da se dvigne iz stanja, v katerem ljudje ne vidijo posebne prihodnosti in hkrati menijo, da se ne da ničesar spremeniti. Sam sem prišel ravno s prepričanjem, da je z angažmajem in malo sreče mogoče nekaj premakniti; Maribor ima potenciale, a so nekako hibernirani oziroma ne pridejo do pravega izraza.
Pred kratkim ste predstavili ekipo, ki naj bi te premike dosegla, in osrednje štiri programske sklope. Vidimo, da delo že poteka s polno paro, vendar je o konkretnejših programskih vsebinah najbrž vseeno še malo zgodaj govoriti?
Trenutno se zelo intenzivno ukvarjamo s tem, da evalviramo obstoječe projekte. Ob imenovanju sem namreč dobil na mizo 140 predhodno že izbranih, torej potrjenih projektov, ki pa še niso finančno zavezujoči za obe leti, niti niso vsebinsko do konca izdelani. To mi daje upanje, da lahko te projekte skupaj s producenti in svetovalci za posamezna področja optimiziramo v finančnem in produkcijskem smislu, seveda pa tudi v vsebinskem pogledu - prvi, poletni poziv je bil namreč zelo splošne narave, saj jasnega koncepta EPK še ni bilo. Zdaj pa želimo zgraditi neko določeno zgodbo, zato iščemo presečišča, skupne točke naših štirih temeljnih programskih sklopov in pa teh projektov, ki jih želimo v sodelovanju s koproducenti ustrezno nadgraditi.
Seveda to nikakor ne bo dovolj, potrebovali bomo še nove projekte. V ta namen smo zasnovali tako imenovane inkubatorje idej. Mislim, da ni dovolj, če ljudi le pozivaš k temu, da dajo zamisli, ampak se moraš v njihovo oblikovanje dejavno vključiti. Rad bi poudaril, da je v teh okoliščinah, ko je časa zelo malo, aktivno sodelovanje v samem procesu edina smiselna rešitev. Ne tako, kot smo navajeni na ministrstvu za kulturo ali pri drugih javnih institucijah, kjer se prireditelji prijavijo, nato se denar razdeli in se to obravnava kot subvencija. Mi smo koproducenti in to pomeni, da moramo vse te projekte in energije spraviti v čim boljše stanje in jih med seboj povezati. Moram reči, da je ekipa izredno motivirana, skupinska dinamika je izvrstna in vse teče izvrstno.
Lahko na kratko povzamete glavne programske obrise?
Gre za štiridelno strukturo, ki se nam je zdela nekako logična pri naši želji, da bi zajeli mesto kot celoto.
V sklopu Ključi mesta se osredotočamo na mestno središče kot na neko simbolno jedro; center mesta je na neki način prenašalec različnih plasti mestne identitete in vsa manjša postindustrijska mesta po Evropi, med katera spada tudi Maribor, imajo težave ravno s središčem mesta, ki se prazni, izumira, življenje pa se širi na obrobja in v nakupovalna središča. Mislim, da revitalizacija vsakega mesta zahteva revitalizacijo središča kot simbolnega žarišča, toda ne v smislu, da nastane tam neki muzej na prostem, ampak da postane za ljudi zanimiv v nekem osebnem smislu. Kako preplesti zgodbe mesta in meščanov z umetniškimi principi? Vsekakor ni dovolj, da priredimo ulične predstave in koncerte, poiskati bo treba inovativno kombinacijo, s katero bodo trgi, ulice, prazni lokali, ki jih je v Mariboru ogromno, zaživeli v neki skupni zgodbi.
Sklop Urbane brazde se bo posvetil obrobjem mesta, in to ne samo v geografskem, prostorskem smislu, ampak tudi v simbolnem smislu. Lahko gre denimo za izključene skupine, ki so segregirane v neke prostore, kot so domovi za ostarele. Pomembna je tudi ekološka tematika, ki prav tako spada v kulture sobivanja. Tretji sklop je Terminal 12, ki temelji na nastanku sodobnega multimedijskega centra Maks. Ta je lahko ne le prepoznavna, atraktivna investicija, ampak tudi drzna paradigma za prihodnost. Terminal je seveda širši program, ki bo potekal tudi v partnerskih mestih, toda Maks je njegova žariščna točka.
V četrtem sklopu, poimenovanem Življenje na dotik, se bo mesto povsem odprlo navzven, in sicer z vstopom v internetno realnost. Tukaj želimo na interaktiven način, z uporabo različnih medijev in programskih orodij, ki jih ponuja splet, preseči klasično delitev na svet in dom ter omogočiti širšo refleksijo dogajanja v okviru EPK.
Kaj se je zgodilo s prvotnimi 16 programskimi sklopi?
Na prejšnjem monitoringu v Bruslju je bil eden glavnih očitkov EU ta, da je osnovnih tematskih linij preveč in da jih je treba zgostiti. To pa še ne pomeni, da se je teh 16 linij izgubilo, veliko teh programov in njihovih vsebin je zdaj tako ali drugače vključenih v sedanje štiri sklope. Le da Festival Lent denimo ni več posebna linija, ampak je vključen v programski sklop Ključi mesta.
Kaj pa ima ta program pravzaprav še skupnega s tistim, ki ga je leta 2007 kot najboljšega izbrala mednarodna komisija ministrstva za kulturo?
Program praktično vseh evropskih kulturnih prestolnic se je skozi njihove razvojne faze spreminjal in Maribor ni izjema. Izvorni program je bil v prvi vrsti evidentiranje obstoječega, kakovostnih projektov, ki se že izvajajo, in obenem nabor zanimivih idej in priložnosti. Mislim, da je precejšen del tega vgrajen tudi v sedanjo shemo. Seveda pa sem se ob prihodu na položaj znašel v precej praznem prostoru: časa je le leto dni, ni še niti jasne finančne konstrukcije, uprava še ni izbrana v celoti, ne vemo, katere investicije bodo realno izpeljane in do kdaj. V tej enačbi z veliko neznankami sem poskušal oblikovati dinamičen in prilagodljiv način delovanja. Za zdaj smo še "delo v nastajanju", upam pa, da bomo lahko konec avgusta program dokončno in tudi konkretno potrdili.
Ali še zdaj ni jasno, koliko denarja imate?
Finančni okvir mi trenutno povzroča precej sivih las, saj za zdaj vemo zgolj to, da razpolagamo z okoli 15 milijoni evrov, ki nam jih je ministrstvo za kulturo namenilo v obdobju 2010-2012. Vrednost projekta EPK, ki je bil prijavljen v Bruselj, torej stroški programa in delovanja zavoda, pa je bila 57 milijonov evrov. Razumljivo, da obdobje krize nekoliko oklesti pričakovanja in uprava zavoda je vsem udeleženim partnerjem predlagala znižanje proračuna na 50 milijonov evrov. Morda se bo še to znižalo, ampak obstaja neka meja, pod katero stvari ne moreš več kakovostno izpeljati, in to velja tudi za časovne roke. Zdaj je zadnji čas, da dobimo jasne odgovore. Udeležencem v projektu EPK smo predlagali model, po katerem bi 20 milijonov prispevala država, 20 milijonov partnerska mesta, 10 milijonov pa bi dobili iz drugih virov.
Je to tista minimalna vsota, ki je potrebna za izpeljavo EPK?
To je izhodiščni predlog uprave. Verjamem, da je mogoče tudi to številko malenkost znižati in pač delati v oteženih pogojih. Trenutno je recimo za program predvidenih 40 milijonov evrov. Tu lahko partnerji že upoštevajo vložke iz minulih let, kar pomeni, da realno potrebujemo nekoliko manj.
Katera pa je tista res najnižja meja, ki še omogoča realizacijo v zamišljenem obsegu?
Ocenjujem, da je skrajna meja, ob kateri se lahko stvari še dostojno izpeljejo, ne samo v Mariboru, ampak tudi v vseh partnerskih mestih, 30 milijonov evrov za leti 2011 in 2012.
In do kdaj bi morali imeti zagotovljen ta denar?
Februarja moramo oddati končno poročilo v Bruselj. Eno od temeljnih vprašanj, ki nam jih postavljajo, je, ali imamo zaključeno finančno strukturo.
Kakšen bo lahko vaš odgovor?
Upam, da bo finančna struktura zaključena na primeren način. Poleg 15 milijonov, ki jih je za ta tri leta zagotovilo ministrstvo za kulturo, pričakujemo še pet milijonov skozi druge finančne stebre. Naši programi so dovolj široki, da jih lahko podprejo še druga ministrstva, na primer za šolstvo, kmetijstvo, visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, pa tudi različne javne agencije. Verjamem, da lahko z uspešnim in dovolj zanimivim programom pritegnemo marsikoga.
Zdaj gre predvsem za to, da se morajo partnerska mesta, ki so se v osnovi sploh lotila te zgodbe, odločiti, ali je bila njihova ambicija realna in ali so sposobna zbrati enak delež kot država - kajti v uvodni kandidaturi so se partnerji zavezali, da bo na en državni evro prišel en evro iz lokalnih skupnosti. Tu pa sem včasih dobil občutek, da gre bolj za to, kako bi si razdelili državni denar, ne da bi sami kaj prispevali. Toda jasno je, da je ta zgodba lahko samo skupna - tudi v tem smislu, da zdaj partnerji preverijo svoje ambicije in temu primerno vložijo kaj denarja. Seveda tako, da dajo sredstva zavodu, ne pa na način, da bi občine denar projektom delile same. EPK je enotna zgodba in mora imeti ob celostni programski politiki tudi integralni proračun, znotraj njega pa določena razmerja, koliko črpajo posamezna mesta; neposredna delitev denarja s strani države ali občin je, kot se je pokazalo na primer tudi letos v Pécsu, obsojena na neuspeh.
Ambicioznost partnerjev se mora torej izkazati na tekočem računu zavoda?
Konkretizirati se mora v številki, ki bo zapisana v pogodbi med javnim zavodom Maribor 2012 in posameznimi mesti.
Izraz "partnerska mesta" se zdi v luči minulih dogajanj rahlo neustrezen: ta mesta vsaj navzven niso delovala kot partnerji, ampak prej kot konkurenti, bilo je precej užaljenosti in medsebojnih trenj, pa tudi očitkov Mariboru, da deluje predvsem v lastno korist. Stopili ste v zgodbo, kjer so napetosti velike.
Moj osnovni poklic je urednik; pri tem delu je treba urejati razmerja in hkrati vedeti, kam pluje čoln. V projektu EPK je teh razmerij veliko. Opraviti imam z zelo močnimi posamezniki, ki jih je treba spraviti za isto mizo in jih usmeriti v isto linijo, zapletena so tudi razmerja med državno oblastjo in lokalnimi oblastmi, med občinami so ravno tako neka trenja. Mislim pa, da je izgubljeni čas, ko se priprava EPK ni premaknila z mrtve točke, kar malo zabrisal razloge, zakaj sploh imeti EPK in kaj to pravzaprav je. Ni bilo jasne programske, organizacijske in finančne strukture, zato je pač vsakdo poskušal uveljaviti svoj interes. Zdaj pa je zadnji čas, da ugotovimo, da smo vsi na isti ladji - in da hočemo projekt speljati tako, kot naj bi ga. Obiskal sem že nekaj partnerskih mest in pri vseh koordinatorjih obstaja velika želja, da se ambiciozno lotijo zgodbe. Upam pa, da je ta ista želja tudi pri županih, ker to pomeni tudi večja vlaganja.
Skratka, februarja bo že jasno, kje ste z denarjem.
Računam, da bo nekje v začetku februarja že znano, koliko denarja je predvidenega za EPK v občinskih proračunih. Različna mesta imajo različno dinamiko, ampak zdaj se oblikuje finančna logika mest za letos, ponekod tudi za dve leti. Dejstvo pa je, da voljo posameznega partnerskega mesta izraža postavka v proračunu. Lahko smo si naklonjeni, lahko smo pozitivno naravnani, ampak če v proračunu ni napisane določene številke, potem to ne pomeni nič. In v tem času se bo pač pokazala realnost ambicije partnerskih mest, njej primerno pa bo tudi število dogodkov v njih. Zdaj torej prihaja trenutek resnice.
Kaj pa če si zamislimo hipotetično situacijo, ko neko mesto v tem pogledu ne bi "zmoglo" izkazati posebne ambicije, a bi želelo v EPK sodelovati s kakšnimi drugimi, morda že utečenimi lokalnimi dogodki?
O tem, kaj bo vključeno v programsko shemo EPK, ne glede na vire financiranja, bo odločal zavod Maribor 2012 oziroma jaz kot programski direktor, ker pač odgovarjam za vsebino celotne zgodbe. To pomeni, da si nihče ne bo mogel kar tako dati nalepke EPK, čeprav smo zainteresirani za širitev kroga dogodkov, ki bodo vključeni vanjo.
Torej ne bo "spontanega" vključevanja projektov?
Tako ne gre. Smo pa odprti za vključitev vsebin, ki ne bodo sofinancirane, vendar se bodo pokazale kot pomembne za širitev zavesti o kreativnosti in evropskosti. Kajti ne nazadnje bomo v posamezne dogodke vključevali tudi nekatera druga mesta, ne samo partnerska, in če bo neka pobuda kakovostna in skladna z našo programsko vizijo, jo bomo sprejeli. Bistveno je to, da bodo vsi, ki bodo v tej zgodbi sodelovali, od mestnih oblasti do umetnikov in producentov, izkazali določeno ambicioznost, željo, da naredijo neki preskok. To se mi zdi ključno.
V kakšni meri vas pri oblikovanju programa ovirata razmeroma malo časa in dejstvo, da imajo nekatere institucije, na primer SNG Maribor, svoj program za leto 2012 že narejen?
Normalno je, da vsaka velika resna hiša načrtuje programe za več let vnaprej. Res pa je tudi, da je EPK velika priložnost in izziv za vse. S SNG Maribor smo že začeli zelo intenzivne pogovore in ugotavljamo, da so še možnosti za sodelovanje. Meni se zdi SNG Maribor kot največji javni kulturni zavod v državi zelo pomemben strateški partner, brez njega si EPK sploh ne predstavljam. Časovna omejenost je pravzaprav večja težava pri koprodukcijah s tujino kot pa pri dogovorih z domačimi producenti. Nekaterih stvari, na primer kakih mednarodnih kuratorskih projektov, preprosto ni več mogoče izvesti. Zato bomo stavili predvsem na lastno kreativnost in potenciale, na drugačne principe dela in tudi na tiste povezave z mednarodnim prostorom, ki jih je še mogoče izpeljati. Poskušam delovati motivacijsko: navsezadnje do pred kratkim umetniki in producenti niso imeli konkretnega sogovornika na strani EPK, niti niso imeli programske sheme, v katero bi se umestili. Normalno je, da so šli svojo pot.
Ena od stvari, ki ste jih morali nekako vključiti v program, je tudi omenjeni Maks oziroma Mariborsko kulturno središče, ki se je najprej imenovalo Center uprizoritvenih umetnosti (Ceum).
Vemo, kako je potekala zgodba z EPK. Kibla, pod vodstvom Petra Tomaža Dobrile, je zasnovala prijavo, s katero je Maribor zmagal v naboru slovenskih mest. Pozneje se je Kibla z Dobrilo vred zaradi vsega, kar se je dogajalo, umaknila...
Kibla in Dobrila se nista umaknila, bila sta umaknjena.
Drži, bila sta umaknjena. Vodenje priprav na EPK je prevzel začasni sekretariat in nato je stvar obtičala. Sledil je pingpong med državo in občino o tem, kakšna naj bi bila pravna oblika za izvedbo projekta, koliko bo prišlo denarja od države, pa debata o naložbah, vse to je trajalo zelo dolgo. Marca lani je v zgodbo vstopil Pandur, ki je pokazal željo, da se zadeva ambiciozno premakne. S svojo pojavo in zgodovino je zbudil zelo različne odzive, ampak z njim je prišel impulz, da se mora na EPK zgoditi nekaj nevsakdanjega - nekaj, kar ni zgolj to, kar Maribor že ima. Pandur je ponudil zamisel centra uprizoritvenih umetnosti. Ta je zdaj dozorela v sodobni multimedijski kulturni center, ki omogoča zelo različne kulturne prakse in dejavnosti, vključno s kongresno. Globoko verjamem v to, da si ta del Slovenije zasluži takšen center, ne glede na osebne zgodbe.
Kaj si zasluži, je eno, bolj bistveno je, kaj si lahko privošči. Za tako velike infrastrukturne projekte bi morali najprej opraviti poglobljene in neodvisne analize o upravičenosti, finančni vzdržnosti in dejanskih potrebah, ki jih ima mesto. Za Maks takšnih študij sploh ni. Mar ni to hazard z javnim denarjem?
V tej državi je pač tako. Prizidek ljubljanske opere stane 47 milijonov evrov in nihče ne ve, zakaj je tam. Če je tisto sprejemljivo, je Maks več kot sprejemljiv. Res je sicer, da so se stvari dogajale ad hoc. Me je pa Peter Tomaž Dobrila opozoril, da je bila že v osnovni prijavi prioriteta Hiša umetnosti.
Ki pa bi stala bistveno manj, in sicer nekaj več kot deset milijonov evrov, samo za najem Maksa pa bo občina v 20 letih plačala 40 milijonov evrov.
Maks bi stal 27 milijonov evrov, če bi ga delali neposredno in ne prek najema. Toda to bi bilo še zmeraj skoraj enkrat ceneje od prizidka ljubljanske opere. Sicer pa težko govorim o investicijah kot takih, tu ima mesto pač svoj načrt.
Ampak kot programski direktor ste iz te investicije naredili programski sklop.
Ta investicija je pomembno povezana s programom Terminal 12, večina naj bi se ga dogajala prav tam. Vendar pa za izvedbo investicije in njeno upravičenost kot programski direktor EPK ne morem odgovarjati, lahko le odkrito povem, da je to za EPK velika priložnost. Ni moja stvar, koliko stane zemljišče, koliko bo stala gradnja, kakšen bo model delovanja ustanove. Vem pa: če ne bo Maksa, ne bo niti ene nove investicije v času EPK, in s tem bi bili evropski fenomen, še Pécs bo dobil po koncu EPK novo kulturno četrt, že zdaj ima novo veliko koncertno dvorano; vse tamkajšnje naložbe so vredne 140 milijonov evrov.
Zdaj pa malce zavajate. Porurje je svojo najpomembnejšo naložbo, muzej Ruhr v Essnu, odprlo že 1. januarja 2008. Maribor pa je že dobil novo lutkovno gledališče, Karanteno, prenovljeni Vetrinjski dvor, prenavlja se del Pekarne. Ne drži torej, da Maribor ne bi dobil niti ene nove investicije.
To je res, vendar se v evropskih prestolnicah kulture običajno dela v smeri, da dobijo neko večjo zgodbo. Te pa Maribor še nima.
Tudi to ne drži povsem. Essen je poleg omenjenega muzeja dobil samo še prenovljeno sinagogo in novi muzej Folkwang, čigar gradnjo pa je financirala zasebna dobrodelna ustanova Alfried Krupp von Bohlen und Halbach-Stiftung. Potem pa se seznam "velikih zgodb" konča.
V Porurju mi je njihov direktor razložil, da so načrtno šli v EPK z manj naložbami. Zdaj sem slišal, da so bili zato v nemških medijih tudi ostro kritizirani. Seveda pa je tudi ta pristop možen - da uporabiš to, kar imaš.
Zakaj se je program EPK sploh pustil ujeti v zanko Maksa in s tem na neki način postal njegov talec?
To ni ustrezen pogled. Mi smo vzpostavili programski sklop Terminal, v katerem so projekti, ki predstavljajo hipotetično prihodnost. Ambicija je, da bi ga izpeljali celovito v relativno velikem multimedijskem centru. Seveda pa ga nismo vezali izključno na Maks, toda v leto 2012 bi bilo smiselno vstopiti z novo, prepoznavno zgodbo.
V najemni pogodbi za Maks je navedeni rok predaje šele 30. junij 2012. Že zdaj je torej jasno, da Maks najmanj pol leta ne bo mogel biti vključen v EPK.
Od tistih, ki bodo bedeli nad realizacijo, pričakujem, da se bodo natančno držali rokov. Po mojih informacijah je bilo dogovorjeno, da bo objekt funkcionalen do maja.
Zdaj je rok konec junija.
To me preseneča in me ne radosti. Če se bo odprtje prestavljalo, bo težko normalno oblikovati produkcijo. Verjetno bomo morali za tak primer predvideti druge scenarije.
S pogledom, da je Maks "ugrabil" EPK, se ne strinjate, vendar pa se ves čas govori samo o Maksu: iz vodstva EPK na primer ni bilo slišati javnih protestov, ker nova Umetnostna galerija še vedno nima niti gradbenega dovoljenja, ker je povsem negotovo nadaljevanje prenove Pekarne, tudi v Mariborski knjižnici so obupani, ker ne vedo, ali bodo dobili nove načrtovane prostore? Nisem edini, ki meni, da so te naložbe bistveno bolj prioritetne od Maksa, ki ga je sicer nekdo poimenoval "salon odličnosti".
Maks bo salon odličnosti v smislu kakovosti, ne snobizma. Takšni centri po svetu niso snobizem, temveč predstavljajo ambicioznost. In nikoli ni šlo brez sporov, tudi Centre Pompidou v Parizu je bil pospremljen s kritikami. S tem, ko sem podprl Maks, ne govorim, da galerija ni potrebna; vse omenjene naložbe so pomembne. Galerija je prioriteta že dolgo, poleg tega bi že zdavnaj morali načrtno ustvarjati fond zanjo. Ko so v Zagrebu gradili Muzej sodobne umetnosti, so deset let načrtno kupovali fond. Potrebujemo novo knjižnico, potrebujemo urejeno dravsko nabrežje in Pekarno. Toda osnovna investicijska logika je bila, da bo Maribor zanje črpal 90 milijonov evrov. Ali je to bilo realno, ne vem. Občina pravi, da jim država ne da denarja. Država pravi, da občina nima gradbenega dovoljenja. Jaz sem na tem področju laik, a dejstvo je, da zgodba ne gre v pravo smer. Toda kar zadeva EPK, je edino Maks tisti, ki ima še možnost, da bo vplival na njen program. Galerije leta 2012 zaradi vseh postopkov ne bo, ta rok je zamujen. Bo pa zame pozitivno že, če bo stala leta 2013, kajti bojim se, da se bodo preostale naložbe vlekle še bistveno dlje.
V minulih dveh letih se je za umetniške programe, ki naj bi med EPK doživeli svoj vrhunec, razdelilo že krepko čez 2,5 milijona evrov. Kako si pojasnjujete, da so najpomembnejše kulturne institucije iz tega vira načrpale zgolj bagatelne zneske oziroma se v projektu EPK sploh še ne pojavljajo: na primer Univerza v Mariboru, Pokrajinski Muzej, Muzej NO, Pokrajinski arhiv, Mariborska knjižnica, Univerzitetna knjižnica Maribor, SNG Maribor, Borštnikovo srečanje, Lutkovno gledališče Maribor?
Ne vem. Očitno je bilo premalo sodelovanja in skupne volje. Želim si, da bi te institucije čim bolj aktivno vključili v EPK.
Eden temeljnih elementov kandidature Maribora so bile tudi umetniške akademije, ki so zdaj že pretekla zgodba.
Nič več! Novi rektor bo ponovno zagnal projekt akademij, ki ima zdaj priložnost, da se ga umesti v kontekst Maksa.
Katere pa so osnovne konture programa, ki naj bi bil leta 2012 v Maksu? Ali že veste, koliko dogodkov bo produciral Pandur?
Pandur sebe ne namerava postavljati v prvi plan. O njem imamo neko predstavo, ki izvira iz njegovega obdobja v SNG Maribor, ko je bila njegova umetniška poetika tam dominantna. Vendar ni več star 26 let, zdaj ga dojemam kot človeka, ki vstopa v dialog in je del ekipe. Ta center ni mišljen kot prizorišče njegovih kreacij, čeprav si osebno želim, da bi tudi on delal v njem. Zakaj pa ne?
To torej ne bo "gledališče Tomaža Pandurja", kot je najprej obljubil Kangler?
Jaz mislim, da ne.
Prvi vtisi vseeno niso takšni. Ko je Pandur na predstavitvi programa našteval projekte in partnerje v Maksu in Terminalu, so bili to večinoma taki, s katerimi sam že sodeluje ali ima z njimi prijateljske stike.
Zelo kmalu bo podal izčiščeno programsko shemo in konkretna imena. Dejstvo je, da se bo tam lahko dogajal del Borštnikovega srečanja, da bo tam mladinsko svetovno prvenstvo v šahu, da bo tam lahko del projekta Dvanajst, v katerem bodo gostovali eminentni svetovni intelektualci in umetniki. Meni to govori, da bo to odprta hiša. Res pa je, da mora za uresničitev takšnih zgodb za njimi stati močan posameznik, ki gre včasih z glavo skozi zid. Ker ne vem, ali se je kaj pomembnega zgradilo brez isker. Ne Prešernov spomenik v Ljubljani ne Nebotičnik, ne vem natančno, kako je bilo s Cankarjevim domom...
Vendar so bili ti projekti izpeljani po drugačni proceduri kot Maks.
Gotovo korespondenčna seja mestnega sveta in odsotnost komuniciranja nista bili najbolj posrečeni. Če delamo z javnim denarjem, se moramo soočiti tudi s kritikami, ki navsezadnje pripomorejo k temu, da se stvar izboljša. Druga faza, ko se je Maks spet znašel na seji mestnega sveta, je bila mnogo bolj ustrezna.
No, v tej javni razpravi je bilo mogoče slišati marsikatero opozorilo, zaradi katerega nas je Maksa lahko upravičeno nekoliko strah. Če govorimo samo o letnih stroških lastništva objekta, ki bodo med pet in šest milijoni evrov, ali pa o napovedi, da naj bi se letno prodalo 58.000 vstopnic, večino po ceni 25 evrov. To je v Mariboru iluzorna napoved, saj je tukaj zakoreninjena folklora, da je kultura nekaj, kar je zastonj. V mestu kupujejo vstopnice samo tisti, ki nikogar ne poznajo in nimajo zvez, "nekdo" je zgolj tisti, ki pride noter brezplačno, po možnosti z VIP-karto. Ta mestna elita v Maksu ne bo kupovala vstopnic.
Verjamem, da je Maks smiseln in rentabilen, čeprav mogoče ne na način, kot je zapisano v študiji. Glede na to, da je Maks zdaj potrjen, se bo njegov celotni koncept skozi proces še dograjeval in našel se bo tudi poslovni model, ki bo deloval. Mislim, da bo tukaj potrebna kombinacija klasične kulturne ponudbe in kongresne dejavnosti, morda tudi povezovanje s kulturnim turizmom in izobraževalnimi dejavnostmi. Maks bo znamenitost mesta in si ga bo veliko ljudi prišlo ogledat. Saj se tudi zdaj avtobusi iz vse Slovenije vozijo v Ljubljano: v Dramo, Cankarjev dom... Dvorane v Stožicah ne polnijo le Ljubljančani, temveč tudi ljudje od drugod.
Problem finančne konstrukcije Stožic ta čas zamegljujejo polne tribune. Toda ta zgodba bo spet aktualna, ko bo evforija minila in dvorana ne bo več razprodana.
Zato pa se mora pravočasno vzpostaviti program vodenja, iz katerega bo jasno, kaj se bo v Maksu delalo leta 2014, 2015... EPK lahko to zgodbo iniciira in poskrbi za njeno prepoznavnost. Maks lahko pokriva občinstvo v radiju 200 kilometrov. Ne vem, zakaj nekdo iz Gradca ne bi prišel v Maribor poslušat pogovora z Davidom Lynchem. Maksov kulturno-menedžerski model bi bil lahko zgled, kako naj se stvari uredijo na ravni celotnega javnega sektorja. Če pa bo živel samo od dvanajstin države, Maks ne bo zgodba o uspehu.
Ali se vam kot programskemu direktorju ne zdi sporno, da je predsednik programskega sveta Pandur hkrati tudi vodja programskega sklopa, v okviru katerega se mu kot producentu sofinancira njegove umetniške projekte?
Pandur trenutno ni producent, temveč idejni kreator Maksa, ki stvar vodi z najboljšimi nameni. V Sloveniji je težko doseči, da so v organih odločanja ljudje, ki ne sodelujejo v nobenem projektu; staviti moramo na osnovno etiko. In ko bo zadeva formalizirana, verjetno bo Maks javni zavod, bo moralo priti do neke jasne logike. Želim si, da bi bile razmere čiste. A v Mariboru tudi doslej za nekatere ni bilo sporno, da je bil lahko isti človek (Vladimir Rukavina, op. p.) hkrati vršilec dolžnosti generalnega direktorja EPK in direktor Narodnega doma Maribor, ki je načrtno črpal denar iz vira EPK.
Če omenjate Rukavino; prav zaradi nedokončane vodstvene strukture so po naših informacijah v njej navzoča številna trenja. Ne kaže, da bi se napetosti v kratkem odpravile, celo poglobiti se utegnejo. Na programskem svetu EPK se utegne v petek (pogovor je potekal v sredo, op. p.) zgoditi, da Rukavina ne bo dobil pozitivnega mnenja.
Uprava EPK deluje nemoteno in odločitve sprejemamo v normalnem vzdušju. Želim pa si nekoga, ki se bo pri EPK v polni meri angažiral, kajti dela je veliko. Upam, da se bodo razmere v kratkem stabilizirale. Rukavini sem rekel, da ga lahko vidim na tem položaju, enako kot tudi protikandidata Igorja Teršarja. Ne vidim pa možnosti, da bi bil hkrati direktor Narodnega doma in zavoda Maribor 2012. Biti direktor dveh tako velikih inštitucij je mogoče samo v Mariboru. (Smeh.)
Ali je to nekakšen ultimat? Bi odstopili, če bi bil Rukavina v dvojni funkciji?
Ne, jaz nikoli ne odstopam. Bil sem šahist in vem, da je pozicija enkrat boljša, drugič slabša, a zmeraj jo je treba razrešiti. Menim, da ta možnost, ki jo omenjate, sploh ne obstaja, preveč vpletenih inteligentnih ljudi se zaveda, da to ni mogoče. Najmanj, kar bi od Rukavine pričakoval, je zato, da pred imenovanjem poda eksplicitni odgovor na vprašanje, ali bo vztrajal pri dvojnem direktorovanju. Nezaupanja je bilo dovolj.
Pred dnevi ste sestavili akademijo EPK, v kateri so Dubravka Tomšič Srebotnjak, Milena Zupančič, Mladen Dolar, Tomaž Šalamun, Matjaž Kmecl, Drago Jančar, Andrej Brvar, Igor Grdina in Oskar Kogoj. Čeprav bo to bolj nekakšen častni, protokolarni organ, zatrjujete, da bo ta intelektualni gremij aktivno sooblikoval program EPK.
Res je, podajal bo svoje zamisli, kritike, dajal bo tudi težo avtonomiji programa.
Če je to res, potem ne razumem, zakaj v akademijo niste povabili največje še živeče enciklopedije zgodovine Maribora in njegove kulture, osebo, ki je najbolj zaslužna za izgradnjo najpomembnejšega kulturno-izobraževalnega objekta v zadnjih 30 letih v Mariboru, univerzitetno knjižnico...
Dr. Bruna Hartmana.
Tako je, avtorja skoraj tisoč strani debele monografije Kultura v Mariboru. Nihče ga ni niti vprašal, ali bi bil pripravljen postati član akademije.
Nabor akademije sem naredil skupaj s Tomažem Pandurjem in lahko bi vanjo vključili še marsikoga iz vse države, saj je EPK zgodba nacionalnega pomena.
Tudi dr. Hartman je osebnost nacionalnega pomena.
Absolutno je, ampak vsak izbor je arbitraren. Z dr. Hartmanom bom še stopil v stik in ga prosil za njegove predloge, saj je izjemno dragocen za to mesto. Verjamem, da bo delovni skupini povedal marsikaj, česar še ne vedo.
Med intervjujem mi nenehno zvoni mobilni telefon zaradi novice, da je policija ponovno kazensko ovadila župana Franca Kanglerja. Vi ste ga večkrat hvalili, ker je za EPK zastavil svojo politično in osebno integriteto. Ima Kangler sploh še kaj integritete, še posebno če upoštevamo kontekst zakona o integriteti in preprečevanju korupcije?
Župan Kangler ni bil obsojen za nobeno dejanje. O ovadbah bomo lahko sodili, ko bodo procesi končani. Tako jaz gledam na to. Kar se tiče EPK, je dejstvo, da stoji za to zgodbo in ji daje polno podporo - na svoj način. In brez njegove podpore EPK v Mariboru ne bi bilo.
Bodimo realni. Županstvo je bistveno soodgovorno, da je ta projekt od leta 2007 do lani životaril.
Seveda je župan za to objektivno soodgovoren. A se moramo vprašati, kdo so ljudje, ki so se ob njem ukvarjali s tem projektom. Župan v teh primerih daje samo načelno podporo. Ne spomnim se, da bi bil kdaj uradno ali javno predstavljen historiat EPK.
Mediji ga pišemo sproti.
Zanimivo bi ga bilo videti v celoti in ga zložiti v mozaik. Mogoče ima ta zgodba tudi neko svojo logiko. Zame je pomembno, da imam do tega določeno distanco.
Pa se vam ne zdi, da s hvaljenjem integritete politika Kanglerjevega kova ne ogrožate malo tudi lastnega ugleda?
Integriteto mu pripisujem v kontekstu sedanjega stanja. Kako bo kdo od nas zaradi tega videti čez deset let, pa ne vemo. Spomnimo se Tarasa Kermaunerja, ki je v svojem življenju večkrat spremenil svoja stališča. A je zmeraj iskreno mislil in je bil potem na koncu velikokrat razočaran nad nekom. Upam predvsem, da bom lahko na koncu zgodbe o EPK rekel samemu sebi, da sem upravičil izkazano zaupanje. In da nisem izpadel nikogaršnji klovn.
osebna izkaznica
Rojen leta 1974 v Mariboru, kamor se je zdaj vrnil po skoraj dveh desetletjih, ki jih je preživel v Ljubljani.
V mladosti uspešen šahist, tudi član mladinske šahovske reprezentance. Taktične spretnosti in sposobnost strateškega načrtovanja mu pridejo prav tudi pozneje v življenju.
Že med študijem primerjalne književnosti je začel v okviru Študentske založbe urejati zbirko Beletrina, ki se je sčasoma vzpostavila kot ena osrednjih leposlovnih zbirk pri nas.
Napisal je tri knjige esejev, v katerih tematizira predvsem različna literarna vprašanja.
Dobitnik več literarnih nagrad in priznanj, med drugimi je leta 1998 dobil Stritarjevo nagrado za mlado kritiško pero in leta 2003 nagrado za najboljši knjižni prvenec.
Član nacionalnega sveta za kulturo.
